Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Združenju filmskih snemalcev so v soboto v Slovenski kinoteki v Ljubljani podelili stanovske nagrade z imenom iris za najboljše dosežke na področju filmske fotografije v preteklem letu. Podelili so tudi nagrado za življenjsko delo. Prejel jo je filmski ustvarjalec in fotografski mojster Slavo Vajt.
Danes 87-letni Slavo Vajt je snemalec, direktor fotografije, režiser in scenarist, pa tudi popotnik, alpinist, pisec in dolgoletni sodelavec Televizije Slovenija, ki je svoj pečat pustil pri številnih pomembnih filmih. Posnel je vrsto drznih projektov, kot je prvi slovenski vzpon na Mount Everest.
Sodeloval je pri nekaterih ključnih delih zgodovine slovenskega filma, kot so Cvetje v jeseni, Boj na požiralniku in Povest o dobrih ljudeh. Slavo Vajt ob prejemu nagrade iris za življenjsko delo: Zame obstajata dve stvari, s katerima lahko nekaj povem ljudem: slika in beseda. To dvoje sem vedno uporabljal. Slika in beseda skupaj sta več kot samo ena ali druga stvar. Če hočejo snemalci dobro delati, mora biti s kamero eno bitje. Filmski snemalec in kamera se morata združiti v eno bitje in bosta ustvarila nekaj lepega."
Združenje filmskih snemalcev Slovenije je v soboto podelilo še nagrade iris za avdiovizualna dela, ki so bila lani prikazana v kinu ali na televiziji.
Za celovečerni igrani film Telesce je novo v nizu uglednih nagrad prejel direktor fotografije Mitja Ličen, za dokumentarni film Nič nas ne sme presenetiti pa Bernard Perme, sodelavec TV Slovenija. Stanovski kolegi so ga nagradili za vizualno podobo dokumentarne pripovedi režiserja Amirja Muratovića o različnih zavetiščih in bunkerjih, ki je hkrati zgodba o nesmiselnosti vojn in spopadov in zgodba o razburkani zgodovini Slovenije. Bernard Perme: "Moje vodilo je vselej ustvariti čim boljšo sliko, takšno, kot si jo ustvarim v glavi in jo prikazati čim širšemu občinstvu z mojimi očmi. Tema je bila zahtevna, ker so bili slabi svetlobni pogoji: snemali smo zaklonišča, bunkerje, rove in delali smo pri minimalni svetlobi, kar je poseben izziv za ekipo, za osvetljevanje in tehniko. Težko je namreč prikazati črnino, da se nekaj vidi, ampak brez črne."
Nagrado iris za najboljšo fotografijo v TV seriji Območje brez signala režiserja Daliborja Matanića je prejel Marko Brdar: "To je otrok producentke Ankice Jurić Tilić, ki me je povabila k projektu že pred štirimi leti, še preden je izbrala vso ekipo. Serija je nastala po knjigi Roberta Perišića z nekaj ohranjenimi glavnimi elementi, čeprav je precej prirejenega. Producentka je takrat dejala: 'Marko, jaz bi si želela samo, da so ljudje blizu.' To je bil štart, potem pa sva z režiserjem Daliborjem Matanićem ustvarila estetiko, ki temelji na intuitivnosti, da čutiš igralce pred kamero in se z njimi oplajaš."
Združenje filmskih snemalcev je za fotografijo študentskega filma Otáva nagradilo še Žigo Planinška in za glasbeni spot skupine MRFY – Zaljubila direktorja fotografije Saša Štiha.
Nagrado iris za življenjsko delo je prejel filmski ustvarjalec in fotografski mojster.
V Združenju filmskih snemalcev so v soboto v Slovenski kinoteki v Ljubljani podelili stanovske nagrade z imenom iris za najboljše dosežke na področju filmske fotografije v preteklem letu. Podelili so tudi nagrado za življenjsko delo. Prejel jo je filmski ustvarjalec in fotografski mojster Slavo Vajt.
Danes 87-letni Slavo Vajt je snemalec, direktor fotografije, režiser in scenarist, pa tudi popotnik, alpinist, pisec in dolgoletni sodelavec Televizije Slovenija, ki je svoj pečat pustil pri številnih pomembnih filmih. Posnel je vrsto drznih projektov, kot je prvi slovenski vzpon na Mount Everest.
Sodeloval je pri nekaterih ključnih delih zgodovine slovenskega filma, kot so Cvetje v jeseni, Boj na požiralniku in Povest o dobrih ljudeh. Slavo Vajt ob prejemu nagrade iris za življenjsko delo: Zame obstajata dve stvari, s katerima lahko nekaj povem ljudem: slika in beseda. To dvoje sem vedno uporabljal. Slika in beseda skupaj sta več kot samo ena ali druga stvar. Če hočejo snemalci dobro delati, mora biti s kamero eno bitje. Filmski snemalec in kamera se morata združiti v eno bitje in bosta ustvarila nekaj lepega."
Združenje filmskih snemalcev Slovenije je v soboto podelilo še nagrade iris za avdiovizualna dela, ki so bila lani prikazana v kinu ali na televiziji.
Za celovečerni igrani film Telesce je novo v nizu uglednih nagrad prejel direktor fotografije Mitja Ličen, za dokumentarni film Nič nas ne sme presenetiti pa Bernard Perme, sodelavec TV Slovenija. Stanovski kolegi so ga nagradili za vizualno podobo dokumentarne pripovedi režiserja Amirja Muratovića o različnih zavetiščih in bunkerjih, ki je hkrati zgodba o nesmiselnosti vojn in spopadov in zgodba o razburkani zgodovini Slovenije. Bernard Perme: "Moje vodilo je vselej ustvariti čim boljšo sliko, takšno, kot si jo ustvarim v glavi, in jo prikazati čim širšemu občinstvu z mojimi očmi. Tema je bila zahtevna, ker so bili slabi svetlobni pogoji: snemali smo zaklonišča, bunkerje, rove in delali smo pri minimalni svetlobi, kar je poseben izziv za ekipo, za osvetljevanje in tehniko. Težko je namreč prikazati črnino, da se nekaj vidi, ampak brez črne."
Nagrado iris za najboljšo fotografijo v TV seriji Območje brez signala režiserja Daliborja Matanića je prejel Marko Brdar: "To je otrok producentke Ankice Jurić Tilić, ki me je povabila k projektu že pred štirimi leti, še preden je izbrala vso ekipo. Serija je nastala po knjigi Roberta Perišića z nekaj ohranjenimi glavnimi elementi, čeprav je precej prirejenega. Producentka je takrat dejala: 'Marko, jaz bi si želela samo, da so ljudje blizu.' To je bil štart, potem pa sva z režiserjem Daliborjem Matanićem ustvarila estetiko, ki temelji na intuitivnosti, da čutiš igralce pred kamero in se z njimi oplajaš."
Združenje filmskih snemalcev je za fotografijo študentskega filma Otáva nagradilo še Žigo Planinška in za glasbeni spot skupine MRFY – Zaljubila direktorja fotografije Saša Štiha.
V Združenju filmskih snemalcev so v soboto v Slovenski kinoteki v Ljubljani podelili stanovske nagrade z imenom iris za najboljše dosežke na področju filmske fotografije v preteklem letu. Podelili so tudi nagrado za življenjsko delo. Prejel jo je filmski ustvarjalec in fotografski mojster Slavo Vajt.
Danes 87-letni Slavo Vajt je snemalec, direktor fotografije, režiser in scenarist, pa tudi popotnik, alpinist, pisec in dolgoletni sodelavec Televizije Slovenija, ki je svoj pečat pustil pri številnih pomembnih filmih. Posnel je vrsto drznih projektov, kot je prvi slovenski vzpon na Mount Everest.
Sodeloval je pri nekaterih ključnih delih zgodovine slovenskega filma, kot so Cvetje v jeseni, Boj na požiralniku in Povest o dobrih ljudeh. Slavo Vajt ob prejemu nagrade iris za življenjsko delo: Zame obstajata dve stvari, s katerima lahko nekaj povem ljudem: slika in beseda. To dvoje sem vedno uporabljal. Slika in beseda skupaj sta več kot samo ena ali druga stvar. Če hočejo snemalci dobro delati, mora biti s kamero eno bitje. Filmski snemalec in kamera se morata združiti v eno bitje in bosta ustvarila nekaj lepega."
Združenje filmskih snemalcev Slovenije je v soboto podelilo še nagrade iris za avdiovizualna dela, ki so bila lani prikazana v kinu ali na televiziji.
Za celovečerni igrani film Telesce je novo v nizu uglednih nagrad prejel direktor fotografije Mitja Ličen, za dokumentarni film Nič nas ne sme presenetiti pa Bernard Perme, sodelavec TV Slovenija. Stanovski kolegi so ga nagradili za vizualno podobo dokumentarne pripovedi režiserja Amirja Muratovića o različnih zavetiščih in bunkerjih, ki je hkrati zgodba o nesmiselnosti vojn in spopadov in zgodba o razburkani zgodovini Slovenije. Bernard Perme: "Moje vodilo je vselej ustvariti čim boljšo sliko, takšno, kot si jo ustvarim v glavi in jo prikazati čim širšemu občinstvu z mojimi očmi. Tema je bila zahtevna, ker so bili slabi svetlobni pogoji: snemali smo zaklonišča, bunkerje, rove in delali smo pri minimalni svetlobi, kar je poseben izziv za ekipo, za osvetljevanje in tehniko. Težko je namreč prikazati črnino, da se nekaj vidi, ampak brez črne."
Nagrado iris za najboljšo fotografijo v TV seriji Območje brez signala režiserja Daliborja Matanića je prejel Marko Brdar: "To je otrok producentke Ankice Jurić Tilić, ki me je povabila k projektu že pred štirimi leti, še preden je izbrala vso ekipo. Serija je nastala po knjigi Roberta Perišića z nekaj ohranjenimi glavnimi elementi, čeprav je precej prirejenega. Producentka je takrat dejala: 'Marko, jaz bi si želela samo, da so ljudje blizu.' To je bil štart, potem pa sva z režiserjem Daliborjem Matanićem ustvarila estetiko, ki temelji na intuitivnosti, da čutiš igralce pred kamero in se z njimi oplajaš."
Združenje filmskih snemalcev je za fotografijo študentskega filma Otáva nagradilo še Žigo Planinška in za glasbeni spot skupine MRFY – Zaljubila direktorja fotografije Saša Štiha.
Nagrado iris za življenjsko delo je prejel filmski ustvarjalec in fotografski mojster.
V Združenju filmskih snemalcev so v soboto v Slovenski kinoteki v Ljubljani podelili stanovske nagrade z imenom iris za najboljše dosežke na področju filmske fotografije v preteklem letu. Podelili so tudi nagrado za življenjsko delo. Prejel jo je filmski ustvarjalec in fotografski mojster Slavo Vajt.
Danes 87-letni Slavo Vajt je snemalec, direktor fotografije, režiser in scenarist, pa tudi popotnik, alpinist, pisec in dolgoletni sodelavec Televizije Slovenija, ki je svoj pečat pustil pri številnih pomembnih filmih. Posnel je vrsto drznih projektov, kot je prvi slovenski vzpon na Mount Everest.
Sodeloval je pri nekaterih ključnih delih zgodovine slovenskega filma, kot so Cvetje v jeseni, Boj na požiralniku in Povest o dobrih ljudeh. Slavo Vajt ob prejemu nagrade iris za življenjsko delo: Zame obstajata dve stvari, s katerima lahko nekaj povem ljudem: slika in beseda. To dvoje sem vedno uporabljal. Slika in beseda skupaj sta več kot samo ena ali druga stvar. Če hočejo snemalci dobro delati, mora biti s kamero eno bitje. Filmski snemalec in kamera se morata združiti v eno bitje in bosta ustvarila nekaj lepega."
Združenje filmskih snemalcev Slovenije je v soboto podelilo še nagrade iris za avdiovizualna dela, ki so bila lani prikazana v kinu ali na televiziji.
Za celovečerni igrani film Telesce je novo v nizu uglednih nagrad prejel direktor fotografije Mitja Ličen, za dokumentarni film Nič nas ne sme presenetiti pa Bernard Perme, sodelavec TV Slovenija. Stanovski kolegi so ga nagradili za vizualno podobo dokumentarne pripovedi režiserja Amirja Muratovića o različnih zavetiščih in bunkerjih, ki je hkrati zgodba o nesmiselnosti vojn in spopadov in zgodba o razburkani zgodovini Slovenije. Bernard Perme: "Moje vodilo je vselej ustvariti čim boljšo sliko, takšno, kot si jo ustvarim v glavi, in jo prikazati čim širšemu občinstvu z mojimi očmi. Tema je bila zahtevna, ker so bili slabi svetlobni pogoji: snemali smo zaklonišča, bunkerje, rove in delali smo pri minimalni svetlobi, kar je poseben izziv za ekipo, za osvetljevanje in tehniko. Težko je namreč prikazati črnino, da se nekaj vidi, ampak brez črne."
Nagrado iris za najboljšo fotografijo v TV seriji Območje brez signala režiserja Daliborja Matanića je prejel Marko Brdar: "To je otrok producentke Ankice Jurić Tilić, ki me je povabila k projektu že pred štirimi leti, še preden je izbrala vso ekipo. Serija je nastala po knjigi Roberta Perišića z nekaj ohranjenimi glavnimi elementi, čeprav je precej prirejenega. Producentka je takrat dejala: 'Marko, jaz bi si želela samo, da so ljudje blizu.' To je bil štart, potem pa sva z režiserjem Daliborjem Matanićem ustvarila estetiko, ki temelji na intuitivnosti, da čutiš igralce pred kamero in se z njimi oplajaš."
Združenje filmskih snemalcev je za fotografijo študentskega filma Otáva nagradilo še Žigo Planinška in za glasbeni spot skupine MRFY – Zaljubila direktorja fotografije Saša Štiha.
V ponedeljek zjutraj je filmofile in drugo javnost po vsem svetu presenetila novica, da je oskarja za najboljši film prejel film, ki so mu napovedovali najmanj možnosti.
Vsebine Programa Ars
"Film resničnost lovi neodvisno od volje samega avtorja. Film je hočeš nočeš življenje". To je misel Piera Paola Pasolinija in nocoj se v Slovenski kinoteki v Ljubljani s projekcijo filma Mama Rim iz leta 1962 začenja retrospektiva njegovih filmov. Italijanski pesnik, pisatelj, dramatik in pozneje v življenju še filmski režiser je od leta 1961 do 1975, ko je umrl v še danes nepojasnjenem napadu, posnel 13 celovečercev. In prav vse filme Piera Paola Pasolinija bomo videli na kinotečni retrospektivi, ki bo potekala v Kinoteki vse do 8. maja. Retrospektiva na veliko kinotečno platno prihaja ob stoletnici Pasolinijevega rojstva; ta je bila 5. marca. Njegove filme bodo predvajali s 35 milimetrskih kopij. V Dvorani Silvana Furlana bodo odprli razstavo fotografij, med njimi tudi njegovega osnovnošolskega spričevala, saj je del mladosti preživel v Sloveniji, v Idriji; izdali pa bodo še prevod izbora njegovih filmskih esejev z naslovom Heretični empirizem. Potem ko se je uveljavil kot pesnik, pisatelj in angažirani intelektualec, se je Pier Paolo Pasolini v 60. letih prejšnjega stoletja posvetil filmom in posnel številne brezčasne klasike vse od Beračev do svojega zadnjega kontroverznega dela Salo ali 120 Sodome. Njegove premiere ni dočakal, saj je, še preden je film prišel v kino, podlegel brutalnemu napadu. Pasolini je sam dejal, da smrt za ustvarjalca tako kot montaža za film.
Vsebine Programa Ars
Minula oskarjevska noč je bila za ženske v filmu zgodovinska: Jane Campion je za svoj film Moč psa kot tretja režiserka dobila oskarja za najboljšo režijo, film CODA režiserke Sian Heder je dobil glavno nagrado – oskarja za najboljši film in oskarja za najboljšo priredbo scenarija, Ariana DeBose je za svoj nastop v Zgodbi z zahodne strani kot prva ne-bela kvirovska igralka dobila oskarja za najboljšo stransko vlogo, Billie Eilish je oskarjevka postala pri rosnih 20 letih za najboljšo izvirno filmsko glasbo, kostumografinja Jenny Beavan pa je to za svoj prispevek h Krueli postala že tretjič. Dosežke ustvarjalk je sicer zasenčilo moško nasilje, ali, kot so zapisali pri britanskem časniku The Guardian: "Če Jane Campion kot tretja režiserka dobi oskarja za najboljšo režijo, ampak Will Smith oklofuta Chrisa Rocka, se je to sploh zgodilo?" Več, Tina Poglajen. Novozelandka Jane Campion je prva ženska, ki je bila za oskarja za najboljšo režijo nominirana dvakrat – prvič za film Klavir iz leta 1993. Moč psa, dekonstrukcija mita o "pravih moških", kavbojih, je bil s kar 12 nominacijami sicer favorit letošnje podelitve. "Zelo sem ponosna, da sem nocoj dobila nagrado in da sem še ena režiserka, ki ji bodo sledile četrta, peta, šesta, sedma, osma. Zelo me veseli, da napredujemo hitreje. To smo potrebovali, enakost je pomembna." je povedala nagrajenka. Nepričakovani zmagovalec letošnjih oskarjev je CODA, neodvisna družinska drama z za Hollywood precej skromnim desetmilijonskim proračunom, o najstnici, ki živi v družini gluhih in sanja o karieri v glasbi. V filmu nastopajo gluhonemi igralci in igralke, vključno s Troyem Kotsurjem, ki je dobil oskarja za najboljšo stransko vlogo. Režiserka, Sian Heder: "Režiserka sem postala, ker sem videla to početi Jane Campion in druge režiserke. Upam, da bodo mlade ženske, ki si to želijo, videle mene; in da me bodo videli tudi neodvisni filmarji, ki se borijo, da bi lahko snemali. To je velik trenutek tudi za neodvisne filme. " Na neenak položaj spolov v filmski industriji je opozorila tudi komičarka Amy Schumer, ki je skupaj z Wando Sykes in Regino Hall povezovala letošnjo prireditev: "Akademija je letos najela tri ženske, ker je to še vedno ceneje, kot da bi najeli enega moškega, " je dejala.
Neveljaven email naslov