Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kakšno je bilo pred izumrtjem ljudi videti tipično človeško stanovanje?
»Neki človek je leta 2006 po človeškem štetju v knjigi The Revenge of Gaia napovedal, da bodo leta 2020 človeškega štetja ekstremne vremenske razmere postale norma in da bodo ljudje priča vse pogostejšim naravnim katastrofam. V letu 2020 so se njegove napovedi uresničile.«
Te besede nas pozdravijo ob vstopu v prostore oblikovalskega studia Ljudje v Ljubljani, kjer je trenutno na ogled njihova razstava Počivajte v miru, ljudje, ki razmišlja o vlogi oblikovanja v obdobju kapitalistične hiperprodukcije.
Razstava nas postavi v čas po letu 2041, ko je dokončno izumrla človeška vrsta. Natančen vzrok izumrtja ni znan, predvideva pa se, da je bilo povezano s posledicami ekonomskega sistema, ki je temeljil na neskončni rasti in akumulaciji kapitala in je v desetletju pred koncem prerasel v emocionalno ekonomijo, še beremo ob vstopu v prostore oblikovalskega studia Ljudje. Ta se na razstavi prelevi v tipično človeško bivališče, kot je ostalo ohranjeno od izumrtja in ogledamo si, kako je v svojih zadnjih letih živel človek, je povedala Tamara Lašič J.
Kako smo torej pred izumrtjem živeli ljudje? Virtualno smo potovali na nekoč obstoječe destinacije, sistem za hrano jo je proizvajal glede na izbrana čustva, pozitivna so seveda stala več, sistem nakupovanja nam je pakete dostavljal naravnost v dnevno sobo, produkti pa so nam bili ponujeni na podlagi čustev. Pozitivna čustva pa smo si lahko priigrali tudi na loteriji, kjer smo zastavili svoja lastna čustva. Ekonomija je torej čedalje bolj izkoriščala naše emocije, oglaševanje pa je prodrlo celo v naše sanje, saj smo spali ob pomoči aplikacije, ki omogoča osnoven način spanja z oglasi v sanjah in plačljivi način, kjer sanje izbiramo.
Razstava teme in možen razvoj našega življenja stopnjuje do absurda, a dileme in izzivi oblikovanja, ki jih izpostavlja, seveda obstajajo že danes – nenazadnje je poglavitna naloga oblikovanja, da produkti v posamezniku vzbudijo pozitivna čustva in asociacije. Če se po eni strani kapitalizem ob pomoči oblikovanja čedalje bolj zažira v vse pore našega življenja, pa se po drugi strani veča tudi zavest o pomenu in vlogi oblikovanja v družbi. Studio Ljudje na to ne opozarja le z umetniškimi projekti, temveč tudi z oblikovalskim delom za naročnike. Taka je bila denimo podoba 26.ga Bienala oblikovanja, za katero so prejeli tudi veliko nagrado Brumen. Tamara Lašič je povedala, da sami na odgovornost do družbe skušajo opozarjati tudi naročnike, ta naloga pa je povezana tudi s končnimi uporabniki in sama vidi še veliko možnosti za razvoj.
Potrošnike, oblikovalce, naročnike predvsem pa verjetno odločevalce torej čaka še veliko dela, da se realnost, kot jo slika studio Ljudje, ne bo uresničila in bo ostalo zgolj pri duhoviti razstavi, ki na absurden in na videz lahkoten način razmišlja o pomembnih in težkih temah.
Kakšno je bilo pred izumrtjem ljudi videti tipično človeško stanovanje?
»Neki človek je leta 2006 po človeškem štetju v knjigi The Revenge of Gaia napovedal, da bodo leta 2020 človeškega štetja ekstremne vremenske razmere postale norma in da bodo ljudje priča vse pogostejšim naravnim katastrofam. V letu 2020 so se njegove napovedi uresničile.«
Te besede nas pozdravijo ob vstopu v prostore oblikovalskega studia Ljudje v Ljubljani, kjer je trenutno na ogled njihova razstava Počivajte v miru, ljudje, ki razmišlja o vlogi oblikovanja v obdobju kapitalistične hiperprodukcije.
Razstava nas postavi v čas po letu 2041, ko je dokončno izumrla človeška vrsta. Natančen vzrok izumrtja ni znan, predvideva pa se, da je bilo povezano s posledicami ekonomskega sistema, ki je temeljil na neskončni rasti in akumulaciji kapitala in je v desetletju pred koncem prerasel v emocionalno ekonomijo, še beremo ob vstopu v prostore oblikovalskega studia Ljudje. Ta se na razstavi prelevi v tipično človeško bivališče, kot je ostalo ohranjeno od izumrtja in ogledamo si, kako je v svojih zadnjih letih živel človek, je povedala Tamara Lašič J.
Kako smo torej pred izumrtjem živeli ljudje? Virtualno smo potovali na nekoč obstoječe destinacije, sistem za hrano jo je proizvajal glede na izbrana čustva, pozitivna so seveda stala več, sistem nakupovanja nam je pakete dostavljal naravnost v dnevno sobo, produkti pa so nam bili ponujeni na podlagi čustev. Pozitivna čustva pa smo si lahko priigrali tudi na loteriji, kjer smo zastavili svoja lastna čustva. Ekonomija je torej čedalje bolj izkoriščala naše emocije, oglaševanje pa je prodrlo celo v naše sanje, saj smo spali ob pomoči aplikacije, ki omogoča osnoven način spanja z oglasi v sanjah in plačljivi način, kjer sanje izbiramo.
Razstava teme in možen razvoj našega življenja stopnjuje do absurda, a dileme in izzivi oblikovanja, ki jih izpostavlja, seveda obstajajo že danes – nenazadnje je poglavitna naloga oblikovanja, da produkti v posamezniku vzbudijo pozitivna čustva in asociacije. Če se po eni strani kapitalizem ob pomoči oblikovanja čedalje bolj zažira v vse pore našega življenja, pa se po drugi strani veča tudi zavest o pomenu in vlogi oblikovanja v družbi. Studio Ljudje na to ne opozarja le z umetniškimi projekti, temveč tudi z oblikovalskim delom za naročnike. Taka je bila denimo podoba 26.ga Bienala oblikovanja, za katero so prejeli tudi veliko nagrado Brumen. Tamara Lašič je povedala, da sami na odgovornost do družbe skušajo opozarjati tudi naročnike, ta naloga pa je povezana tudi s končnimi uporabniki in sama vidi še veliko možnosti za razvoj.
Potrošnike, oblikovalce, naročnike predvsem pa verjetno odločevalce torej čaka še veliko dela, da se realnost, kot jo slika studio Ljudje, ne bo uresničila in bo ostalo zgolj pri duhoviti razstavi, ki na absurden in na videz lahkoten način razmišlja o pomembnih in težkih temah.
V ponedeljek zjutraj je filmofile in drugo javnost po vsem svetu presenetila novica, da je oskarja za najboljši film prejel film, ki so mu napovedovali najmanj možnosti.
Vsebine Programa Ars
"Film resničnost lovi neodvisno od volje samega avtorja. Film je hočeš nočeš življenje". To je misel Piera Paola Pasolinija in nocoj se v Slovenski kinoteki v Ljubljani s projekcijo filma Mama Rim iz leta 1962 začenja retrospektiva njegovih filmov. Italijanski pesnik, pisatelj, dramatik in pozneje v življenju še filmski režiser je od leta 1961 do 1975, ko je umrl v še danes nepojasnjenem napadu, posnel 13 celovečercev. In prav vse filme Piera Paola Pasolinija bomo videli na kinotečni retrospektivi, ki bo potekala v Kinoteki vse do 8. maja. Retrospektiva na veliko kinotečno platno prihaja ob stoletnici Pasolinijevega rojstva; ta je bila 5. marca. Njegove filme bodo predvajali s 35 milimetrskih kopij. V Dvorani Silvana Furlana bodo odprli razstavo fotografij, med njimi tudi njegovega osnovnošolskega spričevala, saj je del mladosti preživel v Sloveniji, v Idriji; izdali pa bodo še prevod izbora njegovih filmskih esejev z naslovom Heretični empirizem. Potem ko se je uveljavil kot pesnik, pisatelj in angažirani intelektualec, se je Pier Paolo Pasolini v 60. letih prejšnjega stoletja posvetil filmom in posnel številne brezčasne klasike vse od Beračev do svojega zadnjega kontroverznega dela Salo ali 120 Sodome. Njegove premiere ni dočakal, saj je, še preden je film prišel v kino, podlegel brutalnemu napadu. Pasolini je sam dejal, da smrt za ustvarjalca tako kot montaža za film.
Vsebine Programa Ars
Minula oskarjevska noč je bila za ženske v filmu zgodovinska: Jane Campion je za svoj film Moč psa kot tretja režiserka dobila oskarja za najboljšo režijo, film CODA režiserke Sian Heder je dobil glavno nagrado – oskarja za najboljši film in oskarja za najboljšo priredbo scenarija, Ariana DeBose je za svoj nastop v Zgodbi z zahodne strani kot prva ne-bela kvirovska igralka dobila oskarja za najboljšo stransko vlogo, Billie Eilish je oskarjevka postala pri rosnih 20 letih za najboljšo izvirno filmsko glasbo, kostumografinja Jenny Beavan pa je to za svoj prispevek h Krueli postala že tretjič. Dosežke ustvarjalk je sicer zasenčilo moško nasilje, ali, kot so zapisali pri britanskem časniku The Guardian: "Če Jane Campion kot tretja režiserka dobi oskarja za najboljšo režijo, ampak Will Smith oklofuta Chrisa Rocka, se je to sploh zgodilo?" Več, Tina Poglajen. Novozelandka Jane Campion je prva ženska, ki je bila za oskarja za najboljšo režijo nominirana dvakrat – prvič za film Klavir iz leta 1993. Moč psa, dekonstrukcija mita o "pravih moških", kavbojih, je bil s kar 12 nominacijami sicer favorit letošnje podelitve. "Zelo sem ponosna, da sem nocoj dobila nagrado in da sem še ena režiserka, ki ji bodo sledile četrta, peta, šesta, sedma, osma. Zelo me veseli, da napredujemo hitreje. To smo potrebovali, enakost je pomembna." je povedala nagrajenka. Nepričakovani zmagovalec letošnjih oskarjev je CODA, neodvisna družinska drama z za Hollywood precej skromnim desetmilijonskim proračunom, o najstnici, ki živi v družini gluhih in sanja o karieri v glasbi. V filmu nastopajo gluhonemi igralci in igralke, vključno s Troyem Kotsurjem, ki je dobil oskarja za najboljšo stransko vlogo. Režiserka, Sian Heder: "Režiserka sem postala, ker sem videla to početi Jane Campion in druge režiserke. Upam, da bodo mlade ženske, ki si to želijo, videle mene; in da me bodo videli tudi neodvisni filmarji, ki se borijo, da bi lahko snemali. To je velik trenutek tudi za neodvisne filme. " Na neenak položaj spolov v filmski industriji je opozorila tudi komičarka Amy Schumer, ki je skupaj z Wando Sykes in Regino Hall povezovala letošnjo prireditev: "Akademija je letos najela tri ženske, ker je to še vedno ceneje, kot da bi najeli enega moškega, " je dejala.
Neveljaven email naslov