Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nič novega ni, da smo dandanes po večini preobremenjeni z delom, še zlasti pa to velja za prekarne delavce, torej pogosto tudi za delavce in delavke v kulturi. Kako to spremeniti in kako si zamišljati boljše razmere, se sprašuje razstava "Delo v nastajanju. Razmišljanje onkraj kapitalizma" v galeriji Škuc. Umetnici Ana Čigon in Vesna Bukovec ter vodja galerije Škuc Tia Čiček razmišljajo o pogojih deljenja znanja in iskanja alternativnih družbenih ter organizacijskih ureditev.
"Kdo izmed vas se veseli ponedeljka? Kdo izmed vas prejema minimalno plačo? Kdo izmed vas misli, da vašega dela ne bo nihče opazil?" Tako nas sprašujejo risbe Ane Čigon, ki izrišejo tudi, kako je osebno življenje in doživljanje ujeto v strukture dela in zaslužka. Rada bi izklopila delo, ko neham delati, piše na risbi osebe, ki misli izklaplja s stikalom na glavi. Tudi v nekaterih risbah Vesne Bukovec se boj za delavske pravice združuje z osebno perspektivo.
Umetnici in kulturni delavki Ana Čigon in Vesna Bukovec se na razstavi predstavljata s svojimi umetniškimi deli, a ključnega pomena je, da je razstava nastala v sodelovanju vseh treh – ob umetnicah je tu še vodja galerije Tia Čiček. Sodelovanje nam omogoča, da se spobujamo, delimo različne poglede in se morda hitreje premaknemo, ko se zataknemo v procesu dela. Obstoječe strukture pa sodelovanja ne spodbujajo, je prepričana Tia Čiček. Pa se prav drug od drugega lahko največ naučimo, zato je del razstave tudi video s tremi intervjuji, ki so ga pripravile vse tri v sodelovanju. K pogovoru so povabile sindikalistko Teo Jarc (Sindikat Mladi plus), dr. Svetlano Slapšak (upokojena redna profesorica, klasična filologinja, antropologinja in pisateljica) ter Jadranko Vesel (Rise, raziskovalni inštitut za socialno ekonomijo).
Tudi obiskovalci so povabljeni k sodelovanju na razstavi, saj prostori med drugim omogočajo delo in počitek. Sicer pa vsaka izmed sob galerije poudarja določen vidik: gre za prostor upora, prostor počitka in prostor (od)učenja ter diskurzivni prostor dela.
Ključni pa niso le razstavljena dela in povabilo obiskovalcem k počitku in ustvarjanju, temveč tudi proces. Še pred nastankom razstave so ustvarjalke zasnovale bralni krožek, posvečen deljenju znanja in prebiranju književnosti, povezane s teorijo dela, skrbi, postkolonializma in delavskih gibanj. Premisleku o delu, sodelovanju in grajenju skupnosti pa je posvečen tudi obrazstavni program. Z razstavo v galeriji Škuc zdaj že drugi november razmišljajo o drugačnih načinih delovanja, Tia Čiček pa se zaveda, da gre za težko rešljive probleme, a moramo se vsaj pogovarjati o boljši prihodnosti.
Foto: risba Ane Čigon na rastavi Delo v nastajanju. Razmišljanje onkraj kapitalizma, avtor fotografije: Iza Pevec
Nič novega ni, da smo dandanes po večini preobremenjeni z delom, še zlasti pa to velja za prekarne delavce, torej pogosto tudi za delavce in delavke v kulturi. Kako to spremeniti in kako si zamišljati boljše razmere, se sprašuje razstava "Delo v nastajanju. Razmišljanje onkraj kapitalizma" v galeriji Škuc. Umetnici Ana Čigon in Vesna Bukovec ter vodja galerije Škuc Tia Čiček razmišljajo o pogojih deljenja znanja in iskanja alternativnih družbenih ter organizacijskih ureditev.
"Kdo izmed vas se veseli ponedeljka? Kdo izmed vas prejema minimalno plačo? Kdo izmed vas misli, da vašega dela ne bo nihče opazil?" Tako nas sprašujejo risbe Ane Čigon, ki izrišejo tudi, kako je osebno življenje in doživljanje ujeto v strukture dela in zaslužka. Rada bi izklopila delo, ko neham delati, piše na risbi osebe, ki misli izklaplja s stikalom na glavi. Tudi v nekaterih risbah Vesne Bukovec se boj za delavske pravice združuje z osebno perspektivo.
Umetnici in kulturni delavki Ana Čigon in Vesna Bukovec se na razstavi predstavljata s svojimi umetniškimi deli, a ključnega pomena je, da je razstava nastala v sodelovanju vseh treh – ob umetnicah je tu še vodja galerije Tia Čiček. Sodelovanje nam omogoča, da se spobujamo, delimo različne poglede in se morda hitreje premaknemo, ko se zataknemo v procesu dela. Obstoječe strukture pa sodelovanja ne spodbujajo, je prepričana Tia Čiček. Pa se prav drug od drugega lahko največ naučimo, zato je del razstave tudi video s tremi intervjuji, ki so ga pripravile vse tri v sodelovanju. K pogovoru so povabile sindikalistko Teo Jarc (Sindikat Mladi plus), dr. Svetlano Slapšak (upokojena redna profesorica, klasična filologinja, antropologinja in pisateljica) ter Jadranko Vesel (Rise, raziskovalni inštitut za socialno ekonomijo).
Tudi obiskovalci so povabljeni k sodelovanju na razstavi, saj prostori med drugim omogočajo delo in počitek. Sicer pa vsaka izmed sob galerije poudarja določen vidik: gre za prostor upora, prostor počitka in prostor (od)učenja ter diskurzivni prostor dela.
Ključni pa niso le razstavljena dela in povabilo obiskovalcem k počitku in ustvarjanju, temveč tudi proces. Še pred nastankom razstave so ustvarjalke zasnovale bralni krožek, posvečen deljenju znanja in prebiranju književnosti, povezane s teorijo dela, skrbi, postkolonializma in delavskih gibanj. Premisleku o delu, sodelovanju in grajenju skupnosti pa je posvečen tudi obrazstavni program. Z razstavo v galeriji Škuc zdaj že drugi november razmišljajo o drugačnih načinih delovanja, Tia Čiček pa se zaveda, da gre za težko rešljive probleme, a moramo se vsaj pogovarjati o boljši prihodnosti.
Foto: risba Ane Čigon na rastavi Delo v nastajanju. Razmišljanje onkraj kapitalizma, avtor fotografije: Iza Pevec
V ponedeljek zjutraj je filmofile in drugo javnost po vsem svetu presenetila novica, da je oskarja za najboljši film prejel film, ki so mu napovedovali najmanj možnosti.
Vsebine Programa Ars
"Film resničnost lovi neodvisno od volje samega avtorja. Film je hočeš nočeš življenje". To je misel Piera Paola Pasolinija in nocoj se v Slovenski kinoteki v Ljubljani s projekcijo filma Mama Rim iz leta 1962 začenja retrospektiva njegovih filmov. Italijanski pesnik, pisatelj, dramatik in pozneje v življenju še filmski režiser je od leta 1961 do 1975, ko je umrl v še danes nepojasnjenem napadu, posnel 13 celovečercev. In prav vse filme Piera Paola Pasolinija bomo videli na kinotečni retrospektivi, ki bo potekala v Kinoteki vse do 8. maja. Retrospektiva na veliko kinotečno platno prihaja ob stoletnici Pasolinijevega rojstva; ta je bila 5. marca. Njegove filme bodo predvajali s 35 milimetrskih kopij. V Dvorani Silvana Furlana bodo odprli razstavo fotografij, med njimi tudi njegovega osnovnošolskega spričevala, saj je del mladosti preživel v Sloveniji, v Idriji; izdali pa bodo še prevod izbora njegovih filmskih esejev z naslovom Heretični empirizem. Potem ko se je uveljavil kot pesnik, pisatelj in angažirani intelektualec, se je Pier Paolo Pasolini v 60. letih prejšnjega stoletja posvetil filmom in posnel številne brezčasne klasike vse od Beračev do svojega zadnjega kontroverznega dela Salo ali 120 Sodome. Njegove premiere ni dočakal, saj je, še preden je film prišel v kino, podlegel brutalnemu napadu. Pasolini je sam dejal, da smrt za ustvarjalca tako kot montaža za film.
Vsebine Programa Ars
Minula oskarjevska noč je bila za ženske v filmu zgodovinska: Jane Campion je za svoj film Moč psa kot tretja režiserka dobila oskarja za najboljšo režijo, film CODA režiserke Sian Heder je dobil glavno nagrado – oskarja za najboljši film in oskarja za najboljšo priredbo scenarija, Ariana DeBose je za svoj nastop v Zgodbi z zahodne strani kot prva ne-bela kvirovska igralka dobila oskarja za najboljšo stransko vlogo, Billie Eilish je oskarjevka postala pri rosnih 20 letih za najboljšo izvirno filmsko glasbo, kostumografinja Jenny Beavan pa je to za svoj prispevek h Krueli postala že tretjič. Dosežke ustvarjalk je sicer zasenčilo moško nasilje, ali, kot so zapisali pri britanskem časniku The Guardian: "Če Jane Campion kot tretja režiserka dobi oskarja za najboljšo režijo, ampak Will Smith oklofuta Chrisa Rocka, se je to sploh zgodilo?" Več, Tina Poglajen. Novozelandka Jane Campion je prva ženska, ki je bila za oskarja za najboljšo režijo nominirana dvakrat – prvič za film Klavir iz leta 1993. Moč psa, dekonstrukcija mita o "pravih moških", kavbojih, je bil s kar 12 nominacijami sicer favorit letošnje podelitve. "Zelo sem ponosna, da sem nocoj dobila nagrado in da sem še ena režiserka, ki ji bodo sledile četrta, peta, šesta, sedma, osma. Zelo me veseli, da napredujemo hitreje. To smo potrebovali, enakost je pomembna." je povedala nagrajenka. Nepričakovani zmagovalec letošnjih oskarjev je CODA, neodvisna družinska drama z za Hollywood precej skromnim desetmilijonskim proračunom, o najstnici, ki živi v družini gluhih in sanja o karieri v glasbi. V filmu nastopajo gluhonemi igralci in igralke, vključno s Troyem Kotsurjem, ki je dobil oskarja za najboljšo stransko vlogo. Režiserka, Sian Heder: "Režiserka sem postala, ker sem videla to početi Jane Campion in druge režiserke. Upam, da bodo mlade ženske, ki si to želijo, videle mene; in da me bodo videli tudi neodvisni filmarji, ki se borijo, da bi lahko snemali. To je velik trenutek tudi za neodvisne filme. " Na neenak položaj spolov v filmski industriji je opozorila tudi komičarka Amy Schumer, ki je skupaj z Wando Sykes in Regino Hall povezovala letošnjo prireditev: "Akademija je letos najela tri ženske, ker je to še vedno ceneje, kot da bi najeli enega moškega, " je dejala.
Neveljaven email naslov