Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Družina Monike in Julije že 8 mesecev brez elektrike

29.02.2016

Družina sedmošolke Monike in nekaj let starejše Julije že polnih 8 mesecev živi brez elektrike. Prizadevna šolarka zato vsak dan po pouku čim prej odide domov, da še ujame čim več dnevne svetlobe. Čeprav v mrzli hiši brez elektrike z njimi živi še ostarela in zelo bolna babica, čeprav za njihovo stisko že nekaj mesecev vedo na Monikini osnovni šoli in na lokalnem centru za socialno delo, pomoči niso dobili. S hrano in drvmi, s katerimi nekaj tednov lahko ogrevajo eno sobo, jim je pomagalo le humanitarno društvo.

Zgodba o veliki stiski, a tudi o zbirokratiziranem, neučinkovitem in brezbrižnem sistemu

“Ko pridem domov, takoj začnem delati za šolo, potem pa moram kmalu prižgati vse sveče, da vsaj kaj vidim. Nimamo jih veliko, zato slabo vidim in se je težko učiti, sploh ker imamo veliko snovi. Letos se ocene že štejejo za vpis v srednjo šolo, zato bi bila rada čim boljša. A brez elektrike je to precej težko,” pove dvanajstletna Monika.

Njena družina že polnih osem mesecev živi brez elektrike in prizadevna šolarka vsak dan po pouku čim prej odide domov, da ujame čim več dnevne svetlobe. Največ popoldanske je v njeni sobi, kjer pa ni ogrevanja in je res hladno, saj je bila hiša neogrevana skoraj vso zimo. Prva drva v tej sezoni so dobili od humanitarne organizacije šele tik pred novim letom in zaloga že pojema. Pa tudi sicer je štedilnik na drva le v kuhinji in drugih sob od tam ni mogoče ogreti. Že nakupljen material za centralno ogrevanje pa že nekaj let čaka, da ga bodo lahko uporabili.

Hiša je mrzla, temna in predvsem polna obupa.

“Nekaj ur sem delala pred poukom, nekaj po njem, vso osnovno in srednjo šolo”

Njihova zgodba vsekakor ni zgodba družine, ki bi živela prek svojih zmožnosti, najemala brezglave kredite ali se spuščala v tvegane poslovne odločitve. Več kot četrt stoletja so namreč imeli manjše družinsko podjetje in v njem delali vsi, starejša Julija dobesedno od najrosnejših dni:

Prav res sem začela že pri petih letih, takrat sem pač pomagala po svojih močeh, a obveznosti sem imela že vsak dan. Nadaljevalo se je v osnovni šoli. Vstajali smo zgodaj, pozimi tudi pred četrto uro zjutraj, da smo vse pripravili in razvozili. Delo je bilo tudi terensko, ne glede na vreme, mraz, dež … V srednji šoli je bilo še težje, ker se je pouk začel še bolj zgodaj, jaz pa sem morala pred tem opraviti še veliko dela. Vstajala sem kmalu po tretji zjutraj, naredila, kar je bilo treba, po šoli takoj prišla domov in delala naprej. Nikoli nisem hodila nikamor, ni bilo denarja za kavice s prijateljicami ali za druženje kar tako. Vse to zato, da smo lahko preživeli in imeli ha hrano. Grozno je bilo.

»Ko ga objameš, so ga same kosti«

Kljub trudu je šla poslovna pot podjetja le navzdol, vse več strank ni plačalo opravljenih storitev. Na koncu, ob izgubi dolgoletne in zelo pomembne stranke, je šlo podjetje v stečaj, njuna mama pa tudi v osebni stečaj, strne Julija nekajletno družinsko agonijo: “Dve leti že živimo izjemno težko, nimamo skoraj nobenih prihodkov, nekaj hrane so nam podarili v dobrodelnih organizacijah, elektriko so nam izklopili. Neplačanih položnic je veliko. Včasih si res popolnoma obupan, ne veš, kako preživeti iz dneva v dan. Ko greš spat, se ti kar ulijejo solze … Oče je hotel na vse načine dobiti denar, ki so nam ga dolgovali in smo zanj trdo delali. Žal mu ni uspelo. Zelo je trpel zaradi tega, izgubil je več kot trideset kilogramov, samo zaradi vznemirjanja. Ko ga objameš, so ga same kosti. Vsa oblačila kar visijo na njem. Tega občutka sploh ne morem opisati, noro težko je,” priznava Julija.

Poskusil je zaslužiti tudi pri bolj tveganih delodajalcih. Po ves mesec se nismo videli, vsak mesec so mu znova zagotavljali, da bo kmalu dobil plačilo, a ga ni dobil, le nekaj malega. Po treh mesecih je obupal, plačila mu seveda še do danes dolgujejo.” Zdaj poskuša znova, na drugem koncu Evrope, spet le na zaupanje neznanemu delodajalcu.

Pomagate lahko S POSLANIM SMS SPOROČILOM: pošljite geslo BOTER5 na 1919 in darovanih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih Moniki in Juliji.

Prvo plačo porabila za hrano in sestrine čevlje, zase niti evra

Julija je za to, da družina ni povsem potonila, žrtvovala ne le pravico do normalnega otroštva in najstništva, pač pa tudi veliko željo po študiju: “Vedno sem sanjala, da bom lahko študirala in dobila dobro službo. A nisem imela izbire, gledala sem starše, kako se borijo, in jih nisem mogla pustiti brez pomoči … Zato sem opustila misel na študij in se zaposlila. Delam v treh izmenah, plača je minimalna, težko je, a imamo vsaj za hrano in sestri lahko kupim, kar potrebuje za šolo. Ni pa plača tako velika, da bi lahko plačevali tudi dolgove, sploh račun za elektriko, ki je zdaj, skupaj s stroški za izvršbe in rubeže, že res ogromen …” svojo odločitev utemeljuje Julija.

Prvo plačo sem porabila za hrano in za sestrine čevlje, ki jih je nujno potrebovala, da ji bo toplo in da je sošolci ne bodo več zafrkavali. Zase je nisem porabila prav nič, vedno rada dam za druge, za sestro ali jo dam mami, da kupi hrano.

Podatki za UPN

V šoli niso pomagali, zato je zdaj še brez kosila

Družina je nekaj časa pred vsemi skrivala svojo stisko, predvsem odklop elektrike, a zdaj sta o tem že nekaj mesecev obveščena tako CSD kot šola: “V šoli smo povedali, da se bo zagotovo kdaj zgodilo, da bo Monika brez naloge, ker je ob svečah včasih ni mogoče narediti, sploh kakšnega računanja. V šoli so torej vedeli, a nam niso mogli pomagati,” pravi Julija. Njuna mama pa doda, da so jo na šoli le vsakič opozorili na nujnost čimprejšnjega poplačila že nastalega dolga. Zato so se odločili, da Moniko odjavijo od šolskega kosila, in tako je zdaj ostala še brez tega.

Brez elektrike tudi hudo bolna babica, a pomoči ni

V isti hiši – prav tako že 8 mesecev brez elektrike – živi tudi njihova ostarela in hudo bolna babica. Resda njena majhna pokojnina pripomore, da si lahko privoščijo kak skupen obrok več. Vendar je hkrati nedoumljivo, da pod isto streho živita predstavnici dveh najranljivejših skupin, pa jim nihče ni zares pomagal: “Na centru za socialno delo nismo dobili nobene pomoči, da bi lahko poplačali dolgove. Zelo smo bili razočarani. Pripravljeni smo bili pozneje vrniti denar, da bi nam le pomagali do sredstev za poplačilo in vnovični priklop elektrike. A žal …

Na CSD-ju se je zapletalo predvsem zato, ker štejejo pretekli dohodki in ker ni mogoče uveljaviti tega, da oče kljub zaposlitvi ni prejel že zasluženih plač v celoti. Zdaj je družina brez možnosti za denarno socialno pomoč, ker znova ni jasno, ali bo oče za prekarno delo v tujini sploh dobil plačilo.

Potrdila in dokazila so kralji vsega

Ovir pri pomoči družinam v stiski je lahko nešteto, še posebno ker vsa leta, odkar obstaja prenovljeni socialni sistem, nihče od odgovornih ni niti poskušal razumeti njihovih posledic, kaj šele, da bi jih odpravil. Tako so lahko pravni nesmisli povsem nepremostljivi, birokratska zadrtost in brezbrižnost pa nepremagljivi.

In seveda družina ni ustrezala kriterijem v projektu odpisa dolgov, čeprav je občina to poskušala urediti.

“Težko je iti zvečer lačen spat in zjutraj lačen v šolo”

Tako komaj 12-letna deklica že osem mesecev živi brez elektrike, brez razsvetljave, brez televizije. Ni preprosto lagati, zakaj edini v razredu ne veš, kaj se dogaja v priljubljeni nadaljevanki in zakaj nisi dosegljiv na Facebooku in po elektronski pošti, pravi Monika. Ali zakaj ne hodiš s sošolci na kosilo: “Velikokrat mi je težko, ker diši, ko hodimo mimo jedilnice, in ker gre večina sošolcev na kosilo. Letos imamo tudi več ur na urniku in se nam pouk zavleče v popoldan. In ko pridem domov v popoldanskih urah, je pogosto za kosilo le kakšna juha z ostanki zelenjave. Včasih smo lahko pogosteje jedli krompir ali testenine s kakšno omako, zdaj je tega vse manj. Pogrešam sadje in zelenjavo, pogrešam namaze, pogrešam, da bi lahko šli v trgovino in kupili najnujnejše, kar potrebujemo. Tako, kot smo lahko nekoč. Zdaj pa se nam včasih zgodi, da že zvečer zmanjka vsega in je težko iti lačen spat in zjutraj lačen v šolo, težko je biti zbran,” priznava sedmošolka.

“Nihče ne ve, da smo brez elektrike”

Seveda se od drugih razlikujem tudi po oblačilih, oblečem lahko le ponošene stvari, ki mi jih podarijo znanci. Letos se k sreči s sošolci dobro razumemo in me ne zafrkavajo, je pa težko, ker ne morem imeti novih stvari in ker se seveda vidi, da imam drugačne stvari kot vrstniki. Težko mi je tudi, ker nobene prijateljice ne morem povabiti domov, da bi se skupaj učili in se družili. Potem bi namreč vsi vedeli, da nimamo elektrike. Zdaj tega nisem povedala nikomur, vedno poiščem izgovor,” pojasni Monika.

“Malo stvari imamo in vsakič me skrbi, da bodo rubežniki odnesli še to”

Vse njene želje po lepših oblačilih in drugih rečeh so potisnjene daleč vstran. Dvanajstletnici so leta stiske oblikovala drugačno lestvico vrednot in zato si želi predvsem, da bi se v njihovem domu nehali vrstiti rubežniki: “Strah me je, da ne bi ostali brez vsega, tudi brez hiše. Veliko mi pomenijo stvari, ki jih še imamo, že tako jih je malo. Ko pride rubežnik, le našteva, za kaj vse smo še dolžni, nato gre po stanovanju, fotografira še to malo, kar imamo. Grozno je, najraje se kar skrijem. Težko je poslušati o vseh teh dolgovih.

Rada bi se učila petja in španščine

Med nekaj željami, ki jih Monika še ima, je bolj kot po materialnih stvareh goreča želja po izobraževanju: “Zelo rada bi se učila španščino, nekaj malega sem se je v šoli, a mi je ta jezik zelo všeč in bi z veseljem šla na resnejši tečaj. Pa pela bi! To me res veseli! Kadar koli se zjutraj zbudim in se mi ni treba učiti, pojem in rada bi se učila petja tudi v kakšni šoli, a tudi za to seveda nimamo denarja …

Težko je imeti takšne želje, če veš, da je sestra vse svoje žrtvovala za golo preživetje družine: “Vem, da bi se tudi ona raje družila s prijateljicami, uživala življenje, da bi rada študirala in pridobila čim več znanja. In mi je grozno in zelo težko zanjo, ker je morala vse to storiti za nas,” konča Monika.

___________

ZPM Ljubljana Moste – Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.

Če bi Moniki in Juliji želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste – Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Moniko in Julijo iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.

Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Ljubljana Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.siin pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.


Botrstvo

548 epizod


Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.

Družina Monike in Julije že 8 mesecev brez elektrike

29.02.2016

Družina sedmošolke Monike in nekaj let starejše Julije že polnih 8 mesecev živi brez elektrike. Prizadevna šolarka zato vsak dan po pouku čim prej odide domov, da še ujame čim več dnevne svetlobe. Čeprav v mrzli hiši brez elektrike z njimi živi še ostarela in zelo bolna babica, čeprav za njihovo stisko že nekaj mesecev vedo na Monikini osnovni šoli in na lokalnem centru za socialno delo, pomoči niso dobili. S hrano in drvmi, s katerimi nekaj tednov lahko ogrevajo eno sobo, jim je pomagalo le humanitarno društvo.

Zgodba o veliki stiski, a tudi o zbirokratiziranem, neučinkovitem in brezbrižnem sistemu

“Ko pridem domov, takoj začnem delati za šolo, potem pa moram kmalu prižgati vse sveče, da vsaj kaj vidim. Nimamo jih veliko, zato slabo vidim in se je težko učiti, sploh ker imamo veliko snovi. Letos se ocene že štejejo za vpis v srednjo šolo, zato bi bila rada čim boljša. A brez elektrike je to precej težko,” pove dvanajstletna Monika.

Njena družina že polnih osem mesecev živi brez elektrike in prizadevna šolarka vsak dan po pouku čim prej odide domov, da ujame čim več dnevne svetlobe. Največ popoldanske je v njeni sobi, kjer pa ni ogrevanja in je res hladno, saj je bila hiša neogrevana skoraj vso zimo. Prva drva v tej sezoni so dobili od humanitarne organizacije šele tik pred novim letom in zaloga že pojema. Pa tudi sicer je štedilnik na drva le v kuhinji in drugih sob od tam ni mogoče ogreti. Že nakupljen material za centralno ogrevanje pa že nekaj let čaka, da ga bodo lahko uporabili.

Hiša je mrzla, temna in predvsem polna obupa.

“Nekaj ur sem delala pred poukom, nekaj po njem, vso osnovno in srednjo šolo”

Njihova zgodba vsekakor ni zgodba družine, ki bi živela prek svojih zmožnosti, najemala brezglave kredite ali se spuščala v tvegane poslovne odločitve. Več kot četrt stoletja so namreč imeli manjše družinsko podjetje in v njem delali vsi, starejša Julija dobesedno od najrosnejših dni:

Prav res sem začela že pri petih letih, takrat sem pač pomagala po svojih močeh, a obveznosti sem imela že vsak dan. Nadaljevalo se je v osnovni šoli. Vstajali smo zgodaj, pozimi tudi pred četrto uro zjutraj, da smo vse pripravili in razvozili. Delo je bilo tudi terensko, ne glede na vreme, mraz, dež … V srednji šoli je bilo še težje, ker se je pouk začel še bolj zgodaj, jaz pa sem morala pred tem opraviti še veliko dela. Vstajala sem kmalu po tretji zjutraj, naredila, kar je bilo treba, po šoli takoj prišla domov in delala naprej. Nikoli nisem hodila nikamor, ni bilo denarja za kavice s prijateljicami ali za druženje kar tako. Vse to zato, da smo lahko preživeli in imeli ha hrano. Grozno je bilo.

»Ko ga objameš, so ga same kosti«

Kljub trudu je šla poslovna pot podjetja le navzdol, vse več strank ni plačalo opravljenih storitev. Na koncu, ob izgubi dolgoletne in zelo pomembne stranke, je šlo podjetje v stečaj, njuna mama pa tudi v osebni stečaj, strne Julija nekajletno družinsko agonijo: “Dve leti že živimo izjemno težko, nimamo skoraj nobenih prihodkov, nekaj hrane so nam podarili v dobrodelnih organizacijah, elektriko so nam izklopili. Neplačanih položnic je veliko. Včasih si res popolnoma obupan, ne veš, kako preživeti iz dneva v dan. Ko greš spat, se ti kar ulijejo solze … Oče je hotel na vse načine dobiti denar, ki so nam ga dolgovali in smo zanj trdo delali. Žal mu ni uspelo. Zelo je trpel zaradi tega, izgubil je več kot trideset kilogramov, samo zaradi vznemirjanja. Ko ga objameš, so ga same kosti. Vsa oblačila kar visijo na njem. Tega občutka sploh ne morem opisati, noro težko je,” priznava Julija.

Poskusil je zaslužiti tudi pri bolj tveganih delodajalcih. Po ves mesec se nismo videli, vsak mesec so mu znova zagotavljali, da bo kmalu dobil plačilo, a ga ni dobil, le nekaj malega. Po treh mesecih je obupal, plačila mu seveda še do danes dolgujejo.” Zdaj poskuša znova, na drugem koncu Evrope, spet le na zaupanje neznanemu delodajalcu.

Pomagate lahko S POSLANIM SMS SPOROČILOM: pošljite geslo BOTER5 na 1919 in darovanih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih Moniki in Juliji.

Prvo plačo porabila za hrano in sestrine čevlje, zase niti evra

Julija je za to, da družina ni povsem potonila, žrtvovala ne le pravico do normalnega otroštva in najstništva, pač pa tudi veliko željo po študiju: “Vedno sem sanjala, da bom lahko študirala in dobila dobro službo. A nisem imela izbire, gledala sem starše, kako se borijo, in jih nisem mogla pustiti brez pomoči … Zato sem opustila misel na študij in se zaposlila. Delam v treh izmenah, plača je minimalna, težko je, a imamo vsaj za hrano in sestri lahko kupim, kar potrebuje za šolo. Ni pa plača tako velika, da bi lahko plačevali tudi dolgove, sploh račun za elektriko, ki je zdaj, skupaj s stroški za izvršbe in rubeže, že res ogromen …” svojo odločitev utemeljuje Julija.

Prvo plačo sem porabila za hrano in za sestrine čevlje, ki jih je nujno potrebovala, da ji bo toplo in da je sošolci ne bodo več zafrkavali. Zase je nisem porabila prav nič, vedno rada dam za druge, za sestro ali jo dam mami, da kupi hrano.

Podatki za UPN

V šoli niso pomagali, zato je zdaj še brez kosila

Družina je nekaj časa pred vsemi skrivala svojo stisko, predvsem odklop elektrike, a zdaj sta o tem že nekaj mesecev obveščena tako CSD kot šola: “V šoli smo povedali, da se bo zagotovo kdaj zgodilo, da bo Monika brez naloge, ker je ob svečah včasih ni mogoče narediti, sploh kakšnega računanja. V šoli so torej vedeli, a nam niso mogli pomagati,” pravi Julija. Njuna mama pa doda, da so jo na šoli le vsakič opozorili na nujnost čimprejšnjega poplačila že nastalega dolga. Zato so se odločili, da Moniko odjavijo od šolskega kosila, in tako je zdaj ostala še brez tega.

Brez elektrike tudi hudo bolna babica, a pomoči ni

V isti hiši – prav tako že 8 mesecev brez elektrike – živi tudi njihova ostarela in hudo bolna babica. Resda njena majhna pokojnina pripomore, da si lahko privoščijo kak skupen obrok več. Vendar je hkrati nedoumljivo, da pod isto streho živita predstavnici dveh najranljivejših skupin, pa jim nihče ni zares pomagal: “Na centru za socialno delo nismo dobili nobene pomoči, da bi lahko poplačali dolgove. Zelo smo bili razočarani. Pripravljeni smo bili pozneje vrniti denar, da bi nam le pomagali do sredstev za poplačilo in vnovični priklop elektrike. A žal …

Na CSD-ju se je zapletalo predvsem zato, ker štejejo pretekli dohodki in ker ni mogoče uveljaviti tega, da oče kljub zaposlitvi ni prejel že zasluženih plač v celoti. Zdaj je družina brez možnosti za denarno socialno pomoč, ker znova ni jasno, ali bo oče za prekarno delo v tujini sploh dobil plačilo.

Potrdila in dokazila so kralji vsega

Ovir pri pomoči družinam v stiski je lahko nešteto, še posebno ker vsa leta, odkar obstaja prenovljeni socialni sistem, nihče od odgovornih ni niti poskušal razumeti njihovih posledic, kaj šele, da bi jih odpravil. Tako so lahko pravni nesmisli povsem nepremostljivi, birokratska zadrtost in brezbrižnost pa nepremagljivi.

In seveda družina ni ustrezala kriterijem v projektu odpisa dolgov, čeprav je občina to poskušala urediti.

“Težko je iti zvečer lačen spat in zjutraj lačen v šolo”

Tako komaj 12-letna deklica že osem mesecev živi brez elektrike, brez razsvetljave, brez televizije. Ni preprosto lagati, zakaj edini v razredu ne veš, kaj se dogaja v priljubljeni nadaljevanki in zakaj nisi dosegljiv na Facebooku in po elektronski pošti, pravi Monika. Ali zakaj ne hodiš s sošolci na kosilo: “Velikokrat mi je težko, ker diši, ko hodimo mimo jedilnice, in ker gre večina sošolcev na kosilo. Letos imamo tudi več ur na urniku in se nam pouk zavleče v popoldan. In ko pridem domov v popoldanskih urah, je pogosto za kosilo le kakšna juha z ostanki zelenjave. Včasih smo lahko pogosteje jedli krompir ali testenine s kakšno omako, zdaj je tega vse manj. Pogrešam sadje in zelenjavo, pogrešam namaze, pogrešam, da bi lahko šli v trgovino in kupili najnujnejše, kar potrebujemo. Tako, kot smo lahko nekoč. Zdaj pa se nam včasih zgodi, da že zvečer zmanjka vsega in je težko iti lačen spat in zjutraj lačen v šolo, težko je biti zbran,” priznava sedmošolka.

“Nihče ne ve, da smo brez elektrike”

Seveda se od drugih razlikujem tudi po oblačilih, oblečem lahko le ponošene stvari, ki mi jih podarijo znanci. Letos se k sreči s sošolci dobro razumemo in me ne zafrkavajo, je pa težko, ker ne morem imeti novih stvari in ker se seveda vidi, da imam drugačne stvari kot vrstniki. Težko mi je tudi, ker nobene prijateljice ne morem povabiti domov, da bi se skupaj učili in se družili. Potem bi namreč vsi vedeli, da nimamo elektrike. Zdaj tega nisem povedala nikomur, vedno poiščem izgovor,” pojasni Monika.

“Malo stvari imamo in vsakič me skrbi, da bodo rubežniki odnesli še to”

Vse njene želje po lepših oblačilih in drugih rečeh so potisnjene daleč vstran. Dvanajstletnici so leta stiske oblikovala drugačno lestvico vrednot in zato si želi predvsem, da bi se v njihovem domu nehali vrstiti rubežniki: “Strah me je, da ne bi ostali brez vsega, tudi brez hiše. Veliko mi pomenijo stvari, ki jih še imamo, že tako jih je malo. Ko pride rubežnik, le našteva, za kaj vse smo še dolžni, nato gre po stanovanju, fotografira še to malo, kar imamo. Grozno je, najraje se kar skrijem. Težko je poslušati o vseh teh dolgovih.

Rada bi se učila petja in španščine

Med nekaj željami, ki jih Monika še ima, je bolj kot po materialnih stvareh goreča želja po izobraževanju: “Zelo rada bi se učila španščino, nekaj malega sem se je v šoli, a mi je ta jezik zelo všeč in bi z veseljem šla na resnejši tečaj. Pa pela bi! To me res veseli! Kadar koli se zjutraj zbudim in se mi ni treba učiti, pojem in rada bi se učila petja tudi v kakšni šoli, a tudi za to seveda nimamo denarja …

Težko je imeti takšne želje, če veš, da je sestra vse svoje žrtvovala za golo preživetje družine: “Vem, da bi se tudi ona raje družila s prijateljicami, uživala življenje, da bi rada študirala in pridobila čim več znanja. In mi je grozno in zelo težko zanjo, ker je morala vse to storiti za nas,” konča Monika.

___________

ZPM Ljubljana Moste – Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.

Če bi Moniki in Juliji želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste – Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Moniko in Julijo iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.

Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Ljubljana Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.siin pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.


23.01.2017

Mnenja o filmu Pod mostovi

»Takšni filmi bi morali biti stalna praksa in povod, da bi se o tej in sorodnih tematikah pogovarjali vsak dan, nekaj ur na dan,« je po predpremieri dokumentarnega filma »Pod mostovi« in po okrogli mizi, ki ji je sledila, povedal ustavni pravnik dr. Andraž Teršek. Mnenja še nekaterih strokovnjakov, ki se revščino poklicno ukvarjajo, smo strnili v tokratno oddajo.


16.01.2017

Dokumentarec o revščini Pod mostovi

Minulo leto je, spodbujen tudi z našimi oddajami v podporo Botrstvu, v nacionalni televizijski hiši nastajal dokumentarec o revščini, s pripovedmi tistih, ki jo živijo, in tistih ki se z njo ukvarjajo kot humanitarni delavci ali strokovnjaki. Avtorici Barbara Zemljič in Špela Kožar pravita, da v njej namenoma ni solzavosti in tarnjanja, je pa veliko dejstev in podatkov, ki jih nihče ne bi smel preslišati, še manj ob njih ostati brezbrižen. Predpiemierno bo film prikazan v Kinodvoru, v ponedeljek ob 12.00 na spletni strani MMC od tam prenos okrogle mize, premiero pa bo na televizijskih zaslonih doživel v torek, 10 minut pred 21h na prvem programu TV Slovenija.


09.01.2017

Do brezplačnih kosil le s pravočasno prijavo

Februarja začne veljati spremenjena zakonodaja o subvencioniranju šolskih kosil, k čemur je delček prispeval tudi projekt Botrstvo. Tistim otrokom, ki živijo pod uradnim pragom revščine, kar pomeni, da dohodek na družinskega člana sodi v prvi, drugi ali tretji dohodninski razred, bo namreč od 1. februarja pripadala 100 % subvencija šolskih kosil. A to bo veljalo le za otroke, ki jih bodo h kosilu prijavili starši. Šole namreč tega namesto njih ne bodo mogle narediti, čeprav družine in njihovo stisko dobro poznajo, pojasnjuje direktor direktorata za predšolsko vzgojo in osnovno šolstvo mag. Gregor Mohorčič: »Šola namreč nima podatkov o tem, ali otroku subvencija pripada ali ne. Šele ko starši otroka prijavijo, se sistem našega ministrstva poveže s tistim na MDDZSEM, od katerega tako informacijo pridobi.«


02.01.2017

Razmisleki o Botrstvu

Različni sogovorniki o projektu Botrstvo. Kaj jih najbolj gane pri Botrstvu, zakaj mu zaupajo in kako naj se projekt razvija v prihodnje.


19.12.2016

Zaključek akcije Trije zimski botri

Več kot 2600 je bilo izpolnjenih otroških želja, ki so jih enemu od treh decembrskih dobrih mož napisali in narisali otroci iz vse Slovenije v upanju, da jim bo vsaj kdo izmed njih lahko izpolnil že dolgo neizpolnjene želje… Najpomembnejši pri tej uresničitvi so seveda vsi tisti ljudje, ki so pisemca prevzeli, jih izpolnili in lepo zavita darila že oddali na katero od štirih sprejemnih mest. Projekta pa ne bi bilo brez številnih prostovoljk in prostovoljcev, pomembnih pomočnikov projekta Trije zimski botri. Gostji oddaje bosta dve med njimi, Maša in Gordana.


12.12.2016

Tudi del dohodnine je pomemben prispevek nevladnim organizacijam

“Ej, ti, ja, ti, tebe mislim! A spadaš v večino, v tistih šestdeset odstotkov, ki ne vedo, da lahko pol odstotka (oziroma za tiste, ki pijete, pet promilov) svoje dohodnine date nekomu po lastni izbiri? Da ne gre ves denar v skupno davčno malho, ampak lahko rečete ‘delež tega, kar sem prislužil, pa da dobijo točno ti’?”


05.12.2016

Psihoterapevtka Branka Strniša

Iz ponedeljka v ponedeljek vas na Valu 202 neumorno opozarjamo na različne vidike in razsežnosti revščine pri nas, ki jih občutijo otroci in družine, ki po pomoč prihajajo tudi k projektu Botrstvo v Sloveniji. Nanje bodo jutri dopoldne v Ljubljani na posebni novinarski konferenci opozorili tudi predstavniki tega projekta, še posebej na nove oblike revščine, ki se vztrajno širijo v družine redno zaposlenih in tistih, ki živijo od prekarnih oblik dela. Tistim, ki bremena negotovosti in pomanjkanja ne zdržijo več in potrebujejo tudi psihosocialno pomoč iz najhujših stisk pomaga psihoterapevtka Branka Strniša.


28.11.2016

Trije zimski botri potrebujejo pomoč pri obdaritvi več kot 2000 otrok

Že četrto leto bo z entuziazmom prostovoljcev in upajmo velikim odzivom tudi naših poslušalcev obdarjenih kakih 2000 otrok, ki te dni svoje želje pišejo in rišejo kateremu od treh zimskih mož.


21.11.2016

Pomoč dijaškega sklada dijakinji

Sredstva za pomoč pri šolanju iz posebnega Dijaškega sklada, ki smo ga predstavili pred dvema tednoma, prejema 80 dijakov. Razlogi, zakaj so potrebovali pomoč, so zelo raznoliki, tako kot tudi njihove želje in ambicije. Lucija je med tistimi, ki ni hotela dovoliti, da bi finančna stiska družine, grozeča izguba doma in oddaljenost od gimnazije preprečili njeno ambiciozno poklicno pot. A kljub odličnemu uspehu na zahtevni gimnaziji je le malo manjkalo, da bi šolanje morala končati le zato, ker ni bilo sredstev za plačilo bivanja v dijaškem domu …


14.11.2016

Zgodba Žiga in Luke

Čeprav je mama 16 letnega Žiga in 8 letnega Luke redno zaposlena in pogosto dela v nočnih izmenah, je plača tako mizerna, da jim po plačilu položnic in dolgov ne ostane dovolj, da bi Žiga lahko vsak dan jedel zdrav, topel obrok in da bi lahko živeli brez strahu pred izgubo najemniškega stanovanja. Ne mamina izobrazba, ne redna služba, ne prizadevnost namreč ne zagotavljata družini niti minimalnega preživetja…


07.11.2016

Za šolanje so dijaki delali tudi ponoči

Vse številčnejše prošnje staršev otrok iz Botrstva, da nujno potrebujejo pomoč pri plačilih stroškov za dijaške domove, saj bodo njihovi otroci sicer prisiljeni želeno šolanje prekiniti ali celo povsem opustiti, so pripeljale do nove oblike pomoči tem otrokom: posebnega dijaškega sklada, iz katerega v tem šolskem letu 80 dijakov že dobiva pomoč.


31.10.2016

Končana je akcija zbiranja sredstev za obšolske dejavnosti

Končujemo dvomesečno akcijo opozarjanja na pomen obšolskih dejavnosti z zgodbo najstnice Mine, ki ji ples pomeni tudi pomembno psihološko oporo. Dodajamo pa tudi nekaj dosežkov drugih otrok, ki brez Botrstva ne bi mogli razvijati svojih talentov. Hvala za vsak poslan SMS in vse donacije, celoten znesek bo brez odbitkov porabljen za udejstvovanje v želenih dejavnostih otrok iz projekta Botrstvo.


24.10.2016

Materialni in nematerialni obraz revščine

Tik pred tem, ko se bodo poslanci odločali o širitvi polne subvencije za kosila za vse revne šolarje, je še vedno moč slišati argumente, da lačnih v šolah zagotovo ni, zato je primerneje celo leto porabiti za premlevanje, ali bi sploh veljalo karkoli spreminjati in ali bi nas to preveč stalo.


17.10.2016

Petka za nasmeh

"Šokiralo nas je, koliko otrok dejansko živi v takih finančnih razmerah. Sam sem bil naivno prepričan, da je takih, ki živijo v družinah z manj kot 180 evri mesečno na člana, torej v prvem dohodninskem razredu, morda pet v vsej državi. Pa jih je skoraj 18.500! Tistih v drugem razredu je približno 19.000 in v tretjem 13.000 osnovnošolcev, skupno 50.000, to so blazne številke," je še vedno zgrožen Milan Jakopovič, ustanovitelj in predsednik dobrodelnega društva Petka za nasmeh, ki že nekaj let z zbranimi donacijami šolarjem zagotavlja topel obrok.


10.10.2016

Maša je dobila violino

Šele tri tedne je minilo, odkar smo objavili zgodbo, da si Maša želi violino. Hvala anonimnežu in hvala Mašini botri, da jo je včeraj le dobila.


03.10.2016

Na letovanjih že dolgo ni bilo tako hrane željnih otrok kot letos

Ob znova zavrnjenem predlogu o pravici do brezplačnega šolskega kosila, ki pomeni, da se število upravičenih otrok vsaj do konca tega šolskega leta zelo verjetno ne bo spreminjalo, objavljamo nekaj razmišljanj in izkušenj vzgojiteljev, ki tudi otroke iz Botrstva spremljajo na letovanjih. Kot pravijo, na letovanjih že dolgo ni bilo tako hrane željnih otrok kot letos. Presunjena sta bila tako mlajša spremljevalca Petra in Rok, ki sta le nekaj let starejša od otrok, kot tudi vsega hudega vajena vzgojiteljska veterana Saša in Boris …


26.09.2016

FerFud pomagal Botrstvu

Minuli teden je bila z zaključno prireditvijo končana druga sezona projekta Ferfud. Kulinarično popotovanje z dobrodelno noto, kot so ga poimenovali organizatorji, se je na koncu ustavilo v Ljubljani, kjer so lahko obiskovalci poskusili tudi lastno kulinarično mojstrovino mladega kuharskega para, ki je letos potoval v tovornjaku Ferfud dve.


19.09.2016

Mašina zgodba

“Nikoli me ni prosila, naj ji pomagam. Močno se zaveda, kako velik strošek je to. A v njenem pisanju sem začutila, kako veliko ji glasba pomeni, kako pomembna opora je v njenem življenju. Ta njena stiska me je prizadela in mi nikakor ni dala miru. Čutila sem se skoraj poklicano, da ji vsaj poskušam pomagati do tako želene violine,” je povod za svojevrstno akcijo zbiranja opisala Mašina botra Mirjam. Mašo je bolje spoznala iz pisem, ki ji jih pošilja, čeprav se nista nikoli videli.


12.09.2016

Plavalka Leja

Uspehov mlade plavalke Leje zagotovo ne bi bilo brez Botrstva. Po izgubi zaposlitve njena mama sploh ni upala razmišljati o tem, da bi jo lahko vpisala v klub, 30 evrov mesečno pa je Leji odprlo vrata do bazena…in do povsem drugačnega pogleda na svet. Čeprav je udejstvovanje mnogih otrok žal vse bolj odvisno od dobrodelnosti, pa tudi številni klubi in izobraževalne ustanove nikakor niso neobčutljivi na finančne stiske družin otrok. O tem s predstavnico plesne šole, ki že vrsto let brezplačno poučuje tudi otroke iz Botrstva.


05.09.2016

Glasbena šola zanj pomeni življenje

Z novim šolskim letom se prične tudi sezona vpisovanja v obšolske in zunajšolske dejavnosti. Iz leta v leto je vse več takih, ki so povsem samoplačniške, vse več jih je popolnoma nedosegljivih že za družine srednjega razreda, kaj šele za otroke, ki živijo v najhujši socialni bedi.


Stran 19 od 28
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov