Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Vsi liki imajo svoje resnice," pravi režiser Marko Misirača o predstavi, ki bo na ogled v okviru Primorskega poletnega festivala
Po tednu priprav in predpremierah je danes napočil čas uradne koprske premiere za predstavo Jugoslavija, moja dežela, ki je nastala v soprodukciji Gledališča Koper, Gledališča Prijedor in fundacije Friderich Ebert Stiftung. Delo je nastalo po romanu Gorana Vojnovića z istim naslovom, režira ga Marko Misirača, nastopajo pa igralci obeh gledališč in nekaj gostov.
Nova predstava je nastajala dolgo, skoraj dve leti, v dveh državah. Vmes jo je ustavila epidemija, a tudi politična razhajanja v gledališču v Banja Luki, kjer so se vaje začele, pa jih novo vodstvo ni želelo nadaljevati. Pod streho je nastajajočo slovensko-bosansko koprodukcijo vzelo Gledališče Prijedor. Tam je bila premiera junija in oznanila zmago človeške volje in vzdržljivosti, a tudi želje, da ustvarjalci na odru spregovorijo o travmah, ki še danes bremenijo odnose v nekdanji Jugoslaviji.
Gre za zgodbo o mladeniču, ki išče očeta, bivšega oficirja JLA in vojnega zločinca. Na poti sreča veliko različnih ljudi, spozna veliko njihovih resnic in usod in skozi nove izkušnje odrašča. Njegov pogled je v središču predstave, v kateri ga spremljamo na resničnem potovanju in vračanju v preteklost, med spomine. Režiser Marko Misirača o rdeči niti predstave pravi, da imajo »vsi ljudje, vsi liki, oče, mati in vsi, ki jih sreča, imajo svoje resnice. Vanje verjamejo in na njih so zgradili svoje življenje. Zato so tudi osamljeni. Toda uspeh pomeni, da smo te resnice uspeli prerasti, travme pa pustili za seboj. Na to vprašanje nimam jasnega odgovora. Navdaja me samo občutek.«
V predstavi nastopa deset igralcev obeh gledališč, ki odigrajo več likov, govorijo tudi več jezikov, predstava pa je opremljena s prevodom v nadnaslovih.
"Vsi liki imajo svoje resnice," pravi režiser Marko Misirača o predstavi, ki bo na ogled v okviru Primorskega poletnega festivala
Po tednu priprav in predpremierah je danes napočil čas uradne koprske premiere za predstavo Jugoslavija, moja dežela, ki je nastala v soprodukciji Gledališča Koper, Gledališča Prijedor in fundacije Friderich Ebert Stiftung. Delo je nastalo po romanu Gorana Vojnovića z istim naslovom, režira ga Marko Misirača, nastopajo pa igralci obeh gledališč in nekaj gostov.
Nova predstava je nastajala dolgo, skoraj dve leti, v dveh državah. Vmes jo je ustavila epidemija, a tudi politična razhajanja v gledališču v Banja Luki, kjer so se vaje začele, pa jih novo vodstvo ni želelo nadaljevati. Pod streho je nastajajočo slovensko-bosansko koprodukcijo vzelo Gledališče Prijedor. Tam je bila premiera junija in oznanila zmago človeške volje in vzdržljivosti, a tudi želje, da ustvarjalci na odru spregovorijo o travmah, ki še danes bremenijo odnose v nekdanji Jugoslaviji.
Gre za zgodbo o mladeniču, ki išče očeta, bivšega oficirja JLA in vojnega zločinca. Na poti sreča veliko različnih ljudi, spozna veliko njihovih resnic in usod in skozi nove izkušnje odrašča. Njegov pogled je v središču predstave, v kateri ga spremljamo na resničnem potovanju in vračanju v preteklost, med spomine. Režiser Marko Misirača o rdeči niti predstave pravi, da imajo »vsi ljudje, vsi liki, oče, mati in vsi, ki jih sreča, imajo svoje resnice. Vanje verjamejo in na njih so zgradili svoje življenje. Zato so tudi osamljeni. Toda uspeh pomeni, da smo te resnice uspeli prerasti, travme pa pustili za seboj. Na to vprašanje nimam jasnega odgovora. Navdaja me samo občutek.«
V predstavi nastopa deset igralcev obeh gledališč, ki odigrajo več likov, govorijo tudi več jezikov, predstava pa je opremljena s prevodom v nadnaslovih.
V ponedeljek zjutraj je filmofile in drugo javnost po vsem svetu presenetila novica, da je oskarja za najboljši film prejel film, ki so mu napovedovali najmanj možnosti.
Vsebine Programa Ars
"Film resničnost lovi neodvisno od volje samega avtorja. Film je hočeš nočeš življenje". To je misel Piera Paola Pasolinija in nocoj se v Slovenski kinoteki v Ljubljani s projekcijo filma Mama Rim iz leta 1962 začenja retrospektiva njegovih filmov. Italijanski pesnik, pisatelj, dramatik in pozneje v življenju še filmski režiser je od leta 1961 do 1975, ko je umrl v še danes nepojasnjenem napadu, posnel 13 celovečercev. In prav vse filme Piera Paola Pasolinija bomo videli na kinotečni retrospektivi, ki bo potekala v Kinoteki vse do 8. maja. Retrospektiva na veliko kinotečno platno prihaja ob stoletnici Pasolinijevega rojstva; ta je bila 5. marca. Njegove filme bodo predvajali s 35 milimetrskih kopij. V Dvorani Silvana Furlana bodo odprli razstavo fotografij, med njimi tudi njegovega osnovnošolskega spričevala, saj je del mladosti preživel v Sloveniji, v Idriji; izdali pa bodo še prevod izbora njegovih filmskih esejev z naslovom Heretični empirizem. Potem ko se je uveljavil kot pesnik, pisatelj in angažirani intelektualec, se je Pier Paolo Pasolini v 60. letih prejšnjega stoletja posvetil filmom in posnel številne brezčasne klasike vse od Beračev do svojega zadnjega kontroverznega dela Salo ali 120 Sodome. Njegove premiere ni dočakal, saj je, še preden je film prišel v kino, podlegel brutalnemu napadu. Pasolini je sam dejal, da smrt za ustvarjalca tako kot montaža za film.
Vsebine Programa Ars
Minula oskarjevska noč je bila za ženske v filmu zgodovinska: Jane Campion je za svoj film Moč psa kot tretja režiserka dobila oskarja za najboljšo režijo, film CODA režiserke Sian Heder je dobil glavno nagrado – oskarja za najboljši film in oskarja za najboljšo priredbo scenarija, Ariana DeBose je za svoj nastop v Zgodbi z zahodne strani kot prva ne-bela kvirovska igralka dobila oskarja za najboljšo stransko vlogo, Billie Eilish je oskarjevka postala pri rosnih 20 letih za najboljšo izvirno filmsko glasbo, kostumografinja Jenny Beavan pa je to za svoj prispevek h Krueli postala že tretjič. Dosežke ustvarjalk je sicer zasenčilo moško nasilje, ali, kot so zapisali pri britanskem časniku The Guardian: "Če Jane Campion kot tretja režiserka dobi oskarja za najboljšo režijo, ampak Will Smith oklofuta Chrisa Rocka, se je to sploh zgodilo?" Več, Tina Poglajen. Novozelandka Jane Campion je prva ženska, ki je bila za oskarja za najboljšo režijo nominirana dvakrat – prvič za film Klavir iz leta 1993. Moč psa, dekonstrukcija mita o "pravih moških", kavbojih, je bil s kar 12 nominacijami sicer favorit letošnje podelitve. "Zelo sem ponosna, da sem nocoj dobila nagrado in da sem še ena režiserka, ki ji bodo sledile četrta, peta, šesta, sedma, osma. Zelo me veseli, da napredujemo hitreje. To smo potrebovali, enakost je pomembna." je povedala nagrajenka. Nepričakovani zmagovalec letošnjih oskarjev je CODA, neodvisna družinska drama z za Hollywood precej skromnim desetmilijonskim proračunom, o najstnici, ki živi v družini gluhih in sanja o karieri v glasbi. V filmu nastopajo gluhonemi igralci in igralke, vključno s Troyem Kotsurjem, ki je dobil oskarja za najboljšo stransko vlogo. Režiserka, Sian Heder: "Režiserka sem postala, ker sem videla to početi Jane Campion in druge režiserke. Upam, da bodo mlade ženske, ki si to želijo, videle mene; in da me bodo videli tudi neodvisni filmarji, ki se borijo, da bi lahko snemali. To je velik trenutek tudi za neodvisne filme. " Na neenak položaj spolov v filmski industriji je opozorila tudi komičarka Amy Schumer, ki je skupaj z Wando Sykes in Regino Hall povezovala letošnjo prireditev: "Akademija je letos najela tri ženske, ker je to še vedno ceneje, kot da bi najeli enega moškega, " je dejala.
Neveljaven email naslov