"Veteranki" med botri o projektu, njegovem poslanstvu in razočaranju nad državo. “Najpomembnejšima razlogoma številka ena in dve za pridružitev takrat šele nastajajočemu projektu je ime Milena Štular in Anita Ogulin, ker sem ju poznala, cenila njuno delo in sem jima povsem zaupala,” pravi gospa Mojca Randl, ki je skupaj s hčerko med več kot 7100 dosedanjimi botri v tem projketu nosi št. 2. Med “botrami veterankami” je tudi gospa Mojca Senčar, ena najstarejših boter, ne le po botrskem stažu, je bila, kljub številnim drugim humanitarnim akcijam in projektom, s katerimi se je srečevala ob svojem delu, takoj pripravljena botrovati. Poleg samega koncepta, da gre celoten znesek za točno določenega otroka, najbolj pritegnilo to, da je vodenje projekta v po njenem prepričanju zanesljivih rokah, kar se ji zdi izjemno pomembno.

"Veteranki" med botri o projektu, njegovem poslanstvu in razočaranju nad državo

“Najpomembnejša razloga številka ena in dve za pridružitev takrat šele nastajajočemu projektu sta Milena Štular in Anita Ogulin, ker sem ju poznala, cenila njuno delo in sem jima povsem zaupala,” pravi gospa Mojca Randl, ki je skupaj s hčerko med več kot 7100 dozdajšnjimi botri v tem projktu, ki nosi št. 2. “Tretji, morda meni najljubši razlog, pa je bilo dejstvo, da so se pri takrat dvanajstletni hčerki v šoli začele pojavljati žepnine. Sama sem imela s konceptom žepnine pri tej starosti kar nekaj težav. Zato sem ji pojasnila, kako deluje Botrstvo in zakaj je sploh potrebno, prvič sem ji lahko približala dejstvo, da otroci živijo na povsem drugačen način kot ona. O tem sva se veliko pogovarjali. Odzvala se je odprto, prizadeto, z občutkom empatije, kar mi je takrat veliko pomenilo. Predvsem pa mi je veliko pomenilo, da se je v hipu odzvala z odločitvijo ‘ne potrebujem žepnine, prosim, a sem lahko botra’ in sva tako pravzaprav od takrat skupaj botri. In od mene nikoli ni dobila žepnine.”

Trajnik za 99 let kot dokaz zaupanja

Projekt Botrstvo vsak ponedeljek na Valu 202 podpiramo že skoraj pet let. Nastal je na pobudo gospe Milene Štular predvsem kot ideja o pomoči pri zagotavljanju obšolskih dejavnosti in razvoju nadarjenih. Med “veterankami” med botri je tudi gospa Mojca Senčar, ena od najstarejših boter (ne le po botrskem stažu) je bila kljub številnim drugim humanitarnim akcijam in projektom, s katerimi se je srečevala ob svojem delu, takoj pripravljena sodelovati pri botrstvu. Poleg samega koncepta, da gre celoten znesek za točno določenega otroka, jo je najbolj pritegnilo to, da je vodenje projekta v po njenem prepričanju zanesljivih rokah, kar se ji zdi izjemno pomembno.

Kako trdno je bilo že takoj na začetku njeno prepričanje, da bo takrat tako rekoč neznan projekt uspel, dokazuje tudi to: “Na banki sem takoj sklenila trajnik, da mi ni bilo treba iz meseca v mesec skrbeti za plačila. Uslužbenka me je vprašala, za koliko časa, in sem ji takoj rekla, da neomejeno. Nato me je vprašala, ‘a za 99 let’, in sem sklenila botrstvo za 99 let. Če jih bo bog dal,« je hudomušna Mojca Senčar.

Bi morali botri s skupnim pritiskom zahtevati spremembe?

Obe botri “veteranki” zamerita državi, da ne upravičuje naziva socialna in ne poskrbi za povsem elementarne stvari za zdravo odraščanje otrok.
Mojca Randl pa se sprašuje, ali se ne bi botri ob obstoječem, kot sama pravi, razmeroma pasivnem botrstvu morali lotiti tudi odločnejših korakov k sistemskim spremembam: “Morda pa se je treba povezati in narediti javni apel in večji pritisk? Da ne ostane vse le pri izjavah Anite Ogulin in drugih gostov v oddajah … Povežimo se, zahtevajmo, podpišimo peticijo, apelirajmo na državo, naj spremeni vsaj zakonske neumnosti, ki se dogajajo. Ne zahtevam, da se rezervira ne vem koliko milijonov, ampak da se zakonodaja uredi tako, da otroci ne ostajajo brez vsega. To se zagotovo da urediti! Če pa za to potrebujejo pritisk, se pa organizirajmo!”

Obe sogovornici sta prepričani, da bodo projekti, kot je Botrstvo, vselej potrebni, prav tako pa, da ne bi smeli zagotavljati golega preživetja, pač pa res tako rekoč nadstandardno omogočanje razvoja nadarjenih in znanj. Več njunih razmišljanj najdete v posnetku oddaje.

Botrstvo kot poziv, naj vsak naredi kaj dobrega v svojem (mikro)okolju

Botrstvo se vseskozi trudi, da na različne načine opozarja in pomaga prepoznati stisko sočloveka v lastnem okolju, v katerem lahko vsak od nas naredi vsaj nekaj za sočloveka. Zato Botrstvo še zdaleč ni le pot 30 evrov od botra do otroka, ali z besedami Mojce Randl: “Botrstvo je zame veliko več. Je opozorilo vsem nam in poziv vsem nam, da vsak v svojem (mikro)okolju lahko naredi spremembo. Da bi to lahko storili, pa moramo problem najprej ozavestiti. Botrstvo to problematiko dobro predstavlja Sloveniji in nas vabi k temu, da se angažiramo in da razmišljamo, kaj lahko vsak dan naredimo v svojem okolju!”

Hvala vsem botrom in donatorjem za pomoč več kot 8200 otrokom

Upamo, da je to sporočilo tudi z našimi oddajami nagovorilo veliko ljudi. In jih spodbudilo k zavedanju, da prav vsak lahko kako pomaga sočloveku v stiski. Ob petletnici naše podpore Botrstvu smo res hvaležni prav vsakomur, ki je kakor koli pomagal ljudem v stiski, predvsem pa več tisoč botrom in številnim donatorjem, ki so pripomogli, da je Botrstvo doslej lahko pomagalo skoraj 8200 otrokom. Hvala prav vsem, ki ste to omogočili!