Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na festivalu avstrijskega filma Diagonala je občinstvo nagradilo film Izginjanje
V nedeljo se je s podelitvijo nagrad sklenil festival avstrijskega filma Diagonala. Med nagrajenci je tudi zamejska režiserka Andrina Mračnikar, ki je v Gradcu predstavljala svoj film Izginjanje oziroma Verschwinden. V svojem 90 minut dolgem dokumentarcu se ukvarja z vse redkejšo rabo slovenščine na avstrijskem Koroškem. Pred dobrim stoletjem je tam večina govorila slovenščino, danes pa ni več tako. Trend je prepoznaven: vse manj ljudi govori slovensko.
Da je na festivalu avstrijskega filma prejel nagrado občinstva, je velik uspeh njenega filma, ki kaže, da je občinstvo prepoznalo pomembnost teme. Andrina Mračnikar:
Občinstvo je s tem pokazalo, da je film pomemben. To se je opazilo po vseh treh projekcijah, ki so bile na Diagonali: v diskusijah se je opazilo, da so ljudje ganjeni. Rekli so tudi, da se niso zavedali, kakšna je situacija [slovenščine, op.] na Koroškem.
Na avstrijskem Koroškem je pred letom 1910 okoli 90 odstotkov prebivalcev govorilo slovensko, večji del pa izključno slovensko. Danes jih je denimo v kraju Hodiše na avstrijskem Koroškem le še pet odstotkov. Vse redkejša raba slovenščine je posledica več kot stoletne diskriminacije, ki jo je napajal nacionalizem in nevednost nemško govoreče družbe in politike. Kot je povedala Andrina Mračnikar, jo je k ustvarjanju dokumentarca spodbudilo rojstvo sina. Spoznala je, da sina ne more nagovarjati in ljubkovati drugače kot v svojem maternem jeziku, v slovenščini.
V bistvu me je zanimalo, kako je prišlo do tega, da je bilo pred sto leti na južnem Koroškem skoraj vse slovensko, danes pa je slovenščina sicer prisotna, ampak ni vidno prisotna. Potem so me zanimala različna vprašanja: kaj to pomeni v političnem smislu, kaj to pomeni za posameznika, za družine, kaj gre v izgubo z jezikom.
Na Diagonali so podelili več nagrad. Glavno nagrado 25. Diagonale za najboljši film je prejel novi igrani celovečerec Rimini avstrijskega režiserja Ulricha Seidla, ki prek zgodbe o žigolu in pevcu šlagerjev Richieju Bravu spregovori o družinskih odnosih in drugih temah, ki so značilne za njegov opus. Film se odvija v zimskem Riminiju, kjer ima pevec koncerte za svoje občinstvo, na katere se podajo v vetru, mrazu in megli. Ulrich Seidl:
»Zimski Rimini je zame dosti zanimivejši, je bolj poglobljen in čustven, saj megla in vpliv (vremenskih) neprijetnosti na ljudi veliko bolj sodita v zgodbo, ki jo želim povedati, kot čas poletja. Zimski čas pooseblja osamljenost, tega pa v poletnem Riminiju ni občutiti.«
Richie Bravo (igra ga Michael Thomas) živi na veliki nogi, kot pijan milijonar; pije, kocka, omizjem plačuje pijačo … zdi se, kot da je na begu pred nečim, kar nosi v sebi. Zato ne preseneča, da je Seidl priskrbel zaplet: po dolgih letih ga izsledi zdaj odrasla hči Tessa in od njega hoče izterjati poplačilo škode za leta zanemarjanja. Seidlov Rimini je že našel slovenskega distributerja in ga lahko pričakujemo tudi v slovenskih kinodvoranah.
Na festivalu avstrijskega filma Diagonala je občinstvo nagradilo film Izginjanje
V nedeljo se je s podelitvijo nagrad sklenil festival avstrijskega filma Diagonala. Med nagrajenci je tudi zamejska režiserka Andrina Mračnikar, ki je v Gradcu predstavljala svoj film Izginjanje oziroma Verschwinden. V svojem 90 minut dolgem dokumentarcu se ukvarja z vse redkejšo rabo slovenščine na avstrijskem Koroškem. Pred dobrim stoletjem je tam večina govorila slovenščino, danes pa ni več tako. Trend je prepoznaven: vse manj ljudi govori slovensko.
Da je na festivalu avstrijskega filma prejel nagrado občinstva, je velik uspeh njenega filma, ki kaže, da je občinstvo prepoznalo pomembnost teme. Andrina Mračnikar:
Občinstvo je s tem pokazalo, da je film pomemben. To se je opazilo po vseh treh projekcijah, ki so bile na Diagonali: v diskusijah se je opazilo, da so ljudje ganjeni. Rekli so tudi, da se niso zavedali, kakšna je situacija [slovenščine, op.] na Koroškem.
Na avstrijskem Koroškem je pred letom 1910 okoli 90 odstotkov prebivalcev govorilo slovensko, večji del pa izključno slovensko. Danes jih je denimo v kraju Hodiše na avstrijskem Koroškem le še pet odstotkov. Vse redkejša raba slovenščine je posledica več kot stoletne diskriminacije, ki jo je napajal nacionalizem in nevednost nemško govoreče družbe in politike. Kot je povedala Andrina Mračnikar, jo je k ustvarjanju dokumentarca spodbudilo rojstvo sina. Spoznala je, da sina ne more nagovarjati in ljubkovati drugače kot v svojem maternem jeziku, v slovenščini.
V bistvu me je zanimalo, kako je prišlo do tega, da je bilo pred sto leti na južnem Koroškem skoraj vse slovensko, danes pa je slovenščina sicer prisotna, ampak ni vidno prisotna. Potem so me zanimala različna vprašanja: kaj to pomeni v političnem smislu, kaj to pomeni za posameznika, za družine, kaj gre v izgubo z jezikom.
Na Diagonali so podelili več nagrad. Glavno nagrado 25. Diagonale za najboljši film je prejel novi igrani celovečerec Rimini avstrijskega režiserja Ulricha Seidla, ki prek zgodbe o žigolu in pevcu šlagerjev Richieju Bravu spregovori o družinskih odnosih in drugih temah, ki so značilne za njegov opus. Film se odvija v zimskem Riminiju, kjer ima pevec koncerte za svoje občinstvo, na katere se podajo v vetru, mrazu in megli. Ulrich Seidl:
»Zimski Rimini je zame dosti zanimivejši, je bolj poglobljen in čustven, saj megla in vpliv (vremenskih) neprijetnosti na ljudi veliko bolj sodita v zgodbo, ki jo želim povedati, kot čas poletja. Zimski čas pooseblja osamljenost, tega pa v poletnem Riminiju ni občutiti.«
Richie Bravo (igra ga Michael Thomas) živi na veliki nogi, kot pijan milijonar; pije, kocka, omizjem plačuje pijačo … zdi se, kot da je na begu pred nečim, kar nosi v sebi. Zato ne preseneča, da je Seidl priskrbel zaplet: po dolgih letih ga izsledi zdaj odrasla hči Tessa in od njega hoče izterjati poplačilo škode za leta zanemarjanja. Seidlov Rimini je že našel slovenskega distributerja in ga lahko pričakujemo tudi v slovenskih kinodvoranah.
V ponedeljek zjutraj je filmofile in drugo javnost po vsem svetu presenetila novica, da je oskarja za najboljši film prejel film, ki so mu napovedovali najmanj možnosti.
Vsebine Programa Ars
"Film resničnost lovi neodvisno od volje samega avtorja. Film je hočeš nočeš življenje". To je misel Piera Paola Pasolinija in nocoj se v Slovenski kinoteki v Ljubljani s projekcijo filma Mama Rim iz leta 1962 začenja retrospektiva njegovih filmov. Italijanski pesnik, pisatelj, dramatik in pozneje v življenju še filmski režiser je od leta 1961 do 1975, ko je umrl v še danes nepojasnjenem napadu, posnel 13 celovečercev. In prav vse filme Piera Paola Pasolinija bomo videli na kinotečni retrospektivi, ki bo potekala v Kinoteki vse do 8. maja. Retrospektiva na veliko kinotečno platno prihaja ob stoletnici Pasolinijevega rojstva; ta je bila 5. marca. Njegove filme bodo predvajali s 35 milimetrskih kopij. V Dvorani Silvana Furlana bodo odprli razstavo fotografij, med njimi tudi njegovega osnovnošolskega spričevala, saj je del mladosti preživel v Sloveniji, v Idriji; izdali pa bodo še prevod izbora njegovih filmskih esejev z naslovom Heretični empirizem. Potem ko se je uveljavil kot pesnik, pisatelj in angažirani intelektualec, se je Pier Paolo Pasolini v 60. letih prejšnjega stoletja posvetil filmom in posnel številne brezčasne klasike vse od Beračev do svojega zadnjega kontroverznega dela Salo ali 120 Sodome. Njegove premiere ni dočakal, saj je, še preden je film prišel v kino, podlegel brutalnemu napadu. Pasolini je sam dejal, da smrt za ustvarjalca tako kot montaža za film.
Vsebine Programa Ars
Minula oskarjevska noč je bila za ženske v filmu zgodovinska: Jane Campion je za svoj film Moč psa kot tretja režiserka dobila oskarja za najboljšo režijo, film CODA režiserke Sian Heder je dobil glavno nagrado – oskarja za najboljši film in oskarja za najboljšo priredbo scenarija, Ariana DeBose je za svoj nastop v Zgodbi z zahodne strani kot prva ne-bela kvirovska igralka dobila oskarja za najboljšo stransko vlogo, Billie Eilish je oskarjevka postala pri rosnih 20 letih za najboljšo izvirno filmsko glasbo, kostumografinja Jenny Beavan pa je to za svoj prispevek h Krueli postala že tretjič. Dosežke ustvarjalk je sicer zasenčilo moško nasilje, ali, kot so zapisali pri britanskem časniku The Guardian: "Če Jane Campion kot tretja režiserka dobi oskarja za najboljšo režijo, ampak Will Smith oklofuta Chrisa Rocka, se je to sploh zgodilo?" Več, Tina Poglajen. Novozelandka Jane Campion je prva ženska, ki je bila za oskarja za najboljšo režijo nominirana dvakrat – prvič za film Klavir iz leta 1993. Moč psa, dekonstrukcija mita o "pravih moških", kavbojih, je bil s kar 12 nominacijami sicer favorit letošnje podelitve. "Zelo sem ponosna, da sem nocoj dobila nagrado in da sem še ena režiserka, ki ji bodo sledile četrta, peta, šesta, sedma, osma. Zelo me veseli, da napredujemo hitreje. To smo potrebovali, enakost je pomembna." je povedala nagrajenka. Nepričakovani zmagovalec letošnjih oskarjev je CODA, neodvisna družinska drama z za Hollywood precej skromnim desetmilijonskim proračunom, o najstnici, ki živi v družini gluhih in sanja o karieri v glasbi. V filmu nastopajo gluhonemi igralci in igralke, vključno s Troyem Kotsurjem, ki je dobil oskarja za najboljšo stransko vlogo. Režiserka, Sian Heder: "Režiserka sem postala, ker sem videla to početi Jane Campion in druge režiserke. Upam, da bodo mlade ženske, ki si to želijo, videle mene; in da me bodo videli tudi neodvisni filmarji, ki se borijo, da bi lahko snemali. To je velik trenutek tudi za neodvisne filme. " Na neenak položaj spolov v filmski industriji je opozorila tudi komičarka Amy Schumer, ki je skupaj z Wando Sykes in Regino Hall povezovala letošnjo prireditev: "Akademija je letos najela tri ženske, ker je to še vedno ceneje, kot da bi najeli enega moškega, " je dejala.
Neveljaven email naslov