Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Cankarjevem domu v Ljubljani se je zavrtel film Terapija Guillauma Niclouxa. Dogajalni prostor je luksuzno francosko zdravilišče, v katerem se istočasno znajdeta pisatelj Michel Houellebecq in igralec Gérard Depardieu. Tesa Drev Juh
Dogajalni prostor filma je luksuzno francosko zdravilišče, v katerem se istočasno znajdeta pisatelj Michel Houellebecq in igralec Gérard Depardieu
Dva kontroverzna ustvarjalca se znajdeta v zdravilišču v mestecu, ki je zaslovelo z Marcelom Proustom. Srečata se, se začneta družiti, ker nimata početi kaj boljšega, – tako nekako bi lahko povzeli dogajanje filma Terapija.
Pojavijo se tudi liki iz še enega filma Guillauma Niclouxa, iz Ugrabitve Michela Houellebecqa, v katerem je pisatelj igral glavno vlogo oziroma sebe. V tem smislu gre za nekakšno nadaljevanje prvega filma. Zaplet v Terapiji, povezan s temi liki, je povsem absurden in nesmiseln, ampak prav to da filmu nek svojevrsten čar.
Zdi se, da je hotel Nicloux v Terapiji združiti dva svojih očitno najljubših sodelavcev – pisatelja, znanega po svoji melanholično humorni nastrojenosti do sodobnega sveta, in Gérarda Depardieuja, ki je tudi že igral v več režiserjevih filmih.
Bistvena v filmu sta prav onadva kot glavna lika, ki igrata sama sebe, in njuni pogovori, skozi katere se zrcali njun odnos do sveta, ki je zelo različen, obenem pa ju povezuje. Oba sta precej razvajena, saj se že dolgo sončita v zvezdniškem statusu, obenem pa je težko biti znana osebnost, in povezuje ju tudi to spoznanje.
Njuni pogovori bi bili lahko postavljeni na gledališki oder, ker pa so postavljeni v okvir filma, so umeščeni v prostore zdravilišča, v katerih se pisatelj in igralec predajata raznim bolj ali manj prijetnim oziroma neprijetnim tretmajem, in v njunih zasebnih sobah, kamor Depardieu svojemu novemu prijatelju tihotapi vino in cigarete – vse tisto, čemur naj bi se v času svojega bivanja v hotelu odpovedal. Ampak kaj bi bil zdraviliški oddih brez opojnih substanc oziroma vsaj malo zabave? Vse dogajanje je posneto v slogu, ki naj bi filmu dal vtis dokumentarnosti.
Depardieu, ki je predstavljen kot veteran bivanja v tovrstnih zdraviliščih, daje pisateljskemu prijatelju nasvete, kako prestati muke nekaterih vrst terapij – stoji mu ob strani, ga tolaži skoraj kot nekakšen partner, če ne celo na trenutke kot zaskrbljena mama.
Veliko humorja izvira prav iz sopostavitve Depardieuja z njegovim robustnim telesom in Houellebecqove drobne postave, ki trpi raznorazne muke terapij, v katerih smisel sicer ne verjame, ampak jih vseeno sprejme kot del življenja.
Srečevanja pisatelja in igralca ter srečevanja z drugimi ljudmi v tej filmski zgodbi so prežeta s precej trpkega in ciničnega humorja – zato konec koncev ni pomembno, kolikšen je pri tem filmu, ki je seveda fiktiven, delež fikcije, in koliko se vanj vtihotapi resničnost, vsekakor namreč dobimo vtis, da v njem zares nekoliko spoznamo tudi Depardieuja in Houellebecqa.
V Cankarjevem domu v Ljubljani se je zavrtel film Terapija Guillauma Niclouxa. Dogajalni prostor je luksuzno francosko zdravilišče, v katerem se istočasno znajdeta pisatelj Michel Houellebecq in igralec Gérard Depardieu. Tesa Drev Juh
Dogajalni prostor filma je luksuzno francosko zdravilišče, v katerem se istočasno znajdeta pisatelj Michel Houellebecq in igralec Gérard Depardieu
Dva kontroverzna ustvarjalca se znajdeta v zdravilišču v mestecu, ki je zaslovelo z Marcelom Proustom. Srečata se, se začneta družiti, ker nimata početi kaj boljšega, – tako nekako bi lahko povzeli dogajanje filma Terapija.
Pojavijo se tudi liki iz še enega filma Guillauma Niclouxa, iz Ugrabitve Michela Houellebecqa, v katerem je pisatelj igral glavno vlogo oziroma sebe. V tem smislu gre za nekakšno nadaljevanje prvega filma. Zaplet v Terapiji, povezan s temi liki, je povsem absurden in nesmiseln, ampak prav to da filmu nek svojevrsten čar.
Zdi se, da je hotel Nicloux v Terapiji združiti dva svojih očitno najljubših sodelavcev – pisatelja, znanega po svoji melanholično humorni nastrojenosti do sodobnega sveta, in Gérarda Depardieuja, ki je tudi že igral v več režiserjevih filmih.
Bistvena v filmu sta prav onadva kot glavna lika, ki igrata sama sebe, in njuni pogovori, skozi katere se zrcali njun odnos do sveta, ki je zelo različen, obenem pa ju povezuje. Oba sta precej razvajena, saj se že dolgo sončita v zvezdniškem statusu, obenem pa je težko biti znana osebnost, in povezuje ju tudi to spoznanje.
Njuni pogovori bi bili lahko postavljeni na gledališki oder, ker pa so postavljeni v okvir filma, so umeščeni v prostore zdravilišča, v katerih se pisatelj in igralec predajata raznim bolj ali manj prijetnim oziroma neprijetnim tretmajem, in v njunih zasebnih sobah, kamor Depardieu svojemu novemu prijatelju tihotapi vino in cigarete – vse tisto, čemur naj bi se v času svojega bivanja v hotelu odpovedal. Ampak kaj bi bil zdraviliški oddih brez opojnih substanc oziroma vsaj malo zabave? Vse dogajanje je posneto v slogu, ki naj bi filmu dal vtis dokumentarnosti.
Depardieu, ki je predstavljen kot veteran bivanja v tovrstnih zdraviliščih, daje pisateljskemu prijatelju nasvete, kako prestati muke nekaterih vrst terapij – stoji mu ob strani, ga tolaži skoraj kot nekakšen partner, če ne celo na trenutke kot zaskrbljena mama.
Veliko humorja izvira prav iz sopostavitve Depardieuja z njegovim robustnim telesom in Houellebecqove drobne postave, ki trpi raznorazne muke terapij, v katerih smisel sicer ne verjame, ampak jih vseeno sprejme kot del življenja.
Srečevanja pisatelja in igralca ter srečevanja z drugimi ljudmi v tej filmski zgodbi so prežeta s precej trpkega in ciničnega humorja – zato konec koncev ni pomembno, kolikšen je pri tem filmu, ki je seveda fiktiven, delež fikcije, in koliko se vanj vtihotapi resničnost, vsekakor namreč dobimo vtis, da v njem zares nekoliko spoznamo tudi Depardieuja in Houellebecqa.
V ponedeljek zjutraj je filmofile in drugo javnost po vsem svetu presenetila novica, da je oskarja za najboljši film prejel film, ki so mu napovedovali najmanj možnosti.
Vsebine Programa Ars
"Film resničnost lovi neodvisno od volje samega avtorja. Film je hočeš nočeš življenje". To je misel Piera Paola Pasolinija in nocoj se v Slovenski kinoteki v Ljubljani s projekcijo filma Mama Rim iz leta 1962 začenja retrospektiva njegovih filmov. Italijanski pesnik, pisatelj, dramatik in pozneje v življenju še filmski režiser je od leta 1961 do 1975, ko je umrl v še danes nepojasnjenem napadu, posnel 13 celovečercev. In prav vse filme Piera Paola Pasolinija bomo videli na kinotečni retrospektivi, ki bo potekala v Kinoteki vse do 8. maja. Retrospektiva na veliko kinotečno platno prihaja ob stoletnici Pasolinijevega rojstva; ta je bila 5. marca. Njegove filme bodo predvajali s 35 milimetrskih kopij. V Dvorani Silvana Furlana bodo odprli razstavo fotografij, med njimi tudi njegovega osnovnošolskega spričevala, saj je del mladosti preživel v Sloveniji, v Idriji; izdali pa bodo še prevod izbora njegovih filmskih esejev z naslovom Heretični empirizem. Potem ko se je uveljavil kot pesnik, pisatelj in angažirani intelektualec, se je Pier Paolo Pasolini v 60. letih prejšnjega stoletja posvetil filmom in posnel številne brezčasne klasike vse od Beračev do svojega zadnjega kontroverznega dela Salo ali 120 Sodome. Njegove premiere ni dočakal, saj je, še preden je film prišel v kino, podlegel brutalnemu napadu. Pasolini je sam dejal, da smrt za ustvarjalca tako kot montaža za film.
Vsebine Programa Ars
Minula oskarjevska noč je bila za ženske v filmu zgodovinska: Jane Campion je za svoj film Moč psa kot tretja režiserka dobila oskarja za najboljšo režijo, film CODA režiserke Sian Heder je dobil glavno nagrado – oskarja za najboljši film in oskarja za najboljšo priredbo scenarija, Ariana DeBose je za svoj nastop v Zgodbi z zahodne strani kot prva ne-bela kvirovska igralka dobila oskarja za najboljšo stransko vlogo, Billie Eilish je oskarjevka postala pri rosnih 20 letih za najboljšo izvirno filmsko glasbo, kostumografinja Jenny Beavan pa je to za svoj prispevek h Krueli postala že tretjič. Dosežke ustvarjalk je sicer zasenčilo moško nasilje, ali, kot so zapisali pri britanskem časniku The Guardian: "Če Jane Campion kot tretja režiserka dobi oskarja za najboljšo režijo, ampak Will Smith oklofuta Chrisa Rocka, se je to sploh zgodilo?" Več, Tina Poglajen. Novozelandka Jane Campion je prva ženska, ki je bila za oskarja za najboljšo režijo nominirana dvakrat – prvič za film Klavir iz leta 1993. Moč psa, dekonstrukcija mita o "pravih moških", kavbojih, je bil s kar 12 nominacijami sicer favorit letošnje podelitve. "Zelo sem ponosna, da sem nocoj dobila nagrado in da sem še ena režiserka, ki ji bodo sledile četrta, peta, šesta, sedma, osma. Zelo me veseli, da napredujemo hitreje. To smo potrebovali, enakost je pomembna." je povedala nagrajenka. Nepričakovani zmagovalec letošnjih oskarjev je CODA, neodvisna družinska drama z za Hollywood precej skromnim desetmilijonskim proračunom, o najstnici, ki živi v družini gluhih in sanja o karieri v glasbi. V filmu nastopajo gluhonemi igralci in igralke, vključno s Troyem Kotsurjem, ki je dobil oskarja za najboljšo stransko vlogo. Režiserka, Sian Heder: "Režiserka sem postala, ker sem videla to početi Jane Campion in druge režiserke. Upam, da bodo mlade ženske, ki si to želijo, videle mene; in da me bodo videli tudi neodvisni filmarji, ki se borijo, da bi lahko snemali. To je velik trenutek tudi za neodvisne filme. " Na neenak položaj spolov v filmski industriji je opozorila tudi komičarka Amy Schumer, ki je skupaj z Wando Sykes in Regino Hall povezovala letošnjo prireditev: "Akademija je letos najela tri ženske, ker je to še vedno ceneje, kot da bi najeli enega moškega, " je dejala.
Neveljaven email naslov