Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Zgodba Fotografa je namerno bollywoodsko klišejska – revni fant in bogato dekle se zaljubita, kar povzroči številne nevšečnosti njunim družinam –, a prav v tem se skriva njena prava moč."
Indijski režiser Riteš Batra zna videti ljubezen tam, kjer je komaj verjetna in najmanj pričakovana. V svojem prvencu Okus po ljubezni iz leta 2013 je s pomočjo narobe dostavljenih drobnih sporočilc v škatlah za kosilo zbližal mlado gospodinjo in odljudnega računovodjo, v Netflixovem TV filmu Our souls at night pa dva vdovela soseda, ki sta dolga leta živela drug mimo drugega. V svojem četrtem celovečernem filmu Fotograf, ki je od sinoči na sporedu Kinodvora, v nežno romanco zaplete uličnega fotografa Rafija in plaho študentko Miloni.
Njun dogovor je sprva le posloven, Rafi namreč nujno potrebuje vsaj namišljeno zaročenko, saj je njegova babica od skrbi zaradi vnukove neporočenosti celo nehala jemati zdravila. A igra, ki jo Miloni sprejme kot vsaj hipni pobeg iz strogih družbenih okov in pričakovanj svoje sicer mnogo premožnejše, hkrati pa nič manj tradiciji zavezane družine, se postopoma prelije v čuteč intimen odnos dveh osamljenih duš, ki na svet še nikoli nista pogledali s te, recimo ji, individualne perspektive. Kam in kako se bo njun odnos razvijal naprej, če se sploh bo, ne izvemo, saj Batra nadaljevanje te zgodbe prepusti gledalčevi domišljiji in s tem sledi svojemu prepričanju, da bi filmi morali živeti še dolgo po tem, ko se izteče končna špica in se v kinodvoranah prižgejo luči.
Ena glavnih in najpomembnejših značilnosti filma Fotograf je njen izredno počasen pripovedni tempo, ki omogoča, da občutja obeh glavnih junakov resnično vzklijejo, zaživijo in počasi prodrejo na plan njunih zavedanj. Kakor bi se čas za hip ustavil in omogočil tako Rafiju kot tudi Miloni, da se ozreta vase in sebe – verjetno prvikrat v življenju – izluščita iz pričakovanj njunih družin. Nežna, subtilna melanholija veje iz vsakega kadra in gledalca postopoma potegne v skorajda meditativno doživetje, kjer veliko bolj kot klasično gledanje same filmske zgodbe, do izraza pride njeno občutenje.
Zgodba Fotografa je namerno bollywoodsko klišejska – revni fant in bogato dekle se zaljubita, kar povzroči številne nevšečnosti njunim družinam –, a prav v tem se skriva njena prava moč. Če namreč tak kliše očistiš vsega odvečnega, če odpadeta ves blišč in kič, ostane samo čista esenca ljubezni in Riteš Batra je resnični mojster lovljenja in podajanja te esence. Prepustite se mu.
"Zgodba Fotografa je namerno bollywoodsko klišejska – revni fant in bogato dekle se zaljubita, kar povzroči številne nevšečnosti njunim družinam –, a prav v tem se skriva njena prava moč."
Indijski režiser Riteš Batra zna videti ljubezen tam, kjer je komaj verjetna in najmanj pričakovana. V svojem prvencu Okus po ljubezni iz leta 2013 je s pomočjo narobe dostavljenih drobnih sporočilc v škatlah za kosilo zbližal mlado gospodinjo in odljudnega računovodjo, v Netflixovem TV filmu Our souls at night pa dva vdovela soseda, ki sta dolga leta živela drug mimo drugega. V svojem četrtem celovečernem filmu Fotograf, ki je od sinoči na sporedu Kinodvora, v nežno romanco zaplete uličnega fotografa Rafija in plaho študentko Miloni.
Njun dogovor je sprva le posloven, Rafi namreč nujno potrebuje vsaj namišljeno zaročenko, saj je njegova babica od skrbi zaradi vnukove neporočenosti celo nehala jemati zdravila. A igra, ki jo Miloni sprejme kot vsaj hipni pobeg iz strogih družbenih okov in pričakovanj svoje sicer mnogo premožnejše, hkrati pa nič manj tradiciji zavezane družine, se postopoma prelije v čuteč intimen odnos dveh osamljenih duš, ki na svet še nikoli nista pogledali s te, recimo ji, individualne perspektive. Kam in kako se bo njun odnos razvijal naprej, če se sploh bo, ne izvemo, saj Batra nadaljevanje te zgodbe prepusti gledalčevi domišljiji in s tem sledi svojemu prepričanju, da bi filmi morali živeti še dolgo po tem, ko se izteče končna špica in se v kinodvoranah prižgejo luči.
Ena glavnih in najpomembnejših značilnosti filma Fotograf je njen izredno počasen pripovedni tempo, ki omogoča, da občutja obeh glavnih junakov resnično vzklijejo, zaživijo in počasi prodrejo na plan njunih zavedanj. Kakor bi se čas za hip ustavil in omogočil tako Rafiju kot tudi Miloni, da se ozreta vase in sebe – verjetno prvikrat v življenju – izluščita iz pričakovanj njunih družin. Nežna, subtilna melanholija veje iz vsakega kadra in gledalca postopoma potegne v skorajda meditativno doživetje, kjer veliko bolj kot klasično gledanje same filmske zgodbe, do izraza pride njeno občutenje.
Zgodba Fotografa je namerno bollywoodsko klišejska – revni fant in bogato dekle se zaljubita, kar povzroči številne nevšečnosti njunim družinam –, a prav v tem se skriva njena prava moč. Če namreč tak kliše očistiš vsega odvečnega, če odpadeta ves blišč in kič, ostane samo čista esenca ljubezni in Riteš Batra je resnični mojster lovljenja in podajanja te esence. Prepustite se mu.
V ponedeljek zjutraj je filmofile in drugo javnost po vsem svetu presenetila novica, da je oskarja za najboljši film prejel film, ki so mu napovedovali najmanj možnosti.
Vsebine Programa Ars
"Film resničnost lovi neodvisno od volje samega avtorja. Film je hočeš nočeš življenje". To je misel Piera Paola Pasolinija in nocoj se v Slovenski kinoteki v Ljubljani s projekcijo filma Mama Rim iz leta 1962 začenja retrospektiva njegovih filmov. Italijanski pesnik, pisatelj, dramatik in pozneje v življenju še filmski režiser je od leta 1961 do 1975, ko je umrl v še danes nepojasnjenem napadu, posnel 13 celovečercev. In prav vse filme Piera Paola Pasolinija bomo videli na kinotečni retrospektivi, ki bo potekala v Kinoteki vse do 8. maja. Retrospektiva na veliko kinotečno platno prihaja ob stoletnici Pasolinijevega rojstva; ta je bila 5. marca. Njegove filme bodo predvajali s 35 milimetrskih kopij. V Dvorani Silvana Furlana bodo odprli razstavo fotografij, med njimi tudi njegovega osnovnošolskega spričevala, saj je del mladosti preživel v Sloveniji, v Idriji; izdali pa bodo še prevod izbora njegovih filmskih esejev z naslovom Heretični empirizem. Potem ko se je uveljavil kot pesnik, pisatelj in angažirani intelektualec, se je Pier Paolo Pasolini v 60. letih prejšnjega stoletja posvetil filmom in posnel številne brezčasne klasike vse od Beračev do svojega zadnjega kontroverznega dela Salo ali 120 Sodome. Njegove premiere ni dočakal, saj je, še preden je film prišel v kino, podlegel brutalnemu napadu. Pasolini je sam dejal, da smrt za ustvarjalca tako kot montaža za film.
Vsebine Programa Ars
Minula oskarjevska noč je bila za ženske v filmu zgodovinska: Jane Campion je za svoj film Moč psa kot tretja režiserka dobila oskarja za najboljšo režijo, film CODA režiserke Sian Heder je dobil glavno nagrado – oskarja za najboljši film in oskarja za najboljšo priredbo scenarija, Ariana DeBose je za svoj nastop v Zgodbi z zahodne strani kot prva ne-bela kvirovska igralka dobila oskarja za najboljšo stransko vlogo, Billie Eilish je oskarjevka postala pri rosnih 20 letih za najboljšo izvirno filmsko glasbo, kostumografinja Jenny Beavan pa je to za svoj prispevek h Krueli postala že tretjič. Dosežke ustvarjalk je sicer zasenčilo moško nasilje, ali, kot so zapisali pri britanskem časniku The Guardian: "Če Jane Campion kot tretja režiserka dobi oskarja za najboljšo režijo, ampak Will Smith oklofuta Chrisa Rocka, se je to sploh zgodilo?" Več, Tina Poglajen. Novozelandka Jane Campion je prva ženska, ki je bila za oskarja za najboljšo režijo nominirana dvakrat – prvič za film Klavir iz leta 1993. Moč psa, dekonstrukcija mita o "pravih moških", kavbojih, je bil s kar 12 nominacijami sicer favorit letošnje podelitve. "Zelo sem ponosna, da sem nocoj dobila nagrado in da sem še ena režiserka, ki ji bodo sledile četrta, peta, šesta, sedma, osma. Zelo me veseli, da napredujemo hitreje. To smo potrebovali, enakost je pomembna." je povedala nagrajenka. Nepričakovani zmagovalec letošnjih oskarjev je CODA, neodvisna družinska drama z za Hollywood precej skromnim desetmilijonskim proračunom, o najstnici, ki živi v družini gluhih in sanja o karieri v glasbi. V filmu nastopajo gluhonemi igralci in igralke, vključno s Troyem Kotsurjem, ki je dobil oskarja za najboljšo stransko vlogo. Režiserka, Sian Heder: "Režiserka sem postala, ker sem videla to početi Jane Campion in druge režiserke. Upam, da bodo mlade ženske, ki si to želijo, videle mene; in da me bodo videli tudi neodvisni filmarji, ki se borijo, da bi lahko snemali. To je velik trenutek tudi za neodvisne filme. " Na neenak položaj spolov v filmski industriji je opozorila tudi komičarka Amy Schumer, ki je skupaj z Wando Sykes in Regino Hall povezovala letošnjo prireditev: "Akademija je letos najela tri ženske, ker je to še vedno ceneje, kot da bi najeli enega moškega, " je dejala.
Neveljaven email naslov