Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Družina Monike in Julije že 8 mesecev brez elektrike

29.02.2016

Družina sedmošolke Monike in nekaj let starejše Julije že polnih 8 mesecev živi brez elektrike. Prizadevna šolarka zato vsak dan po pouku čim prej odide domov, da še ujame čim več dnevne svetlobe. Čeprav v mrzli hiši brez elektrike z njimi živi še ostarela in zelo bolna babica, čeprav za njihovo stisko že nekaj mesecev vedo na Monikini osnovni šoli in na lokalnem centru za socialno delo, pomoči niso dobili. S hrano in drvmi, s katerimi nekaj tednov lahko ogrevajo eno sobo, jim je pomagalo le humanitarno društvo.

Zgodba o veliki stiski, a tudi o zbirokratiziranem, neučinkovitem in brezbrižnem sistemu

“Ko pridem domov, takoj začnem delati za šolo, potem pa moram kmalu prižgati vse sveče, da vsaj kaj vidim. Nimamo jih veliko, zato slabo vidim in se je težko učiti, sploh ker imamo veliko snovi. Letos se ocene že štejejo za vpis v srednjo šolo, zato bi bila rada čim boljša. A brez elektrike je to precej težko,” pove dvanajstletna Monika.

Njena družina že polnih osem mesecev živi brez elektrike in prizadevna šolarka vsak dan po pouku čim prej odide domov, da ujame čim več dnevne svetlobe. Največ popoldanske je v njeni sobi, kjer pa ni ogrevanja in je res hladno, saj je bila hiša neogrevana skoraj vso zimo. Prva drva v tej sezoni so dobili od humanitarne organizacije šele tik pred novim letom in zaloga že pojema. Pa tudi sicer je štedilnik na drva le v kuhinji in drugih sob od tam ni mogoče ogreti. Že nakupljen material za centralno ogrevanje pa že nekaj let čaka, da ga bodo lahko uporabili.

Hiša je mrzla, temna in predvsem polna obupa.

“Nekaj ur sem delala pred poukom, nekaj po njem, vso osnovno in srednjo šolo”

Njihova zgodba vsekakor ni zgodba družine, ki bi živela prek svojih zmožnosti, najemala brezglave kredite ali se spuščala v tvegane poslovne odločitve. Več kot četrt stoletja so namreč imeli manjše družinsko podjetje in v njem delali vsi, starejša Julija dobesedno od najrosnejših dni:

Prav res sem začela že pri petih letih, takrat sem pač pomagala po svojih močeh, a obveznosti sem imela že vsak dan. Nadaljevalo se je v osnovni šoli. Vstajali smo zgodaj, pozimi tudi pred četrto uro zjutraj, da smo vse pripravili in razvozili. Delo je bilo tudi terensko, ne glede na vreme, mraz, dež … V srednji šoli je bilo še težje, ker se je pouk začel še bolj zgodaj, jaz pa sem morala pred tem opraviti še veliko dela. Vstajala sem kmalu po tretji zjutraj, naredila, kar je bilo treba, po šoli takoj prišla domov in delala naprej. Nikoli nisem hodila nikamor, ni bilo denarja za kavice s prijateljicami ali za druženje kar tako. Vse to zato, da smo lahko preživeli in imeli ha hrano. Grozno je bilo.

»Ko ga objameš, so ga same kosti«

Kljub trudu je šla poslovna pot podjetja le navzdol, vse več strank ni plačalo opravljenih storitev. Na koncu, ob izgubi dolgoletne in zelo pomembne stranke, je šlo podjetje v stečaj, njuna mama pa tudi v osebni stečaj, strne Julija nekajletno družinsko agonijo: “Dve leti že živimo izjemno težko, nimamo skoraj nobenih prihodkov, nekaj hrane so nam podarili v dobrodelnih organizacijah, elektriko so nam izklopili. Neplačanih položnic je veliko. Včasih si res popolnoma obupan, ne veš, kako preživeti iz dneva v dan. Ko greš spat, se ti kar ulijejo solze … Oče je hotel na vse načine dobiti denar, ki so nam ga dolgovali in smo zanj trdo delali. Žal mu ni uspelo. Zelo je trpel zaradi tega, izgubil je več kot trideset kilogramov, samo zaradi vznemirjanja. Ko ga objameš, so ga same kosti. Vsa oblačila kar visijo na njem. Tega občutka sploh ne morem opisati, noro težko je,” priznava Julija.

Poskusil je zaslužiti tudi pri bolj tveganih delodajalcih. Po ves mesec se nismo videli, vsak mesec so mu znova zagotavljali, da bo kmalu dobil plačilo, a ga ni dobil, le nekaj malega. Po treh mesecih je obupal, plačila mu seveda še do danes dolgujejo.” Zdaj poskuša znova, na drugem koncu Evrope, spet le na zaupanje neznanemu delodajalcu.

Pomagate lahko S POSLANIM SMS SPOROČILOM: pošljite geslo BOTER5 na 1919 in darovanih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih Moniki in Juliji.

Prvo plačo porabila za hrano in sestrine čevlje, zase niti evra

Julija je za to, da družina ni povsem potonila, žrtvovala ne le pravico do normalnega otroštva in najstništva, pač pa tudi veliko željo po študiju: “Vedno sem sanjala, da bom lahko študirala in dobila dobro službo. A nisem imela izbire, gledala sem starše, kako se borijo, in jih nisem mogla pustiti brez pomoči … Zato sem opustila misel na študij in se zaposlila. Delam v treh izmenah, plača je minimalna, težko je, a imamo vsaj za hrano in sestri lahko kupim, kar potrebuje za šolo. Ni pa plača tako velika, da bi lahko plačevali tudi dolgove, sploh račun za elektriko, ki je zdaj, skupaj s stroški za izvršbe in rubeže, že res ogromen …” svojo odločitev utemeljuje Julija.

Prvo plačo sem porabila za hrano in za sestrine čevlje, ki jih je nujno potrebovala, da ji bo toplo in da je sošolci ne bodo več zafrkavali. Zase je nisem porabila prav nič, vedno rada dam za druge, za sestro ali jo dam mami, da kupi hrano.

Podatki za UPN

V šoli niso pomagali, zato je zdaj še brez kosila

Družina je nekaj časa pred vsemi skrivala svojo stisko, predvsem odklop elektrike, a zdaj sta o tem že nekaj mesecev obveščena tako CSD kot šola: “V šoli smo povedali, da se bo zagotovo kdaj zgodilo, da bo Monika brez naloge, ker je ob svečah včasih ni mogoče narediti, sploh kakšnega računanja. V šoli so torej vedeli, a nam niso mogli pomagati,” pravi Julija. Njuna mama pa doda, da so jo na šoli le vsakič opozorili na nujnost čimprejšnjega poplačila že nastalega dolga. Zato so se odločili, da Moniko odjavijo od šolskega kosila, in tako je zdaj ostala še brez tega.

Brez elektrike tudi hudo bolna babica, a pomoči ni

V isti hiši – prav tako že 8 mesecev brez elektrike – živi tudi njihova ostarela in hudo bolna babica. Resda njena majhna pokojnina pripomore, da si lahko privoščijo kak skupen obrok več. Vendar je hkrati nedoumljivo, da pod isto streho živita predstavnici dveh najranljivejših skupin, pa jim nihče ni zares pomagal: “Na centru za socialno delo nismo dobili nobene pomoči, da bi lahko poplačali dolgove. Zelo smo bili razočarani. Pripravljeni smo bili pozneje vrniti denar, da bi nam le pomagali do sredstev za poplačilo in vnovični priklop elektrike. A žal …

Na CSD-ju se je zapletalo predvsem zato, ker štejejo pretekli dohodki in ker ni mogoče uveljaviti tega, da oče kljub zaposlitvi ni prejel že zasluženih plač v celoti. Zdaj je družina brez možnosti za denarno socialno pomoč, ker znova ni jasno, ali bo oče za prekarno delo v tujini sploh dobil plačilo.

Potrdila in dokazila so kralji vsega

Ovir pri pomoči družinam v stiski je lahko nešteto, še posebno ker vsa leta, odkar obstaja prenovljeni socialni sistem, nihče od odgovornih ni niti poskušal razumeti njihovih posledic, kaj šele, da bi jih odpravil. Tako so lahko pravni nesmisli povsem nepremostljivi, birokratska zadrtost in brezbrižnost pa nepremagljivi.

In seveda družina ni ustrezala kriterijem v projektu odpisa dolgov, čeprav je občina to poskušala urediti.

“Težko je iti zvečer lačen spat in zjutraj lačen v šolo”

Tako komaj 12-letna deklica že osem mesecev živi brez elektrike, brez razsvetljave, brez televizije. Ni preprosto lagati, zakaj edini v razredu ne veš, kaj se dogaja v priljubljeni nadaljevanki in zakaj nisi dosegljiv na Facebooku in po elektronski pošti, pravi Monika. Ali zakaj ne hodiš s sošolci na kosilo: “Velikokrat mi je težko, ker diši, ko hodimo mimo jedilnice, in ker gre večina sošolcev na kosilo. Letos imamo tudi več ur na urniku in se nam pouk zavleče v popoldan. In ko pridem domov v popoldanskih urah, je pogosto za kosilo le kakšna juha z ostanki zelenjave. Včasih smo lahko pogosteje jedli krompir ali testenine s kakšno omako, zdaj je tega vse manj. Pogrešam sadje in zelenjavo, pogrešam namaze, pogrešam, da bi lahko šli v trgovino in kupili najnujnejše, kar potrebujemo. Tako, kot smo lahko nekoč. Zdaj pa se nam včasih zgodi, da že zvečer zmanjka vsega in je težko iti lačen spat in zjutraj lačen v šolo, težko je biti zbran,” priznava sedmošolka.

“Nihče ne ve, da smo brez elektrike”

Seveda se od drugih razlikujem tudi po oblačilih, oblečem lahko le ponošene stvari, ki mi jih podarijo znanci. Letos se k sreči s sošolci dobro razumemo in me ne zafrkavajo, je pa težko, ker ne morem imeti novih stvari in ker se seveda vidi, da imam drugačne stvari kot vrstniki. Težko mi je tudi, ker nobene prijateljice ne morem povabiti domov, da bi se skupaj učili in se družili. Potem bi namreč vsi vedeli, da nimamo elektrike. Zdaj tega nisem povedala nikomur, vedno poiščem izgovor,” pojasni Monika.

“Malo stvari imamo in vsakič me skrbi, da bodo rubežniki odnesli še to”

Vse njene želje po lepših oblačilih in drugih rečeh so potisnjene daleč vstran. Dvanajstletnici so leta stiske oblikovala drugačno lestvico vrednot in zato si želi predvsem, da bi se v njihovem domu nehali vrstiti rubežniki: “Strah me je, da ne bi ostali brez vsega, tudi brez hiše. Veliko mi pomenijo stvari, ki jih še imamo, že tako jih je malo. Ko pride rubežnik, le našteva, za kaj vse smo še dolžni, nato gre po stanovanju, fotografira še to malo, kar imamo. Grozno je, najraje se kar skrijem. Težko je poslušati o vseh teh dolgovih.

Rada bi se učila petja in španščine

Med nekaj željami, ki jih Monika še ima, je bolj kot po materialnih stvareh goreča želja po izobraževanju: “Zelo rada bi se učila španščino, nekaj malega sem se je v šoli, a mi je ta jezik zelo všeč in bi z veseljem šla na resnejši tečaj. Pa pela bi! To me res veseli! Kadar koli se zjutraj zbudim in se mi ni treba učiti, pojem in rada bi se učila petja tudi v kakšni šoli, a tudi za to seveda nimamo denarja …

Težko je imeti takšne želje, če veš, da je sestra vse svoje žrtvovala za golo preživetje družine: “Vem, da bi se tudi ona raje družila s prijateljicami, uživala življenje, da bi rada študirala in pridobila čim več znanja. In mi je grozno in zelo težko zanjo, ker je morala vse to storiti za nas,” konča Monika.

___________

ZPM Ljubljana Moste – Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.

Če bi Moniki in Juliji želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste – Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Moniko in Julijo iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.

Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Ljubljana Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.siin pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.


Botrstvo

548 epizod


Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.

Družina Monike in Julije že 8 mesecev brez elektrike

29.02.2016

Družina sedmošolke Monike in nekaj let starejše Julije že polnih 8 mesecev živi brez elektrike. Prizadevna šolarka zato vsak dan po pouku čim prej odide domov, da še ujame čim več dnevne svetlobe. Čeprav v mrzli hiši brez elektrike z njimi živi še ostarela in zelo bolna babica, čeprav za njihovo stisko že nekaj mesecev vedo na Monikini osnovni šoli in na lokalnem centru za socialno delo, pomoči niso dobili. S hrano in drvmi, s katerimi nekaj tednov lahko ogrevajo eno sobo, jim je pomagalo le humanitarno društvo.

Zgodba o veliki stiski, a tudi o zbirokratiziranem, neučinkovitem in brezbrižnem sistemu

“Ko pridem domov, takoj začnem delati za šolo, potem pa moram kmalu prižgati vse sveče, da vsaj kaj vidim. Nimamo jih veliko, zato slabo vidim in se je težko učiti, sploh ker imamo veliko snovi. Letos se ocene že štejejo za vpis v srednjo šolo, zato bi bila rada čim boljša. A brez elektrike je to precej težko,” pove dvanajstletna Monika.

Njena družina že polnih osem mesecev živi brez elektrike in prizadevna šolarka vsak dan po pouku čim prej odide domov, da ujame čim več dnevne svetlobe. Največ popoldanske je v njeni sobi, kjer pa ni ogrevanja in je res hladno, saj je bila hiša neogrevana skoraj vso zimo. Prva drva v tej sezoni so dobili od humanitarne organizacije šele tik pred novim letom in zaloga že pojema. Pa tudi sicer je štedilnik na drva le v kuhinji in drugih sob od tam ni mogoče ogreti. Že nakupljen material za centralno ogrevanje pa že nekaj let čaka, da ga bodo lahko uporabili.

Hiša je mrzla, temna in predvsem polna obupa.

“Nekaj ur sem delala pred poukom, nekaj po njem, vso osnovno in srednjo šolo”

Njihova zgodba vsekakor ni zgodba družine, ki bi živela prek svojih zmožnosti, najemala brezglave kredite ali se spuščala v tvegane poslovne odločitve. Več kot četrt stoletja so namreč imeli manjše družinsko podjetje in v njem delali vsi, starejša Julija dobesedno od najrosnejših dni:

Prav res sem začela že pri petih letih, takrat sem pač pomagala po svojih močeh, a obveznosti sem imela že vsak dan. Nadaljevalo se je v osnovni šoli. Vstajali smo zgodaj, pozimi tudi pred četrto uro zjutraj, da smo vse pripravili in razvozili. Delo je bilo tudi terensko, ne glede na vreme, mraz, dež … V srednji šoli je bilo še težje, ker se je pouk začel še bolj zgodaj, jaz pa sem morala pred tem opraviti še veliko dela. Vstajala sem kmalu po tretji zjutraj, naredila, kar je bilo treba, po šoli takoj prišla domov in delala naprej. Nikoli nisem hodila nikamor, ni bilo denarja za kavice s prijateljicami ali za druženje kar tako. Vse to zato, da smo lahko preživeli in imeli ha hrano. Grozno je bilo.

»Ko ga objameš, so ga same kosti«

Kljub trudu je šla poslovna pot podjetja le navzdol, vse več strank ni plačalo opravljenih storitev. Na koncu, ob izgubi dolgoletne in zelo pomembne stranke, je šlo podjetje v stečaj, njuna mama pa tudi v osebni stečaj, strne Julija nekajletno družinsko agonijo: “Dve leti že živimo izjemno težko, nimamo skoraj nobenih prihodkov, nekaj hrane so nam podarili v dobrodelnih organizacijah, elektriko so nam izklopili. Neplačanih položnic je veliko. Včasih si res popolnoma obupan, ne veš, kako preživeti iz dneva v dan. Ko greš spat, se ti kar ulijejo solze … Oče je hotel na vse načine dobiti denar, ki so nam ga dolgovali in smo zanj trdo delali. Žal mu ni uspelo. Zelo je trpel zaradi tega, izgubil je več kot trideset kilogramov, samo zaradi vznemirjanja. Ko ga objameš, so ga same kosti. Vsa oblačila kar visijo na njem. Tega občutka sploh ne morem opisati, noro težko je,” priznava Julija.

Poskusil je zaslužiti tudi pri bolj tveganih delodajalcih. Po ves mesec se nismo videli, vsak mesec so mu znova zagotavljali, da bo kmalu dobil plačilo, a ga ni dobil, le nekaj malega. Po treh mesecih je obupal, plačila mu seveda še do danes dolgujejo.” Zdaj poskuša znova, na drugem koncu Evrope, spet le na zaupanje neznanemu delodajalcu.

Pomagate lahko S POSLANIM SMS SPOROČILOM: pošljite geslo BOTER5 na 1919 in darovanih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih Moniki in Juliji.

Prvo plačo porabila za hrano in sestrine čevlje, zase niti evra

Julija je za to, da družina ni povsem potonila, žrtvovala ne le pravico do normalnega otroštva in najstništva, pač pa tudi veliko željo po študiju: “Vedno sem sanjala, da bom lahko študirala in dobila dobro službo. A nisem imela izbire, gledala sem starše, kako se borijo, in jih nisem mogla pustiti brez pomoči … Zato sem opustila misel na študij in se zaposlila. Delam v treh izmenah, plača je minimalna, težko je, a imamo vsaj za hrano in sestri lahko kupim, kar potrebuje za šolo. Ni pa plača tako velika, da bi lahko plačevali tudi dolgove, sploh račun za elektriko, ki je zdaj, skupaj s stroški za izvršbe in rubeže, že res ogromen …” svojo odločitev utemeljuje Julija.

Prvo plačo sem porabila za hrano in za sestrine čevlje, ki jih je nujno potrebovala, da ji bo toplo in da je sošolci ne bodo več zafrkavali. Zase je nisem porabila prav nič, vedno rada dam za druge, za sestro ali jo dam mami, da kupi hrano.

Podatki za UPN

V šoli niso pomagali, zato je zdaj še brez kosila

Družina je nekaj časa pred vsemi skrivala svojo stisko, predvsem odklop elektrike, a zdaj sta o tem že nekaj mesecev obveščena tako CSD kot šola: “V šoli smo povedali, da se bo zagotovo kdaj zgodilo, da bo Monika brez naloge, ker je ob svečah včasih ni mogoče narediti, sploh kakšnega računanja. V šoli so torej vedeli, a nam niso mogli pomagati,” pravi Julija. Njuna mama pa doda, da so jo na šoli le vsakič opozorili na nujnost čimprejšnjega poplačila že nastalega dolga. Zato so se odločili, da Moniko odjavijo od šolskega kosila, in tako je zdaj ostala še brez tega.

Brez elektrike tudi hudo bolna babica, a pomoči ni

V isti hiši – prav tako že 8 mesecev brez elektrike – živi tudi njihova ostarela in hudo bolna babica. Resda njena majhna pokojnina pripomore, da si lahko privoščijo kak skupen obrok več. Vendar je hkrati nedoumljivo, da pod isto streho živita predstavnici dveh najranljivejših skupin, pa jim nihče ni zares pomagal: “Na centru za socialno delo nismo dobili nobene pomoči, da bi lahko poplačali dolgove. Zelo smo bili razočarani. Pripravljeni smo bili pozneje vrniti denar, da bi nam le pomagali do sredstev za poplačilo in vnovični priklop elektrike. A žal …

Na CSD-ju se je zapletalo predvsem zato, ker štejejo pretekli dohodki in ker ni mogoče uveljaviti tega, da oče kljub zaposlitvi ni prejel že zasluženih plač v celoti. Zdaj je družina brez možnosti za denarno socialno pomoč, ker znova ni jasno, ali bo oče za prekarno delo v tujini sploh dobil plačilo.

Potrdila in dokazila so kralji vsega

Ovir pri pomoči družinam v stiski je lahko nešteto, še posebno ker vsa leta, odkar obstaja prenovljeni socialni sistem, nihče od odgovornih ni niti poskušal razumeti njihovih posledic, kaj šele, da bi jih odpravil. Tako so lahko pravni nesmisli povsem nepremostljivi, birokratska zadrtost in brezbrižnost pa nepremagljivi.

In seveda družina ni ustrezala kriterijem v projektu odpisa dolgov, čeprav je občina to poskušala urediti.

“Težko je iti zvečer lačen spat in zjutraj lačen v šolo”

Tako komaj 12-letna deklica že osem mesecev živi brez elektrike, brez razsvetljave, brez televizije. Ni preprosto lagati, zakaj edini v razredu ne veš, kaj se dogaja v priljubljeni nadaljevanki in zakaj nisi dosegljiv na Facebooku in po elektronski pošti, pravi Monika. Ali zakaj ne hodiš s sošolci na kosilo: “Velikokrat mi je težko, ker diši, ko hodimo mimo jedilnice, in ker gre večina sošolcev na kosilo. Letos imamo tudi več ur na urniku in se nam pouk zavleče v popoldan. In ko pridem domov v popoldanskih urah, je pogosto za kosilo le kakšna juha z ostanki zelenjave. Včasih smo lahko pogosteje jedli krompir ali testenine s kakšno omako, zdaj je tega vse manj. Pogrešam sadje in zelenjavo, pogrešam namaze, pogrešam, da bi lahko šli v trgovino in kupili najnujnejše, kar potrebujemo. Tako, kot smo lahko nekoč. Zdaj pa se nam včasih zgodi, da že zvečer zmanjka vsega in je težko iti lačen spat in zjutraj lačen v šolo, težko je biti zbran,” priznava sedmošolka.

“Nihče ne ve, da smo brez elektrike”

Seveda se od drugih razlikujem tudi po oblačilih, oblečem lahko le ponošene stvari, ki mi jih podarijo znanci. Letos se k sreči s sošolci dobro razumemo in me ne zafrkavajo, je pa težko, ker ne morem imeti novih stvari in ker se seveda vidi, da imam drugačne stvari kot vrstniki. Težko mi je tudi, ker nobene prijateljice ne morem povabiti domov, da bi se skupaj učili in se družili. Potem bi namreč vsi vedeli, da nimamo elektrike. Zdaj tega nisem povedala nikomur, vedno poiščem izgovor,” pojasni Monika.

“Malo stvari imamo in vsakič me skrbi, da bodo rubežniki odnesli še to”

Vse njene želje po lepših oblačilih in drugih rečeh so potisnjene daleč vstran. Dvanajstletnici so leta stiske oblikovala drugačno lestvico vrednot in zato si želi predvsem, da bi se v njihovem domu nehali vrstiti rubežniki: “Strah me je, da ne bi ostali brez vsega, tudi brez hiše. Veliko mi pomenijo stvari, ki jih še imamo, že tako jih je malo. Ko pride rubežnik, le našteva, za kaj vse smo še dolžni, nato gre po stanovanju, fotografira še to malo, kar imamo. Grozno je, najraje se kar skrijem. Težko je poslušati o vseh teh dolgovih.

Rada bi se učila petja in španščine

Med nekaj željami, ki jih Monika še ima, je bolj kot po materialnih stvareh goreča želja po izobraževanju: “Zelo rada bi se učila španščino, nekaj malega sem se je v šoli, a mi je ta jezik zelo všeč in bi z veseljem šla na resnejši tečaj. Pa pela bi! To me res veseli! Kadar koli se zjutraj zbudim in se mi ni treba učiti, pojem in rada bi se učila petja tudi v kakšni šoli, a tudi za to seveda nimamo denarja …

Težko je imeti takšne želje, če veš, da je sestra vse svoje žrtvovala za golo preživetje družine: “Vem, da bi se tudi ona raje družila s prijateljicami, uživala življenje, da bi rada študirala in pridobila čim več znanja. In mi je grozno in zelo težko zanjo, ker je morala vse to storiti za nas,” konča Monika.

___________

ZPM Ljubljana Moste – Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.

Če bi Moniki in Juliji želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste – Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Moniko in Julijo iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.

Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Ljubljana Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.siin pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.


25.11.2019

Revščina obstaja izključno zaradi človeške sebičnosti

Deseto leto je, kar program Botrstvo v Sloveniji s pomočjo več kot 7400 botrov pomaga otrokom v stistki. Botri so z mesečnim nakazilom 30 evrov pomagali že več kot 9200 otrokom, eden izmed njih pa je tudi naš današnji sogovornik. Da bo postal boter kar desetim otrokom, se je naš sogovornik odločil, ko je slišal oddajo s pripovedjo o revščini pri nas. To ni edina humanitarna akcija, v kateri sodeluje, je pa prepričan, da je revščina neodpravljiva samo zato, ker je človeška sebičnost neuničljiva.


18.11.2019

Delam 33 let, a ne morem kupiti niti svežega kruha

"Ko bi ljudje vedeli, kako te lahko osreči vrečka hrane!" - V skladišču ZPM Moste Polje močno primanjkuje hrane za družine in projekta Botrstvo


11.11.2019

Prenajedanje do bruhanja, lulanje in kakanje v hlače so znaki resnih otrokovih stisk

Dolgoletni spremljevalec otrok na letovanjih, zdravnik Žiga Krušič, opozarja na dolgotrajne posledice psihosomatskih obolenj in stisk revnih otrok


04.11.2019

Makaroni z mačjo hrano, plesniv kruh in nepopisna stigma

Konzerva mačje hrane, skrbno razdeljena, da skupaj z makaroni omogoča vsaj dva topla obroka, ledeno mrzle sobe, nepopisna osamljenost in še večji strah in sram, da bi kdo izvedel, kako pošastno starost živijo. Starost nekaterih starostnikov je nepredstavljivo slaba celo za tiste, ki so vajeni marsičesa. V Humanitarčku, društvu, ki vrsto let pomaga najranljivejšim ljudem iz skrajnega roba, so se odločili, da s projektom Vida opozorijo na zgodbe starostnikov, ki so jih osebno spoznali. Zanje ne zbirajo neposredne (finančne) pomoči, pač pa z opisom njihove usode opozarjajo na to, da so ljudje, ki potrebujejo raznovrstvo pomoč, vsepovsod okoli nas. Vida je bila starostnica, ki ji »Humiji« niso uspeli pravočasno pomagati. A s projektom Vida, poimenovanem po njej, lahko pravočasno vidimo tiste, ki so še tukaj in ki živijo pod robom vsega znosnega.


28.10.2019

Tudi javni dijaški domovi dostopni le za tiste, ki jih lahko plačajo

Usoda najrevnejših dijakov ostaja odvisna od donacij humanitarnih društev


21.10.2019

Devet let Botrstva: razslojevanje v šolah bo imelo dolgoročne posledice

Polnih devet let je, kar je pri ZPM Ljubljana Moste Polje zaživel projekt Botrstvo v Sloveniji. Njegov namen je bil pomagati otrokom pri razvoju njihovih talentov, kakovostnejšem preživljanju prostega časa ali omogočiti udeležbo na plačljivih obšolskih dejavnosti. V tem času je bilo pomoči deležnih več kot 9000 otrok, zbrali pa so več kot 14,5 milijonov evrov.


07.10.2019

Dijaki lažje spregovorijo o samomorilnih mislih kot o finančnih stiskah svojih družin

Revščina je v najstniškem obdobju ena največjih možnih stigem, zato dijaki praviloma ne prosijo za pomoč


30.09.2019

Rdeča majica za 22.000 evrov!

Končala se je 8. večja dobrodelna dražba za pomoč otrokom iz projekta Botrstvo. Tokrat smo ponudili ekskluziven kos zgodovine slovenskega športa. Primož Roglič je namreč rdečo majico zmagovalca Vuelte podaril Botrstvu, da bi z izkupičkom, ki je skupaj dosegel 30.000 evrov, lahko pomagali mladim talentom iz vse Slovenije.


24.09.2019

Rogličeva rdeča majica na dobrodelni dražbi

Začenjamo 8. večjo dobrodelno dražbo za pomoč otrokom iz projekta Botrstvo. Tudi tokrat ponujamo ekskluziven kos zgodovine slovenskega športa. Primož Roglič je namreč rdečo majico zmagovalca Vuelte podaril Botrstvu, da bi z izkupičkom lahko pomagali mladim talentom iz vse Slovenije. Tistim talentom, ki ne morejo na kolo, smuči, v plesne, športne dvorane, v bazene ali na stadione. Ki torej potrebujejo pomoč, da bo njihov talent lahko dobil krila in priložnost, da ga bo sploh kdo lahko prepoznal. Podpisana rdeča majica, simbol zmage na dirki po Španiji, s katero je Primož Roglič kolesaril do vrha zmagovalnega odra, je na voljo za izklicno ceno 99 evrov. Je namreč 99. kolesar v zgodovini, ki mu je uspelo osvojiti etapne zmage na vseh treh največjih tritedenskih kolesarskih dirkah – po Italiji, Franciji in Španiji. Izkupiček dražbe bo brez slehernih odbitkov namenjen za razvoj mladih športnih talentov iz projekta Botrstvo.


23.09.2019

Sploh ne znam z besedami opisati, koliko nam je ta pomoč pomenila!

Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.


16.09.2019

Nenehen strah, da se bo zaradi neplačanih položnic morala izseliti

Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.


09.09.2019

Zamenjal sem sedem osnovnih in dve srednji šoli

Osemnajstletnik bo eden od več kot 130 dijakov, ki bodo letos prejemali subvencijo stroškov bivanja v dijaških domovih.


02.09.2019

Letovalo je rekordno število otrok

Včeraj popoldne se je z letovanj ob morju ali v gorah vrnila še zadnja izmena otrok iz projekta Botrstvo. Letos ste poslušalci s svojimi donacijami ta odmik od doma in vsakdana omogočili rekordnemu številu otrok, saj se jih je letovanja lahko udeležilo kar 120! 


26.08.2019

Plastična vrečka z brisačo in majico edina oprema za na letovanje

Otroci, ki na letovanje pridejo le z nekaj kosi oblačil, otroci, ki se ne morejo naveličati tople vode, s katero se lahko tuširajo, pa otroci, ki se le tistih nekaj dni lahko do sitega najedo so ostali v spominu prostovoljca ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vrsto let na morje spremlja otroke iz vse Slovenije. Hvala vsem, ki ste tudi to poletje omogočili letovanja otrokom iz projekta Botrstvo. K temu pripomore vsaka donacija v poljubni višini oz. vsak SMS z geslom BOTER5 (pisano brez presledka), poslan na št 1919, s čimer podarite 5 evrov. Vse donacije, poslane do konca tega tedna, bodo v celoti in brez odbitkov porabljene za letovanja otrok iz projekta Botrstvo, več informacij pa najdete na naši spletni strani. Hvala vsem za pomoč!


19.08.2019

Pomagati nekomu prinaša dvojno srečo

Ob ponedeljkih vas ob pomoči vzgojiteljev, ki na letovanjih kot prostovoljci spremljajo otroke iz Botrstva, spomnimo, kako zelo veliko otrokom pomeni nekajdnevni odmik od njihovega vsakdanjika. Med prostovoljci je tudi Duško. Srečal se je z zgodbo bratca in sestrice, ki sta kljub pravilu, da so otroci v spalnicah razdeljeni po spolu, želela spati v isti sobi.  


12.08.2019

Otroci na letovanju 'kupovali' oblačila s številom objemov

Precej v drugo polovico so se prevesile šolske počitnice in prav vsak teden tudi z vašo pomočjo ob morju ali v gorah letujejo otroci iz projekta Botrstvo. Spremljajo jih prostovoljci, med katerimi je tudi Živa s številnimi spomini na letovanja. "Z drugimi vzgojiteljicami smo priredile tržnico objemov, vse obleke smo razporedile po mizah in dejale, da se dobrine plačujejo z objemi. Spomnim se fanta, ki me je vprašal, če imamo kakšno majico in koliko stane. Rekla sem mu, da tale majčka stane pet objemov in ko sem videla obraz tega fanta, ki ni mogel pokazati čudenja, da dajemo majico za objeme. Imel je takšen izraz na obrazu kot bi zadel na loteriji. Najlepši prizor pa je bil, ko je na zajtrku pokazal, kako ima lepo majico."


05.08.2019

Da bi se lahko umaknil od vseh strahot doma…

Vseh 6 tednov šolskih počitnic že s svojimi donacijami pomagate, da lahko na letovanja odhajajo tudi otroci, ki jim starši tega nikakor ne bi mogli omogočiti. Mnogi otroci so si tako priložnost zelo želeli.


29.07.2019

Sploh se nam ne sanja, kako ljudje živijo

"Ko se prvi večer začnemo spoznavati in otroci občutijo, da ti lahko zaupajo, se začnejo odpirati. Iz njih vrejo zgodbe o tragedijah, ki so jih že doživeli. Večinoma vodim skupine mlajših otrok, starih največ deset let, pa vendar mi govorijo stvari, ki so nepredstavljive. O smrti sorojencev, o izgubi celotne družine. O življenju v rejniških družinah ali v strašnem pomanjkanju. V resnici se nam sploh ne sanja, kako ljudje živijo. Ko sem se prvič soočila s tem, ko sem slišala njihove zgodbe, sem takoj ko je bilo mogoče, poklicala svoje starše in se jim zahvalila za vse, kar so mi dali in mi omogočili," o svojih izkušnjah ob prostovoljnem delu na letovanjih pove dolgoletna prostovoljka Alenka. Da lahko čim več otrok vsaj za nekaj dni izkusi letovanja, že vrsto let pomagate tudi poslušalci s svojimi donacijami. In tudi to poletje so prav vsa SMS sporočila z geslom BOTER5 (pisano brez presledka), poslana na številko 1919 namenjena za zagotavljanje počitniških doživetij najbolj ranljivim otrokom.


15.07.2019

Spomin na lepe trenutke, ko bo doma hudo

"Zadnji dan je zame najhujši, ker vem, kam se morajo vrniti. In vem, da oni vedo, kam se vračajo ...", pravi Martin, vzgojitelj prostovoljec na letovanjih, v katere so vključeni tudi otroci s projekta Botrstvo. Priznava, da vsem izkušnjam navkljub nikoli nisi pripravljen na realnost, ki jo ti otroci živijo …


08.07.2019

Punčka je ves teden hranila tri slive, da jih bo nesla domov lačni mamic

“Deklice nekaj dni nisem videla jesti. Ko je naslednjič vzela jogurt in ga nesla v sobo, sem šla za njo. V torbi je poleg jogurta že imela spravljeno jabolko, hruške, tri slive še od prvega dne, deset paštet. Najprej sem bila pretresena in sem jo vprašala, zakaj to počne. Odvrnila je, da ji je mamica naročila, naj prinese domov vse, česar ne bo pojedla. To me je nepopisno zabolelo. Še danes o tem težko pripovedujem. Da tako majhen otrok hrani stvari za mamico, ki je doma lačna! Imela je slabo vest, ker je lahko jedla, mamica pa ni imela hrane. To najbrž pomeni, da deklica tudi sama doma nima dovolj. Vse do danes je nisem pozabila in tega nisem prebolela. Da je v Sloveniji dandanes nekdo lačen, da otrok ves teden hrani tri slive za mamico, se mi zdi še zdaj nerazumljivo!” močno ganjena pripoveduje Irena, ena izmed številnih vzgojiteljic in vzgojiteljev, ki otroke kot prostovoljci spremljajo na letovanjih. Vsako poletje vas spomnimo, kako dragocena je za otroke s socialnega roba izkušnja letovanja na morju, v hribih, kjer koli stran od doma, s prijatelji. Pridejo po nove izkušnje in nova doživetja. V teh letih je samo zaradi vaših donacij tako izkušnjo lahko dobilo že več kot 400 otrok in tudi letos vas bomo vsak ponedeljek spomnili, da ste s SMS-donacijo BOTER5 na 1919 ali z donacijo poljubnega zneska lahko del te lepe poletne zgodbe.


Stran 12 od 28
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov