Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na razstavi Naslednjih 21 dni bo ključnih umetnica Nataša Berk, na primer, na praznih platnih poziva, da si kar sami zamislimo umetniško delo, ki bi ustrezalo našim pričakovanjem
Galerija, gledalec, okvir, kritika, politika, karierni izzivi umetnice, umetnika. Ste opazili, da umetniškega dela nismo niti še omenili? Kako pomembno je vse tisto okoli njega? Kaj pa, ko še tisto zmanjka?
Razstava Naslednjih 21 dni bo ključnih je nastala kot koprodukcija med Šolo za kuratorske prakse in kritiško pisanje Svet umetnosti ter galerijo Škuc, v kateri je na ogled. Z njo odpirajo temo vzpostavljanja umetniškega dela: samega nastanka in vseh dejavnikov, ki ga določajo. Sprašujejo se, ali je morda preživetje umetnice oziroma umetnika v sistemu sodobne umetnosti odvisno predvsem od spretnosti, prilagodljivosti in iznajdljivosti? Ali pa je zgolj posledica naklonjenosti tistih na pozicijah moči?
Aktualna kulurnopolitična trenja številni ustvarjalci težko razumejo – ali pa rečeno nasprotno: jih morda razumejo preveč dobro. Zato se ne gre čuditi, da se del razstave ukvarja s pogledom od zunaj, kot zapišejo, skozi prizmo retradicionalizacije družbe in političnih pritiskov, ki obsojajo kritično in subverzivno sodobno umetnost. In humor je orodje, ki se v tako absurdnem času izkaže kot edino preostalo. To je bilo tudi tokratno izhodišče kuratorske skupine, ki jo sestavljajo Vesna Bukovec, Lara Plavčak in Miha Kelemina.
Beli sladoled, ali tandem akademskih slikarjev Miha Perneta in Leona Zuodarja, ki za svojo skupino pravita, da slika z desno in levo roko, se predstavljata s projektom Obleki za otvoritev. Satirično se dotakneta pogosto izkrivljene zaznave in razumevanja ustvarjalcev in njihovih del. Na določitev s strani javnosti, da sta ulična umetnika, sta se odzvala z motivom opečnatega zidu. Že leta 2010 sta ga naslikala znotraj galerije, potem je vzorec prešel na obleko kot prepoznaven znak.
Adrijan Praznik v zadnjih letih duhovito obravnava postopke, s katerimi se umetniki predstavljajo in komunicirajo z galerijami, kuratorji in drugimi, vse od protislovji pri finančnem vrednotenju del do ustvarjanja portfolijev, ki kot neke vrste vrednostni papirji kotirajo na ''borzi'' sveta umetnosti. Gre torej za špekulacijo, kako se umetniška dela spreminjajo glede na kontekst.
Na razstavi sodelujejo še Simona Semenič in Nada Žgank, Nataša Berk, tandem Small but dangers in italijanski umetnik Aldo Giannotti. V Galerijo Škuc v Ljubljani se lahko odpravite do 2. junija – naslednjih 21 dni bo torej ključnih, pravijo.
Na razstavi Naslednjih 21 dni bo ključnih umetnica Nataša Berk, na primer, na praznih platnih poziva, da si kar sami zamislimo umetniško delo, ki bi ustrezalo našim pričakovanjem
Galerija, gledalec, okvir, kritika, politika, karierni izzivi umetnice, umetnika. Ste opazili, da umetniškega dela nismo niti še omenili? Kako pomembno je vse tisto okoli njega? Kaj pa, ko še tisto zmanjka?
Razstava Naslednjih 21 dni bo ključnih je nastala kot koprodukcija med Šolo za kuratorske prakse in kritiško pisanje Svet umetnosti ter galerijo Škuc, v kateri je na ogled. Z njo odpirajo temo vzpostavljanja umetniškega dela: samega nastanka in vseh dejavnikov, ki ga določajo. Sprašujejo se, ali je morda preživetje umetnice oziroma umetnika v sistemu sodobne umetnosti odvisno predvsem od spretnosti, prilagodljivosti in iznajdljivosti? Ali pa je zgolj posledica naklonjenosti tistih na pozicijah moči?
Aktualna kulurnopolitična trenja številni ustvarjalci težko razumejo – ali pa rečeno nasprotno: jih morda razumejo preveč dobro. Zato se ne gre čuditi, da se del razstave ukvarja s pogledom od zunaj, kot zapišejo, skozi prizmo retradicionalizacije družbe in političnih pritiskov, ki obsojajo kritično in subverzivno sodobno umetnost. In humor je orodje, ki se v tako absurdnem času izkaže kot edino preostalo. To je bilo tudi tokratno izhodišče kuratorske skupine, ki jo sestavljajo Vesna Bukovec, Lara Plavčak in Miha Kelemina.
Beli sladoled, ali tandem akademskih slikarjev Miha Perneta in Leona Zuodarja, ki za svojo skupino pravita, da slika z desno in levo roko, se predstavljata s projektom Obleki za otvoritev. Satirično se dotakneta pogosto izkrivljene zaznave in razumevanja ustvarjalcev in njihovih del. Na določitev s strani javnosti, da sta ulična umetnika, sta se odzvala z motivom opečnatega zidu. Že leta 2010 sta ga naslikala znotraj galerije, potem je vzorec prešel na obleko kot prepoznaven znak.
Adrijan Praznik v zadnjih letih duhovito obravnava postopke, s katerimi se umetniki predstavljajo in komunicirajo z galerijami, kuratorji in drugimi, vse od protislovji pri finančnem vrednotenju del do ustvarjanja portfolijev, ki kot neke vrste vrednostni papirji kotirajo na ''borzi'' sveta umetnosti. Gre torej za špekulacijo, kako se umetniška dela spreminjajo glede na kontekst.
Na razstavi sodelujejo še Simona Semenič in Nada Žgank, Nataša Berk, tandem Small but dangers in italijanski umetnik Aldo Giannotti. V Galerijo Škuc v Ljubljani se lahko odpravite do 2. junija – naslednjih 21 dni bo torej ključnih, pravijo.
V ponedeljek zjutraj je filmofile in drugo javnost po vsem svetu presenetila novica, da je oskarja za najboljši film prejel film, ki so mu napovedovali najmanj možnosti.
Vsebine Programa Ars
"Film resničnost lovi neodvisno od volje samega avtorja. Film je hočeš nočeš življenje". To je misel Piera Paola Pasolinija in nocoj se v Slovenski kinoteki v Ljubljani s projekcijo filma Mama Rim iz leta 1962 začenja retrospektiva njegovih filmov. Italijanski pesnik, pisatelj, dramatik in pozneje v življenju še filmski režiser je od leta 1961 do 1975, ko je umrl v še danes nepojasnjenem napadu, posnel 13 celovečercev. In prav vse filme Piera Paola Pasolinija bomo videli na kinotečni retrospektivi, ki bo potekala v Kinoteki vse do 8. maja. Retrospektiva na veliko kinotečno platno prihaja ob stoletnici Pasolinijevega rojstva; ta je bila 5. marca. Njegove filme bodo predvajali s 35 milimetrskih kopij. V Dvorani Silvana Furlana bodo odprli razstavo fotografij, med njimi tudi njegovega osnovnošolskega spričevala, saj je del mladosti preživel v Sloveniji, v Idriji; izdali pa bodo še prevod izbora njegovih filmskih esejev z naslovom Heretični empirizem. Potem ko se je uveljavil kot pesnik, pisatelj in angažirani intelektualec, se je Pier Paolo Pasolini v 60. letih prejšnjega stoletja posvetil filmom in posnel številne brezčasne klasike vse od Beračev do svojega zadnjega kontroverznega dela Salo ali 120 Sodome. Njegove premiere ni dočakal, saj je, še preden je film prišel v kino, podlegel brutalnemu napadu. Pasolini je sam dejal, da smrt za ustvarjalca tako kot montaža za film.
Vsebine Programa Ars
Minula oskarjevska noč je bila za ženske v filmu zgodovinska: Jane Campion je za svoj film Moč psa kot tretja režiserka dobila oskarja za najboljšo režijo, film CODA režiserke Sian Heder je dobil glavno nagrado – oskarja za najboljši film in oskarja za najboljšo priredbo scenarija, Ariana DeBose je za svoj nastop v Zgodbi z zahodne strani kot prva ne-bela kvirovska igralka dobila oskarja za najboljšo stransko vlogo, Billie Eilish je oskarjevka postala pri rosnih 20 letih za najboljšo izvirno filmsko glasbo, kostumografinja Jenny Beavan pa je to za svoj prispevek h Krueli postala že tretjič. Dosežke ustvarjalk je sicer zasenčilo moško nasilje, ali, kot so zapisali pri britanskem časniku The Guardian: "Če Jane Campion kot tretja režiserka dobi oskarja za najboljšo režijo, ampak Will Smith oklofuta Chrisa Rocka, se je to sploh zgodilo?" Več, Tina Poglajen. Novozelandka Jane Campion je prva ženska, ki je bila za oskarja za najboljšo režijo nominirana dvakrat – prvič za film Klavir iz leta 1993. Moč psa, dekonstrukcija mita o "pravih moških", kavbojih, je bil s kar 12 nominacijami sicer favorit letošnje podelitve. "Zelo sem ponosna, da sem nocoj dobila nagrado in da sem še ena režiserka, ki ji bodo sledile četrta, peta, šesta, sedma, osma. Zelo me veseli, da napredujemo hitreje. To smo potrebovali, enakost je pomembna." je povedala nagrajenka. Nepričakovani zmagovalec letošnjih oskarjev je CODA, neodvisna družinska drama z za Hollywood precej skromnim desetmilijonskim proračunom, o najstnici, ki živi v družini gluhih in sanja o karieri v glasbi. V filmu nastopajo gluhonemi igralci in igralke, vključno s Troyem Kotsurjem, ki je dobil oskarja za najboljšo stransko vlogo. Režiserka, Sian Heder: "Režiserka sem postala, ker sem videla to početi Jane Campion in druge režiserke. Upam, da bodo mlade ženske, ki si to želijo, videle mene; in da me bodo videli tudi neodvisni filmarji, ki se borijo, da bi lahko snemali. To je velik trenutek tudi za neodvisne filme. " Na neenak položaj spolov v filmski industriji je opozorila tudi komičarka Amy Schumer, ki je skupaj z Wando Sykes in Regino Hall povezovala letošnjo prireditev: "Akademija je letos najela tri ženske, ker je to še vedno ceneje, kot da bi najeli enega moškega, " je dejala.
Neveljaven email naslov