Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Parižan Gaspard-Félix Tournachon, znan kot Nadar, je v drugi polovici 19. stoletja v tehniki mokrega kolodija upodabljal pomembne predstavnike evropske kulture, kot so književnik Victor Hugo, slikar Gustave Courbet in skladatelj Giuseppe Verdi. V Narodni galeriji v Ljubljani si lahko ogledamo potujočo razstavo 41-ih portretov, ki jo je pripravil pariški muzej Jeu de Paume v sodelovanju z mediateko francoskega ministrstva za kulturo.
V Narodni galeriji si lahko ogledamo potujočo razstavo del pariškega fotografa 19. stoletja
''Česar se ne da naučiti, je občutek za svetlobo − umetniški učinek svetlobe v različnem delu dneva in v različnih letnih časih.''
Parižan Gaspard-Félix Tournachon, znan kot Nadar, je v drugi polovici 19. stoletja v tehniki mokrega kolodija upodabljal pomembne predstavnike evropske kulture, kot so književnik Victor Hugo, slikar Gustave Courbet in skladatelj Giuseppe Verdi. V Narodni galeriji v Ljubljani si lahko ogledamo potujočo razstavo 41-ih portretov, ki jo je pripravil pariški muzej Jeu de Paume v sodelovanju z mediateko francoskega ministrstva za kulturo.
Nadar, sicer še novinar, pisatelj in karikaturist, je fotografijo pojmoval kot umetnost, čeprav so v tistem času obstajali dvomi, ali je taka oznaka upravičena, če vse naredi kemíjski postopek. Pa vendar so se fotografi že zavedali pomena kompozicije in izpovednosti. Na fotografijo je vplivalo zahodno portretno slikarstvo, ta pa v obratni smeri tako v smislu novih pristopov kadriranja kot pojmovanja svetlobe navdihovala slikarje, posebej impresioniste – te pa je Nadar, kot sam zapiše, kar dolgo preziral.
''Maneta sem spoznal zahvaljujoč Baudelairu, ki je želel spremeniti moje podcenjevalno mnenje o impresionizmu. Moram priznati, da mu je uspelo. V poznejših letih sem za svojo zbirko kupil nekaj njegovih slik.''
V Pariz kot svetovni kulturni center so se zlasti proti koncu 19. stoletja stekali umetniki, intelektualci in vplivneži iz vse Evrope in Nadar je mel z njimi stike. V svoji bogato opremljeni sprejemnici je imel na mizi zlato knjigo. Portretiranci so se med čakanjem v njo podpisali, pa kaj narisali. Francoski skladatelj Hector Berlioz je vanjo celo napisal del partiture iz ene od svojih oper.
Portretirance je mojstrsko nastavljal naravni svetlobi, ki je pronicala skozi železno-stekleno konstrukcijo ateljeja na vrhu stavbe. Kot tehnični navdušenec pa je tudi patentiral fotografiranje ob pomoči umetne svetlobe, kar mu je uspelo v Pariških katakombah. In kot avanturist je z balonom leta 1858 fotografiral Pariz iz zraka.
Nadarjeve Portretne mojstrovine v Narodno galerijo vabijo do 16. januarja. Mi pa vas vabimo, da na to temo poslušate pogovor z dr. Andrejem Smrekarjem v Likovnih odmevih naslednji teden v petek na Programu Ars.
Parižan Gaspard-Félix Tournachon, znan kot Nadar, je v drugi polovici 19. stoletja v tehniki mokrega kolodija upodabljal pomembne predstavnike evropske kulture, kot so književnik Victor Hugo, slikar Gustave Courbet in skladatelj Giuseppe Verdi. V Narodni galeriji v Ljubljani si lahko ogledamo potujočo razstavo 41-ih portretov, ki jo je pripravil pariški muzej Jeu de Paume v sodelovanju z mediateko francoskega ministrstva za kulturo.
V Narodni galeriji si lahko ogledamo potujočo razstavo del pariškega fotografa 19. stoletja
''Česar se ne da naučiti, je občutek za svetlobo − umetniški učinek svetlobe v različnem delu dneva in v različnih letnih časih.''
Parižan Gaspard-Félix Tournachon, znan kot Nadar, je v drugi polovici 19. stoletja v tehniki mokrega kolodija upodabljal pomembne predstavnike evropske kulture, kot so književnik Victor Hugo, slikar Gustave Courbet in skladatelj Giuseppe Verdi. V Narodni galeriji v Ljubljani si lahko ogledamo potujočo razstavo 41-ih portretov, ki jo je pripravil pariški muzej Jeu de Paume v sodelovanju z mediateko francoskega ministrstva za kulturo.
Nadar, sicer še novinar, pisatelj in karikaturist, je fotografijo pojmoval kot umetnost, čeprav so v tistem času obstajali dvomi, ali je taka oznaka upravičena, če vse naredi kemíjski postopek. Pa vendar so se fotografi že zavedali pomena kompozicije in izpovednosti. Na fotografijo je vplivalo zahodno portretno slikarstvo, ta pa v obratni smeri tako v smislu novih pristopov kadriranja kot pojmovanja svetlobe navdihovala slikarje, posebej impresioniste – te pa je Nadar, kot sam zapiše, kar dolgo preziral.
''Maneta sem spoznal zahvaljujoč Baudelairu, ki je želel spremeniti moje podcenjevalno mnenje o impresionizmu. Moram priznati, da mu je uspelo. V poznejših letih sem za svojo zbirko kupil nekaj njegovih slik.''
V Pariz kot svetovni kulturni center so se zlasti proti koncu 19. stoletja stekali umetniki, intelektualci in vplivneži iz vse Evrope in Nadar je mel z njimi stike. V svoji bogato opremljeni sprejemnici je imel na mizi zlato knjigo. Portretiranci so se med čakanjem v njo podpisali, pa kaj narisali. Francoski skladatelj Hector Berlioz je vanjo celo napisal del partiture iz ene od svojih oper.
Portretirance je mojstrsko nastavljal naravni svetlobi, ki je pronicala skozi železno-stekleno konstrukcijo ateljeja na vrhu stavbe. Kot tehnični navdušenec pa je tudi patentiral fotografiranje ob pomoči umetne svetlobe, kar mu je uspelo v Pariških katakombah. In kot avanturist je z balonom leta 1858 fotografiral Pariz iz zraka.
Nadarjeve Portretne mojstrovine v Narodno galerijo vabijo do 16. januarja. Mi pa vas vabimo, da na to temo poslušate pogovor z dr. Andrejem Smrekarjem v Likovnih odmevih naslednji teden v petek na Programu Ars.
V ponedeljek zjutraj je filmofile in drugo javnost po vsem svetu presenetila novica, da je oskarja za najboljši film prejel film, ki so mu napovedovali najmanj možnosti.
Vsebine Programa Ars
"Film resničnost lovi neodvisno od volje samega avtorja. Film je hočeš nočeš življenje". To je misel Piera Paola Pasolinija in nocoj se v Slovenski kinoteki v Ljubljani s projekcijo filma Mama Rim iz leta 1962 začenja retrospektiva njegovih filmov. Italijanski pesnik, pisatelj, dramatik in pozneje v življenju še filmski režiser je od leta 1961 do 1975, ko je umrl v še danes nepojasnjenem napadu, posnel 13 celovečercev. In prav vse filme Piera Paola Pasolinija bomo videli na kinotečni retrospektivi, ki bo potekala v Kinoteki vse do 8. maja. Retrospektiva na veliko kinotečno platno prihaja ob stoletnici Pasolinijevega rojstva; ta je bila 5. marca. Njegove filme bodo predvajali s 35 milimetrskih kopij. V Dvorani Silvana Furlana bodo odprli razstavo fotografij, med njimi tudi njegovega osnovnošolskega spričevala, saj je del mladosti preživel v Sloveniji, v Idriji; izdali pa bodo še prevod izbora njegovih filmskih esejev z naslovom Heretični empirizem. Potem ko se je uveljavil kot pesnik, pisatelj in angažirani intelektualec, se je Pier Paolo Pasolini v 60. letih prejšnjega stoletja posvetil filmom in posnel številne brezčasne klasike vse od Beračev do svojega zadnjega kontroverznega dela Salo ali 120 Sodome. Njegove premiere ni dočakal, saj je, še preden je film prišel v kino, podlegel brutalnemu napadu. Pasolini je sam dejal, da smrt za ustvarjalca tako kot montaža za film.
Vsebine Programa Ars
Minula oskarjevska noč je bila za ženske v filmu zgodovinska: Jane Campion je za svoj film Moč psa kot tretja režiserka dobila oskarja za najboljšo režijo, film CODA režiserke Sian Heder je dobil glavno nagrado – oskarja za najboljši film in oskarja za najboljšo priredbo scenarija, Ariana DeBose je za svoj nastop v Zgodbi z zahodne strani kot prva ne-bela kvirovska igralka dobila oskarja za najboljšo stransko vlogo, Billie Eilish je oskarjevka postala pri rosnih 20 letih za najboljšo izvirno filmsko glasbo, kostumografinja Jenny Beavan pa je to za svoj prispevek h Krueli postala že tretjič. Dosežke ustvarjalk je sicer zasenčilo moško nasilje, ali, kot so zapisali pri britanskem časniku The Guardian: "Če Jane Campion kot tretja režiserka dobi oskarja za najboljšo režijo, ampak Will Smith oklofuta Chrisa Rocka, se je to sploh zgodilo?" Več, Tina Poglajen. Novozelandka Jane Campion je prva ženska, ki je bila za oskarja za najboljšo režijo nominirana dvakrat – prvič za film Klavir iz leta 1993. Moč psa, dekonstrukcija mita o "pravih moških", kavbojih, je bil s kar 12 nominacijami sicer favorit letošnje podelitve. "Zelo sem ponosna, da sem nocoj dobila nagrado in da sem še ena režiserka, ki ji bodo sledile četrta, peta, šesta, sedma, osma. Zelo me veseli, da napredujemo hitreje. To smo potrebovali, enakost je pomembna." je povedala nagrajenka. Nepričakovani zmagovalec letošnjih oskarjev je CODA, neodvisna družinska drama z za Hollywood precej skromnim desetmilijonskim proračunom, o najstnici, ki živi v družini gluhih in sanja o karieri v glasbi. V filmu nastopajo gluhonemi igralci in igralke, vključno s Troyem Kotsurjem, ki je dobil oskarja za najboljšo stransko vlogo. Režiserka, Sian Heder: "Režiserka sem postala, ker sem videla to početi Jane Campion in druge režiserke. Upam, da bodo mlade ženske, ki si to želijo, videle mene; in da me bodo videli tudi neodvisni filmarji, ki se borijo, da bi lahko snemali. To je velik trenutek tudi za neodvisne filme. " Na neenak položaj spolov v filmski industriji je opozorila tudi komičarka Amy Schumer, ki je skupaj z Wando Sykes in Regino Hall povezovala letošnjo prireditev: "Akademija je letos najela tri ženske, ker je to še vedno ceneje, kot da bi najeli enega moškega, " je dejala.
Neveljaven email naslov