Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Undine prinaša magični realizem v odčarani svet in je sodobna urbana melodrama, obešena na mitološko okostje, ki globokih čustev ne prinaša na pladnju." - Gorazd Trušnovec
Undine je zgodovinarka in vodnica v berlinskem muzeju, specializirana za pretekli razvoj velemesta. Ko jo partner prevara, mu zagrozi, da ga bo morala ubiti, če jo misli zapustiti. A isti dan spozna tudi sama drugega moškega – potapljača, ki se ukvarja s podvodnimi popravili. Undina pa je tudi drugo ime za vodno nimfo, eno od štirih elementarnih bitij, ki lahko pridobi dušo le, če se poroči s človekom ...
Undine (2020) je tudi naslov novega filma Christiana Petzolda, ki je tekmoval na lanskem Berlinalu, igralka Paula Beer pa je tam prejela srebrnega medveda za najboljšo žensko vlogo. Petzold velja – skupaj s Thomasom Arslanom in Angelo Schanelec – za enega od utemeljiteljev tako imenovane »berlinske filmske šole«, iz katere prihajajo dela, ki jih je težko spraviti na skupni imenovalec, jih je pa lahko prepoznati, predvsem po nekoliko počasnejšem ritmu in pripovedi, gospodarnem pristopu oziroma svojevrstnem minimalizmu ter osredotočanju na posameznike.
Film Undine je v precejšnji meri naslonjen na mitologijo, za lažje razumevanje pripovedne celote pa se je dobro spomniti vsaj Andersenove Male morske deklice, ki ima iste tematske korenine. Na prvi pogled se skoraj zdi, da se je tokrat Petzold, eden najbolj priznanih nemških cienastov, vsaj z eno nogo podal na teritorji Davida Lyncha s preizpraševanjem posameznikove identitete, pripovedne dvoumnosti in psiholoških fluidnosti. A z drugo ostaja trdno v berlinski šoli realizma vsakdanjosti, ne pozabi pa niti na zgodovinsko ozadje, ki ga je mojstrsko vtkal v svojem doslej najuspešnejšem celovečercu Barbara (2012).
Zdi se, da hoče z vsakim prizorom zlesti svojim likom pod kožo in pod površje vidnega, pa naj bo izgovor za to detajlna zgodovina berlinskega urbanizma ali pa podvodni inženiring ... V vsakem primeru pa očara s skoraj sanjskim, hipnotičnim vizualnim pristopom, tako s kamero kot z montažo, še podčrtano s ponavljajočim se predvajanjem Bachove priredbe Koncerta za čembalo v d-molu. Rezultat je nenavaden spoj vsakdanjega in presežnega, še kako sodobno filmsko delo in obenem starogrška drama o neizbežnosti usode oziroma večnem vračanju enakega. Na kar lepo opozorita tudi prispodoba gradnje sodobnega berlinskega muzeja v arhaični obliki ter zgovoren avtorski presek arhitekturnega in filmskega prostora.
Undine prinaša magični realizem v odčarani svet in je sodobna urbana melodrama, obešena na mitološko okostje, ki globokih čustev ne prinaša na pladnju.
"Undine prinaša magični realizem v odčarani svet in je sodobna urbana melodrama, obešena na mitološko okostje, ki globokih čustev ne prinaša na pladnju." - Gorazd Trušnovec
Undine je zgodovinarka in vodnica v berlinskem muzeju, specializirana za pretekli razvoj velemesta. Ko jo partner prevara, mu zagrozi, da ga bo morala ubiti, če jo misli zapustiti. A isti dan spozna tudi sama drugega moškega – potapljača, ki se ukvarja s podvodnimi popravili. Undina pa je tudi drugo ime za vodno nimfo, eno od štirih elementarnih bitij, ki lahko pridobi dušo le, če se poroči s človekom ...
Undine (2020) je tudi naslov novega filma Christiana Petzolda, ki je tekmoval na lanskem Berlinalu, igralka Paula Beer pa je tam prejela srebrnega medveda za najboljšo žensko vlogo. Petzold velja – skupaj s Thomasom Arslanom in Angelo Schanelec – za enega od utemeljiteljev tako imenovane »berlinske filmske šole«, iz katere prihajajo dela, ki jih je težko spraviti na skupni imenovalec, jih je pa lahko prepoznati, predvsem po nekoliko počasnejšem ritmu in pripovedi, gospodarnem pristopu oziroma svojevrstnem minimalizmu ter osredotočanju na posameznike.
Film Undine je v precejšnji meri naslonjen na mitologijo, za lažje razumevanje pripovedne celote pa se je dobro spomniti vsaj Andersenove Male morske deklice, ki ima iste tematske korenine. Na prvi pogled se skoraj zdi, da se je tokrat Petzold, eden najbolj priznanih nemških cienastov, vsaj z eno nogo podal na teritorji Davida Lyncha s preizpraševanjem posameznikove identitete, pripovedne dvoumnosti in psiholoških fluidnosti. A z drugo ostaja trdno v berlinski šoli realizma vsakdanjosti, ne pozabi pa niti na zgodovinsko ozadje, ki ga je mojstrsko vtkal v svojem doslej najuspešnejšem celovečercu Barbara (2012).
Zdi se, da hoče z vsakim prizorom zlesti svojim likom pod kožo in pod površje vidnega, pa naj bo izgovor za to detajlna zgodovina berlinskega urbanizma ali pa podvodni inženiring ... V vsakem primeru pa očara s skoraj sanjskim, hipnotičnim vizualnim pristopom, tako s kamero kot z montažo, še podčrtano s ponavljajočim se predvajanjem Bachove priredbe Koncerta za čembalo v d-molu. Rezultat je nenavaden spoj vsakdanjega in presežnega, še kako sodobno filmsko delo in obenem starogrška drama o neizbežnosti usode oziroma večnem vračanju enakega. Na kar lepo opozorita tudi prispodoba gradnje sodobnega berlinskega muzeja v arhaični obliki ter zgovoren avtorski presek arhitekturnega in filmskega prostora.
Undine prinaša magični realizem v odčarani svet in je sodobna urbana melodrama, obešena na mitološko okostje, ki globokih čustev ne prinaša na pladnju.
V ponedeljek zjutraj je filmofile in drugo javnost po vsem svetu presenetila novica, da je oskarja za najboljši film prejel film, ki so mu napovedovali najmanj možnosti.
Vsebine Programa Ars
"Film resničnost lovi neodvisno od volje samega avtorja. Film je hočeš nočeš življenje". To je misel Piera Paola Pasolinija in nocoj se v Slovenski kinoteki v Ljubljani s projekcijo filma Mama Rim iz leta 1962 začenja retrospektiva njegovih filmov. Italijanski pesnik, pisatelj, dramatik in pozneje v življenju še filmski režiser je od leta 1961 do 1975, ko je umrl v še danes nepojasnjenem napadu, posnel 13 celovečercev. In prav vse filme Piera Paola Pasolinija bomo videli na kinotečni retrospektivi, ki bo potekala v Kinoteki vse do 8. maja. Retrospektiva na veliko kinotečno platno prihaja ob stoletnici Pasolinijevega rojstva; ta je bila 5. marca. Njegove filme bodo predvajali s 35 milimetrskih kopij. V Dvorani Silvana Furlana bodo odprli razstavo fotografij, med njimi tudi njegovega osnovnošolskega spričevala, saj je del mladosti preživel v Sloveniji, v Idriji; izdali pa bodo še prevod izbora njegovih filmskih esejev z naslovom Heretični empirizem. Potem ko se je uveljavil kot pesnik, pisatelj in angažirani intelektualec, se je Pier Paolo Pasolini v 60. letih prejšnjega stoletja posvetil filmom in posnel številne brezčasne klasike vse od Beračev do svojega zadnjega kontroverznega dela Salo ali 120 Sodome. Njegove premiere ni dočakal, saj je, še preden je film prišel v kino, podlegel brutalnemu napadu. Pasolini je sam dejal, da smrt za ustvarjalca tako kot montaža za film.
Vsebine Programa Ars
Minula oskarjevska noč je bila za ženske v filmu zgodovinska: Jane Campion je za svoj film Moč psa kot tretja režiserka dobila oskarja za najboljšo režijo, film CODA režiserke Sian Heder je dobil glavno nagrado – oskarja za najboljši film in oskarja za najboljšo priredbo scenarija, Ariana DeBose je za svoj nastop v Zgodbi z zahodne strani kot prva ne-bela kvirovska igralka dobila oskarja za najboljšo stransko vlogo, Billie Eilish je oskarjevka postala pri rosnih 20 letih za najboljšo izvirno filmsko glasbo, kostumografinja Jenny Beavan pa je to za svoj prispevek h Krueli postala že tretjič. Dosežke ustvarjalk je sicer zasenčilo moško nasilje, ali, kot so zapisali pri britanskem časniku The Guardian: "Če Jane Campion kot tretja režiserka dobi oskarja za najboljšo režijo, ampak Will Smith oklofuta Chrisa Rocka, se je to sploh zgodilo?" Več, Tina Poglajen. Novozelandka Jane Campion je prva ženska, ki je bila za oskarja za najboljšo režijo nominirana dvakrat – prvič za film Klavir iz leta 1993. Moč psa, dekonstrukcija mita o "pravih moških", kavbojih, je bil s kar 12 nominacijami sicer favorit letošnje podelitve. "Zelo sem ponosna, da sem nocoj dobila nagrado in da sem še ena režiserka, ki ji bodo sledile četrta, peta, šesta, sedma, osma. Zelo me veseli, da napredujemo hitreje. To smo potrebovali, enakost je pomembna." je povedala nagrajenka. Nepričakovani zmagovalec letošnjih oskarjev je CODA, neodvisna družinska drama z za Hollywood precej skromnim desetmilijonskim proračunom, o najstnici, ki živi v družini gluhih in sanja o karieri v glasbi. V filmu nastopajo gluhonemi igralci in igralke, vključno s Troyem Kotsurjem, ki je dobil oskarja za najboljšo stransko vlogo. Režiserka, Sian Heder: "Režiserka sem postala, ker sem videla to početi Jane Campion in druge režiserke. Upam, da bodo mlade ženske, ki si to želijo, videle mene; in da me bodo videli tudi neodvisni filmarji, ki se borijo, da bi lahko snemali. To je velik trenutek tudi za neodvisne filme. " Na neenak položaj spolov v filmski industriji je opozorila tudi komičarka Amy Schumer, ki je skupaj z Wando Sykes in Regino Hall povezovala letošnjo prireditev: "Akademija je letos najela tri ženske, ker je to še vedno ceneje, kot da bi najeli enega moškega, " je dejala.
Neveljaven email naslov