Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Družina Monike in Julije že 8 mesecev brez elektrike

29.02.2016

Družina sedmošolke Monike in nekaj let starejše Julije že polnih 8 mesecev živi brez elektrike. Prizadevna šolarka zato vsak dan po pouku čim prej odide domov, da še ujame čim več dnevne svetlobe. Čeprav v mrzli hiši brez elektrike z njimi živi še ostarela in zelo bolna babica, čeprav za njihovo stisko že nekaj mesecev vedo na Monikini osnovni šoli in na lokalnem centru za socialno delo, pomoči niso dobili. S hrano in drvmi, s katerimi nekaj tednov lahko ogrevajo eno sobo, jim je pomagalo le humanitarno društvo.

Zgodba o veliki stiski, a tudi o zbirokratiziranem, neučinkovitem in brezbrižnem sistemu

“Ko pridem domov, takoj začnem delati za šolo, potem pa moram kmalu prižgati vse sveče, da vsaj kaj vidim. Nimamo jih veliko, zato slabo vidim in se je težko učiti, sploh ker imamo veliko snovi. Letos se ocene že štejejo za vpis v srednjo šolo, zato bi bila rada čim boljša. A brez elektrike je to precej težko,” pove dvanajstletna Monika.

Njena družina že polnih osem mesecev živi brez elektrike in prizadevna šolarka vsak dan po pouku čim prej odide domov, da ujame čim več dnevne svetlobe. Največ popoldanske je v njeni sobi, kjer pa ni ogrevanja in je res hladno, saj je bila hiša neogrevana skoraj vso zimo. Prva drva v tej sezoni so dobili od humanitarne organizacije šele tik pred novim letom in zaloga že pojema. Pa tudi sicer je štedilnik na drva le v kuhinji in drugih sob od tam ni mogoče ogreti. Že nakupljen material za centralno ogrevanje pa že nekaj let čaka, da ga bodo lahko uporabili.

Hiša je mrzla, temna in predvsem polna obupa.

“Nekaj ur sem delala pred poukom, nekaj po njem, vso osnovno in srednjo šolo”

Njihova zgodba vsekakor ni zgodba družine, ki bi živela prek svojih zmožnosti, najemala brezglave kredite ali se spuščala v tvegane poslovne odločitve. Več kot četrt stoletja so namreč imeli manjše družinsko podjetje in v njem delali vsi, starejša Julija dobesedno od najrosnejših dni:

Prav res sem začela že pri petih letih, takrat sem pač pomagala po svojih močeh, a obveznosti sem imela že vsak dan. Nadaljevalo se je v osnovni šoli. Vstajali smo zgodaj, pozimi tudi pred četrto uro zjutraj, da smo vse pripravili in razvozili. Delo je bilo tudi terensko, ne glede na vreme, mraz, dež … V srednji šoli je bilo še težje, ker se je pouk začel še bolj zgodaj, jaz pa sem morala pred tem opraviti še veliko dela. Vstajala sem kmalu po tretji zjutraj, naredila, kar je bilo treba, po šoli takoj prišla domov in delala naprej. Nikoli nisem hodila nikamor, ni bilo denarja za kavice s prijateljicami ali za druženje kar tako. Vse to zato, da smo lahko preživeli in imeli ha hrano. Grozno je bilo.

»Ko ga objameš, so ga same kosti«

Kljub trudu je šla poslovna pot podjetja le navzdol, vse več strank ni plačalo opravljenih storitev. Na koncu, ob izgubi dolgoletne in zelo pomembne stranke, je šlo podjetje v stečaj, njuna mama pa tudi v osebni stečaj, strne Julija nekajletno družinsko agonijo: “Dve leti že živimo izjemno težko, nimamo skoraj nobenih prihodkov, nekaj hrane so nam podarili v dobrodelnih organizacijah, elektriko so nam izklopili. Neplačanih položnic je veliko. Včasih si res popolnoma obupan, ne veš, kako preživeti iz dneva v dan. Ko greš spat, se ti kar ulijejo solze … Oče je hotel na vse načine dobiti denar, ki so nam ga dolgovali in smo zanj trdo delali. Žal mu ni uspelo. Zelo je trpel zaradi tega, izgubil je več kot trideset kilogramov, samo zaradi vznemirjanja. Ko ga objameš, so ga same kosti. Vsa oblačila kar visijo na njem. Tega občutka sploh ne morem opisati, noro težko je,” priznava Julija.

Poskusil je zaslužiti tudi pri bolj tveganih delodajalcih. Po ves mesec se nismo videli, vsak mesec so mu znova zagotavljali, da bo kmalu dobil plačilo, a ga ni dobil, le nekaj malega. Po treh mesecih je obupal, plačila mu seveda še do danes dolgujejo.” Zdaj poskuša znova, na drugem koncu Evrope, spet le na zaupanje neznanemu delodajalcu.

Pomagate lahko S POSLANIM SMS SPOROČILOM: pošljite geslo BOTER5 na 1919 in darovanih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih Moniki in Juliji.

Prvo plačo porabila za hrano in sestrine čevlje, zase niti evra

Julija je za to, da družina ni povsem potonila, žrtvovala ne le pravico do normalnega otroštva in najstništva, pač pa tudi veliko željo po študiju: “Vedno sem sanjala, da bom lahko študirala in dobila dobro službo. A nisem imela izbire, gledala sem starše, kako se borijo, in jih nisem mogla pustiti brez pomoči … Zato sem opustila misel na študij in se zaposlila. Delam v treh izmenah, plača je minimalna, težko je, a imamo vsaj za hrano in sestri lahko kupim, kar potrebuje za šolo. Ni pa plača tako velika, da bi lahko plačevali tudi dolgove, sploh račun za elektriko, ki je zdaj, skupaj s stroški za izvršbe in rubeže, že res ogromen …” svojo odločitev utemeljuje Julija.

Prvo plačo sem porabila za hrano in za sestrine čevlje, ki jih je nujno potrebovala, da ji bo toplo in da je sošolci ne bodo več zafrkavali. Zase je nisem porabila prav nič, vedno rada dam za druge, za sestro ali jo dam mami, da kupi hrano.

Podatki za UPN

V šoli niso pomagali, zato je zdaj še brez kosila

Družina je nekaj časa pred vsemi skrivala svojo stisko, predvsem odklop elektrike, a zdaj sta o tem že nekaj mesecev obveščena tako CSD kot šola: “V šoli smo povedali, da se bo zagotovo kdaj zgodilo, da bo Monika brez naloge, ker je ob svečah včasih ni mogoče narediti, sploh kakšnega računanja. V šoli so torej vedeli, a nam niso mogli pomagati,” pravi Julija. Njuna mama pa doda, da so jo na šoli le vsakič opozorili na nujnost čimprejšnjega poplačila že nastalega dolga. Zato so se odločili, da Moniko odjavijo od šolskega kosila, in tako je zdaj ostala še brez tega.

Brez elektrike tudi hudo bolna babica, a pomoči ni

V isti hiši – prav tako že 8 mesecev brez elektrike – živi tudi njihova ostarela in hudo bolna babica. Resda njena majhna pokojnina pripomore, da si lahko privoščijo kak skupen obrok več. Vendar je hkrati nedoumljivo, da pod isto streho živita predstavnici dveh najranljivejših skupin, pa jim nihče ni zares pomagal: “Na centru za socialno delo nismo dobili nobene pomoči, da bi lahko poplačali dolgove. Zelo smo bili razočarani. Pripravljeni smo bili pozneje vrniti denar, da bi nam le pomagali do sredstev za poplačilo in vnovični priklop elektrike. A žal …

Na CSD-ju se je zapletalo predvsem zato, ker štejejo pretekli dohodki in ker ni mogoče uveljaviti tega, da oče kljub zaposlitvi ni prejel že zasluženih plač v celoti. Zdaj je družina brez možnosti za denarno socialno pomoč, ker znova ni jasno, ali bo oče za prekarno delo v tujini sploh dobil plačilo.

Potrdila in dokazila so kralji vsega

Ovir pri pomoči družinam v stiski je lahko nešteto, še posebno ker vsa leta, odkar obstaja prenovljeni socialni sistem, nihče od odgovornih ni niti poskušal razumeti njihovih posledic, kaj šele, da bi jih odpravil. Tako so lahko pravni nesmisli povsem nepremostljivi, birokratska zadrtost in brezbrižnost pa nepremagljivi.

In seveda družina ni ustrezala kriterijem v projektu odpisa dolgov, čeprav je občina to poskušala urediti.

“Težko je iti zvečer lačen spat in zjutraj lačen v šolo”

Tako komaj 12-letna deklica že osem mesecev živi brez elektrike, brez razsvetljave, brez televizije. Ni preprosto lagati, zakaj edini v razredu ne veš, kaj se dogaja v priljubljeni nadaljevanki in zakaj nisi dosegljiv na Facebooku in po elektronski pošti, pravi Monika. Ali zakaj ne hodiš s sošolci na kosilo: “Velikokrat mi je težko, ker diši, ko hodimo mimo jedilnice, in ker gre večina sošolcev na kosilo. Letos imamo tudi več ur na urniku in se nam pouk zavleče v popoldan. In ko pridem domov v popoldanskih urah, je pogosto za kosilo le kakšna juha z ostanki zelenjave. Včasih smo lahko pogosteje jedli krompir ali testenine s kakšno omako, zdaj je tega vse manj. Pogrešam sadje in zelenjavo, pogrešam namaze, pogrešam, da bi lahko šli v trgovino in kupili najnujnejše, kar potrebujemo. Tako, kot smo lahko nekoč. Zdaj pa se nam včasih zgodi, da že zvečer zmanjka vsega in je težko iti lačen spat in zjutraj lačen v šolo, težko je biti zbran,” priznava sedmošolka.

“Nihče ne ve, da smo brez elektrike”

Seveda se od drugih razlikujem tudi po oblačilih, oblečem lahko le ponošene stvari, ki mi jih podarijo znanci. Letos se k sreči s sošolci dobro razumemo in me ne zafrkavajo, je pa težko, ker ne morem imeti novih stvari in ker se seveda vidi, da imam drugačne stvari kot vrstniki. Težko mi je tudi, ker nobene prijateljice ne morem povabiti domov, da bi se skupaj učili in se družili. Potem bi namreč vsi vedeli, da nimamo elektrike. Zdaj tega nisem povedala nikomur, vedno poiščem izgovor,” pojasni Monika.

“Malo stvari imamo in vsakič me skrbi, da bodo rubežniki odnesli še to”

Vse njene želje po lepših oblačilih in drugih rečeh so potisnjene daleč vstran. Dvanajstletnici so leta stiske oblikovala drugačno lestvico vrednot in zato si želi predvsem, da bi se v njihovem domu nehali vrstiti rubežniki: “Strah me je, da ne bi ostali brez vsega, tudi brez hiše. Veliko mi pomenijo stvari, ki jih še imamo, že tako jih je malo. Ko pride rubežnik, le našteva, za kaj vse smo še dolžni, nato gre po stanovanju, fotografira še to malo, kar imamo. Grozno je, najraje se kar skrijem. Težko je poslušati o vseh teh dolgovih.

Rada bi se učila petja in španščine

Med nekaj željami, ki jih Monika še ima, je bolj kot po materialnih stvareh goreča želja po izobraževanju: “Zelo rada bi se učila španščino, nekaj malega sem se je v šoli, a mi je ta jezik zelo všeč in bi z veseljem šla na resnejši tečaj. Pa pela bi! To me res veseli! Kadar koli se zjutraj zbudim in se mi ni treba učiti, pojem in rada bi se učila petja tudi v kakšni šoli, a tudi za to seveda nimamo denarja …

Težko je imeti takšne želje, če veš, da je sestra vse svoje žrtvovala za golo preživetje družine: “Vem, da bi se tudi ona raje družila s prijateljicami, uživala življenje, da bi rada študirala in pridobila čim več znanja. In mi je grozno in zelo težko zanjo, ker je morala vse to storiti za nas,” konča Monika.

___________

ZPM Ljubljana Moste – Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.

Če bi Moniki in Juliji želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste – Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Moniko in Julijo iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.

Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Ljubljana Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.siin pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.


Botrstvo

548 epizod


Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.

Družina Monike in Julije že 8 mesecev brez elektrike

29.02.2016

Družina sedmošolke Monike in nekaj let starejše Julije že polnih 8 mesecev živi brez elektrike. Prizadevna šolarka zato vsak dan po pouku čim prej odide domov, da še ujame čim več dnevne svetlobe. Čeprav v mrzli hiši brez elektrike z njimi živi še ostarela in zelo bolna babica, čeprav za njihovo stisko že nekaj mesecev vedo na Monikini osnovni šoli in na lokalnem centru za socialno delo, pomoči niso dobili. S hrano in drvmi, s katerimi nekaj tednov lahko ogrevajo eno sobo, jim je pomagalo le humanitarno društvo.

Zgodba o veliki stiski, a tudi o zbirokratiziranem, neučinkovitem in brezbrižnem sistemu

“Ko pridem domov, takoj začnem delati za šolo, potem pa moram kmalu prižgati vse sveče, da vsaj kaj vidim. Nimamo jih veliko, zato slabo vidim in se je težko učiti, sploh ker imamo veliko snovi. Letos se ocene že štejejo za vpis v srednjo šolo, zato bi bila rada čim boljša. A brez elektrike je to precej težko,” pove dvanajstletna Monika.

Njena družina že polnih osem mesecev živi brez elektrike in prizadevna šolarka vsak dan po pouku čim prej odide domov, da ujame čim več dnevne svetlobe. Največ popoldanske je v njeni sobi, kjer pa ni ogrevanja in je res hladno, saj je bila hiša neogrevana skoraj vso zimo. Prva drva v tej sezoni so dobili od humanitarne organizacije šele tik pred novim letom in zaloga že pojema. Pa tudi sicer je štedilnik na drva le v kuhinji in drugih sob od tam ni mogoče ogreti. Že nakupljen material za centralno ogrevanje pa že nekaj let čaka, da ga bodo lahko uporabili.

Hiša je mrzla, temna in predvsem polna obupa.

“Nekaj ur sem delala pred poukom, nekaj po njem, vso osnovno in srednjo šolo”

Njihova zgodba vsekakor ni zgodba družine, ki bi živela prek svojih zmožnosti, najemala brezglave kredite ali se spuščala v tvegane poslovne odločitve. Več kot četrt stoletja so namreč imeli manjše družinsko podjetje in v njem delali vsi, starejša Julija dobesedno od najrosnejših dni:

Prav res sem začela že pri petih letih, takrat sem pač pomagala po svojih močeh, a obveznosti sem imela že vsak dan. Nadaljevalo se je v osnovni šoli. Vstajali smo zgodaj, pozimi tudi pred četrto uro zjutraj, da smo vse pripravili in razvozili. Delo je bilo tudi terensko, ne glede na vreme, mraz, dež … V srednji šoli je bilo še težje, ker se je pouk začel še bolj zgodaj, jaz pa sem morala pred tem opraviti še veliko dela. Vstajala sem kmalu po tretji zjutraj, naredila, kar je bilo treba, po šoli takoj prišla domov in delala naprej. Nikoli nisem hodila nikamor, ni bilo denarja za kavice s prijateljicami ali za druženje kar tako. Vse to zato, da smo lahko preživeli in imeli ha hrano. Grozno je bilo.

»Ko ga objameš, so ga same kosti«

Kljub trudu je šla poslovna pot podjetja le navzdol, vse več strank ni plačalo opravljenih storitev. Na koncu, ob izgubi dolgoletne in zelo pomembne stranke, je šlo podjetje v stečaj, njuna mama pa tudi v osebni stečaj, strne Julija nekajletno družinsko agonijo: “Dve leti že živimo izjemno težko, nimamo skoraj nobenih prihodkov, nekaj hrane so nam podarili v dobrodelnih organizacijah, elektriko so nam izklopili. Neplačanih položnic je veliko. Včasih si res popolnoma obupan, ne veš, kako preživeti iz dneva v dan. Ko greš spat, se ti kar ulijejo solze … Oče je hotel na vse načine dobiti denar, ki so nam ga dolgovali in smo zanj trdo delali. Žal mu ni uspelo. Zelo je trpel zaradi tega, izgubil je več kot trideset kilogramov, samo zaradi vznemirjanja. Ko ga objameš, so ga same kosti. Vsa oblačila kar visijo na njem. Tega občutka sploh ne morem opisati, noro težko je,” priznava Julija.

Poskusil je zaslužiti tudi pri bolj tveganih delodajalcih. Po ves mesec se nismo videli, vsak mesec so mu znova zagotavljali, da bo kmalu dobil plačilo, a ga ni dobil, le nekaj malega. Po treh mesecih je obupal, plačila mu seveda še do danes dolgujejo.” Zdaj poskuša znova, na drugem koncu Evrope, spet le na zaupanje neznanemu delodajalcu.

Pomagate lahko S POSLANIM SMS SPOROČILOM: pošljite geslo BOTER5 na 1919 in darovanih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih Moniki in Juliji.

Prvo plačo porabila za hrano in sestrine čevlje, zase niti evra

Julija je za to, da družina ni povsem potonila, žrtvovala ne le pravico do normalnega otroštva in najstništva, pač pa tudi veliko željo po študiju: “Vedno sem sanjala, da bom lahko študirala in dobila dobro službo. A nisem imela izbire, gledala sem starše, kako se borijo, in jih nisem mogla pustiti brez pomoči … Zato sem opustila misel na študij in se zaposlila. Delam v treh izmenah, plača je minimalna, težko je, a imamo vsaj za hrano in sestri lahko kupim, kar potrebuje za šolo. Ni pa plača tako velika, da bi lahko plačevali tudi dolgove, sploh račun za elektriko, ki je zdaj, skupaj s stroški za izvršbe in rubeže, že res ogromen …” svojo odločitev utemeljuje Julija.

Prvo plačo sem porabila za hrano in za sestrine čevlje, ki jih je nujno potrebovala, da ji bo toplo in da je sošolci ne bodo več zafrkavali. Zase je nisem porabila prav nič, vedno rada dam za druge, za sestro ali jo dam mami, da kupi hrano.

Podatki za UPN

V šoli niso pomagali, zato je zdaj še brez kosila

Družina je nekaj časa pred vsemi skrivala svojo stisko, predvsem odklop elektrike, a zdaj sta o tem že nekaj mesecev obveščena tako CSD kot šola: “V šoli smo povedali, da se bo zagotovo kdaj zgodilo, da bo Monika brez naloge, ker je ob svečah včasih ni mogoče narediti, sploh kakšnega računanja. V šoli so torej vedeli, a nam niso mogli pomagati,” pravi Julija. Njuna mama pa doda, da so jo na šoli le vsakič opozorili na nujnost čimprejšnjega poplačila že nastalega dolga. Zato so se odločili, da Moniko odjavijo od šolskega kosila, in tako je zdaj ostala še brez tega.

Brez elektrike tudi hudo bolna babica, a pomoči ni

V isti hiši – prav tako že 8 mesecev brez elektrike – živi tudi njihova ostarela in hudo bolna babica. Resda njena majhna pokojnina pripomore, da si lahko privoščijo kak skupen obrok več. Vendar je hkrati nedoumljivo, da pod isto streho živita predstavnici dveh najranljivejših skupin, pa jim nihče ni zares pomagal: “Na centru za socialno delo nismo dobili nobene pomoči, da bi lahko poplačali dolgove. Zelo smo bili razočarani. Pripravljeni smo bili pozneje vrniti denar, da bi nam le pomagali do sredstev za poplačilo in vnovični priklop elektrike. A žal …

Na CSD-ju se je zapletalo predvsem zato, ker štejejo pretekli dohodki in ker ni mogoče uveljaviti tega, da oče kljub zaposlitvi ni prejel že zasluženih plač v celoti. Zdaj je družina brez možnosti za denarno socialno pomoč, ker znova ni jasno, ali bo oče za prekarno delo v tujini sploh dobil plačilo.

Potrdila in dokazila so kralji vsega

Ovir pri pomoči družinam v stiski je lahko nešteto, še posebno ker vsa leta, odkar obstaja prenovljeni socialni sistem, nihče od odgovornih ni niti poskušal razumeti njihovih posledic, kaj šele, da bi jih odpravil. Tako so lahko pravni nesmisli povsem nepremostljivi, birokratska zadrtost in brezbrižnost pa nepremagljivi.

In seveda družina ni ustrezala kriterijem v projektu odpisa dolgov, čeprav je občina to poskušala urediti.

“Težko je iti zvečer lačen spat in zjutraj lačen v šolo”

Tako komaj 12-letna deklica že osem mesecev živi brez elektrike, brez razsvetljave, brez televizije. Ni preprosto lagati, zakaj edini v razredu ne veš, kaj se dogaja v priljubljeni nadaljevanki in zakaj nisi dosegljiv na Facebooku in po elektronski pošti, pravi Monika. Ali zakaj ne hodiš s sošolci na kosilo: “Velikokrat mi je težko, ker diši, ko hodimo mimo jedilnice, in ker gre večina sošolcev na kosilo. Letos imamo tudi več ur na urniku in se nam pouk zavleče v popoldan. In ko pridem domov v popoldanskih urah, je pogosto za kosilo le kakšna juha z ostanki zelenjave. Včasih smo lahko pogosteje jedli krompir ali testenine s kakšno omako, zdaj je tega vse manj. Pogrešam sadje in zelenjavo, pogrešam namaze, pogrešam, da bi lahko šli v trgovino in kupili najnujnejše, kar potrebujemo. Tako, kot smo lahko nekoč. Zdaj pa se nam včasih zgodi, da že zvečer zmanjka vsega in je težko iti lačen spat in zjutraj lačen v šolo, težko je biti zbran,” priznava sedmošolka.

“Nihče ne ve, da smo brez elektrike”

Seveda se od drugih razlikujem tudi po oblačilih, oblečem lahko le ponošene stvari, ki mi jih podarijo znanci. Letos se k sreči s sošolci dobro razumemo in me ne zafrkavajo, je pa težko, ker ne morem imeti novih stvari in ker se seveda vidi, da imam drugačne stvari kot vrstniki. Težko mi je tudi, ker nobene prijateljice ne morem povabiti domov, da bi se skupaj učili in se družili. Potem bi namreč vsi vedeli, da nimamo elektrike. Zdaj tega nisem povedala nikomur, vedno poiščem izgovor,” pojasni Monika.

“Malo stvari imamo in vsakič me skrbi, da bodo rubežniki odnesli še to”

Vse njene želje po lepših oblačilih in drugih rečeh so potisnjene daleč vstran. Dvanajstletnici so leta stiske oblikovala drugačno lestvico vrednot in zato si želi predvsem, da bi se v njihovem domu nehali vrstiti rubežniki: “Strah me je, da ne bi ostali brez vsega, tudi brez hiše. Veliko mi pomenijo stvari, ki jih še imamo, že tako jih je malo. Ko pride rubežnik, le našteva, za kaj vse smo še dolžni, nato gre po stanovanju, fotografira še to malo, kar imamo. Grozno je, najraje se kar skrijem. Težko je poslušati o vseh teh dolgovih.

Rada bi se učila petja in španščine

Med nekaj željami, ki jih Monika še ima, je bolj kot po materialnih stvareh goreča želja po izobraževanju: “Zelo rada bi se učila španščino, nekaj malega sem se je v šoli, a mi je ta jezik zelo všeč in bi z veseljem šla na resnejši tečaj. Pa pela bi! To me res veseli! Kadar koli se zjutraj zbudim in se mi ni treba učiti, pojem in rada bi se učila petja tudi v kakšni šoli, a tudi za to seveda nimamo denarja …

Težko je imeti takšne želje, če veš, da je sestra vse svoje žrtvovala za golo preživetje družine: “Vem, da bi se tudi ona raje družila s prijateljicami, uživala življenje, da bi rada študirala in pridobila čim več znanja. In mi je grozno in zelo težko zanjo, ker je morala vse to storiti za nas,” konča Monika.

___________

ZPM Ljubljana Moste – Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.

Če bi Moniki in Juliji želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste – Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Moniko in Julijo iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.

Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Ljubljana Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.siin pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.


24.09.2018

Počutil sem se, kot da jim jemljem kruh iz ust

Leon in njegova brata so v nedokončani hiši v manjšem zaselku ostali sami z mamo, potem ko je oče obupal nad življenjem: za vse tri, šolanja in izobrazbe željne fante, zdaj skrbi sama, in to z izjemno nizko plačo. Leon si je močno želel v srednjo šolo, do katere ima zelo slabo prometno povezavo, zato je bilo bivanje v dijaškem domu zanj edina možnost. A plačilo dijaškega doma, kljub štipendiji, je za finančno tako šibke družine kot je Leonova seveda udarec za vse člane. Pomeni manj sredstev za šolanje bratov, še manj denarja za nujne življenjske stroške, tudi dobesedno za hrano. Slaba vest je bila Leonova vsakodnevna in nenehna sopotnica ali kot iskreno priznava: “Počutil sem se kot da jim jemljem kruh iz ust”. Kakšno olajšanje je bila pomoč Dijaškega sklada projekta Botrstvo in do kakšne prihodnosti mu je pomagala?


17.09.2018

Dijaški domovi nudijo bistveno več kot posteljo in topel obrok

Ta mesec v naših oddajah opozarjamo na pomen Dijaškega sklada pri projektu Botrstvo, ustanovljenega pred tremi leti, ko se je izkazalo, da se vse več dijakov sploh ne vpiše na želeno smer izobraževanja zgolj zato, ker se bojijo predolgih voženj oz. vedo, da starši nimajo sredstev za plačilo dijaškega doma. Ti namreč v večini dijaških domov precej presega 200 evrov mesečno. Tudi tisti dijaki, ki prejemajo štipendijo in še poseben dodatek za bivanje v domu, ne prejmejo dovolj za poplačilo vseh stroškov. Zato je subvencija Botrstva za mnoge edina možnost, da se šolajo na želeni šoli.


10.09.2018

Dijaški sklad mladim pomaga, da lahko dosežejo želeno izobrazbo

V okviru projekta Botrstvo že tretje leto poteka tudi projekt Dijaški sklad, s katerim izbranim dijakom pomagajo, da lahko dosežejo želeno izobrazbo. Bivanje v dijaškem domu je za tiste iz finančno šibkejših družin zelo velik zalogaj, saj za razliko od prevoza plačilo dijaškega doma pri nas – ne glede na finančno stanje njihovih družin – ni povsem sofinancirano.


03.09.2018

Uspešno poletno zbiranje sredstev za najmlajše

23.700 evrov je bilo zbranih z SMSi poslušalcev in z donacijami v poljubnem znesku na poseben sklic. S to pomočjo je na letovanje na morje ali v gore lahko odšlo natanko 80 otrok iz projekta Botrstvo. Hvaležni so otroci in starši, hvaležni sodelavci projekta Botrstvo in seveda tudi mi, tokrat je bil namreč rekorden znesek prav prejetih SMSov, ki niso pojenjali vse poletje, kar pomeni, da poslušalci res razumejo, kako pomembno je, da otroci vsaj za nekaj dni odidejo na lepše in lahko spoznavajo nove prijatelje, pridobivajo nove veščine in se vsaj za nekaj dni umaknejo z svojih okolji, nekateri – kot pravijo njihovi vzgojitelji – skoraj dobesedno iz pekla.


27.08.2018

Dražite za NBA dres Luke Dončića z njegovim podpisom

Kar nekaj humanitarnih dražb se je v podporo Botrstvu zvrstilo v minulih letih tudi v našem programu, zadnja, lansko jesen, je prinesla 30.000 evrov za pomoč na športni poti treh mladih, zelo talentiranih košarkarjev. Dražili smo športne copate, s katerimi je »zlati deček« Luka Dončić odigral vse tekme evropskega prvenstva in ki jih je nemudoma po zmagi brez pomisleka sezul in podaril za našo dražbo. Zdaj je pred nami naslednja.


20.08.2018

Ko je treba povedati, kje si bil na počitnicah

Bliža se čas, ko se bodo otroci v šolskih klopeh pogovarjali tudi o tem, kako so preživeli poletje. Da bi čim več otrok iz Botrstva lahko reklo, da so tudi oni bili na letovanju, je zelo pomembna pomoč donatorjev. Vsa sredstva, nakazana na poseben račun Botrstva ali podarjena s SMS sporočilom z geslom BOTER5, poslanim na število 1919, bodo brez slehernega odbitka namenjena letovanjem otrok iz Botrstva.


13.08.2018

Otrokom moramo pokazati, da obstaja drugačno življenje

Pomemben del letovanj za otroke, na pomen katerih opozarjamo vse poletje, je tudi nudenje razumevajoče strokovne pomoči posebej usposobljenih vzgojiteljev.


06.08.2018

Rada bi, da bi bil svet bolj preprost

V drugo polovico so se prevesile šolske počitnice, a številni otroci letos še niso imeli možnosti za prava počitniška doživetja. Številni otroci so se lahko imeli zelo lepo prav zaradi vas, donatorjev, ki razumete, kako pomembna so počitniška doživetja. Ker nanje mnogi otroci iz Botrstva še čakajo, bo vsaka donacija na poseben račun Botrstva in vsako SMS sporočilo z geslom BOTER5, poslano na število 1919 otrokom pomagali, da bodo letos lahko odšli na morje ali v gore. Hvala vsem, ki pomagate otrokom v stiski!


30.07.2018

Edina želja je, da bi uživali na počitnicah

Za številne otroke iz finančno šibkih družin so donatorska letovanja edina možnost za vsaj kratek odmik od razmer, v katerih živijo vse leto, in edina priložnost, da bodo tudi oni jeseni sošolcem lahko povedali, kako prijetne počitnice so imeli. Počitnice so namreč za družine otrok iz Botrstva finančno nedosegljive, še posebej za tiste z veliko otroki.


23.07.2018

Še nikoli v življenju nisem jedel pleskavice

Da bi otroci, ki to močno potrebujejo, dobili čim več počitniških doživetij, dragocenih izkušenj, nekateri pa tudi nekaj materialne pomoči, že vrsto let skrbijo tako v projektu Botrstvo kot v celotni ZPM Ljubljana Moste Polje, ki ga vodi. Sredstva za to, da bodo tudi letos avtobusi na morje in v gore peljali čim več otrok v stiski, lahko pomagate zbrati tudi s poslanimi SMS-i z geslom BOTER5 (pisano brez presledka), poslanimi na številko 1919. Tako donirana sredstva, kot tudi višji zneski, ki jih je mogoče donirati na poseben sklic, bodo brez sleherne provizije ali drugega odbitka porabljeni prav za omogočanje letovanj otrokom iz Botrstva. Hvala vsem, ki jim pomagate!


09.07.2018

Vzgojitelji o pomenu letovanj za otroke iz socialno ogroženih družin

Kako zelo pomembno je, da so letovanja dostopna tudi za otroke iz socialno najbolj ogroženih družin, ki se imajo tako možnost vsaj za nekaj dni umakniti od doma in od težav, s katerimi živijo vse leto, kažejo tudi pogovori z vzgojitelji, ki jih spremljajo na njih. Otroci jim zaupajo marsikaj in tam vsaj za nekaj dni občutijo, da je življenje lahko tudi zelo drugačno.


02.07.2018

"Ko se drugi hvalijo, kje vse so bili, se počutim tako manjvredno …"

Počitnice so pomemben čas za počitek, a tudi za nabiranje novih znanj, doživetij, izkušenj in prijateljstev. Za otroke, ki vse leto občutijo neenakost z vrstniki zaradi finančnih stisk svojih družin, je še posebej dragoceno, če lahko vsaj med počitnicami doživijo nekaj povsem brezskrbnih dni. Zato vas bomo tudi to poletje tu in tam spomnili na to, da žal številni otroci vse počitnice ostajajo doma, pa tudi na to, kako velike so želje otrok, da bi vsaj za nekaj dni v letu lahko bili enakovredni vrstnikom. Za to, da bi čim več otrok iz projekta Botrstvo letos lahko letovalo, lahko pomagate s poslanim SMS sporočilom z geslom BOTER5, poslanim na številko 1919, večje zneske je mogoče nakazati na poseben sklic 421, na računu ZPM Moste Polje. Ne glede na način darovanja pa velja, da so donacije v celoti in brez slehernih odbitkov porabljane izključno za letovanja otrok iz projekta Botrstvo. Hvala vsem za pomoč!


25.06.2018

Botra za šolske potrebščine

Če imate doma šolarja ali dijaka, ste ob spričevalu zagotovo prejeli tudi seznam potrebščin za naslednje šolsko leto. In se zgrozili nad stroškom, sploh, če zapovedanemu s seznama morate prišteti še novo šolsko torbo in kopico manj nujnih malenkosti, ki si jih šolar želi. Ali če imate doma dijaka, ki potrebuje tudi učbenike, delovne uniforme, orodje in drugo obvezno opremo. Naša sogovornica kot botra že vrsto let svoji varovanki pomaga zagotoviti vse, kar osnovnošolka potrebuje. Postopek je preprost in za pomoč pri nakupu obveznih potrebščin se lahko odločijo tudi donatorji, ki niso botri. To ni le veliko olajšanje finančnega bremena, pač pa tudi sporočilo otroku, da nekdo, ki ga sicer ne pozna, verjame vanj in ga podpira. In s potrebščinami, ki si jih je otrok, morda prvič v življenju, lahko sam izbral, so tudi šolski izzivi lažje premagljivi.


18.06.2018

33 vrhov in 33 standupov, da bodo vrhove svojih talentov lahko dosegali tudi otroci

Dober mesec trajajoča akcija osvajanja 33 slovenskih vrhov je bila nadaljevanje lani začete akcije stand up komika Andreja Težaka - Teškyja z imenom Stand Up maratonec z enakim namenom: otrokom omogočiti razvoj talentov in vključevanje v zunajšolske dejavnosti. Končana je bila v soboro, ko je s pomočjo podpornikov in sodelavcev s stand-up scene osvojil še zadnji in najvišji vrh: Kredarico. Vsoto pohodov, vzponov, nastopov in dobrodelnosti smo skupaj s Teškyjem seštili v oddaji Botrstvo.


11.06.2018

Če nimajo učnih težav, duševne stiske otrok zlahka spregledajo tudi v šoli

Tisti mladi z duševnimi stiskami, ki prihajajo iz najranljivejših skupin, imajo bistveno bolj otežen dostop do strokovne pomoči kot njihovi vrstniki. Njihove stiske namreč pogosto izvirajo prav iz razmer, v katerih živijo in ki bi zahtevale pomoč več različnih strokovnjakov in služb. Te pa praviloma ne sodelujejo, pač pa jih pošiljajo od vrat do vrat in vsaka rešuje le delček problema. Vse to mladi razumejo kot jasno sporočilo, da za njihove težave, pa tudi za njih same, nikomur ni mar. To je le delček ugotovitev raziskave ljubljanske Pedagoške fakultete, narejene s pomočjo več kot 130 mladostnikov, ki so že iskali pomoč in imeli pri tem številne težave. Več jih bo predstavila članica raziskovalne skupine dr. Špela Razpotnik.


04.06.2018

To ni bil le nakup potrebščin, bila je odprta pot v njeno prihodnost!

Botri lahko svojim varovancem pomagajo tudi pri nakupu šolskih potrebščin


28.05.2018

Botrstvo zelo skrbno ravna z osebnimi podatki najranljivejših

Nova evropska uredba o varstvu osebnih podatkov pri samem delu s podatki ne prinaša veliko novosti


21.05.2018

Od poskusa samomora do mladeniča, polnega načrtov za prihodnost

Ko vam predstavljamo zgodbe družin, ki potrebujejo pomoč, lahko le upamo, da bodo zbrana sredstva in materialna pomoč tudi otrokom dala krila za nove uspehe. Adrianova zgodba je ena takih, ki poplačajo res ves trud. Njegove stiske smo vam predstavili pred dobrima dvema letoma, ko so se težave le kopičile: ločitev staršev, šest selitev v enem letu, nato vrnitev v nekdanje okolje, ki pa ga ni več želelo sprejeti, pa prometna nesreča, zaradi katere je očetovo življenje dolgo viselo na nitki. Vse to je bilo preveč za osnovnošolca, ki je svoje stiske takrat skušal končati na najbolj tragičen način.


15.05.2018

33 vrhov in 33 standupov, da bodo vrhove svojih talentov lahko dosegali tudi otroci

Že ko je lani spomladi potekala humanitarna akcija stand up komika Andreja Težaka – Teškyja z imenom Stand Up maratonec, v kateri je zbiral denar za otroke Botrstva, tako da je 10 dni zapored vsak dan pretekel maraton in ob postankih s pomočjo kolegov vsak dan odigral tri predstave, je bilo avtorju in izvajalcu zamisli jasno, da bo zagotovo pripravil še kakšno. Zbranih dobrih 10.000 evrov je namreč pomenilo, da bodo številni otroci lahko razvijal svoje talente in se vključevali v dejavnosti, ki bi bile zanje sicer nedostopne. Letos bo za otroke iz Botrstva v 33 dneh osvojil 33 vrhov skupaj s publiko, ta bo vsak dan lahko uživala še v stand up nastopu, ki ga bo tam pripravil s sodelavci. Poti so skrbno izbrane tako, da jih bodo zmogli še tako pohodniško neizurjeni pohodniki. Zbiranje sredstev bo mogoče na samih dogodkih, pa tudi z neposrednimi donacijami na poseben sklic ZPM Ljubljana Moste Polje ali pa s poslanim humanitarnim geslom BOTER5, poslanim na št. 1919. Vsi SMS-i, poslani do 24. junija 2018, bodo namenjeni za razvoj mladim talentom.


14.05.2018

Otroci zdaj znajo speči zavitek, starostnice pa obvladajo Facebook

Večgeneracijski centri (VGC) po vsej Sloveniji, financirani tudi s sredstvi evropskih skladov, so vse pomembnejša mreža pomoči, podpore, širjenja znanj in socialnih veščin tudi najranljivejšim vseh starosti, med njimi tudi otrokom in družinam iz projekta Botrstvo.


Stran 15 od 28
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov