Družina sedmošolke Monike in nekaj let starejše Julije že polnih 8 mesecev živi brez elektrike. Prizadevna šolarka zato vsak dan po pouku čim prej odide domov, da še ujame čim več dnevne svetlobe. Čeprav v mrzli hiši brez elektrike z njimi živi še ostarela in zelo bolna babica, čeprav za njihovo stisko že nekaj mesecev vedo na Monikini osnovni šoli in na lokalnem centru za socialno delo, pomoči niso dobili. S hrano in drvmi, s katerimi nekaj tednov lahko ogrevajo eno sobo, jim je pomagalo le humanitarno društvo.

Zgodba o veliki stiski, a tudi o zbirokratiziranem, neučinkovitem in brezbrižnem sistemu

“Ko pridem domov, takoj začnem delati za šolo, potem pa moram kmalu prižgati vse sveče, da vsaj kaj vidim. Nimamo jih veliko, zato slabo vidim in se je težko učiti, sploh ker imamo veliko snovi. Letos se ocene že štejejo za vpis v srednjo šolo, zato bi bila rada čim boljša. A brez elektrike je to precej težko,” pove dvanajstletna Monika.

Njena družina že polnih osem mesecev živi brez elektrike in prizadevna šolarka vsak dan po pouku čim prej odide domov, da ujame čim več dnevne svetlobe. Največ popoldanske je v njeni sobi, kjer pa ni ogrevanja in je res hladno, saj je bila hiša neogrevana skoraj vso zimo. Prva drva v tej sezoni so dobili od humanitarne organizacije šele tik pred novim letom in zaloga že pojema. Pa tudi sicer je štedilnik na drva le v kuhinji in drugih sob od tam ni mogoče ogreti. Že nakupljen material za centralno ogrevanje pa že nekaj let čaka, da ga bodo lahko uporabili.

Hiša je mrzla, temna in predvsem polna obupa.

“Nekaj ur sem delala pred poukom, nekaj po njem, vso osnovno in srednjo šolo”

Njihova zgodba vsekakor ni zgodba družine, ki bi živela prek svojih zmožnosti, najemala brezglave kredite ali se spuščala v tvegane poslovne odločitve. Več kot četrt stoletja so namreč imeli manjše družinsko podjetje in v njem delali vsi, starejša Julija dobesedno od najrosnejših dni:

“Prav res sem začela že pri petih letih, takrat sem pač pomagala po svojih močeh, a obveznosti sem imela že vsak dan. Nadaljevalo se je v osnovni šoli. Vstajali smo zgodaj, pozimi tudi pred četrto uro zjutraj, da smo vse pripravili in razvozili. Delo je bilo tudi terensko, ne glede na vreme, mraz, dež … V srednji šoli je bilo še težje, ker se je pouk začel še bolj zgodaj, jaz pa sem morala pred tem opraviti še veliko dela. Vstajala sem kmalu po tretji zjutraj, naredila, kar je bilo treba, po šoli takoj prišla domov in delala naprej. Nikoli nisem hodila nikamor, ni bilo denarja za kavice s prijateljicami ali za druženje kar tako. Vse to zato, da smo lahko preživeli in imeli ha hrano. Grozno je bilo.”

»Ko ga objameš, so ga same kosti«

Kljub trudu je šla poslovna pot podjetja le navzdol, vse več strank ni plačalo opravljenih storitev. Na koncu, ob izgubi dolgoletne in zelo pomembne stranke, je šlo podjetje v stečaj, njuna mama pa tudi v osebni stečaj, strne Julija nekajletno družinsko agonijo: “Dve leti že živimo izjemno težko, nimamo skoraj nobenih prihodkov, nekaj hrane so nam podarili v dobrodelnih organizacijah, elektriko so nam izklopili. Neplačanih položnic je veliko. Včasih si res popolnoma obupan, ne veš, kako preživeti iz dneva v dan. Ko greš spat, se ti kar ulijejo solze … Oče je hotel na vse načine dobiti denar, ki so nam ga dolgovali in smo zanj trdo delali. Žal mu ni uspelo. Zelo je trpel zaradi tega, izgubil je več kot trideset kilogramov, samo zaradi vznemirjanja. Ko ga objameš, so ga same kosti. Vsa oblačila kar visijo na njem. Tega občutka sploh ne morem opisati, noro težko je,” priznava Julija.

“Poskusil je zaslužiti tudi pri bolj tveganih delodajalcih. Po ves mesec se nismo videli, vsak mesec so mu znova zagotavljali, da bo kmalu dobil plačilo, a ga ni dobil, le nekaj malega. Po treh mesecih je obupal, plačila mu seveda še do danes dolgujejo.” Zdaj poskuša znova, na drugem koncu Evrope, spet le na zaupanje neznanemu delodajalcu.

Pomagate lahko S POSLANIM SMS SPOROČILOM: pošljite geslo BOTER5 na 1919 in darovanih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih Moniki in Juliji.

Prvo plačo porabila za hrano in sestrine čevlje, zase niti evra

Julija je za to, da družina ni povsem potonila, žrtvovala ne le pravico do normalnega otroštva in najstništva, pač pa tudi veliko željo po študiju: “Vedno sem sanjala, da bom lahko študirala in dobila dobro službo. A nisem imela izbire, gledala sem starše, kako se borijo, in jih nisem mogla pustiti brez pomoči … Zato sem opustila misel na študij in se zaposlila. Delam v treh izmenah, plača je minimalna, težko je, a imamo vsaj za hrano in sestri lahko kupim, kar potrebuje za šolo. Ni pa plača tako velika, da bi lahko plačevali tudi dolgove, sploh račun za elektriko, ki je zdaj, skupaj s stroški za izvršbe in rubeže, že res ogromen …” svojo odločitev utemeljuje Julija.

“Prvo plačo sem porabila za hrano in za sestrine čevlje, ki jih je nujno potrebovala, da ji bo toplo in da je sošolci ne bodo več zafrkavali. Zase je nisem porabila prav nič, vedno rada dam za druge, za sestro ali jo dam mami, da kupi hrano.”

V šoli niso pomagali, zato je zdaj še brez kosila

Družina je nekaj časa pred vsemi skrivala svojo stisko, predvsem odklop elektrike, a zdaj sta o tem že nekaj mesecev obveščena tako CSD kot šola: “V šoli smo povedali, da se bo zagotovo kdaj zgodilo, da bo Monika brez naloge, ker je ob svečah včasih ni mogoče narediti, sploh kakšnega računanja. V šoli so torej vedeli, a nam niso mogli pomagati,” pravi Julija. Njuna mama pa doda, da so jo na šoli le vsakič opozorili na nujnost čimprejšnjega poplačila že nastalega dolga. Zato so se odločili, da Moniko odjavijo od šolskega kosila, in tako je zdaj ostala še brez tega.

Brez elektrike tudi hudo bolna babica, a pomoči ni

V isti hiši – prav tako že 8 mesecev brez elektrike – živi tudi njihova ostarela in hudo bolna babica. Resda njena majhna pokojnina pripomore, da si lahko privoščijo kak skupen obrok več. Vendar je hkrati nedoumljivo, da pod isto streho živita predstavnici dveh najranljivejših skupin, pa jim nihče ni zares pomagal: “Na centru za socialno delo nismo dobili nobene pomoči, da bi lahko poplačali dolgove. Zelo smo bili razočarani. Pripravljeni smo bili pozneje vrniti denar, da bi nam le pomagali do sredstev za poplačilo in vnovični priklop elektrike. A žal …”

Na CSD-ju se je zapletalo predvsem zato, ker štejejo pretekli dohodki in ker ni mogoče uveljaviti tega, da oče kljub zaposlitvi ni prejel že zasluženih plač v celoti. Zdaj je družina brez možnosti za denarno socialno pomoč, ker znova ni jasno, ali bo oče za prekarno delo v tujini sploh dobil plačilo.

Potrdila in dokazila so kralji vsega

Ovir pri pomoči družinam v stiski je lahko nešteto, še posebno ker vsa leta, odkar obstaja prenovljeni socialni sistem, nihče od odgovornih ni niti poskušal razumeti njihovih posledic, kaj šele, da bi jih odpravil. Tako so lahko pravni nesmisli povsem nepremostljivi, birokratska zadrtost in brezbrižnost pa nepremagljivi.

In seveda družina ni ustrezala kriterijem v projektu odpisa dolgov, čeprav je občina to poskušala urediti.

“Težko je iti zvečer lačen spat in zjutraj lačen v šolo”

Tako komaj 12-letna deklica že osem mesecev živi brez elektrike, brez razsvetljave, brez televizije. Ni preprosto lagati, zakaj edini v razredu ne veš, kaj se dogaja v priljubljeni nadaljevanki in zakaj nisi dosegljiv na Facebooku in po elektronski pošti, pravi Monika. Ali zakaj ne hodiš s sošolci na kosilo: “Velikokrat mi je težko, ker diši, ko hodimo mimo jedilnice, in ker gre večina sošolcev na kosilo. Letos imamo tudi več ur na urniku in se nam pouk zavleče v popoldan. In ko pridem domov v popoldanskih urah, je pogosto za kosilo le kakšna juha z ostanki zelenjave. Včasih smo lahko pogosteje jedli krompir ali testenine s kakšno omako, zdaj je tega vse manj. Pogrešam sadje in zelenjavo, pogrešam namaze, pogrešam, da bi lahko šli v trgovino in kupili najnujnejše, kar potrebujemo. Tako, kot smo lahko nekoč. Zdaj pa se nam včasih zgodi, da že zvečer zmanjka vsega in je težko iti lačen spat in zjutraj lačen v šolo, težko je biti zbran,” priznava sedmošolka.

“Nihče ne ve, da smo brez elektrike”

“Seveda se od drugih razlikujem tudi po oblačilih, oblečem lahko le ponošene stvari, ki mi jih podarijo znanci. Letos se k sreči s sošolci dobro razumemo in me ne zafrkavajo, je pa težko, ker ne morem imeti novih stvari in ker se seveda vidi, da imam drugačne stvari kot vrstniki. Težko mi je tudi, ker nobene prijateljice ne morem povabiti domov, da bi se skupaj učili in se družili. Potem bi namreč vsi vedeli, da nimamo elektrike. Zdaj tega nisem povedala nikomur, vedno poiščem izgovor,” pojasni Monika.

“Malo stvari imamo in vsakič me skrbi, da bodo rubežniki odnesli še to”

Vse njene želje po lepših oblačilih in drugih rečeh so potisnjene daleč vstran. Dvanajstletnici so leta stiske oblikovala drugačno lestvico vrednot in zato si želi predvsem, da bi se v njihovem domu nehali vrstiti rubežniki: “Strah me je, da ne bi ostali brez vsega, tudi brez hiše. Veliko mi pomenijo stvari, ki jih še imamo, že tako jih je malo. Ko pride rubežnik, le našteva, za kaj vse smo še dolžni, nato gre po stanovanju, fotografira še to malo, kar imamo. Grozno je, najraje se kar skrijem. Težko je poslušati o vseh teh dolgovih.”

Rada bi se učila petja in španščine

Med nekaj željami, ki jih Monika še ima, je bolj kot po materialnih stvareh goreča želja po izobraževanju: “Zelo rada bi se učila španščino, nekaj malega sem se je v šoli, a mi je ta jezik zelo všeč in bi z veseljem šla na resnejši tečaj. Pa pela bi! To me res veseli! Kadar koli se zjutraj zbudim in se mi ni treba učiti, pojem in rada bi se učila petja tudi v kakšni šoli, a tudi za to seveda nimamo denarja …”

Težko je imeti takšne želje, če veš, da je sestra vse svoje žrtvovala za golo preživetje družine: “Vem, da bi se tudi ona raje družila s prijateljicami, uživala življenje, da bi rada študirala in pridobila čim več znanja. In mi je grozno in zelo težko zanjo, ker je morala vse to storiti za nas,” konča Monika.

___________

ZPM Ljubljana Moste – Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.

Če bi Moniki in Juliji želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste – Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Moniko in Julijo iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.

Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Ljubljana Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.si, in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.