"Film in kino, tehnična izuma, ki sta civilizacijo pospremila v 20. stoletje, sta začela že zelo zgodaj tudi misliti sama sebe, in to kljub svojemu spektakelskemu izhodišču."

V zadnjih mesecih smo se že do neke mere navadili, da gledamo filme in druge avdiovizualne vsebine na manjših ali večjih domačih zaslonih, v zavetju lastnega doma. Toda prav kinematograf kot prostor, v katerem filmsko izkušnjo lahko delimo z drugimi in kot prostor, ki je posebej ustvarjen za to, da pričara kar najboljšo izkušnjo ogleda filma, je prostor, ki ga v zadnjem času večina filmofilov že močno pogreša. Kinematografi, v katerih zaživi filmska čarovnija, se pojavijo tudi v vrsti filmov – nekateri prizori, ki se dogajajo v kinih, imajo kar status kulta. Gorazd Trušnovec v svojem besedilu razmišlja o filmih, ki se vsebinsko vrtijo prav okrog kinematografov in o tem, kakšen je v današnjem času status kina.

Film in kino, tehnična izuma, ki sta civilizacijo pospremila v 20. stoletje, sta začela že zelo zgodaj tudi misliti sama sebe, in to kljub svojemu spektakelskemu izhodišču. Film je bil sprva namreč pretežno sejemska atrakcija, ki je zbujala zanimanje zgolj kot tehnična novotarija, čeprav so se pionirji in rivali, torej brata Lumière in še posebej Georges Méliès, že zavedali tudi njegovih umetniških in ustvarjalnih zmožnosti. Filme so prikazovali sprva v improviziranih prostorih ob priložnostih, kjer so se že sicer zbirali ljudje, pozneje pa namensko v salonih hotelov in take so bile tudi prve filmske projekcije v Ljubljani. Šele ko je nov medij pokazal velik tržni potencial, za vse bolj razvijajoč se jezik gibljivih slik pa se je izkazalo, da zlahka nagovarja množice vseh slojev in profilov, pa se je začela gradnja specializiranih prizorišč, kinodvoran, ki so klicale tudi po dobro organizirani distribucijski mreži in specializiranih poklicih.

Tako že mojstrski komik Buster Keaton v svoji nemi komediji Sherlock Jr. iz leta 1924 nastopa kot kinooperater v fabuli, kjer pride do prelivanja resničnega dogajanja in sanj oziroma prehajanja namišljene resničnosti dogajanja na filmskem platnu v resnično zgodbo. Žanrski film, predvsem komedija, se je že v rosnih letih zavedala potenciala kina kot privilegiranega prostora, kjer lahko pride skozi iskanje pozabe do nezavedne rešitve problemov ali vsaj namigov za iskanje poti k razrešitvam.

Tej zgodnji dobi filma oziroma vlogi kinematografov v nemi dobi se je odmevno in na posrečen način s svojim črnobelim in skoraj čisto do konca nemim filmom leta 2011 poklonil Francoz Michel Hazanavicius s filmom Umetnik, v katerem Jean Dujardin in Bérénice Bejo tudi lepo povzameta tako karizmo kot stereotipe igralcev tedanje dobe.

Skratka, če je bila infrastruktura kinematografije že v 20. letih prejšnjega stoletja tako razvita, da kot povsem samostojen glavni lik komedije nastopa kinooperater, lahko ugotovimo, da smo po sto letih naredili en cel krog – kinooperater je izumirajoč poklic, usoda kinematografov pa je po letu omejitvenih ukrepov zaradi pandemije koronavirusne bolezni v resnici nejasna. Iz Hollywooda, še vedno najvplivnejše tovarne sanj, smo te dni sicer deležni pozivov k odprtju kinematografov in ohranitvi kulture obiskovanja kina, toda branža je bila s spreminjajočimi se gledalskimi navadami, s hitrim vzponom kapitalsko silno močnih spletnih producentov ter s prodornim razvojem novih oblik pretočnega prikazovanja ter razpoložljivosti in raznolikosti individualne ponudbe že lep čas v preoblikovanju. Resnici na ljubo je treba priznati, da se mi je že precej pred pandemijo pogosto zgodilo, da sem bil v kinu – v nasprotju z lokalnim promocijskim geslom, da v kinu nisi nikoli sam – v gledalskem smislu zelo osamljen ali da nas je bilo na povprečni kinopredstavi precej manj kot doma ob kakšnem zaslonu. Zato se zdi, da nosijo ti aktualni pozivi po v vrnitvi v kino s seboj tudi sled hipokrizije, ali pa gre pri tem nemara bolj za preigravanje občutka izgube oziroma nostalgije za časi, ki pa so že zdavnaj minili.

Ob tej temi se mi zdi zanimivo opozoriti tudi na svojevrsten fenomen, da je sam prostor kina na filmu že prej, torej v neki domnevni zlati dobi, sam po sebi skorajda simboliziral nostalgijo, ne glede na to, v katerem času je bil film posnet in v katero dobo je bila postavljena doba. Primat med filmi o kinu kot nekem izgubljenem raju ima nedvomno Cinema Paradiso režiserja Giuseppa Tornatoreja iz leta 1988, kjer je zgodba o provincialnem kinematografu in prijateljstvu s kinooperaterjem povezana s spomini na otroštvo, z odraščanjem in izgonom iz tega raja nedolžnosti. Podobno vlogo pri nas je imel Mazzini-Podgorškov celovečerec Sladke sanje iz leta 2001, kjer je bilo srečanje z napol nedovoljeno popkulturo, predvsem glasbo in filmom, povezano s slovesom od otroštva. Kljub temu, da v oba filma vdirajo tudi rezi grenkobe realnega, je kino dojet kot nostalgičen prostor sladkih sanj.

Sicer pa se za konec vrnimo na začetek slovenske kinematografije, k ljutomerskemu odvetniku in pionirju domačega filma, dr. Karolu Grossmannu. Kaj je v resnici v letih 1905 in 1906 posnel na prve metre filmskega traku pri nas pod naslovi Na domačem vrtu, Odhod od maše v Ljutomeru in Sejem v Ljutomeru? To so bili domači filmčki, dobesedno home movies, namenjeni zasebnemu ogledu z družino in prijatelji.

Jadikovanje nad tem, da filme preveč gledamo v zasebnosti, da domači kino ni isto kot »pravi kino«, da uživanje filma v samoti še zdaleč ni isto kot uživanje v množici, se mi zdi tudi zato povsem deplasirano. Morda je pandemija covid-19 samo pospešila neko naravno evolucijo rasti in padca skupinske gledalske izkušnje in vrnitev filmske izkušnje k svojim individualnim začetkom ...