Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na spletnem Kinodvoru si lahko ogledate dokumentarec Zakaj skačem. Film s svojo sporočilnostjo izzove naše predstave o avtizmu. Nastal je po istoimenski knjigi, ki jo je pri trinajstih letih napisal Naoki Higashida, avtistični negovoreč deček. V njej je opisal svoje drugačno dojemanje sveta. Film si je ogledala Gaja Pöschl.
Film s svojo sporočilnostjo izzove naše predstave o avtizmu. Nastal je po istoimenski knjigi, ki jo je pri trinajstih letih napisal Naoki Higashida, avtistični negovoreč deček
Predstavljajte si, da ste ujeti v telo, ki ga nikakor ne obvladujete, pravzaprav njegovih posameznih delov niti čutite ne prav dobro, vsi zunanji dražljaji pa so za vas veliko premočni, prehrupni … enostavno preveč intenzivni. In kar je od vsega najbolj strašljivo – na noben družbeno sprejemljiv način ne znate oziroma ne zmorete izraziti tega, kar v resnici občutite in želite, saj je običajna komunikacija za vas čista znanstvena fantastika.
Tako je svojo izkušnjo v knjigi Zakaj skačem opisal Naoki Higashida, takrat trinajstletni neverbalni avtistični deček, ki je s pomočjo abecedne mreže »spregovoril« in z zgodbami in osebno izpovedjo svetu ponudil edinstven vpogled v življenje osebe z avtizmom. Seveda Naoki lahko izhaja le iz sebe, a prav njegovi odgovori na vprašanja, kot so Zakaj kar naprej sprašujete eno in isto, Zakaj je vaš govor tako nenavaden, Zakaj niste nikoli pri miru in tako naprej, so mnogim staršem končno omogočili boljše razumevanje svojih otrok s posebnimi potrebami ter izboljšali njihovo medsebojno komunikacijo in vključevanje v družbo, ki vse drugačne še vedno gleda odklonilno in z nerazumevanjem.
Prav to – premagovanje družbene stigme in želja po razumevanju drugačnosti oseb z avtizmom – pa je tudi glavni namen dokumentarnega filma britanskega režiserja Jerryja Rothwella, ki ga je spletni Kinodvor ponudil na ogled ob svetovnem dnevu zavedanja o avtizmu. Rothwell, ki so ga Naokijeve pripovedi spodbudile k drugačnemu pogledu na ljudi z avtizmom, s kamero sledi šestim avtističnim otrokom oziroma mlajšim odraslim in njihovim staršem, pri čemer jih v glavnem samo opazuje. V filmu ne išče vzrokov za njihove motnje, ne podaja zdravniških ali kakšnih drugačnih zapletenih strokovnih razlag, samo spremlja jih. Spremlja njihovo okolico, njihove starše, njihovo skupno željo po vključenosti in razumevanju.
Svojim opazovancem se približa na najbolj možen čuten način, in to potem s pomočjo zvočne podlage in subtilne menjave barvnega spektra poskuša prenesti tudi na gledalce. V zatemnjeni kinematografski dvorani je občutenje verjetno res neverjetno močno, a tudi z domačega ekrana, na katerega smo trenutno vezani, sporočilo filma prodre neokrnjeno: ljudje z avtizmom so predvsem in samo to – ljudje.
Na spletnem Kinodvoru si lahko ogledate dokumentarec Zakaj skačem. Film s svojo sporočilnostjo izzove naše predstave o avtizmu. Nastal je po istoimenski knjigi, ki jo je pri trinajstih letih napisal Naoki Higashida, avtistični negovoreč deček. V njej je opisal svoje drugačno dojemanje sveta. Film si je ogledala Gaja Pöschl.
Film s svojo sporočilnostjo izzove naše predstave o avtizmu. Nastal je po istoimenski knjigi, ki jo je pri trinajstih letih napisal Naoki Higashida, avtistični negovoreč deček
Predstavljajte si, da ste ujeti v telo, ki ga nikakor ne obvladujete, pravzaprav njegovih posameznih delov niti čutite ne prav dobro, vsi zunanji dražljaji pa so za vas veliko premočni, prehrupni … enostavno preveč intenzivni. In kar je od vsega najbolj strašljivo – na noben družbeno sprejemljiv način ne znate oziroma ne zmorete izraziti tega, kar v resnici občutite in želite, saj je običajna komunikacija za vas čista znanstvena fantastika.
Tako je svojo izkušnjo v knjigi Zakaj skačem opisal Naoki Higashida, takrat trinajstletni neverbalni avtistični deček, ki je s pomočjo abecedne mreže »spregovoril« in z zgodbami in osebno izpovedjo svetu ponudil edinstven vpogled v življenje osebe z avtizmom. Seveda Naoki lahko izhaja le iz sebe, a prav njegovi odgovori na vprašanja, kot so Zakaj kar naprej sprašujete eno in isto, Zakaj je vaš govor tako nenavaden, Zakaj niste nikoli pri miru in tako naprej, so mnogim staršem končno omogočili boljše razumevanje svojih otrok s posebnimi potrebami ter izboljšali njihovo medsebojno komunikacijo in vključevanje v družbo, ki vse drugačne še vedno gleda odklonilno in z nerazumevanjem.
Prav to – premagovanje družbene stigme in želja po razumevanju drugačnosti oseb z avtizmom – pa je tudi glavni namen dokumentarnega filma britanskega režiserja Jerryja Rothwella, ki ga je spletni Kinodvor ponudil na ogled ob svetovnem dnevu zavedanja o avtizmu. Rothwell, ki so ga Naokijeve pripovedi spodbudile k drugačnemu pogledu na ljudi z avtizmom, s kamero sledi šestim avtističnim otrokom oziroma mlajšim odraslim in njihovim staršem, pri čemer jih v glavnem samo opazuje. V filmu ne išče vzrokov za njihove motnje, ne podaja zdravniških ali kakšnih drugačnih zapletenih strokovnih razlag, samo spremlja jih. Spremlja njihovo okolico, njihove starše, njihovo skupno željo po vključenosti in razumevanju.
Svojim opazovancem se približa na najbolj možen čuten način, in to potem s pomočjo zvočne podlage in subtilne menjave barvnega spektra poskuša prenesti tudi na gledalce. V zatemnjeni kinematografski dvorani je občutenje verjetno res neverjetno močno, a tudi z domačega ekrana, na katerega smo trenutno vezani, sporočilo filma prodre neokrnjeno: ljudje z avtizmom so predvsem in samo to – ljudje.
V ponedeljek zjutraj je filmofile in drugo javnost po vsem svetu presenetila novica, da je oskarja za najboljši film prejel film, ki so mu napovedovali najmanj možnosti.
Vsebine Programa Ars
"Film resničnost lovi neodvisno od volje samega avtorja. Film je hočeš nočeš življenje". To je misel Piera Paola Pasolinija in nocoj se v Slovenski kinoteki v Ljubljani s projekcijo filma Mama Rim iz leta 1962 začenja retrospektiva njegovih filmov. Italijanski pesnik, pisatelj, dramatik in pozneje v življenju še filmski režiser je od leta 1961 do 1975, ko je umrl v še danes nepojasnjenem napadu, posnel 13 celovečercev. In prav vse filme Piera Paola Pasolinija bomo videli na kinotečni retrospektivi, ki bo potekala v Kinoteki vse do 8. maja. Retrospektiva na veliko kinotečno platno prihaja ob stoletnici Pasolinijevega rojstva; ta je bila 5. marca. Njegove filme bodo predvajali s 35 milimetrskih kopij. V Dvorani Silvana Furlana bodo odprli razstavo fotografij, med njimi tudi njegovega osnovnošolskega spričevala, saj je del mladosti preživel v Sloveniji, v Idriji; izdali pa bodo še prevod izbora njegovih filmskih esejev z naslovom Heretični empirizem. Potem ko se je uveljavil kot pesnik, pisatelj in angažirani intelektualec, se je Pier Paolo Pasolini v 60. letih prejšnjega stoletja posvetil filmom in posnel številne brezčasne klasike vse od Beračev do svojega zadnjega kontroverznega dela Salo ali 120 Sodome. Njegove premiere ni dočakal, saj je, še preden je film prišel v kino, podlegel brutalnemu napadu. Pasolini je sam dejal, da smrt za ustvarjalca tako kot montaža za film.
Vsebine Programa Ars
Minula oskarjevska noč je bila za ženske v filmu zgodovinska: Jane Campion je za svoj film Moč psa kot tretja režiserka dobila oskarja za najboljšo režijo, film CODA režiserke Sian Heder je dobil glavno nagrado – oskarja za najboljši film in oskarja za najboljšo priredbo scenarija, Ariana DeBose je za svoj nastop v Zgodbi z zahodne strani kot prva ne-bela kvirovska igralka dobila oskarja za najboljšo stransko vlogo, Billie Eilish je oskarjevka postala pri rosnih 20 letih za najboljšo izvirno filmsko glasbo, kostumografinja Jenny Beavan pa je to za svoj prispevek h Krueli postala že tretjič. Dosežke ustvarjalk je sicer zasenčilo moško nasilje, ali, kot so zapisali pri britanskem časniku The Guardian: "Če Jane Campion kot tretja režiserka dobi oskarja za najboljšo režijo, ampak Will Smith oklofuta Chrisa Rocka, se je to sploh zgodilo?" Več, Tina Poglajen. Novozelandka Jane Campion je prva ženska, ki je bila za oskarja za najboljšo režijo nominirana dvakrat – prvič za film Klavir iz leta 1993. Moč psa, dekonstrukcija mita o "pravih moških", kavbojih, je bil s kar 12 nominacijami sicer favorit letošnje podelitve. "Zelo sem ponosna, da sem nocoj dobila nagrado in da sem še ena režiserka, ki ji bodo sledile četrta, peta, šesta, sedma, osma. Zelo me veseli, da napredujemo hitreje. To smo potrebovali, enakost je pomembna." je povedala nagrajenka. Nepričakovani zmagovalec letošnjih oskarjev je CODA, neodvisna družinska drama z za Hollywood precej skromnim desetmilijonskim proračunom, o najstnici, ki živi v družini gluhih in sanja o karieri v glasbi. V filmu nastopajo gluhonemi igralci in igralke, vključno s Troyem Kotsurjem, ki je dobil oskarja za najboljšo stransko vlogo. Režiserka, Sian Heder: "Režiserka sem postala, ker sem videla to početi Jane Campion in druge režiserke. Upam, da bodo mlade ženske, ki si to želijo, videle mene; in da me bodo videli tudi neodvisni filmarji, ki se borijo, da bi lahko snemali. To je velik trenutek tudi za neodvisne filme. " Na neenak položaj spolov v filmski industriji je opozorila tudi komičarka Amy Schumer, ki je skupaj z Wando Sykes in Regino Hall povezovala letošnjo prireditev: "Akademija je letos najela tri ženske, ker je to še vedno ceneje, kot da bi najeli enega moškega, " je dejala.
Neveljaven email naslov