Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Z novim šolskim letom se prične tudi sezona vpisovanja v obšolske in zunajšolske dejavnosti. Iz leta v leto je vse več takih, ki so povsem samoplačniške, vse več jih je popolnoma nedosegljivih že za družine srednjega razreda, kaj šele za otroke, ki živijo v najhujši socialni bedi.
“Simon se že od devetega leta bojuje s hudo depresijo. Bil je priča nenadnim izbruhom moje bolezni, moji nemoči in popolnoma spremenjenemu družinskemu življenju. Za že tako preobčutljivega fantka je bila to prevelika sprememba. Potem so se – tudi zaradi njegove zaskrbljenosti in otožnosti – nad njim začeli izživljati sošolci: domov je prihajal pretepen, pogrizen, z modricami, v katastrofalnem stanju. Nič nam ni hotel povedati, ne vemo, kaj se je dogajalo, priča smo bili le histeričnim izbruhom joka in obupa. Pozneje se je stiska izražala še v uničevanju stvari, samopoškodbah. Ni več videl izhoda. In ko tako majhen otrok pride in pove, da ne vidi več ničesar lepega, da ne vidi več smisla nadaljevanja življenja in da ga želi končati, se ti duša razpara. To je nekaj najhujšega v življenju,” pripoveduje mama zdaj že najstnika Simona.
Od tedaj dobiva strokovno psihiatrično pomoč, vseskozi jemlje zdravila, tolažbo in beg pred vsem hudim pa je našel tudi v glasbeni šoli. “Ugotovili smo, da mu učenje glasbila zelo pomaga tudi pri obvladovanju depresije. Med sošolci v osnovni šoli še nikoli ni imel prijatelja, od tam prihaja žalosten, nesprejet, prizadet, črnogled. V glasbeni šoli pa ima številne prijatelje. Sodeluje v orkestru, tam se odlično počuti – spodbujajo ga! Ko pride iz glasbene šole, je drug otrok. Vesel, je razigran, skače, si poje, je nasmejan – presrečen. Zato si srčno želimo, da bi to šolanje nadaljeval, da bi mu še naprej pomagalo na poti iz depresije. Glasba mu namreč pomeni vse. Tudi sam pove, da je obiskovanje te šole zanj neizmerna sreča, užitek, veselje in da ima tako prijatelje, ki jih sicer sploh ne bi imel. Glasbena šola zanj pomeni življenje!” iskreno pove mama.
A čeprav ima glasbena šola zanj res velik, terapevtski pomen, družina plačila šolanja ne bi zmogla sama. Število prošenj za brezplačno šolanje na tej glasbeni šoli je namreč tako veliko, da kljub vsemu razumevanju take pomoči v šoli ne more dobiti. Ob mamini bolezni, brezposelnosti, večmesečnem čakanju na odločitev invalidske komisije, med katerim ne prejema prav nikakršnega dohodka, nujnem doplačilu za zdravila in nizki očetovi plači je bil prispevek, ki ga Simon prejema od svojega, zanj anonimnega botra, res v veliko pomoč.
Ne le otroci, kot je Simon, prav vsi otroci, ki zaradi neenakosti med vrstniki, slabih življenjskih razmer in socialnih stisk vsak dan čutijo neuspeh in odrinjenost, bi morali imeti zagotovljen dostop do dejavnosti, ki jih veselijo ter jim dajejo spodbudo in moč, da laže prebrodijo tudi manj prijetne plati odraščanja, je trdno prepričana mag. Jelena Vidmar, profesorica pedagogike in psihologije, ki se vso svojo poklicno pot ukvarja z inkluzijo in socialno pravičnostjo. “To je izjemnega pomena za njihov razvoj, razvoj možganov in sposobnost učenja. Učenci, ki take možnosti nimajo, imajo praviloma slabši učni uspeh, slabše učne in poklicne ambicije in so vsestransko deprivilegirani. Na drugi strani pa jim možnost delovanja lahko olajša življenje, tako da pozabijo na težave, ki jih sicer težijo, da lahko izživijo svoje sposobnosti, nadarjenosti. Da imajo srečnejše otroštvo, to pa je velik kapital za prihodnost!”
“To je neprecenljiva vrednost, še posebno zdaj, ko je v šolskem sistemu vse manj umetniških vsebin. Tudi šport je za vsestranski razvoj zelo pomemben in otrok brez njega ne bi imel tako uravnoteženega razvoja. Tega šola ne more zagotoviti. Zato zelo podpiram pomoč, ki jo posamezniki namenjajo za to. Ne le zato, ker brez take pomoči posamezni otroci izgubljajo priložnosti, ampak tudi zato, ker izgublja tudi družba kot celota – izgublja možnost, da bi ji tak otrok pozneje veliko dal.
Poleg tega nesrečen otrok, ki ima duševne težave zaradi različnih kriz v otroštvu, državo veliko stane. Če že družba in država tega ne vidita, ne razumeta ali pa se delata neumni, je dobro, da vsaj posamezniki priskočijo na pomoč,” konča mag. Jelena Vidmar.
Seveda bi država, ki je sposobna dojeti in preprečevati kratkoročne in dolgoročne posledice take socialne nepravičnosti, za svojo generacijo prihodnosti morala poskrbeti sama, a ji v realnosti neprecenljivo pomoč zagotavljajo donacije, tudi take, h kakršnim pozivamo v naših oddajah. Zato jih bomo tudi to jesen posvetili opozarjanju na pomen pomoči in podpore otrokom iz socialno najšibkejših okolij.
Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih za plačilo obšolskih dejavnosti.
Ali izpolnite položnico:
Teh osem bank že nekaj časa svojim komitentom ne obračunava provizije pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in za druge humanitarne programe ZPM Ljubljana Moste-Polje, če je pri nakazilu navedena koda namena »CHAR«:
Nova Ljubljanska banka,
Addiko (prej Hypo Alpe Adria),
Abanka,
Banka Koper,
SKB,
Unicredit banka,
Delavska hranilnica,
Sberbank.
Donirate lahko tudi prek sistema PAYPAL z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar “za razvoj talentov”. Če komentarja ne boste pripisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Prav vsi nakazani zneski bodo brez slehernega odbitka porabljeni za razvoj nadarjenosti otrok iz projekta Botrstvo.
539 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Z novim šolskim letom se prične tudi sezona vpisovanja v obšolske in zunajšolske dejavnosti. Iz leta v leto je vse več takih, ki so povsem samoplačniške, vse več jih je popolnoma nedosegljivih že za družine srednjega razreda, kaj šele za otroke, ki živijo v najhujši socialni bedi.
“Simon se že od devetega leta bojuje s hudo depresijo. Bil je priča nenadnim izbruhom moje bolezni, moji nemoči in popolnoma spremenjenemu družinskemu življenju. Za že tako preobčutljivega fantka je bila to prevelika sprememba. Potem so se – tudi zaradi njegove zaskrbljenosti in otožnosti – nad njim začeli izživljati sošolci: domov je prihajal pretepen, pogrizen, z modricami, v katastrofalnem stanju. Nič nam ni hotel povedati, ne vemo, kaj se je dogajalo, priča smo bili le histeričnim izbruhom joka in obupa. Pozneje se je stiska izražala še v uničevanju stvari, samopoškodbah. Ni več videl izhoda. In ko tako majhen otrok pride in pove, da ne vidi več ničesar lepega, da ne vidi več smisla nadaljevanja življenja in da ga želi končati, se ti duša razpara. To je nekaj najhujšega v življenju,” pripoveduje mama zdaj že najstnika Simona.
Od tedaj dobiva strokovno psihiatrično pomoč, vseskozi jemlje zdravila, tolažbo in beg pred vsem hudim pa je našel tudi v glasbeni šoli. “Ugotovili smo, da mu učenje glasbila zelo pomaga tudi pri obvladovanju depresije. Med sošolci v osnovni šoli še nikoli ni imel prijatelja, od tam prihaja žalosten, nesprejet, prizadet, črnogled. V glasbeni šoli pa ima številne prijatelje. Sodeluje v orkestru, tam se odlično počuti – spodbujajo ga! Ko pride iz glasbene šole, je drug otrok. Vesel, je razigran, skače, si poje, je nasmejan – presrečen. Zato si srčno želimo, da bi to šolanje nadaljeval, da bi mu še naprej pomagalo na poti iz depresije. Glasba mu namreč pomeni vse. Tudi sam pove, da je obiskovanje te šole zanj neizmerna sreča, užitek, veselje in da ima tako prijatelje, ki jih sicer sploh ne bi imel. Glasbena šola zanj pomeni življenje!” iskreno pove mama.
A čeprav ima glasbena šola zanj res velik, terapevtski pomen, družina plačila šolanja ne bi zmogla sama. Število prošenj za brezplačno šolanje na tej glasbeni šoli je namreč tako veliko, da kljub vsemu razumevanju take pomoči v šoli ne more dobiti. Ob mamini bolezni, brezposelnosti, večmesečnem čakanju na odločitev invalidske komisije, med katerim ne prejema prav nikakršnega dohodka, nujnem doplačilu za zdravila in nizki očetovi plači je bil prispevek, ki ga Simon prejema od svojega, zanj anonimnega botra, res v veliko pomoč.
Ne le otroci, kot je Simon, prav vsi otroci, ki zaradi neenakosti med vrstniki, slabih življenjskih razmer in socialnih stisk vsak dan čutijo neuspeh in odrinjenost, bi morali imeti zagotovljen dostop do dejavnosti, ki jih veselijo ter jim dajejo spodbudo in moč, da laže prebrodijo tudi manj prijetne plati odraščanja, je trdno prepričana mag. Jelena Vidmar, profesorica pedagogike in psihologije, ki se vso svojo poklicno pot ukvarja z inkluzijo in socialno pravičnostjo. “To je izjemnega pomena za njihov razvoj, razvoj možganov in sposobnost učenja. Učenci, ki take možnosti nimajo, imajo praviloma slabši učni uspeh, slabše učne in poklicne ambicije in so vsestransko deprivilegirani. Na drugi strani pa jim možnost delovanja lahko olajša življenje, tako da pozabijo na težave, ki jih sicer težijo, da lahko izživijo svoje sposobnosti, nadarjenosti. Da imajo srečnejše otroštvo, to pa je velik kapital za prihodnost!”
“To je neprecenljiva vrednost, še posebno zdaj, ko je v šolskem sistemu vse manj umetniških vsebin. Tudi šport je za vsestranski razvoj zelo pomemben in otrok brez njega ne bi imel tako uravnoteženega razvoja. Tega šola ne more zagotoviti. Zato zelo podpiram pomoč, ki jo posamezniki namenjajo za to. Ne le zato, ker brez take pomoči posamezni otroci izgubljajo priložnosti, ampak tudi zato, ker izgublja tudi družba kot celota – izgublja možnost, da bi ji tak otrok pozneje veliko dal.
Poleg tega nesrečen otrok, ki ima duševne težave zaradi različnih kriz v otroštvu, državo veliko stane. Če že družba in država tega ne vidita, ne razumeta ali pa se delata neumni, je dobro, da vsaj posamezniki priskočijo na pomoč,” konča mag. Jelena Vidmar.
Seveda bi država, ki je sposobna dojeti in preprečevati kratkoročne in dolgoročne posledice take socialne nepravičnosti, za svojo generacijo prihodnosti morala poskrbeti sama, a ji v realnosti neprecenljivo pomoč zagotavljajo donacije, tudi take, h kakršnim pozivamo v naših oddajah. Zato jih bomo tudi to jesen posvetili opozarjanju na pomen pomoči in podpore otrokom iz socialno najšibkejših okolij.
Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih za plačilo obšolskih dejavnosti.
Ali izpolnite položnico:
Teh osem bank že nekaj časa svojim komitentom ne obračunava provizije pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in za druge humanitarne programe ZPM Ljubljana Moste-Polje, če je pri nakazilu navedena koda namena »CHAR«:
Nova Ljubljanska banka,
Addiko (prej Hypo Alpe Adria),
Abanka,
Banka Koper,
SKB,
Unicredit banka,
Delavska hranilnica,
Sberbank.
Donirate lahko tudi prek sistema PAYPAL z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar “za razvoj talentov”. Če komentarja ne boste pripisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Prav vsi nakazani zneski bodo brez slehernega odbitka porabljeni za razvoj nadarjenosti otrok iz projekta Botrstvo.
Težko otroštvo je pogosta označba razmer, ko otroci živijo bistveno slabše od vrstnikov zatradi hudih materialnih stisk, bolezni ali smrti staršev ali drugih bližnjih, lastnih bolezni, pomanjkanja družinske podpore, ljubezni, vse pogosteje celo osnovnih dobrin kot so hrana, ogrevanje in potrebščine za šolanje. Na srečo imamo tudi pozitivne vzglede ...
Uršina družina živi brez očeta, a tako rekoč tudi brez mame, ki vseskozi v več izmenah dela slabo plačana dela, da bi le lahko zaslužila dovolj za preživetje svojih deklet. Ne morejo si privoščiti, da bi deklici obiskovali obšolske dejavnosti.
Davida, trinajstletnika iz socialnega dna, so v šolskem športnem krožku poznali predvsem kot tistega, ki se je vanj vpisal zato, da bo tudi tam nagajal in motil druge kot je to počel pri šolskem pouku. Odkar se je prvič postavil na smuči, pa je povsem drugačen – izjemno discipliniran in uspešen smučar tudi na državnih tekmah, ki je veliko uspešnejši tudi v šoli. Za učitelje je njegov primer dokaz, kako zelo lahko šport pomaga otroku v socialni stiski. Smučanje mu pomeni ne le izjemno veselje in razvijanje nedvomnega talenta, pač pa tudi beg od vsega hudega, kar se je dogajalo doma.
V oddajah Botrstva bomo v prihodnjih tednih, v času, ko potekajo vpisi v raznolike, a žal vse pogosteje tudi plačljive obšolske dejavnosti , nekoliko bolj intenzivno opozarjali na to, da je udejstvovanje otrok iz socialnega dna v takih dejavnosti izjemno pomembno in daleč od razkošja oz. luksuza. Za otroke, ki iz dneva v dan čutijo neenakost v šoli in ki pogosto doma nimajo prav nobene pomoči pri šolskih obveznosti in so tudi zato v šoli včasih manj uspešni kot bi lahko bili, je to namreč priložnost, da so v nečem pa le boljši tudi od premožnih vrstnikov... Danes pojasnimo, kako je mogoče pomagati nekaterim otrokom, ki po mnenju strokovnih sodelavcev ZPM Ljubljana Moste Polje zaradi že izkazanih talentov ali res hudih socialnih stisk še posebej potrebujejo pomoč pri plačilu dejavnosti.
Kakšen je bil uspeh zbiranja sredstev za počitnice otrok, vključenih v projekt Botrstvo v Sloveniji? Koliko jih je lahko prav zaradi številnih poslanih SMS-ov in res uspešne dobrodelne dražbe dresa (zdaj tudi uradno) najboljšega evropskega, po mnenju mnogih pa tudi svetovnega nogometaša Cristiana Ronalda, letos prvič videlo morje ter preživelo nekaj počitniških dni v gorah?
V Sloveniji je veliko otrok, ki zaradi materialne stiske ne morejo na počitnice, v šolo v naravi ali na tabor. Nekateri med njimi sploh še niso videli morja. Zveza prijateljev mladine Slovenije se je (v sodelovanju z Valom 202) zato domislila projekta Botrstvo v Sloveniji. 131 otrok je tako minuli teden letovalo v Zambratiji v hrvaški Istri. Med temi so bile tudi žrtve poplav iz Obrenovca. V Zambratijo se je odpravila Jana Samsa.
"Prvi dan je najpomembneje, kakšne znamke mobilni telefon je kdo prinesel s seboj. Čez nekaj dni pozabijo ne le, kdo ima najboljšega, ampak tudi, da jih sploh imajo s seboj," opisuje vzgojiteljica Jana enega od pomenov, ki jih ima združevanje otrok iz različnih socialnih okolij na letovanjih, t.i. kolonijah, ki jih organizirajo številna društva, tudi ZPM.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Letovanja, ki jih pripravljajo tudi različne humanitarne organizacije, so že vrsto let namenjena tako otrokom, ki jim starši take počitnice lahko plačajo, kot tudi tistim, ki morja ali počitnic v gorah ne bi doživeli brez donatorske pomoči. Letos, ko je zaradi zaostrenih pravil med njimi še manj tistih, ki jim je doslej počitniška doživetja omogočala tudi zdravstvena zavarovalnica, pa je za otroke iz socialno ogroženih družin možnosti za počitnikovanje vse manj. Čeprav pogosto slišimo, da tudi v preteklosti marsikdo ni šel na počitnice, pa vseeno preživel in odrasel, tokrat s pomočjo spremljevalk otrok v počitniških kolonijah pojasnjujemo, zakaj je taka počitniška izkušnja dandanes še toliko bolj pomembna.
Zgodbo Špele, Bojana in Jana so si poslušalci najbrž najbolj zapomnili po tem, da jim njihova mama, poklicna kuharica, ki med delovnikom pripravlja stotine zdravih obrokov v šolski kuhinji, ne more plačati šolskih kosil še za dva svoja šolarja. In čeprav je zaposlen tudi oče in občasno za res majhen honorar dela tudi najstarejši sin, po plačilu najemnine in drugih nujnih stroškov velikokrat zmanjka za najnujnejšo hrano. Kako jim je pomagala radodarna pomoč naših poslušalcev, kaj jih je morda presenetilo, koliko lažje živijo sedaj?
Glede na znane statistike je v Sloveniji približno 120 tisoč ljudi, ki so revni, kljub temu, da so zaposleni. Ena od avtoric zbornika "Revščina zaposlenih" izr. prof. dr. Vesna Leskošek s Fakultete za socialno delo opozarja, da zaposlitev danes ne pomeni več, da bomo lahko privoščili družino, otroke poslali v vrtec in šolo ter živeli človeka vredno življenje.
Čeprav sta oba starša Mance, Petre, Simona in Luke zaposlena, je zaslužka za manj kot dve minimalni plači, zato je vsemu trudu navkljub pomanjkanje hrane njihov vsakdan. Manca pravi, da jo je strah počitnic, ker že sedaj tople obroke dobijo le v šoli – če odštejemo sladko toplo vodo, v katero za večerjo namakajo star kruh, ki jim ga podarijo v bližnji pekarni. Čokolino je namreč “rezerviran” za najmlajšega, 10-letnega Luko in še on dobi le – vrečko na mesec …
Najbrž bi bil 18-letni Vid danes med tistimi, ki se že pripravljajo na gimnazijsko maturo, če ne bi pred nekaj leti po spletu nenavadnih okoliščin stanovanjski sklad prodal stanovanja, v katerem je družina živela že pred Vidovim rojstvom. Nov lastnik jih je skorajda prisilil v odkup stanovanja, in ker sta oba starša imela zaposlitev in je bil strošek profitne najemnine skoraj takšen kot obrok kredita, so se odločili zanj. Plačevali so ga tudi, ko je mama izgubila službo in so očetove plače postale vse manjše in neredno izplačane. Ko pa je vsemu trudu navkljub banka začela groziti z deložacijo, je začel honorarno delati tudi takrat 15 letni Vid. Čeprav je še zmeraj prepričan, da je bila odločitev edina mogoča, se še kako zaveda tudi, kaj vse je zaradi nje drugače. In kaj vse še bo, saj bo moral delati tudi v prihodnje – grozi jim namreč vnovična izguba najemniškega stanovanja.
Dr. Darjav Zaviršek s Fakultete za socialno delo, ki je sodelovala pri raziskavi o vplicu revščine na družine slovenskih študentov: "Šokantna je ugotovitev, da študentje dajejo svojim staršem. Skoraj petina jih je namreč odgovorila, da, ko prejmejo štipendijo ali kaj zaslužijo, s tem denarjem plačajo kakšno od družinskih položnic ali pa staršem kupijo hrano."
Dr. Darjav Zaviršek s Fakultete za socialno delo, ki je sodelovala pri raziskavi o vplicu revščine na družine slovenskih študentov: "Šokantna je ugotovitev, da študentje dajejo svojim staršem. Skoraj petina jih je namreč odgovorila, da, ko prejmejo štipendijo ali kaj zaslužijo, s tem denarjem plačajo kakšno od družinskih položnic ali pa staršem kupijo hrano."
Natanko 55 zgodb otrok in njihovih družin, ki živijo v finančni in socialni stiski, smo nanizali, odkar na Valu 202 podpiramo projekt Botrstvo v Sloveniji. Ta združuje že več kot 3500 otrok iz vseh koncev Slovenije in seveda njihovih botrov, ki jim z mesečno donacijo pomagajo do vsaj nekoliko boljšega življenja. Družinam, predstavljenim v naših zgodbah pa poslušalci vsakič želijo še dodatno pomagati. Prav ta pomoč je družini Juša, Tima in Aleša res korenito spremenila življenje. Še septembra je bilo to povsem drugačno kot je danes.
Zgodba o Juliji in Lari je zgodba o dveh sestričnah, a tudi o dveh družinah. Julija, neozdravljivo bolna trinajstletnica, za katero po smrti mamice in hudi invalidnosti očeta skrbi babica, veliko časa preživi s sestrično Laro, njunima mlajšima sestricama in brezposelnima staršema.
Dve leti je, odkar s pripovedmi staršev in otrok, vključenih v projekt Botrstvo, v Sloveniji opozarjamo na revščino v številnih družinah. Več kot 3400 botrov z mesečnim prispevkom 30 evrov za otroka skuša te stiske vsaj nekoliko omiliti. In čeprav je botrov več kot so si snovalci projekta v njegovem začetku sploh drznili sanjati, jih trenutno primanjkuje res rekordno veliko.
Po tragični očetovi smrti pred dvema letoma Erika, srednješolka Nika, enajstletni Gašper in devetletna Anja živijo vse težje. Za očetom je ostala leta dolgo grajena in nikoli dokončana hiša, ki bi potrebovala še obilo zaključnih del, pa tudi že precej prenove. In ostala je vse večja težava, kako s pokojnino po očetu in otroškimi dodatki, torej z dobrimi 700 evri na mesec, kot petčlanska družina premagati mesec.
Monika Bizjak, družinska mediatorka in mediatorka v osnovnih šolah, ki nudi psihosocialno podporo tudi družinam iz projekta Botrstvo, ob svojem delu spremlja tudi to, kako revščina zaznamuje otroke.
Neveljaven email naslov