Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Nostalgična filmska posvetila kinematografom

23.04.2021


"Film in kino, tehnična izuma, ki sta civilizacijo pospremila v 20. stoletje, sta začela že zelo zgodaj tudi misliti sama sebe, in to kljub svojemu spektakelskemu izhodišču."

V zadnjih mesecih smo se že do neke mere navadili, da gledamo filme in druge avdiovizualne vsebine na manjših ali večjih domačih zaslonih, v zavetju lastnega doma. Toda prav kinematograf kot prostor, v katerem filmsko izkušnjo lahko delimo z drugimi in kot prostor, ki je posebej ustvarjen za to, da pričara kar najboljšo izkušnjo ogleda filma, je prostor, ki ga v zadnjem času večina filmofilov že močno pogreša. Kinematografi, v katerih zaživi filmska čarovnija, se pojavijo tudi v vrsti filmov – nekateri prizori, ki se dogajajo v kinih, imajo kar status kulta. Gorazd Trušnovec v svojem besedilu razmišlja o filmih, ki se vsebinsko vrtijo prav okrog kinematografov in o tem, kakšen je v današnjem času status kina.

Film in kino, tehnična izuma, ki sta civilizacijo pospremila v 20. stoletje, sta začela že zelo zgodaj tudi misliti sama sebe, in to kljub svojemu spektakelskemu izhodišču. Film je bil sprva namreč pretežno sejemska atrakcija, ki je zbujala zanimanje zgolj kot tehnična novotarija, čeprav so se pionirji in rivali, torej brata Lumière in še posebej Georges Méliès, že zavedali tudi njegovih umetniških in ustvarjalnih zmožnosti. Filme so prikazovali sprva v improviziranih prostorih ob priložnostih, kjer so se že sicer zbirali ljudje, pozneje pa namensko v salonih hotelov in take so bile tudi prve filmske projekcije v Ljubljani. Šele ko je nov medij pokazal velik tržni potencial, za vse bolj razvijajoč se jezik gibljivih slik pa se je izkazalo, da zlahka nagovarja množice vseh slojev in profilov, pa se je začela gradnja specializiranih prizorišč, kinodvoran, ki so klicale tudi po dobro organizirani distribucijski mreži in specializiranih poklicih.

Tako že mojstrski komik Buster Keaton v svoji nemi komediji Sherlock Jr. iz leta 1924 nastopa kot kinooperater v fabuli, kjer pride do prelivanja resničnega dogajanja in sanj oziroma prehajanja namišljene resničnosti dogajanja na filmskem platnu v resnično zgodbo. Žanrski film, predvsem komedija, se je že v rosnih letih zavedala potenciala kina kot privilegiranega prostora, kjer lahko pride skozi iskanje pozabe do nezavedne rešitve problemov ali vsaj namigov za iskanje poti k razrešitvam.

Tej zgodnji dobi filma oziroma vlogi kinematografov v nemi dobi se je odmevno in na posrečen način s svojim črnobelim in skoraj čisto do konca nemim filmom leta 2011 poklonil Francoz Michel Hazanavicius s filmom Umetnik, v katerem Jean Dujardin in Bérénice Bejo tudi lepo povzameta tako karizmo kot stereotipe igralcev tedanje dobe.

Skratka, če je bila infrastruktura kinematografije že v 20. letih prejšnjega stoletja tako razvita, da kot povsem samostojen glavni lik komedije nastopa kinooperater, lahko ugotovimo, da smo po sto letih naredili en cel krog – kinooperater je izumirajoč poklic, usoda kinematografov pa je po letu omejitvenih ukrepov zaradi pandemije koronavirusne bolezni v resnici nejasna. Iz Hollywooda, še vedno najvplivnejše tovarne sanj, smo te dni sicer deležni pozivov k odprtju kinematografov in ohranitvi kulture obiskovanja kina, toda branža je bila s spreminjajočimi se gledalskimi navadami, s hitrim vzponom kapitalsko silno močnih spletnih producentov ter s prodornim razvojem novih oblik pretočnega prikazovanja ter razpoložljivosti in raznolikosti individualne ponudbe že lep čas v preoblikovanju. Resnici na ljubo je treba priznati, da se mi je že precej pred pandemijo pogosto zgodilo, da sem bil v kinu – v nasprotju z lokalnim promocijskim geslom, da v kinu nisi nikoli sam – v gledalskem smislu zelo osamljen ali da nas je bilo na povprečni kinopredstavi precej manj kot doma ob kakšnem zaslonu. Zato se zdi, da nosijo ti aktualni pozivi po v vrnitvi v kino s seboj tudi sled hipokrizije, ali pa gre pri tem nemara bolj za preigravanje občutka izgube oziroma nostalgije za časi, ki pa so že zdavnaj minili.

Ob tej temi se mi zdi zanimivo opozoriti tudi na svojevrsten fenomen, da je sam prostor kina na filmu že prej, torej v neki domnevni zlati dobi, sam po sebi skorajda simboliziral nostalgijo, ne glede na to, v katerem času je bil film posnet in v katero dobo je bila postavljena doba. Primat med filmi o kinu kot nekem izgubljenem raju ima nedvomno Cinema Paradiso režiserja Giuseppa Tornatoreja iz leta 1988, kjer je zgodba o provincialnem kinematografu in prijateljstvu s kinooperaterjem povezana s spomini na otroštvo, z odraščanjem in izgonom iz tega raja nedolžnosti. Podobno vlogo pri nas je imel Mazzini-Podgorškov celovečerec Sladke sanje iz leta 2001, kjer je bilo srečanje z napol nedovoljeno popkulturo, predvsem glasbo in filmom, povezano s slovesom od otroštva. Kljub temu, da v oba filma vdirajo tudi rezi grenkobe realnega, je kino dojet kot nostalgičen prostor sladkih sanj.

Sicer pa se za konec vrnimo na začetek slovenske kinematografije, k ljutomerskemu odvetniku in pionirju domačega filma, dr. Karolu Grossmannu. Kaj je v resnici v letih 1905 in 1906 posnel na prve metre filmskega traku pri nas pod naslovi Na domačem vrtu, Odhod od maše v Ljutomeru in Sejem v Ljutomeru? To so bili domači filmčki, dobesedno home movies, namenjeni zasebnemu ogledu z družino in prijatelji.

Jadikovanje nad tem, da filme preveč gledamo v zasebnosti, da domači kino ni isto kot »pravi kino«, da uživanje filma v samoti še zdaleč ni isto kot uživanje v množici, se mi zdi tudi zato povsem deplasirano. Morda je pandemija covid-19 samo pospešila neko naravno evolucijo rasti in padca skupinske gledalske izkušnje in vrnitev filmske izkušnje k svojim individualnim začetkom ...


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Nostalgična filmska posvetila kinematografom

23.04.2021


"Film in kino, tehnična izuma, ki sta civilizacijo pospremila v 20. stoletje, sta začela že zelo zgodaj tudi misliti sama sebe, in to kljub svojemu spektakelskemu izhodišču."

V zadnjih mesecih smo se že do neke mere navadili, da gledamo filme in druge avdiovizualne vsebine na manjših ali večjih domačih zaslonih, v zavetju lastnega doma. Toda prav kinematograf kot prostor, v katerem filmsko izkušnjo lahko delimo z drugimi in kot prostor, ki je posebej ustvarjen za to, da pričara kar najboljšo izkušnjo ogleda filma, je prostor, ki ga v zadnjem času večina filmofilov že močno pogreša. Kinematografi, v katerih zaživi filmska čarovnija, se pojavijo tudi v vrsti filmov – nekateri prizori, ki se dogajajo v kinih, imajo kar status kulta. Gorazd Trušnovec v svojem besedilu razmišlja o filmih, ki se vsebinsko vrtijo prav okrog kinematografov in o tem, kakšen je v današnjem času status kina.

Film in kino, tehnična izuma, ki sta civilizacijo pospremila v 20. stoletje, sta začela že zelo zgodaj tudi misliti sama sebe, in to kljub svojemu spektakelskemu izhodišču. Film je bil sprva namreč pretežno sejemska atrakcija, ki je zbujala zanimanje zgolj kot tehnična novotarija, čeprav so se pionirji in rivali, torej brata Lumière in še posebej Georges Méliès, že zavedali tudi njegovih umetniških in ustvarjalnih zmožnosti. Filme so prikazovali sprva v improviziranih prostorih ob priložnostih, kjer so se že sicer zbirali ljudje, pozneje pa namensko v salonih hotelov in take so bile tudi prve filmske projekcije v Ljubljani. Šele ko je nov medij pokazal velik tržni potencial, za vse bolj razvijajoč se jezik gibljivih slik pa se je izkazalo, da zlahka nagovarja množice vseh slojev in profilov, pa se je začela gradnja specializiranih prizorišč, kinodvoran, ki so klicale tudi po dobro organizirani distribucijski mreži in specializiranih poklicih.

Tako že mojstrski komik Buster Keaton v svoji nemi komediji Sherlock Jr. iz leta 1924 nastopa kot kinooperater v fabuli, kjer pride do prelivanja resničnega dogajanja in sanj oziroma prehajanja namišljene resničnosti dogajanja na filmskem platnu v resnično zgodbo. Žanrski film, predvsem komedija, se je že v rosnih letih zavedala potenciala kina kot privilegiranega prostora, kjer lahko pride skozi iskanje pozabe do nezavedne rešitve problemov ali vsaj namigov za iskanje poti k razrešitvam.

Tej zgodnji dobi filma oziroma vlogi kinematografov v nemi dobi se je odmevno in na posrečen način s svojim črnobelim in skoraj čisto do konca nemim filmom leta 2011 poklonil Francoz Michel Hazanavicius s filmom Umetnik, v katerem Jean Dujardin in Bérénice Bejo tudi lepo povzameta tako karizmo kot stereotipe igralcev tedanje dobe.

Skratka, če je bila infrastruktura kinematografije že v 20. letih prejšnjega stoletja tako razvita, da kot povsem samostojen glavni lik komedije nastopa kinooperater, lahko ugotovimo, da smo po sto letih naredili en cel krog – kinooperater je izumirajoč poklic, usoda kinematografov pa je po letu omejitvenih ukrepov zaradi pandemije koronavirusne bolezni v resnici nejasna. Iz Hollywooda, še vedno najvplivnejše tovarne sanj, smo te dni sicer deležni pozivov k odprtju kinematografov in ohranitvi kulture obiskovanja kina, toda branža je bila s spreminjajočimi se gledalskimi navadami, s hitrim vzponom kapitalsko silno močnih spletnih producentov ter s prodornim razvojem novih oblik pretočnega prikazovanja ter razpoložljivosti in raznolikosti individualne ponudbe že lep čas v preoblikovanju. Resnici na ljubo je treba priznati, da se mi je že precej pred pandemijo pogosto zgodilo, da sem bil v kinu – v nasprotju z lokalnim promocijskim geslom, da v kinu nisi nikoli sam – v gledalskem smislu zelo osamljen ali da nas je bilo na povprečni kinopredstavi precej manj kot doma ob kakšnem zaslonu. Zato se zdi, da nosijo ti aktualni pozivi po v vrnitvi v kino s seboj tudi sled hipokrizije, ali pa gre pri tem nemara bolj za preigravanje občutka izgube oziroma nostalgije za časi, ki pa so že zdavnaj minili.

Ob tej temi se mi zdi zanimivo opozoriti tudi na svojevrsten fenomen, da je sam prostor kina na filmu že prej, torej v neki domnevni zlati dobi, sam po sebi skorajda simboliziral nostalgijo, ne glede na to, v katerem času je bil film posnet in v katero dobo je bila postavljena doba. Primat med filmi o kinu kot nekem izgubljenem raju ima nedvomno Cinema Paradiso režiserja Giuseppa Tornatoreja iz leta 1988, kjer je zgodba o provincialnem kinematografu in prijateljstvu s kinooperaterjem povezana s spomini na otroštvo, z odraščanjem in izgonom iz tega raja nedolžnosti. Podobno vlogo pri nas je imel Mazzini-Podgorškov celovečerec Sladke sanje iz leta 2001, kjer je bilo srečanje z napol nedovoljeno popkulturo, predvsem glasbo in filmom, povezano s slovesom od otroštva. Kljub temu, da v oba filma vdirajo tudi rezi grenkobe realnega, je kino dojet kot nostalgičen prostor sladkih sanj.

Sicer pa se za konec vrnimo na začetek slovenske kinematografije, k ljutomerskemu odvetniku in pionirju domačega filma, dr. Karolu Grossmannu. Kaj je v resnici v letih 1905 in 1906 posnel na prve metre filmskega traku pri nas pod naslovi Na domačem vrtu, Odhod od maše v Ljutomeru in Sejem v Ljutomeru? To so bili domači filmčki, dobesedno home movies, namenjeni zasebnemu ogledu z družino in prijatelji.

Jadikovanje nad tem, da filme preveč gledamo v zasebnosti, da domači kino ni isto kot »pravi kino«, da uživanje filma v samoti še zdaleč ni isto kot uživanje v množici, se mi zdi tudi zato povsem deplasirano. Morda je pandemija covid-19 samo pospešila neko naravno evolucijo rasti in padca skupinske gledalske izkušnje in vrnitev filmske izkušnje k svojim individualnim začetkom ...


06.04.2022

Oskarji in Coda

V ponedeljek zjutraj je filmofile in drugo javnost po vsem svetu presenetila novica, da je oskarja za najboljši film prejel film, ki so mu napovedovali najmanj možnosti.


04.04.2022

Umrl je Emerik Bernard

Vsebine Programa Ars


01.04.2022

Laibach Kunst

Vsebine Programa Ars


31.03.2022

"Film resničnost lovi neodvisno od volje samega avtorja. Film je hočeš nočeš življenje"

"Film resničnost lovi neodvisno od volje samega avtorja. Film je hočeš nočeš življenje". To je misel Piera Paola Pasolinija in nocoj se v Slovenski kinoteki v Ljubljani s projekcijo filma Mama Rim iz leta 1962 začenja retrospektiva njegovih filmov. Italijanski pesnik, pisatelj, dramatik in pozneje v življenju še filmski režiser je od leta 1961 do 1975, ko je umrl v še danes nepojasnjenem napadu, posnel 13 celovečercev. In prav vse filme Piera Paola Pasolinija bomo videli na kinotečni retrospektivi, ki bo potekala v Kinoteki vse do 8. maja. Retrospektiva na veliko kinotečno platno prihaja ob stoletnici Pasolinijevega rojstva; ta je bila 5. marca. Njegove filme bodo predvajali s 35 milimetrskih kopij. V Dvorani Silvana Furlana bodo odprli razstavo fotografij, med njimi tudi njegovega osnovnošolskega spričevala, saj je del mladosti preživel v Sloveniji, v Idriji; izdali pa bodo še prevod izbora njegovih filmskih esejev z naslovom Heretični empirizem. Potem ko se je uveljavil kot pesnik, pisatelj in angažirani intelektualec, se je Pier Paolo Pasolini v 60. letih prejšnjega stoletja posvetil filmom in posnel številne brezčasne klasike vse od Beračev do svojega zadnjega kontroverznega dela Salo ali 120 Sodome. Njegove premiere ni dočakal, saj je, še preden je film prišel v kino, podlegel brutalnemu napadu. Pasolini je sam dejal, da smrt za ustvarjalca tako kot montaža za film.


30.03.2022

Mesto in otok

Vsebine Programa Ars


30.03.2022

Mesto in otok

Vsebine Programa Ars


28.03.2022

Oskarji

Vsebine Programa Ars


28.03.2022

Letošnja podelitev oskarjev je pokazala moč televizije v živo, tako v dobrem kot v slabem smislu

Minula oskarjevska noč je bila za ženske v filmu zgodovinska: Jane Campion je za svoj film Moč psa kot tretja režiserka dobila oskarja za najboljšo režijo, film CODA režiserke Sian Heder je dobil glavno nagrado – oskarja za najboljši film in oskarja za najboljšo priredbo scenarija, Ariana DeBose je za svoj nastop v Zgodbi z zahodne strani kot prva ne-bela kvirovska igralka dobila oskarja za najboljšo stransko vlogo, Billie Eilish je oskarjevka postala pri rosnih 20 letih za najboljšo izvirno filmsko glasbo, kostumografinja Jenny Beavan pa je to za svoj prispevek h Krueli postala že tretjič. Dosežke ustvarjalk je sicer zasenčilo moško nasilje, ali, kot so zapisali pri britanskem časniku The Guardian: "Če Jane Campion kot tretja režiserka dobi oskarja za najboljšo režijo, ampak Will Smith oklofuta Chrisa Rocka, se je to sploh zgodilo?" Več, Tina Poglajen. Novozelandka Jane Campion je prva ženska, ki je bila za oskarja za najboljšo režijo nominirana dvakrat – prvič za film Klavir iz leta 1993. Moč psa, dekonstrukcija mita o "pravih moških", kavbojih, je bil s kar 12 nominacijami sicer favorit letošnje podelitve. "Zelo sem ponosna, da sem nocoj dobila nagrado in da sem še ena režiserka, ki ji bodo sledile četrta, peta, šesta, sedma, osma. Zelo me veseli, da napredujemo hitreje. To smo potrebovali, enakost je pomembna." je povedala nagrajenka. Nepričakovani zmagovalec letošnjih oskarjev je CODA, neodvisna družinska drama z za Hollywood precej skromnim desetmilijonskim proračunom, o najstnici, ki živi v družini gluhih in sanja o karieri v glasbi. V filmu nastopajo gluhonemi igralci in igralke, vključno s Troyem Kotsurjem, ki je dobil oskarja za najboljšo stransko vlogo. Režiserka, Sian Heder: "Režiserka sem postala, ker sem videla to početi Jane Campion in druge režiserke. Upam, da bodo mlade ženske, ki si to želijo, videle mene; in da me bodo videli tudi neodvisni filmarji, ki se borijo, da bi lahko snemali. To je velik trenutek tudi za neodvisne filme. " Na neenak položaj spolov v filmski industriji je opozorila tudi komičarka Amy Schumer, ki je skupaj z Wando Sykes in Regino Hall povezovala letošnjo prireditev: "Akademija je letos najela tri ženske, ker je to še vedno ceneje, kot da bi najeli enega moškega, " je dejala.


25.03.2022

Oskarjevska vročica

Vsebine Programa Ars


23.03.2022

Onkraj objektiva

Vsebine Programa Ars


Stran 27 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov