Opozorjamo na pomen dostopnosti do prostočasnih dejavnosti za otroke iz socialno šibkih okolij, tokrat posebej opozarjamo na šport.

Ali bodo brezposelni ali pa ne bodo zaslužili za minimalno plačo

Toda tudi športno udejstvovanje otrok vse bolj kroji denar. Tako kot so skoraj izumrli nevodeno igranje otrok v domačem okolišu, pa metanje na koš ali brcanje v gol na improviziranih igriščih, so skorajda izumrla tudi splošna neprofesionalna in rezultatsko neambiciozna športna društva, ki bi jim bil osrednji cilj spodbujanje veselja do gibanja in do posameznega športa in bi lahko bila za otroke dostopna brez plačila. Tega niti številne šole ne morejo več zagotavljati, vsaj ne v višjih triadah, zato je vpis v klube vse bolj nujen. To pa poleg prednosti prinaša tudi stroške s članarino in mesečnimi vadninami.

Skoraj ni šole, kjer ne bi imeli otroka s 100 kilogrami

Zato otroci iz socialno ogroženih družin v prostem času pogosto ostajajo doma, čeprav ima redna vadba tako silno veliko dobrih plati, da bi jo vse bolj zasedenim otrokom in mladostnikom morali tako rekoč predpisati na recept, je že pred časom na Valu 202 opozarjal  dolgoletni športni strokovnjak Janko Strel, ki je bil pred več kot 30 leti med pobudniki vpeljave športnovzgojnega kartona osnovnošolcev. Ko so ga uvajali, je bilo v Sloveniji otrok, težjih od 100 kilogramov, tako malo, da zanje sploh niso uvajali posebne rubrike za vpis.

“Danes pa komaj najdemo osnovno šolo, ki nima otroka s toliko kilogrami. Še slabše je v poklicnih srednjih šolah, tam jih je s tako preseženo težo tudi po več deset na eni šoli. Imajo precej težav z aerobno zmogljivostjo, mišičnim fitnesom – skratka, ti otroci so na neki način najbolj zapostavljeni in imajo najnižji potencial.”

Ali bodo brezposelni ali pa ne bodo zaslužili za minimalno plačo

Že tako ali tako je življenjski slog sodobne družbe otroke zaprl med štiri stene in jih obsodil na občutno manj gibanja. Če pa ob tem upoštevamo, da je hrana, ki je cenovno dostopna nižjim socialnim slojem, po eni strani vse bolj energetsko nabita in po drugi prehransko osiromašena, je to dvoje skupaj tako rekoč avtocesta do debelosti.

Te je med otroki vseh slojev dokazano vse več. In pri tem je estetki vidik, čeprav predvsem za adolescente tako zelo pomemben, še najmanj nevaren, je jasen Janko Strel:  “Z zdravstvenega vidika je zame najbolj šokanten podatek, da imamo od 10 do 15 odstotkov otrok, ki so z gibalnega vidika izjemno šibki, debeli, ki so pogosto pri zdravniku. To so izjemno negativni rezultati in zlasti ta skupina mi vzbuja izjemno skrb, saj so to otroci, ki bodo imeli zelo slab učni uspeh, ker nimajo zmogljivosti, da bi bili uspešni. Težko se vključujejo v socialna okolja, ne zmorejo imeti dejavnega življenjskega sloga, kar vodi v pasivno preživljanje prostega časa. Ko bodo odrasli, bodo brezposelni, ker ne bodo imeli ne znanja in ne sposobnosti, če pa bodo službo že dobili, ne bodo zaslužili minimalne plače,” je nedvoumen dolgoletni športni strokovnjak.

Posledice tega bomo nekoč plačali vsi

Seveda bi morale biti stvari sistemsko urejene, seveda so za gibanje in tudi debelost otrok najodgovornejši starši, seveda se je mogoče gibati tudi, če nisi vključen v katero od športnih dejavnosti, a dejstvo je, da tovrstnega gibanja preprosto ni dovolj. In da nas bo zdajšnja plačljivost dejavnosti, zaradi katere otroci ostajajo doma, namesto da bi trenirali v telovadnicah, naravi, plesnih dvoranah ali kje drugje, čez čas seveda ogromno stala. Ne le v številu izgubljenih talentov, ampak v povsem oprijemljivih stroških za zdravstvo in socialo.

In še nekaj zelo pomembnega daje šport – otrokom, ki so zaradi česar koli precej drugačni od povprečnih sovrstnikov, lahko daje in jih nauči drugačne samozavesti.

Ali kot pravi naš košarkarski reprezentant Miha Zupan, ki se je zaradi težav s sluhom šolal v specializiranem zavodu – košarka je bila večja šola od šole: “Košarka mi je dala ogromno, zame je bila najboljša šola. Govorno sem napredoval, spoznaval nove jezike, nove ljudi, ogromno sem potoval, bil sem motiviran, samozavesten. Zame je bila najboljša šola, dala mi je tako rekoč vse.”

Šport pomaga pozabiti na vse hudo, kar se dogaja doma

Najstnica Katja, navdušena nad številnimi športi, pa je med tistimi, ki jim zaradi socialne stiske doma košarka pomeni pomemben odmik od vsega hudega: “Med treningom razmišljaš le o taktiki, igri, druge skrbi zelo odmisliš. Veliko pomeni, če se lahko kje tako sprostiš. Jaz bi sicer najbrž le sedela doma in razmišljala, kaj se bo zgodilo z našo družino, košarka pa me odpelje stran …”

In te s tem, ko moraš delovati ekipno, se vživljati v druge, jih znati spodbujati in jim biti partner, zagotovo oblikuje v drugačno osebnost.

Omogočimo jim, da bodo uspešni v tem, v čemer so dobri

Še nekaj je pri športu pomembno: otrokom, ki morda nimajo bleščečega šolskega uspeha, športni uspehi dovoljujejo sanje, da bodo tudi sami v nečem najboljši. Morda bodo kdaj zaigrali z junaki, ki zdaj krasijo plakate v njihovih otroških sobah. Kot je to doživel košarkarski reprezentant Luka Rupnik, ki je imel v otroški sobi v Idriji številne plakate: “Jaka Lakovič, Goran Dragić in podobni so bili na njih. Zdaj pa že nekaj let igram z njimi, zato lahko rečem, da sem del svojih sanj že uresničil!”

Če smo že dopustili, da se celotna otrokova bit enači z rezultati, jim vsaj dovolimo, da jih dosežejo tudi na področjih, ki so zanje zgolj zaradi nekaj deset evrov na mesec postala nedosegljiva.