Na problem razslojenosti šolajočih se otrok že dolgo opozarja. Ne gre le za to, da otroci doma za svoje šolske obveznosti ne dobijo dovolj spodbude in pomoči, otroci s socialnega dna so drugačni tudi v očeh učiteljev, slabše ocene, ki niso nujno objektivne in samopodoba, ki jo s tem dobijo, pa močno vplivajo na odločitev za nadaljnje šolanje. Na problem opozarja direktor Republiškega izpitnega centra dr. Darko Zupanc.

Mladi so v šolah skoraj popolnoma razslojeni

“Mednarodne raziskave kažejo, da učiteljeve subjektivne ocene močno vplivajo na nadaljnje učenčevo šolanje. Statistični podatki kažejo, da če so starši visoko izobraženi, denimo zdravniki, odvetniki, inženirji, bodo najbrž že zaradi njihovega sodelovanja s šolo njihovi otroci imeli višje interne ocene, kot če so starši iz nižjega sloja,” na enega od poraznih rezultatov mednarodnih primerjav opozori direktor Republiškega izpitnega centra dr. Darko Zupanc.

Na problem razslojenosti šolajočih se otrok že dolgo opozarja. Ne gre le za to, da otroci doma za svoje šolske obveznosti ne dobijo dovolj spodbude in pomoči, otroci s socialnega dna so drugačni tudi v očeh učiteljev, slabše ocene, ki niso nujno objektivne in samopodoba, ki jo s tem dobijo, pa močno vplivajo na odločitev za nadaljnje šolanje.

Razslojevanje zelo izrazito na prehodu iz osnovne v srednjo šolo

“Ocene pa so v našem sistemu silno pomembne, ker niso le pogoj za prehod na srednjo šolo, pač pa hkrati izkazujejo tudi pričakovanja. Če ima otrok odlične ocene, to spodbuja pričakovanja, da se bo naprej šolal na zahtevnih programih. Če imaš ocene nižje, pa ti že ocena prek učitelja sporoča, da boš na gimnaziji morda imel težave. Razslojevanje je zelo izrazito na prehodu iz osnovne v srednjo šolo. Tisti, ki imajo najvišji socialno-ekonomski status, se vpisujejo na gimnazijo, zaznavno slabša je ta struktura v strokovnih gimnazijah in nato v strokovnih srednjih šolah, ki pri nas vendarle še lahko vodi do študija.

Izrazito nizek socialno-ekonomski status pa vpliva tudi pri odločitvah za dvo- in triletne programe, kjer šolski uspeh o vpisu manj odloča kot socialno stanje. Ocene, doseženo znanje in želje so tukaj manj pomembne, pomembno je, kako čim prej priti do nekega poklica in nato do službe.”

Zunanje ocenjevanje kaže na subjektivnost internih ocen

Prav v vsaki državi o uspešnosti in doseženi stopnji izobraževanja otroka močno soodloča tudi socialno-ekonomski položaj njegove družine. Toda v Sloveniji so podatki o tem vplivu porazni in v primerjavi s povprečjem evropskih držav precej slabši. Izobrazba staršev, dohodki, premoženje in kulturni kapital družine so namreč bolj odločilni dejavniki kot otrokove sposobnosti. “Ko denimo raziskava PISA pri 15 letih pomeri eksterno izmerjeno znanje in te rezultate primerjamo z doseženimi šolskimi ocenami, se pokaže izrazit razkorak v socialno-ekonomskem statusu. Če to isto skupino otrok vprašamo, ali nameravajo študirati ali ne, smo po razkoraku med socialno visoko in nizko uvrščenimi v neugledni družbi štirih držav z najbolj poraznimi rezultati! Pri enakem eksterno preverjenem nivoju znanja bodo otroci iz višjih slojev štirikrat pogosteje šli študirat kot njihovi vrstniki s popolnoma enakim znanjem, a s slabšim socialno-ekonomskim stanjem.”

Socialni status vpliva tudi na izbiro študija

Številni otroci se ne glede na primerne ocene in raven znanja tako ne odločijo za vpis na gimnazijo, ker ta samoumevno pomeni nadaljevanje šolanja na fakulteti. Tega pa mnogi starši ne zmorejo financirati. Pogosto pa je želja vseh, tudi otroka, da bi s čim prejšnjo zaposlitvijo družini finančno pomagal in ji ne bi bil več v breme. A tudi tisti, ki se lahko odločijo za študij, so pri izbiri smeri znova razslojeni:

“Že v slovenskih splošnih gimnazijah je zelo specifična socialno-ekonomska struktura dijakov: iz nekaterih slojev jih tam praktično ni! Vemo pa, da opravljena gimnazija omogoča vpis na tako rekoč vse študijske smeri. In zato otroci, ki se v gimnazijo ne vpišejo, že formalno nimajo pogojev za študij. Slovenija sistematično teh podatkov žal ne zbira, a poglejte strukturo študentov medicine in to primerjajte s socialno-ekonomskim statusom mladih, ki so se vpisali na kakšno tehnično fakulteto ali smer, ki je v očeh javnosti »manj ugledna«. Najbrž sta kot noč in dan. In to stanje dosegamo že od osnovne šole naprej, ko se otroci razslojijo in zato je Slovenija med zadnjimi štirimi državami OECD po verjetnosti, da bodo študirali otroci tistih staršev, ki sami nimajo končane srednje šole ali fakultete.”

Velika diskriminacija ponavljavcev

“Močno nas mora skrbeti tudi podatek o otrocih, ki so ponavljali razred. Teh je sicer res malo, okrog tri odstotke in pol. A ko so znotraj te skupine pomerili znanje po programu mednarodne primerjave dosežkov učencev PISA in povprašali, kdo izmed njih je razred ponavljal, se je izkazalo, da je dva- do trikrat verjetneje, da ga je ponavljal otrok s socialnega roba kot otrok iz boljšega socialno-ekonomskega okolja.”

Ves sistem je treba spremeniti že od vrtca naprej

Vse skupaj pomeni, da bi morali močno spremeniti pomen vpisa v vrtec za socialno najnižje sloje, saj otroci s socialnega dna, če vanj niso vključeni, v primerjavi z vrstniki res ogromno izgubijo. Zgodba se le še nadaljuje v osnovni šoli, ki je ne le pod vplivom bolj zagretih staršev, pač pa očitno ne zna v prav vsakem otroku spodbuditi in okrepiti njegovih talentov in ga pripeljati do znanja in uspeha. Otrok izgublja samo zato, ker doma nima podpore, kot jo imajo morda manj nadarjeni, a bolje preskrbljeni sošolci. To vpliva na njegovo celotno šolanje, vse skupaj pa na celotno življenjsko pot in socialni status: “Nesporno je in tudi vse študije dokazujejo, da je reševati pravičnost v družbi in v šolskem sistemu šele pri terciarnem izobraževanju že prepozno!”

Kupujemo si odpustke, da nam še naprej ni treba narediti ničesar!

In ali naša šolska politika kaže, da se tako poraznega razslojevanja od vrtca naprej sploh zaveda, ga kakorkoli skuša popraviti? Dr. Zupanc: »Na deklarativni ravni smo najbrž vsi takšni. Jaz bi si pa želel, da bi se kaj spremenilo tudi pri uresničitvi. Iz izkušenj pa sem izjemno kritičen že do tega, da tovrstnih podatkov, ki bi bolje razjasnili sliko povezanosti med razmerami, v katerih otrok odrašča in šolsko uspešnostjo, sistematično sploh ne zbiramo!

In tako smo zadovoljni že s tem, da si v nekaterih v projektih, kot je Botrstvo, kupimo odpustek in še naprej ne naredimo ničesar! Včasih se je kupovalo »podobice«, da si dobil odpustek in nato še naprej grešil. Tukaj je podobno. A to ne sme biti alibi! A mi ostajamo samo na deklarativni ravni, čeprav je to tako velik problem, da ga samo z eno akcijo, enim finančnim vložkom iz evropskega denarnega sklada, z enim razpisom štipendij ne bomo rešili. To so zame odpustki. Naredimo bistveno premalo. Res bi si želel večjo učinkovitost v tej smeri.«

In ob koncu velja ponovno opozoriti: sistem, v katerem lahko izvrstno izobrazbo dobijo pretežno le mladi iz ugodnih socialnih okolij, je za družbo kot celoto izjemo in dolgoročno škodljiv. Ker z brezbrižnostjo do mladih generacij sam ustvarja nov sloj dolgoročno socialno ogroženih!

In prav vsako izgubljeno leto, ko ljudje na ključnih mestih odločanja namesto korenitih sprememb zmorejo narediti le kak odpustek za lajšanje slabe vesti, potone generacija tisoče mladih, ki svojih potencialov zato nikoli v celoti ne bodo mogli izkoristiti.