Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Z vso odgovornostjo do javnosti in njene električne mobilnosti si upamo kot eni redkih zatrditi: »Električna mobilnost je predvsem sijajna marketinška kategorija!« Je sijajen oglasni pano za zelene aspiracije vladajočih elit, a do njene splošne uporabe bodo pretekla desetletja. Renault je ob tem eden redkih proizvajalcev, ki vsaj po našem razumevanju vidi električno prihodnost tako, kot se bo na koncu tudi udejanjila: kot eno izmed alternativ fosilnim gorivom, in Renaultev avtomobil Zoe, ne glede na to, da ga konkurenca zasmehuje kot zastarelega, predstavlja natanko to, kar električna vozila zdaj so: delno eksotična mobilna alternativa z določenim potencialom.
Morda bi nam "elektroljubci" dokazali, da se motimo, a nam se zdi, da je danes električna mobilnost predvsem sijajna marketinška kategorija.
Pod naelektrene prste nam je prišel eden električnih prvoborcev – Renaultev avtomobil Zoe. Ob kratki oceni tega avtomobila nam dovolite nekaj malega piskrčka na električnem štedilniku.
Najprej in na začetku; električna mobilnost zaseda nesorazmerno veliko medijskega prostora. Kajti realno gledano, električna mobilnost ni statistično merljiv mobilnostni dejavnik. V Sloveniji je z nekaj več kot odstotkom električnih vozil statistično sicer vidna, v državah tretjega sveta je ta statistika neobstoječa. Večno sklicevanje na norveški fenomen treznemu razmisleku o električnih avtomobilih ne prinaša nobene dodatne širine. Zoe torej; odlična je oziroma je odlična vsaj toliko, kot je odlična tudi njena konkurenca. In je tudi neznosno omejena, kot je neznosno omejena njena konkurenca.
Tega ne govorimo v tri dni, ampak na podlagi zdaj že desetletnih izkušenj z električnimi avtomobili, ki smo jih vedno vozili ter ocenjevali z nekaj zdravega razuma. Baterija je v tem električnem renaultu zdaj spodobno velika, s 40 KW v zgornji tretjini današnje ponudbe. V naši izpeljanki pa je bila baterija zmožna med polnjenjem pogoltniti le do 20 kW na uro, to pomeni, da omogoča le delno hitro polnjenje; oziroma da so SODO-ve hitre črpalke izkoriščene med polnjenjem tega malčka le do polovice. Velika mantra električnih vozil, ki je seveda doseg, je v Zoe prav tako spremenljivka, odvisna od najbanalnejših, vsaj za agregat z notranjim izgorevanjem, okoliščin. Hitrost vožnje na doseg vpliva po definiciji, nanj pa lahko dramatično vpliva tudi sam itinerarij. Ali je pot navzgor, ali se cesta spušča, koliko je potnikov v vozilu in podobno. Tako je objavljanje dosega električnih vozil marketinško zavajanje; sicer je doseg z novo zakonodajo standardiziran, ampak uporabniška izkušnja temelji na vsakdanjem življenju, ki pa nima kaj dosti skupnega z regulativo izpod peres prometnih regulatorjev in uradnikov.
Zoe je po naši izkušnji v svoji zadnji reinkarnaciji postala že pravi mestni, ali bolje rečeno, medkrajevni avto, a osnovne dileme ali paradoksa električnega avtomobila na Slovenskem pogumna Renaulteva malčica ne razrešuje. Namreč: električni avtomobili, vsaj tisti, ki so dostopni umrljivim, so v osnovi mestni avtomobili. Slovenska mesta pa zanje niso pripravljena. Naša infrastruktura je ne glede na hvalisanje raznih ponudnikov katastrofalna. Za uporabo takega vozila mora voznik imeti pri sebi brez števila kartic različnih ponudnikov, mora znati rokovati z različnimi aplikacijami, mora razumeti različne kable, različne kontrolne ekrančke različnih polnilnih postaj in ob vsem tem nima nobenega zagotovila, da bo v urbanem naselju polnilno mesto prosto. Sploh pa ne ve, pod kakšnimi pogoji bo lahko svoje vozilo polnil – ali zastonj, ali bo plačal po kilovatih, ali po pretečenem času, ali po kombinaciji obojega? Predvsem pa, če pogledamo najbolj razvpiti center Ljubljane, je električnih avtomobilov pri nas ravno dovolj, da so kapacitete zasedene; tako je edina realnost električne mobilnosti ta trenutek v Sloveniji preprosta … Pogoj za nakup električnega vozila je individualna hiša po možnosti s hišno polnilno postajo. Mesta pa so urbanistična kategorija, kjer je individualnih hiš primerno malo, in tako imamo mestni avtomobil, ki ga večina meščanov ne more uporabljati, ker stanujejo v večstanovanjskih hišah, blokih in stolpnicah.
Seveda se lahko na tako pisanje odzovejo elektroljubci in dokazujejo, kako zelo se motimo; ampak Zoe nam je v štirinajstdnevnem intenzivnem druženju služila prek meja, za katere je bila namenjena. Z njo smo spoznali polnilne prakse v tujini, vozili smo se na elektriko po vsej slovenski deželi, prekrižarili avtocestni križ, a z vso odgovornostjo do javnosti in njene električne mobilnosti si upamo kot eni redkih zatrditi: »Električna mobilnost je predvsem sijajna marketinška kategorija!« Je sijajen oglasni pano za zelene aspiracije vladajočih elit, a do njene splošne uporabe bodo pretekla desetletja. Renault je ob tem eden redkih proizvajalcev, ki vsaj po našem razumevanju vidi električno prihodnost tako, kot se bo na koncu tudi udejanjila: kot eno izmed alternativ fosilnim gorivom, in Renaultev avtomobil Zoe, ne glede na to, da ga konkurenca zasmehuje kot zastarelega, predstavlja natanko to, kar električna vozila zdaj so: delno eksotična mobilna alternativa z določenim potencialom.
DARS v okviru evropskega projekta C-Roads preizkuša tehnologije za neposredno komunikacijo za izmenjavo informacij med avtomobili na eni strani ter obcestno infrastrukturo in nadzornimi centri na drugi. Pri tem je ključna uporaba mobilne aplikacije DarsPromet+, ki deluje samodejno in je ni treba posebej nastavljati. Vodja Prometno informacijskega centra Brane Nastran izpostavlja pomembnost hitrega prenosa tovrstnih informacij in obenem vabi, da si naložite aplikacijo, ki ponuja zvočna obvestila, hitrejše informacije in samo tiste, ki jih potrebujete. Drugim voznikom lahko sporočite dogodek na svoji poti, seveda pa vam DarsPromet+ tudi pokaže pot in izračuna čas do cilja. Andrej Brglez pa ponovno izpostavlja dilemo ob tovrstni izmenjavi podatkov, ko se razkrivamo, a le na ta način lahko izmenjujemo koristne uporabne informacije. Naložite si torej aplikacijo DarsPromet+ na svoje mobilne naprave ter se tako vključite v njeno soustvarjanje.
866 epizod
Avtomobilsko prometne minute so namenjene novostim na avtomobilskem trgu, tako svetovnim predstavitvam, kot tudi novim avtomobilom, ki so na voljo kupcem v Sloveniji.
Z vso odgovornostjo do javnosti in njene električne mobilnosti si upamo kot eni redkih zatrditi: »Električna mobilnost je predvsem sijajna marketinška kategorija!« Je sijajen oglasni pano za zelene aspiracije vladajočih elit, a do njene splošne uporabe bodo pretekla desetletja. Renault je ob tem eden redkih proizvajalcev, ki vsaj po našem razumevanju vidi električno prihodnost tako, kot se bo na koncu tudi udejanjila: kot eno izmed alternativ fosilnim gorivom, in Renaultev avtomobil Zoe, ne glede na to, da ga konkurenca zasmehuje kot zastarelega, predstavlja natanko to, kar električna vozila zdaj so: delno eksotična mobilna alternativa z določenim potencialom.
Morda bi nam "elektroljubci" dokazali, da se motimo, a nam se zdi, da je danes električna mobilnost predvsem sijajna marketinška kategorija.
Pod naelektrene prste nam je prišel eden električnih prvoborcev – Renaultev avtomobil Zoe. Ob kratki oceni tega avtomobila nam dovolite nekaj malega piskrčka na električnem štedilniku.
Najprej in na začetku; električna mobilnost zaseda nesorazmerno veliko medijskega prostora. Kajti realno gledano, električna mobilnost ni statistično merljiv mobilnostni dejavnik. V Sloveniji je z nekaj več kot odstotkom električnih vozil statistično sicer vidna, v državah tretjega sveta je ta statistika neobstoječa. Večno sklicevanje na norveški fenomen treznemu razmisleku o električnih avtomobilih ne prinaša nobene dodatne širine. Zoe torej; odlična je oziroma je odlična vsaj toliko, kot je odlična tudi njena konkurenca. In je tudi neznosno omejena, kot je neznosno omejena njena konkurenca.
Tega ne govorimo v tri dni, ampak na podlagi zdaj že desetletnih izkušenj z električnimi avtomobili, ki smo jih vedno vozili ter ocenjevali z nekaj zdravega razuma. Baterija je v tem električnem renaultu zdaj spodobno velika, s 40 KW v zgornji tretjini današnje ponudbe. V naši izpeljanki pa je bila baterija zmožna med polnjenjem pogoltniti le do 20 kW na uro, to pomeni, da omogoča le delno hitro polnjenje; oziroma da so SODO-ve hitre črpalke izkoriščene med polnjenjem tega malčka le do polovice. Velika mantra električnih vozil, ki je seveda doseg, je v Zoe prav tako spremenljivka, odvisna od najbanalnejših, vsaj za agregat z notranjim izgorevanjem, okoliščin. Hitrost vožnje na doseg vpliva po definiciji, nanj pa lahko dramatično vpliva tudi sam itinerarij. Ali je pot navzgor, ali se cesta spušča, koliko je potnikov v vozilu in podobno. Tako je objavljanje dosega električnih vozil marketinško zavajanje; sicer je doseg z novo zakonodajo standardiziran, ampak uporabniška izkušnja temelji na vsakdanjem življenju, ki pa nima kaj dosti skupnega z regulativo izpod peres prometnih regulatorjev in uradnikov.
Zoe je po naši izkušnji v svoji zadnji reinkarnaciji postala že pravi mestni, ali bolje rečeno, medkrajevni avto, a osnovne dileme ali paradoksa električnega avtomobila na Slovenskem pogumna Renaulteva malčica ne razrešuje. Namreč: električni avtomobili, vsaj tisti, ki so dostopni umrljivim, so v osnovi mestni avtomobili. Slovenska mesta pa zanje niso pripravljena. Naša infrastruktura je ne glede na hvalisanje raznih ponudnikov katastrofalna. Za uporabo takega vozila mora voznik imeti pri sebi brez števila kartic različnih ponudnikov, mora znati rokovati z različnimi aplikacijami, mora razumeti različne kable, različne kontrolne ekrančke različnih polnilnih postaj in ob vsem tem nima nobenega zagotovila, da bo v urbanem naselju polnilno mesto prosto. Sploh pa ne ve, pod kakšnimi pogoji bo lahko svoje vozilo polnil – ali zastonj, ali bo plačal po kilovatih, ali po pretečenem času, ali po kombinaciji obojega? Predvsem pa, če pogledamo najbolj razvpiti center Ljubljane, je električnih avtomobilov pri nas ravno dovolj, da so kapacitete zasedene; tako je edina realnost električne mobilnosti ta trenutek v Sloveniji preprosta … Pogoj za nakup električnega vozila je individualna hiša po možnosti s hišno polnilno postajo. Mesta pa so urbanistična kategorija, kjer je individualnih hiš primerno malo, in tako imamo mestni avtomobil, ki ga večina meščanov ne more uporabljati, ker stanujejo v večstanovanjskih hišah, blokih in stolpnicah.
Seveda se lahko na tako pisanje odzovejo elektroljubci in dokazujejo, kako zelo se motimo; ampak Zoe nam je v štirinajstdnevnem intenzivnem druženju služila prek meja, za katere je bila namenjena. Z njo smo spoznali polnilne prakse v tujini, vozili smo se na elektriko po vsej slovenski deželi, prekrižarili avtocestni križ, a z vso odgovornostjo do javnosti in njene električne mobilnosti si upamo kot eni redkih zatrditi: »Električna mobilnost je predvsem sijajna marketinška kategorija!« Je sijajen oglasni pano za zelene aspiracije vladajočih elit, a do njene splošne uporabe bodo pretekla desetletja. Renault je ob tem eden redkih proizvajalcev, ki vsaj po našem razumevanju vidi električno prihodnost tako, kot se bo na koncu tudi udejanjila: kot eno izmed alternativ fosilnim gorivom, in Renaultev avtomobil Zoe, ne glede na to, da ga konkurenca zasmehuje kot zastarelega, predstavlja natanko to, kar električna vozila zdaj so: delno eksotična mobilna alternativa z določenim potencialom.
DARS v okviru evropskega projekta C-Roads preizkuša tehnologije za neposredno komunikacijo za izmenjavo informacij med avtomobili na eni strani ter obcestno infrastrukturo in nadzornimi centri na drugi. Pri tem je ključna uporaba mobilne aplikacije DarsPromet+, ki deluje samodejno in je ni treba posebej nastavljati. Vodja Prometno informacijskega centra Brane Nastran izpostavlja pomembnost hitrega prenosa tovrstnih informacij in obenem vabi, da si naložite aplikacijo, ki ponuja zvočna obvestila, hitrejše informacije in samo tiste, ki jih potrebujete. Drugim voznikom lahko sporočite dogodek na svoji poti, seveda pa vam DarsPromet+ tudi pokaže pot in izračuna čas do cilja. Andrej Brglez pa ponovno izpostavlja dilemo ob tovrstni izmenjavi podatkov, ko se razkrivamo, a le na ta način lahko izmenjujemo koristne uporabne informacije. Naložite si torej aplikacijo DarsPromet+ na svoje mobilne naprave ter se tako vključite v njeno soustvarjanje.
Andrej Brglez komentirala izjavo prvega moža Kie v Evropi Emilia Herrere, ki pravi, da bo do leta 2030 tržni delež vozil na električni pogon znašal 23 do 25 odstotkov in tak delež naj bi potem obstal tudi v prihodnje. Poudaril je še, da je vodik eden izmed energentov, ki bodo v prihodnjih letih še kako pomembni. Če spomnimo, da je med petimi milijoni električnih vozil na svetu le 11 tisoč takih na gorivne celice, ki potrebujejo za proizvodnjo električne energije vodik, potem je kar težko verjeti, da bi vodik res lahko bil tako pomemben energent v prihodnjih letih. A Andrej razmišlja, da je prednosti pri uporabi vodika kar nekaj – ena zelo pomembna je recimo tudi ta, da ohranja skoraj celotno znano uveljavljeno verigo posrednikov, ki sodelujejo pri proizvodnji oziroma še bolj pri distribuciji, kar iz gospodarskega vidika vsekakor ni nepomembno. Skratka, kaže, da bo vodik v bližnji prihodnosti postal pomemben energent pri pogonu vozil.
Kajenje v avtomobilu, pa da so v njem še otroci, se nam zdi vsaj neokusno, mislim pa, da bi lahko uporabili tudi še kakšen bolj sočen pridevnik. Helena Koprivnikar iz Nacionalnega inštututa za javno zdravje opozarja, da so posledice, če so otroci dlje časa in večkrat izpostavljeni dimu v kabini avtomobila, lahko celo usodne, predvsem za dojenčke. Andrej Brglez pa poudarja, da s tem, če odpremo okno, ko kadimo v avtomobilu, nismo kaj dosti naredili, kajti 80 odstotkov dima je nevidnega. Ob tem, da si s kajenjem tudi zmanjšamo pozornost na dogajanje na cesti, pa bi moralo biti za Slovence še posebej pomembno to, da se zakajeni avtomobili težje prodajajo in za nižjo ceno.
Avtomobilsko prometne minute so namenjene novostim na avtomobilskem trgu, tako svetovnim predstavitvam, kot tudi novim avtomobilom, ki so na voljo kupcem v Sloveniji.
Vsem aktivnostim, ki jih Agencija za varnost prometa še z drugimi deležniki izvaja vsako leto ob začetku šolskega leta za večjo varnost šolarjev, se je letos pridružilo še sporočilo nekaterih najvidnejših politikov s predsednikom vlade na čelu. Pot v šolo je tista, ki jo prvič naredimo sami in za vedno nam ostane v spominu. Takrat dobimo tudi občutek, da smo le majhen delček nekega velikega sveta, ki je ves čas v gibanju in se premika. Nikoli ne smemo pozabiti, da moramo v tem prometnem živžavu skrbeti eden za drugega, poudarja tudi Andrej Brglez.
Evropski parlament je pred meseci sprejel odločitev, da bodo do leta 2024 napredni vozniški asistenčni sistemi postali obvezen del opreme v vozilih – ne samo v osebnih, ampak tudi v kombijih, avtobusih in tovornjakih. To lahko razumemo kot pomemben korak k dojemanju avtonomne vožnje, a za zdaj sta seveda odgovornost in varnost še vedno v rokah voznika. Nakup tovrstnih sistemov bi seveda lahko stimulirale tudi zavarovalnice, a zaenkrat še ne kažejo tega veselja in imajo še vedno svojo matematiko, poudarja Andrej Brglez.
Motorji in motoristi. Zadnjič smo opozarjali, kako določene izboljšave, asistenčni sistemi, ki omogočajo več, lahko hkrati pomenijo, da motoristi iščejo nove meje svojih sposobnosti in sposobnosti motocikla, kar lahko predstavlja dodatno nevarnost. Andrej Brglez poroča o današnjih motociklih, ki so tehnološko izjemno napredni in pobirajo dodatke in opremo iz avtomobilov. Vse to pomeni več varnosti in udobja, a hkrati igračkanje z vsem, kar nudijo moderni motocikli pomeni tudi, da to odvrača koncentracijo motorista od vožnje, kar pa ni dobro. Pa še nekaj; ali lahko motoristi dandanes z motocikli, ki nudijo in omogočajo toliko vsega, lahko sploh še ujamejo take občutke, kot so jih lahko na dveh kolesih občutili nekdaj?
Dejstvo je, da so varnostni sistemi v vozilih izjemno dvignili raven varnosti, a Andrej Brglez je ugotovil, da se nekateri z njimi podajajo v še večje nevarnosti. Med preizkušanjem najmodernejšega motocikla, ki omogoča še hitrejše in tudi zanesljivejše vožnje v ovinkih, je razmišljal, da bo to mnoge izzvalo, da bodo poskušali meje svojih zmogljivosti in zmogljivosti motocikla postaviti še višje. Na ta način bodo s še drznejšo vožnjo izzivali usodo še pri višjih hitrostih.
Prejšnji teden smo se ukvarjali z neprimerno obutvijo za volanom, tokrat bomo »napadli« sovoznike oziroma predvsem sopotnice na prednjem sedežu; namreč, pogosto lahko opazimo, predvsem poleti, kako med vožnjo uživajo, ko dvignejo noge na armaturno ploščo, s stopali vse tja do vetrobranskega stekla. Mislim, da je bolje, da sploh ne razmišljamo, kaj bi se zgodilo, če bi šlo kaj narobe, a narobe žal včasih gre. Tam nekje v višini kolen je skrit varnostni meh, ki se v primeru trka lahko sproži in nas -namesto da bi nas zaščitil, poškoduje, opozarja Andrej Brglez.
Vemo, da mnogi ne premišljujete kaj dosti o tem, kako se boste obuli, preden sedete za volan. Zakon pri nas (in tudi v večini drugih Evropskih držav) tudi ne narekuje premišljevanja in ne obvezuje, da bi za vožnjo bila potrebna kakšna predpisana obutev. Saj kar gre, tudi v coklah, ali tudi brez njih, a morda se vam je vseeno že kdaj zgodilo, da se vam je primerila kakšna nerodnost, da se je natikač morda zataknil, ali da vam je bosa noga malce zdrsnila s pedala, pa ste se nekako rešili, ni bilo panike. Lahko pa kdaj pride do nje, je recimo treba na hitro reagirati, odločno in močno pritisniti na zavoro. Andrej Brglez trdi, smo takrat, če smo neprimerno obuti, veliko bolj nevarni.
Moderno oblikovani avtomobili imajo veliko steklenih površin, kar pomeni, da se poleti kabina še bolj in hitreje segreje. Če nam je v avtomobilu vroče, pomeni to slabo počutje in posledično tudi, da smo nervozni in razdražljivi, naše reakcije pa temu ustrezno počasnejše, vse skupaj pa pomeni, da smo v prometu manj varni oziroma bolj nevarni. Zato je pravilna uporaba klimatske naprave še kako pomembna – tudi pri izstopanju in ohlajenega avtomobila v vroč dan, poudarja Andrej Brglez.
Če bi oblikovalci avtomobilov sledili temperaturnim razlikam, potem bi jih zagotovo oblikovali drugače. Res je, da so tudi stekla precej drugačna kot nekdaj, a avtomobil na toplem soncu vseeno lahko postane – recimo kar topla greda. Temperatura se mimogrede dvigne na 40, 50 stopinj, tudi več. Velike steklene površine, ki sicer prinesejo več svetlobe v kabino in zato prijetnejše vzdušje, so po drugi strani vzrok, da se avtomobil še bolj in hitreje segreje na neznosno temperaturo. Pomembna je tudi barva vozila. Meritve so pokazale, da se pri zunanji temperaturi 25 stopinj notranjost avtomobila bele barve segreje na 60, črnega pa na 80 stopinj Celzija, pove Andrej Brglez.
Posvetimo se vožnji v mestnem vrvežu, kjer se gnete množica različnih prevoznih sredstev, ki jih je vedno več in so vedno hitrejša. Mi pa se ob vsem tem odpovedujemo enemu najpomembnejših varnostnih sistemov. Andrej Brglez se spomni dogodka v džungli, kjer ni mogoče preživeti brez izostrenega sluha. Mi pa v prometni džungli tlačimo v ušesa slušalke in tako ne slišimo, kaj se dogaja…opozoril na to, kako pomembno je, da slišimo, kaj se dogaja okrog nas.
Zapeljal nas je eden redkih pravih terencev, ki mu ni nerodno tudi na avtocesti. Tudi na električna vozila ne pozabimo, potem pa spet povemo nekaj o avtonomnih obetih. Sicer pa je na vrhuncu motociklistična sezona, razpravljanja o varnosti motoristov pa nikoli ne zmanjka. Mitja Gustinčič je napisal nadaljevanje uspešnega priročnika Magisterij vožnje z motorjem.
Tokrat se še enkrat več odpravimo v mestni vrvež, kjer mrgoli množica raznoraznih prevoznih sredstev. Predvsem varnost je tema, ki nas v zvezi s tem zadnje čase zaposluje. To poudarja tudi Andrej Brglez, ki pa ob tem opozarja še na eno težavo, ki jo bomo verjetno kmalu občutili tudi po nekaterih naših mestih. Na Kitajskem, recimo, imajo po mestih že obilico težav, ker uporabniki kolesa, ki si jih izposodijo, potem puščajo vsepovsod. Tudi v Parizu skiroje menda odlagajo čisto povsod, zato je morala zakonodaja že dvigniti glas.
DARS je uvedel posebno signalizacijo, imenujejo jo Interaktivna prometna signalizacija za nadzor in izločanje, ki nagovarja voznike tovornjakov in jih povabi oziroma jim narekuje, da zapeljejo na parkirišče. Tam jih recimo pričakajo pripadniki posebne policijske enote, ki so dobro opremljeni in izurjeni za natančen pregled vozila oziroma tovora, pa lahko seveda tudi voznika. Nadzor zdaj izvajajo na posebno urejenih parkiriščih, ker so bile prej cestninske postaje, recimo na Logu ali na Torovem. Prve tovrstne akcije so bile »uspešne«, če razumemo pod tem število kršiteljev, ki so bili ujeti na delu. Namen tovrstnih nadzorov, ki bodo v bodoče pogosti, je seveda, da se spravi s ceste kršitelje in se posredno poveča varnost tudi za druge udeležence, poudarja Andrej Brglez.
Kar zadeva prometni živžav na cestah, ulicah, pločnikih in tudi površinah za pešce, je v teh dneh na vrhuncu. Tudi prevoznih sredstev je vedno več, tudi vedno več različnih. Kako naj se udeleženci znajdemo v tem? Naši možgani težko ves čas sprejemajo in spremljajo vse, kar se pomembnega dogaja okrog nas. Rešitev, ali pa vsaj del rešitve lahko pomenijo nove tehnologije, ki omogočajo prenašanje informacij med uporabniki, ki lahko napovedo "prihodnost" v prometu. A zato bi morali biti uporabniki pripravljeni posredovati podatke o tem, kje so, kam potujejo, kako hitro. Tako bi lahko naše vozilo sprejelo informacijo, da se bomo čez nekaj sekund recimo srečali z vozilom na nujni poti in bomo obveščeni o tem, še preden zagledamo modre luči ali zaslišimo zvočna opozorila, torej bomo pozorni.
Hibribnih vozil je vedno več, o tem ni nobenega dvoma. Nekateri (recimo Toyota) so prepričani, da je to dandanes najbolj sprejemljiv način pogona. Verjetno vas mnoge zanima, kako se obnašajo, kako je s stroški hibrida v primerjavi z dizlom ali bencinom. Pri sosedih so vzeli pod drobnogled Ford mondeo in naredili natančno primerjavo med vsemi tremi različicami. Ugotovili so, da če voznik v petih letih prevozi povprečno do sto tisoč kilometrov – se pravi do dvajset tisoč na leto, je hibridna različica cenovno najbolj ugodna – s tem seveda, da prodajalec ponudi ugodno nakupno ceno, ki je blizu bencinski različici, tako je bilo v primeru testiranja Fordovega modela mondeo. Če pa uporabnik na leto prevozi recimo povprečno trideset tisoč kilometrov ali celo več, pa je kralj še vedno dizelski model.
Tisti, ki pogosto potujete z avtodomom, veste, da tovrstna potovanja zahtevajo nekaj znanja in priprave, da potem ni kakšnih težav in nevšečnosti. Andrej Brglez opozarja, da je ena od značilnosti avtodomov tudi ta, da njihova konstrukcija ne zagotavlja podobne varnosti za potnike kot recimo tista pri osebnih avtomobilih. Mnogi notranjost avtodoma, opogumljeni z množico odlagalnih površin in predalov ter omaric, pretirano natrpajo in vozilo naložijo preko skrajnosti. Tako še dodatno trpijo zavore, predvsem pri vožnji navzdol. Poleg tega si mnogi še neizkušeni uporabniki avtodoma začrtajo prezahtevne potovalne poti, kar jih lahko utrudi in dodatno ogrozi prometno varnost. Skratka, potovanje z avtodomom je lahko zabavno in prijetno, a treba je upoštevati določena pravila in zakonitosti tovrstnega potovanja.
Pomembno vprašanje današnjega časa je, ali smo pripravljeni razkriti in z drugimi deliti lokacijo svojega vozila. Na ta način bomo namreč lahko potovali hitreje in bolj varno. Vprašanje je seveda tudi, komu zaupati podatke. Izkušnje povedo, da nekateri spretno trgujejo z našimi podatki, mi pa od tega pravzaprav nimamo nič. Zdaj bi se tudi že morali zavedati, da če smo pripravljeni deliti svojo lokacijo, bi morali za to tudi nekaj dobiti, opozarja Andrej Brglez.
V preše in tovarne se valijo zvitki jeklene pločevine, ven prihajajo kokoši z zlatimi jajci. T-cross je ena teh kokoši, ki postavlja nova merila. Največje presenečenje v kabini je to, da ga ni. Ergonomija, počutje – mogoče še najmanj materiali – so točno taki, kot jih pri Volkswagnu pričakujete.In morda še največja prednost vozila: naša starajoča se populacija se s svojimi starajočimi se telesi lahkotno in brez zaletavanja v pločevino usede v vozilo. Tako da je teh deset centimetrov, kolikor je višji od Pola, bolj kot brezpotnim avanturam namenjenih čisto običajnemu sedenju.
Neveljaven email naslov