V petek bo ob 20.05 na Televiziji Slovenija na ogled digitalno restavrirana filmska klasika Sreča na vrvici scenarista in režiserja Janeta Kavčiča iz leta 1977. Film je nastal po literarni predlogi mladinskega romana Teci, teci kuža moj pisatelja Vitana Mala. Slavnostno premiero bi moral imeti letos oktobra v sklopu projekta Naši filmi doma v Cankarjevem domu v Ljubljani, a je pandemija žal to preprečila, zato je dogodek prestavljen na pomlad, nocoj pa bo film, kot rečeno, na ogled kar na televiziji. O pomenu Sreče na vrvici razmišlja Gorazd Trušnovec:

V petek bo ob 20.05 na Televiziji Slovenija na ogled digitalno restavrirana filmska klasika Sreča na vrvici scenarista in režiserja Janeta Kavčiča iz leta 1977.O pomenu Sreče na vrvici razmišlja Gorazd Trušnovec.

Režiser Jane Kavčič je pripadnik generacije, ki je soustvarjala zgodovino slovenskega filma od njenega začetka, saj je stopil iz vojaških škornjev tako rekoč neposredno k asistiranju pri prvem zvočnem celovečernem filmu Na svoji zemlji iz leta 1948. Poleg številnih dokumentarnih in propagandnih filmov je posnel deset igranih celovečercev, izmed katerih imamo lahko vsaj prvo polovico za izredno markantna kinematografska dela. Kljub temu pa je ostal nekako v senci velikih imen oziroma domačih klasikov, v žargonu bi se reklo, da je obveljal za režiserja B-filmov, morda tudi zato, ker sta mu bila žanr in umetniška nepretencioznost zmeraj nekako blizu. Ali z besedami Marcela Štefančiča ml.: »Kavčič se je vedno zdel kot edini slovenski režiser, ki hoče posneti vestern – no, akcijski film.«

Toda za dela številnih sodobnikov lahko ugotovimo, da so slabše preživela preizkušnjo časa kot celovečerni filmi Janeta Kavčiča, in to prav na račun prvin, zaradi katerih je veljal samo za sopotnika glavnega toka slovenske kinematografije. To pa so obrtniška spretnost, vešče vodenje dobro izbranih igralcev in pripovedi, zanimivo in hkrati prepričljivo oblikovani liki, priljudni scenariji, ki se niso neposredno dotikali tako imenovane družbene problematike. Ter izhajanje iz premise, da je film predvsem akcija, primerljiva z rečnim tokom, kot je to ponazoril že v svojem debitantskem delu iz leta 1955, prispevku v neorealistični omnibus Tri zgodbe.

Med laičnim občinstvom se je Jane Kavčič z zlatimi črkami zapisal v zgodovino z avtorstvom filma Sreča na vrvici, ki je postal tudi zaradi spoja prej omenjenih sestavin izjemna uspešnica, znotraj forme mladinskega filma pa je režiser potem ostal do konca kariere. Film iz leta 1977 o prijateljstvu med mladim Maticem in novofundlandcem Jakobom, ki je postavljeno na preizkušnjo v blokovskem naselju, je danes težko gledati brez občutja nostalgije, zanimivo pa je, da film ni bil sprejet povsem brez zadržkov. Kavčič mi je v intervjuju pred poldrugim desetletjem povedal, da je bila Sreča na vrvici prodana v 33 držav, sam pa je imel že med snemanjem prav neverjetne težave in je film moral zagovarjati na Marksističnem centru, saj se odločevalcem ni zdel po meri takratne družbene stvarnosti.

Čeprav je film postavljen med betonske urbane kanjone, v katerih se odvija mala vojna med otroškimi kavboji in Indijanci, ga v resnici prevevata eskapizem in utopija, ki v represivnih 70. letih naznanjata tudi ekološka gibanja kot nasprotje mestni in siceršnji utesnjenosti. Ne nazadnje tudi s spevno pomenljivim osrednjim songom.

Naslov filma pa ni nastal po knjižni predlogi Teci, teci kuža moj, ampak prav po omenjenem, še danes slavnem songu Svetlane Makarovič, ki izraža sporočilno pravzaprav dvoumno bistvo filma.