Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Družina Monike in Julije že 8 mesecev brez elektrike

29.02.2016

Družina sedmošolke Monike in nekaj let starejše Julije že polnih 8 mesecev živi brez elektrike. Prizadevna šolarka zato vsak dan po pouku čim prej odide domov, da še ujame čim več dnevne svetlobe. Čeprav v mrzli hiši brez elektrike z njimi živi še ostarela in zelo bolna babica, čeprav za njihovo stisko že nekaj mesecev vedo na Monikini osnovni šoli in na lokalnem centru za socialno delo, pomoči niso dobili. S hrano in drvmi, s katerimi nekaj tednov lahko ogrevajo eno sobo, jim je pomagalo le humanitarno društvo.

Zgodba o veliki stiski, a tudi o zbirokratiziranem, neučinkovitem in brezbrižnem sistemu

“Ko pridem domov, takoj začnem delati za šolo, potem pa moram kmalu prižgati vse sveče, da vsaj kaj vidim. Nimamo jih veliko, zato slabo vidim in se je težko učiti, sploh ker imamo veliko snovi. Letos se ocene že štejejo za vpis v srednjo šolo, zato bi bila rada čim boljša. A brez elektrike je to precej težko,” pove dvanajstletna Monika.

Njena družina že polnih osem mesecev živi brez elektrike in prizadevna šolarka vsak dan po pouku čim prej odide domov, da ujame čim več dnevne svetlobe. Največ popoldanske je v njeni sobi, kjer pa ni ogrevanja in je res hladno, saj je bila hiša neogrevana skoraj vso zimo. Prva drva v tej sezoni so dobili od humanitarne organizacije šele tik pred novim letom in zaloga že pojema. Pa tudi sicer je štedilnik na drva le v kuhinji in drugih sob od tam ni mogoče ogreti. Že nakupljen material za centralno ogrevanje pa že nekaj let čaka, da ga bodo lahko uporabili.

Hiša je mrzla, temna in predvsem polna obupa.

“Nekaj ur sem delala pred poukom, nekaj po njem, vso osnovno in srednjo šolo”

Njihova zgodba vsekakor ni zgodba družine, ki bi živela prek svojih zmožnosti, najemala brezglave kredite ali se spuščala v tvegane poslovne odločitve. Več kot četrt stoletja so namreč imeli manjše družinsko podjetje in v njem delali vsi, starejša Julija dobesedno od najrosnejših dni:

Prav res sem začela že pri petih letih, takrat sem pač pomagala po svojih močeh, a obveznosti sem imela že vsak dan. Nadaljevalo se je v osnovni šoli. Vstajali smo zgodaj, pozimi tudi pred četrto uro zjutraj, da smo vse pripravili in razvozili. Delo je bilo tudi terensko, ne glede na vreme, mraz, dež … V srednji šoli je bilo še težje, ker se je pouk začel še bolj zgodaj, jaz pa sem morala pred tem opraviti še veliko dela. Vstajala sem kmalu po tretji zjutraj, naredila, kar je bilo treba, po šoli takoj prišla domov in delala naprej. Nikoli nisem hodila nikamor, ni bilo denarja za kavice s prijateljicami ali za druženje kar tako. Vse to zato, da smo lahko preživeli in imeli ha hrano. Grozno je bilo.

»Ko ga objameš, so ga same kosti«

Kljub trudu je šla poslovna pot podjetja le navzdol, vse več strank ni plačalo opravljenih storitev. Na koncu, ob izgubi dolgoletne in zelo pomembne stranke, je šlo podjetje v stečaj, njuna mama pa tudi v osebni stečaj, strne Julija nekajletno družinsko agonijo: “Dve leti že živimo izjemno težko, nimamo skoraj nobenih prihodkov, nekaj hrane so nam podarili v dobrodelnih organizacijah, elektriko so nam izklopili. Neplačanih položnic je veliko. Včasih si res popolnoma obupan, ne veš, kako preživeti iz dneva v dan. Ko greš spat, se ti kar ulijejo solze … Oče je hotel na vse načine dobiti denar, ki so nam ga dolgovali in smo zanj trdo delali. Žal mu ni uspelo. Zelo je trpel zaradi tega, izgubil je več kot trideset kilogramov, samo zaradi vznemirjanja. Ko ga objameš, so ga same kosti. Vsa oblačila kar visijo na njem. Tega občutka sploh ne morem opisati, noro težko je,” priznava Julija.

Poskusil je zaslužiti tudi pri bolj tveganih delodajalcih. Po ves mesec se nismo videli, vsak mesec so mu znova zagotavljali, da bo kmalu dobil plačilo, a ga ni dobil, le nekaj malega. Po treh mesecih je obupal, plačila mu seveda še do danes dolgujejo.” Zdaj poskuša znova, na drugem koncu Evrope, spet le na zaupanje neznanemu delodajalcu.

Pomagate lahko S POSLANIM SMS SPOROČILOM: pošljite geslo BOTER5 na 1919 in darovanih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih Moniki in Juliji.

Prvo plačo porabila za hrano in sestrine čevlje, zase niti evra

Julija je za to, da družina ni povsem potonila, žrtvovala ne le pravico do normalnega otroštva in najstništva, pač pa tudi veliko željo po študiju: “Vedno sem sanjala, da bom lahko študirala in dobila dobro službo. A nisem imela izbire, gledala sem starše, kako se borijo, in jih nisem mogla pustiti brez pomoči … Zato sem opustila misel na študij in se zaposlila. Delam v treh izmenah, plača je minimalna, težko je, a imamo vsaj za hrano in sestri lahko kupim, kar potrebuje za šolo. Ni pa plača tako velika, da bi lahko plačevali tudi dolgove, sploh račun za elektriko, ki je zdaj, skupaj s stroški za izvršbe in rubeže, že res ogromen …” svojo odločitev utemeljuje Julija.

Prvo plačo sem porabila za hrano in za sestrine čevlje, ki jih je nujno potrebovala, da ji bo toplo in da je sošolci ne bodo več zafrkavali. Zase je nisem porabila prav nič, vedno rada dam za druge, za sestro ali jo dam mami, da kupi hrano.

Podatki za UPN

V šoli niso pomagali, zato je zdaj še brez kosila

Družina je nekaj časa pred vsemi skrivala svojo stisko, predvsem odklop elektrike, a zdaj sta o tem že nekaj mesecev obveščena tako CSD kot šola: “V šoli smo povedali, da se bo zagotovo kdaj zgodilo, da bo Monika brez naloge, ker je ob svečah včasih ni mogoče narediti, sploh kakšnega računanja. V šoli so torej vedeli, a nam niso mogli pomagati,” pravi Julija. Njuna mama pa doda, da so jo na šoli le vsakič opozorili na nujnost čimprejšnjega poplačila že nastalega dolga. Zato so se odločili, da Moniko odjavijo od šolskega kosila, in tako je zdaj ostala še brez tega.

Brez elektrike tudi hudo bolna babica, a pomoči ni

V isti hiši – prav tako že 8 mesecev brez elektrike – živi tudi njihova ostarela in hudo bolna babica. Resda njena majhna pokojnina pripomore, da si lahko privoščijo kak skupen obrok več. Vendar je hkrati nedoumljivo, da pod isto streho živita predstavnici dveh najranljivejših skupin, pa jim nihče ni zares pomagal: “Na centru za socialno delo nismo dobili nobene pomoči, da bi lahko poplačali dolgove. Zelo smo bili razočarani. Pripravljeni smo bili pozneje vrniti denar, da bi nam le pomagali do sredstev za poplačilo in vnovični priklop elektrike. A žal …

Na CSD-ju se je zapletalo predvsem zato, ker štejejo pretekli dohodki in ker ni mogoče uveljaviti tega, da oče kljub zaposlitvi ni prejel že zasluženih plač v celoti. Zdaj je družina brez možnosti za denarno socialno pomoč, ker znova ni jasno, ali bo oče za prekarno delo v tujini sploh dobil plačilo.

Potrdila in dokazila so kralji vsega

Ovir pri pomoči družinam v stiski je lahko nešteto, še posebno ker vsa leta, odkar obstaja prenovljeni socialni sistem, nihče od odgovornih ni niti poskušal razumeti njihovih posledic, kaj šele, da bi jih odpravil. Tako so lahko pravni nesmisli povsem nepremostljivi, birokratska zadrtost in brezbrižnost pa nepremagljivi.

In seveda družina ni ustrezala kriterijem v projektu odpisa dolgov, čeprav je občina to poskušala urediti.

“Težko je iti zvečer lačen spat in zjutraj lačen v šolo”

Tako komaj 12-letna deklica že osem mesecev živi brez elektrike, brez razsvetljave, brez televizije. Ni preprosto lagati, zakaj edini v razredu ne veš, kaj se dogaja v priljubljeni nadaljevanki in zakaj nisi dosegljiv na Facebooku in po elektronski pošti, pravi Monika. Ali zakaj ne hodiš s sošolci na kosilo: “Velikokrat mi je težko, ker diši, ko hodimo mimo jedilnice, in ker gre večina sošolcev na kosilo. Letos imamo tudi več ur na urniku in se nam pouk zavleče v popoldan. In ko pridem domov v popoldanskih urah, je pogosto za kosilo le kakšna juha z ostanki zelenjave. Včasih smo lahko pogosteje jedli krompir ali testenine s kakšno omako, zdaj je tega vse manj. Pogrešam sadje in zelenjavo, pogrešam namaze, pogrešam, da bi lahko šli v trgovino in kupili najnujnejše, kar potrebujemo. Tako, kot smo lahko nekoč. Zdaj pa se nam včasih zgodi, da že zvečer zmanjka vsega in je težko iti lačen spat in zjutraj lačen v šolo, težko je biti zbran,” priznava sedmošolka.

“Nihče ne ve, da smo brez elektrike”

Seveda se od drugih razlikujem tudi po oblačilih, oblečem lahko le ponošene stvari, ki mi jih podarijo znanci. Letos se k sreči s sošolci dobro razumemo in me ne zafrkavajo, je pa težko, ker ne morem imeti novih stvari in ker se seveda vidi, da imam drugačne stvari kot vrstniki. Težko mi je tudi, ker nobene prijateljice ne morem povabiti domov, da bi se skupaj učili in se družili. Potem bi namreč vsi vedeli, da nimamo elektrike. Zdaj tega nisem povedala nikomur, vedno poiščem izgovor,” pojasni Monika.

“Malo stvari imamo in vsakič me skrbi, da bodo rubežniki odnesli še to”

Vse njene želje po lepših oblačilih in drugih rečeh so potisnjene daleč vstran. Dvanajstletnici so leta stiske oblikovala drugačno lestvico vrednot in zato si želi predvsem, da bi se v njihovem domu nehali vrstiti rubežniki: “Strah me je, da ne bi ostali brez vsega, tudi brez hiše. Veliko mi pomenijo stvari, ki jih še imamo, že tako jih je malo. Ko pride rubežnik, le našteva, za kaj vse smo še dolžni, nato gre po stanovanju, fotografira še to malo, kar imamo. Grozno je, najraje se kar skrijem. Težko je poslušati o vseh teh dolgovih.

Rada bi se učila petja in španščine

Med nekaj željami, ki jih Monika še ima, je bolj kot po materialnih stvareh goreča želja po izobraževanju: “Zelo rada bi se učila španščino, nekaj malega sem se je v šoli, a mi je ta jezik zelo všeč in bi z veseljem šla na resnejši tečaj. Pa pela bi! To me res veseli! Kadar koli se zjutraj zbudim in se mi ni treba učiti, pojem in rada bi se učila petja tudi v kakšni šoli, a tudi za to seveda nimamo denarja …

Težko je imeti takšne želje, če veš, da je sestra vse svoje žrtvovala za golo preživetje družine: “Vem, da bi se tudi ona raje družila s prijateljicami, uživala življenje, da bi rada študirala in pridobila čim več znanja. In mi je grozno in zelo težko zanjo, ker je morala vse to storiti za nas,” konča Monika.

___________

ZPM Ljubljana Moste – Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.

Če bi Moniki in Juliji želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste – Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Moniko in Julijo iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.

Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Ljubljana Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.siin pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.


Botrstvo

548 epizod


Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.

Družina Monike in Julije že 8 mesecev brez elektrike

29.02.2016

Družina sedmošolke Monike in nekaj let starejše Julije že polnih 8 mesecev živi brez elektrike. Prizadevna šolarka zato vsak dan po pouku čim prej odide domov, da še ujame čim več dnevne svetlobe. Čeprav v mrzli hiši brez elektrike z njimi živi še ostarela in zelo bolna babica, čeprav za njihovo stisko že nekaj mesecev vedo na Monikini osnovni šoli in na lokalnem centru za socialno delo, pomoči niso dobili. S hrano in drvmi, s katerimi nekaj tednov lahko ogrevajo eno sobo, jim je pomagalo le humanitarno društvo.

Zgodba o veliki stiski, a tudi o zbirokratiziranem, neučinkovitem in brezbrižnem sistemu

“Ko pridem domov, takoj začnem delati za šolo, potem pa moram kmalu prižgati vse sveče, da vsaj kaj vidim. Nimamo jih veliko, zato slabo vidim in se je težko učiti, sploh ker imamo veliko snovi. Letos se ocene že štejejo za vpis v srednjo šolo, zato bi bila rada čim boljša. A brez elektrike je to precej težko,” pove dvanajstletna Monika.

Njena družina že polnih osem mesecev živi brez elektrike in prizadevna šolarka vsak dan po pouku čim prej odide domov, da ujame čim več dnevne svetlobe. Največ popoldanske je v njeni sobi, kjer pa ni ogrevanja in je res hladno, saj je bila hiša neogrevana skoraj vso zimo. Prva drva v tej sezoni so dobili od humanitarne organizacije šele tik pred novim letom in zaloga že pojema. Pa tudi sicer je štedilnik na drva le v kuhinji in drugih sob od tam ni mogoče ogreti. Že nakupljen material za centralno ogrevanje pa že nekaj let čaka, da ga bodo lahko uporabili.

Hiša je mrzla, temna in predvsem polna obupa.

“Nekaj ur sem delala pred poukom, nekaj po njem, vso osnovno in srednjo šolo”

Njihova zgodba vsekakor ni zgodba družine, ki bi živela prek svojih zmožnosti, najemala brezglave kredite ali se spuščala v tvegane poslovne odločitve. Več kot četrt stoletja so namreč imeli manjše družinsko podjetje in v njem delali vsi, starejša Julija dobesedno od najrosnejših dni:

Prav res sem začela že pri petih letih, takrat sem pač pomagala po svojih močeh, a obveznosti sem imela že vsak dan. Nadaljevalo se je v osnovni šoli. Vstajali smo zgodaj, pozimi tudi pred četrto uro zjutraj, da smo vse pripravili in razvozili. Delo je bilo tudi terensko, ne glede na vreme, mraz, dež … V srednji šoli je bilo še težje, ker se je pouk začel še bolj zgodaj, jaz pa sem morala pred tem opraviti še veliko dela. Vstajala sem kmalu po tretji zjutraj, naredila, kar je bilo treba, po šoli takoj prišla domov in delala naprej. Nikoli nisem hodila nikamor, ni bilo denarja za kavice s prijateljicami ali za druženje kar tako. Vse to zato, da smo lahko preživeli in imeli ha hrano. Grozno je bilo.

»Ko ga objameš, so ga same kosti«

Kljub trudu je šla poslovna pot podjetja le navzdol, vse več strank ni plačalo opravljenih storitev. Na koncu, ob izgubi dolgoletne in zelo pomembne stranke, je šlo podjetje v stečaj, njuna mama pa tudi v osebni stečaj, strne Julija nekajletno družinsko agonijo: “Dve leti že živimo izjemno težko, nimamo skoraj nobenih prihodkov, nekaj hrane so nam podarili v dobrodelnih organizacijah, elektriko so nam izklopili. Neplačanih položnic je veliko. Včasih si res popolnoma obupan, ne veš, kako preživeti iz dneva v dan. Ko greš spat, se ti kar ulijejo solze … Oče je hotel na vse načine dobiti denar, ki so nam ga dolgovali in smo zanj trdo delali. Žal mu ni uspelo. Zelo je trpel zaradi tega, izgubil je več kot trideset kilogramov, samo zaradi vznemirjanja. Ko ga objameš, so ga same kosti. Vsa oblačila kar visijo na njem. Tega občutka sploh ne morem opisati, noro težko je,” priznava Julija.

Poskusil je zaslužiti tudi pri bolj tveganih delodajalcih. Po ves mesec se nismo videli, vsak mesec so mu znova zagotavljali, da bo kmalu dobil plačilo, a ga ni dobil, le nekaj malega. Po treh mesecih je obupal, plačila mu seveda še do danes dolgujejo.” Zdaj poskuša znova, na drugem koncu Evrope, spet le na zaupanje neznanemu delodajalcu.

Pomagate lahko S POSLANIM SMS SPOROČILOM: pošljite geslo BOTER5 na 1919 in darovanih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih Moniki in Juliji.

Prvo plačo porabila za hrano in sestrine čevlje, zase niti evra

Julija je za to, da družina ni povsem potonila, žrtvovala ne le pravico do normalnega otroštva in najstništva, pač pa tudi veliko željo po študiju: “Vedno sem sanjala, da bom lahko študirala in dobila dobro službo. A nisem imela izbire, gledala sem starše, kako se borijo, in jih nisem mogla pustiti brez pomoči … Zato sem opustila misel na študij in se zaposlila. Delam v treh izmenah, plača je minimalna, težko je, a imamo vsaj za hrano in sestri lahko kupim, kar potrebuje za šolo. Ni pa plača tako velika, da bi lahko plačevali tudi dolgove, sploh račun za elektriko, ki je zdaj, skupaj s stroški za izvršbe in rubeže, že res ogromen …” svojo odločitev utemeljuje Julija.

Prvo plačo sem porabila za hrano in za sestrine čevlje, ki jih je nujno potrebovala, da ji bo toplo in da je sošolci ne bodo več zafrkavali. Zase je nisem porabila prav nič, vedno rada dam za druge, za sestro ali jo dam mami, da kupi hrano.

Podatki za UPN

V šoli niso pomagali, zato je zdaj še brez kosila

Družina je nekaj časa pred vsemi skrivala svojo stisko, predvsem odklop elektrike, a zdaj sta o tem že nekaj mesecev obveščena tako CSD kot šola: “V šoli smo povedali, da se bo zagotovo kdaj zgodilo, da bo Monika brez naloge, ker je ob svečah včasih ni mogoče narediti, sploh kakšnega računanja. V šoli so torej vedeli, a nam niso mogli pomagati,” pravi Julija. Njuna mama pa doda, da so jo na šoli le vsakič opozorili na nujnost čimprejšnjega poplačila že nastalega dolga. Zato so se odločili, da Moniko odjavijo od šolskega kosila, in tako je zdaj ostala še brez tega.

Brez elektrike tudi hudo bolna babica, a pomoči ni

V isti hiši – prav tako že 8 mesecev brez elektrike – živi tudi njihova ostarela in hudo bolna babica. Resda njena majhna pokojnina pripomore, da si lahko privoščijo kak skupen obrok več. Vendar je hkrati nedoumljivo, da pod isto streho živita predstavnici dveh najranljivejših skupin, pa jim nihče ni zares pomagal: “Na centru za socialno delo nismo dobili nobene pomoči, da bi lahko poplačali dolgove. Zelo smo bili razočarani. Pripravljeni smo bili pozneje vrniti denar, da bi nam le pomagali do sredstev za poplačilo in vnovični priklop elektrike. A žal …

Na CSD-ju se je zapletalo predvsem zato, ker štejejo pretekli dohodki in ker ni mogoče uveljaviti tega, da oče kljub zaposlitvi ni prejel že zasluženih plač v celoti. Zdaj je družina brez možnosti za denarno socialno pomoč, ker znova ni jasno, ali bo oče za prekarno delo v tujini sploh dobil plačilo.

Potrdila in dokazila so kralji vsega

Ovir pri pomoči družinam v stiski je lahko nešteto, še posebno ker vsa leta, odkar obstaja prenovljeni socialni sistem, nihče od odgovornih ni niti poskušal razumeti njihovih posledic, kaj šele, da bi jih odpravil. Tako so lahko pravni nesmisli povsem nepremostljivi, birokratska zadrtost in brezbrižnost pa nepremagljivi.

In seveda družina ni ustrezala kriterijem v projektu odpisa dolgov, čeprav je občina to poskušala urediti.

“Težko je iti zvečer lačen spat in zjutraj lačen v šolo”

Tako komaj 12-letna deklica že osem mesecev živi brez elektrike, brez razsvetljave, brez televizije. Ni preprosto lagati, zakaj edini v razredu ne veš, kaj se dogaja v priljubljeni nadaljevanki in zakaj nisi dosegljiv na Facebooku in po elektronski pošti, pravi Monika. Ali zakaj ne hodiš s sošolci na kosilo: “Velikokrat mi je težko, ker diši, ko hodimo mimo jedilnice, in ker gre večina sošolcev na kosilo. Letos imamo tudi več ur na urniku in se nam pouk zavleče v popoldan. In ko pridem domov v popoldanskih urah, je pogosto za kosilo le kakšna juha z ostanki zelenjave. Včasih smo lahko pogosteje jedli krompir ali testenine s kakšno omako, zdaj je tega vse manj. Pogrešam sadje in zelenjavo, pogrešam namaze, pogrešam, da bi lahko šli v trgovino in kupili najnujnejše, kar potrebujemo. Tako, kot smo lahko nekoč. Zdaj pa se nam včasih zgodi, da že zvečer zmanjka vsega in je težko iti lačen spat in zjutraj lačen v šolo, težko je biti zbran,” priznava sedmošolka.

“Nihče ne ve, da smo brez elektrike”

Seveda se od drugih razlikujem tudi po oblačilih, oblečem lahko le ponošene stvari, ki mi jih podarijo znanci. Letos se k sreči s sošolci dobro razumemo in me ne zafrkavajo, je pa težko, ker ne morem imeti novih stvari in ker se seveda vidi, da imam drugačne stvari kot vrstniki. Težko mi je tudi, ker nobene prijateljice ne morem povabiti domov, da bi se skupaj učili in se družili. Potem bi namreč vsi vedeli, da nimamo elektrike. Zdaj tega nisem povedala nikomur, vedno poiščem izgovor,” pojasni Monika.

“Malo stvari imamo in vsakič me skrbi, da bodo rubežniki odnesli še to”

Vse njene želje po lepših oblačilih in drugih rečeh so potisnjene daleč vstran. Dvanajstletnici so leta stiske oblikovala drugačno lestvico vrednot in zato si želi predvsem, da bi se v njihovem domu nehali vrstiti rubežniki: “Strah me je, da ne bi ostali brez vsega, tudi brez hiše. Veliko mi pomenijo stvari, ki jih še imamo, že tako jih je malo. Ko pride rubežnik, le našteva, za kaj vse smo še dolžni, nato gre po stanovanju, fotografira še to malo, kar imamo. Grozno je, najraje se kar skrijem. Težko je poslušati o vseh teh dolgovih.

Rada bi se učila petja in španščine

Med nekaj željami, ki jih Monika še ima, je bolj kot po materialnih stvareh goreča želja po izobraževanju: “Zelo rada bi se učila španščino, nekaj malega sem se je v šoli, a mi je ta jezik zelo všeč in bi z veseljem šla na resnejši tečaj. Pa pela bi! To me res veseli! Kadar koli se zjutraj zbudim in se mi ni treba učiti, pojem in rada bi se učila petja tudi v kakšni šoli, a tudi za to seveda nimamo denarja …

Težko je imeti takšne želje, če veš, da je sestra vse svoje žrtvovala za golo preživetje družine: “Vem, da bi se tudi ona raje družila s prijateljicami, uživala življenje, da bi rada študirala in pridobila čim več znanja. In mi je grozno in zelo težko zanjo, ker je morala vse to storiti za nas,” konča Monika.

___________

ZPM Ljubljana Moste – Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.

Če bi Moniki in Juliji želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste – Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Moniko in Julijo iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.

Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Ljubljana Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.siin pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.


11.02.2019

Dijaški sklad in štipendije

Že tretje leto Dijaški sklad projekta Botrstvo omogoča dijakom subvencioniranje bivanja v dijaških domovih. Več kot 100 se jih letos tudi z njihovo pomočjo lahko šola na želenih šolah, in sicer brez skrbi, da bi plačilo doma obremenjevalo njihove družine.


04.02.2019

Plastična banjica iz otroštva je edina kopalnica, ki jo imajo

Štirinajstletni Mitja obiskuje četrti razred osnovne šole s prilagojenim programom. Poleg nepremagljivih učnih težav se zdi, da je nepremagljiva tudi revščina, v kateri živi z brezposelnima staršema. Skoraj stoletje in pol stare kamnite hiše tudi s tremi pečmi ni mogoče ogreti, dež skozi luknjasto streho zamaka prastaro električno napeljavo. Ker so brez kopalnice, se najstnik umiva sredi kuhinje v plastični banjici, v kateri se je kopal že kot otrok. In ker nimajo kopalnice, Mitjev starejši brat, ki zaradi težke motnje v duševnem zdravju živi v posebnem centru, že vrsto let ne more domov, niti na krajši obisk. Njihova zgodba je posebej žalostna zato, ker so z nepopisnim varčevanjem in s pomočjo drugih uspeli kupiti precej gradbenega materiala in opreme, a nimajo denarja za plačilo mojstrov.


28.01.2019

Vsa pisma znam na pamet

Zgodba Žige, Luke in njune mame, predstavljena pred dobrima dvema letoma, je ena tistih, ki kaže, kako zelo dobrodošla in dolgotrajna je pomoč, ki jo poslušalci prispevate ob objavi njihovih zgodb. Zbrana pomoč jim še vedno močno lajša vsakdan, v veliko oporo pa so jim sporočila podpore, ki so jih prejeli. »Vsa pisma znam na pamet, neštetokrat sem jih prebrala, še zdaj mi dajejo moč," pravi mama. Kako živijo danes?


21.01.2019

Nobeno humanitarno društvo ni smetišče

Končala se je nekajdnevna humanitarna akcija v spomin na lani umrlega mladega mariborskega humanitarca Roka Černica. Akcijo je organiziralo mariborsko društvo za pomoč brezdomcem Humanitarček, ki je z Rokom večkrat sodelovalo, med pobudniki pa je bila predsednica društva Ninna Kozorog. Za zbiranje izključno nogavic za brezdomce so se odločili zato, ker si je Rok lani zadal, da bo to zimo zanje zbral vsaj 1000 parov. Žal zime ni dočakal, so pa ljudje iz vseh koncev Slovenije in Evrope z mislijo nanj to delo opravili v preteklih dneh in zbrali več kot 6500 parov nogavic. Nogavice so zbirali na treh mestih v Mariboru in enem v Ljubljani, po pošti pa so pripotovale iz različnih mest, vse od Idrije do Kočevja, paketi so prispeli tudi iz Trsta, Nemčije, Finske, Švedske, Srbije in celo iz Avstralije. Petdeset parov nogavic so napletle članice Združenja pohorskih kmečkih žena. Med donacijami pa se ne znajdejo vedno le stvari, ki so še uporabne, zato so se člani društva Humanitarček odločili, da na to temnejšo plat humanitarnosti opozorijo tudi javno.


14.01.2019

Rokovanje, humanitarna akcija v spomin Roku Černicu

Kar nekaj Imen meseca na Valu 202 je bilo izbranih prav zaradi humanitarnih dejanj posameznikov. Med njimi sta tudi mlada zdravnica in vodja društva Humanitarček Ninna Kozorog in nogometni navdušenec in humanitarec Rok Černic. Njune humanitarne akcije na štajerskem koncu so se pogosto prepletale, vse do Rokove nenadne smrti lani poleti. V Humanitarčku so se zato odločili, da bodo vsako leto, ob Rokovem rojstnem dnevu, pripravili spominsko humanitarno akcijo zbiranja izključno toplih nogavic. Rokovanju, ki se začne 16. 1., se z zbirnim mestom za pomoč brezdomcem pridružuje tudi Botrstvo. Rokovanje, humanitarna akcija v spomin Roku Černicu in v opomin, kako kratko je življenje in kako pomembna je humanitarna pomoč. Roka Černica, takrat še dijaka mariborske ekonomske šole in navdušenca NK Maribor, ste na Valu 202 prvič lahko spoznali septembra 2015, ko ste ga poslušalci izbrali za Ime meseca. Rok je namreč na spletni dražbi je prodal dva dresa in kopačke iz svoje velike zbirke in tako zbral 1430 evrov. Kljub socialni stiski, ki sta jo preživljala z mamo, je del izkupička poklonil društvu Žvižgač, ki je pomagalo njemu, del pa namenil otrokom, ki potrebujejo osnovna sredstva za preživetje.


07.01.2019

Čarobna zima za otroke in njihove družine

Številne lutkovne in gledališke predstave, plavanje v bazenih ali zdraviliščih, izleti po Sloveniji, koncerti in kino predstave so naredili to zimo čarobnejšo za otroke in njihove družine iz projekta Botrstvo. Cilj akcije Čarobna zima so namreč prav skupna doživetja. Doslej se je dogodkov udeležilo več kot 560 družin in tako so bili praznični in počitniški dnevi lažji in prijetnejši za več kot 2400 tistih, ki si takih doživetij zaradi finančnih stisk nikakor ne bi mogli privoščiti.


31.12.2018

Imena mesecev o Botrstvu

Vse leto je izbor Imena tednov, ki prek izbranih imen mesecev pripelje tudi do Imena leta, tesno prepleten tudi s projektom Botrstvo. Tudi imena mesecev letošnjega izbora smo zato povprašali, kakšen je njihov pogled na ta projekt.


24.12.2018

Čarobna prostovoljka Andreja Vrbančič

Več kot 2300 otrok iz botrstva je skupaj s svojimi družinami že lahko doživelo čarobnost te zime ali pa jih to čaka v prihodnjih dneh. Z zbranimi donacijami so namreč pri Botrstvu kupili vstopnice za različne priredite in jih podarili tistim, ki si skupnih izletov, predstav, športnih užitkov in drugih doživetij nikakor ne morejo privoščiti. Med prostovoljci in spremljevalci, ki so pomemben člen med donatorji in prejemniki, je bila vso lansko zimo tudi Andreja Vrbančič. Geslo BOTER5, poslano na številko na 1919 je le ena od poti, kako lahko podprete akcijo Čarobna zima, ki omogoča prav skupna doživetja staršev in otrok. Donacije v poljubnem znesku je zelo preprosto mogoče podariti tudi prek aplikacije na spletni strani čarobnazima.si


17.12.2018

Čarobna zima za celotne družine

Akcija Čarobna zima je zasnovana tako, da otrokom ogled prireditev, kratke izlete ali sodelovanje v aktivnostih omogoča skupaj z njihovimi družinami. Za vse družinske člane je to velikokrat sploh edina priložnost, da skupaj izkusijo tako prijetna doživetja. Akcija Čarobna zima bo trajala vse do konca zime, več o njej najdete na spletni strani. Tam je na zelo preprost način z le nekaj kliki mogoče donirati poljubni znesek.


10.12.2018

Socialno ogroženi in težave s pravnim sistemom

V Večgeneracijskem centru Skupna točka ZPM Ljubljana Moste-Polje se je zaključila okrogla miza z naslovom Pravo ali prav


03.12.2018

Čarobna zima mama

“Ko smo šli na prvo prireditev, gledališko predstavo z obiskom dedka Mraza, so mi tekle solze in imela sem kar kurjo polt. Zato, ker je bilo nekomu mar za nas,” v spominih na prvo akcijo Čarobna zima mamo treh otrok znova oblijejo solze. Možnost, da so skupaj z mamo lahko obiskali prireditve, je bila neizmerna sreča tudi za mlajša otroka, za katerima so burni časi ločitve, selitev, pomanjkanja, stisk in strahov. “Obiskali smo tudi kopališče in sta lahko fanta v šoli povedala, da sta tudi ona bila nekje in sta imela lepe praznike. Hvala vsem donatorjem, ki razumejo, koliko nam to pomeni,” je hvaležna mama, ki sama preživlja tri otroke. In razumevanje tistih, ki donirajo, je res ključno. Čarobno zimo lahko podprete s posebnim nakazilom na spletni strani čarobnazima.si ali s poslanim geslom Boter5 na številko 1919.


26.11.2018

Bistveno preprostejše zbiranje sredstev za otroke iz Botrstva

Nova spletna stran projekta Botrstvo odslej omogoča tudi ustvarjanje kampanij. To pomeni, da ima vsakdo možnost z nekaj kliki odpreti posebno kampanjo, v kateri se sredstva zbirajo za izbrani namen. Ta možnost je namenjena predvsem tistim, ko bi namesto daril zase želeli raje obdarovati tiste, ki tako pomoč potrebujejo, pa tudi ob trenutkih, ko se družina želi odreči darovanju cvetja in sveč v humanitarne namene.


19.11.2018

Boter je lahko tudi božiček

Skozi leta obstoja tega najbolj prepoznavnega humanitarnega projekta za pomoč otrokom pri nas, je tudi Botrstvo močno razvejalo svojo dejavnost. Začetni ideji, da boter mesečno pomaga svojemu varovancu s 30 evri nakazila, so se prav na pobudo botrov pridružile še možnosti dodatne pomoči, tudi novoletnega obdarovanja otrok. In prav zdaj je najboljši čas, da tisti botri, ki to želijo, svojim varovancem pomagajo tudi na ta način.


12.11.2018

Nadarjena športnika z invalidnima staršema v mrzlem stanovanju brez gretja

Ko je kmalu po 40. letu starosti Gašperjevo in Rokovo mamo zadela možganska kap, je družina ostala brez edine, čeprav minimalne plače. Njun oče kot invalid 3. kategorije s številnimi poškodbami in boleznimi že vrsto let ni zaposljiv. V času nekajmesečne rehabilitacije je mama izgubila pravico do socialne pomoči, ko Gašper zaradi stresa ni zmogel končati letnika, je še sam izgubil štipendijo. Postali so ujetniki sistema socialnih pomoči, ki v še tako tragičnih situacijah ne odstopa od birokratskih pravil. Začeli so se izklopi elektrike in opozorila pred izgubo najemniškega stanovanja, ki je v obupno slabem stanju in nima nobenega ogrevanja. Čeprav je premajhno, razpadajoče, mrzlo in z opremo, ki sodi samo še na odpad, je njihov edini dom. Da bi ga obdržali, so močno varčevali tudi pri hrani, a izvršbe so neusmiljene. Gašper, ki je v nogometu kar preskočil nekaj starostnih kategorij, pa nujno potrebuje pomoč pri nakupu nujne športne opreme.


05.11.2018

Apeliram na učitelje, naj poskušajo razumeti te ranjene otroke!

25-letni študent David Florjančič, ki piše magisterij iz fizike, je mladenič z izjemno misijo. Že vsa študijska leta namreč z inštrukcijami prostovoljno pomaga otrokom iz projekta Botrstvo. Inštruiral je številne otroke, njegova želja pa je vselej bila, da mu dodelijo tiste najbolj socialno izključene, od katerih so vsi dvignili roke in jim pripisali ničelne možnosti za uspeh. David pa je vanje verjel. Tudi zato, ker ni zgolj inštruktor šolskih predmetov, pač pa jim skozi proces inštruiranja postane tudi življenjski mentor. Vsi odpisani otroci, ki so vztrajali, so uspešno izdelali razred, mnogim je dal zalet za pogumnejše nadaljevanje šolanja.


29.10.2018

Generacijska revščina je hud in skoraj nerešljiv problem

V mesecu, ki se izteka, smo obeležili tudi Svetovni dan revščine. Pri ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vodi tudi projekt Botrstvo, so zato opozorili na številne posledice, ki jih revščina tudi dolgoročno pušča med vsemi generacijami, še posebej pa med otroki in mladostniki. Med strokovnjaki, ki na njen vpliv že dolgo opozarjajo, je tudi današnji sogovornik doc. dr. Srečo Dragoš iz Fakultete za socialno delo. V pogovoru z Anjo Hlača Ferjančič je najprej navedel podatek, da so evropske države seveda med najbogatejšimi na svetu in da je Sloveniji delež revnih malenkost nižji od evropskega povprečja tudi med njimi med tistimi z manj revščine.


22.10.2018

Projekt Marka Soršaka 20 za 20

Marko Soršak Soki je slovenski glasbenik, bobnar in učitelj bobnanja iz Maribora, ki ve, kako pomembno je živeti svoje sanje in pri tem imeti podporo. Tudi zato je pred približno štirimi leti začel s projektom 20 za 20, da bi za 20 let svojega glasbenega dela z glasbili obdaroval otroke na 20-ih osnovnih šolah. Projekt je doslej že zdavnaj presegel svoje okvire, prejšnji teden pa je bila obdarjena že stota šola, tokrat njegova, glasbena, na kateri učijo bobnanja njegovi nekdanji učenci. Projekt še zdaleč ni pri koncu, pravzaprav zdaj že kaže svoje dolgoročne učinke in prinaša sadove, o katerih tudi Soki ob začetku ni upal niti sanjati.


15.10.2018

Neodvisna zunanja revizija projekta Botrstvo

Nezaupanje v delo humanitarnih organizacij je precejšnje, vsaka večja ali manjša afera pa ga še spodkoplje. Tudi zato so se pri ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vodi številne projekte, tudi Botrstvo, odločili za poglobljeno neodvisno revizijo. Ta je po več kot pol leta trajajočem natančnem pregledu zdaj končana, rezultate pa bo predstavila predsednica nadzornega odbora tega projekta in celotne ZPM Ljubljana Moste Polje Milena Štular.


08.10.2018

Devetnajstletna brucka Ana skrbi za dementno babico in brata

19-letna brucka Ana in 14-letni Luka, osnovnošolec s hudimi učnimi težavami, sta zgodaj ostala brez očeta, pred nekaj meseci pa sta nepričakovano izgubila še mamo. V majhnem, zdaj že vse bolj hladnem stanovanju, živita z ostarelo in popolnoma dementno babico. "Vse se je obrnilo na glavo, to je takšen šok, da v bistvu sploh še ne dojemamo, da je nikoli več ne bo nazaj. Oba v sebi zadržujeva to žalost in obup in vem, da naju pravi proces žalovanja šele čaka. Vem, da bo še dolgo hudo, zato si želim, da nam zdaj, ko sem odgovorna za vse, vsaj za vsak evro ne bi bilo treba tako zelo skrbeti ..." Ana je namreč morala takoj opustiti misel na redni študij, vse poletje je delala za šolnino, saj bo ob izrednem študiju več časa lahko doma in skrbela za brata in babico.


01.10.2018

O dijaških skladih Elvira Šušmelj

Ves september smo opozarjali na pomen dijaških domov za tiste srednješolce, ki se želijo šolati daleč od doma ali pa imajo do kraja šolanja zelo slabe prometne povezave. Država namreč solidno subvencionira prevoze dijakov, ki za vsakodnevni prevoz tudi iz krajev, ki so od mesta šolanja oddaljeni več kot 90 km, ne plačujejo več kot 50 evrov mesečno. S pomočjo pri plačilu dijaških domov pa je precej drugače. Povsem subvenconirano je bivanje le ta drugega in naslednje otroke v družini, če ti istočasno bivajo v domovih. Za druge je pomoč le delna, večina prejema 80 evrov dodatka, a to še zdaleč ni dovolj.


Stran 14 od 28
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov