Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Veteranki" med botri o projektu, njegovem poslanstvu in razočaranju nad državo. “Najpomembnejšima razlogoma številka ena in dve za pridružitev takrat šele nastajajočemu projektu je ime Milena Štular in Anita Ogulin, ker sem ju poznala, cenila njuno delo in sem jima povsem zaupala,” pravi gospa Mojca Randl, ki je skupaj s hčerko med več kot 7100 dosedanjimi botri v tem projketu nosi št. 2. Med “botrami veterankami” je tudi gospa Mojca Senčar, ena najstarejših boter, ne le po botrskem stažu, je bila, kljub številnim drugim humanitarnim akcijam in projektom, s katerimi se je srečevala ob svojem delu, takoj pripravljena botrovati. Poleg samega koncepta, da gre celoten znesek za točno določenega otroka, najbolj pritegnilo to, da je vodenje projekta v po njenem prepričanju zanesljivih rokah, kar se ji zdi izjemno pomembno.
"Veteranki" med botri o projektu, njegovem poslanstvu in razočaranju nad državo
“Najpomembnejša razloga številka ena in dve za pridružitev takrat šele nastajajočemu projektu sta Milena Štular in Anita Ogulin, ker sem ju poznala, cenila njuno delo in sem jima povsem zaupala,” pravi gospa Mojca Randl, ki je skupaj s hčerko med več kot 7100 dozdajšnjimi botri v tem projktu, ki nosi št. 2. “Tretji, morda meni najljubši razlog, pa je bilo dejstvo, da so se pri takrat dvanajstletni hčerki v šoli začele pojavljati žepnine. Sama sem imela s konceptom žepnine pri tej starosti kar nekaj težav. Zato sem ji pojasnila, kako deluje Botrstvo in zakaj je sploh potrebno, prvič sem ji lahko približala dejstvo, da otroci živijo na povsem drugačen način kot ona. O tem sva se veliko pogovarjali. Odzvala se je odprto, prizadeto, z občutkom empatije, kar mi je takrat veliko pomenilo. Predvsem pa mi je veliko pomenilo, da se je v hipu odzvala z odločitvijo ‘ne potrebujem žepnine, prosim, a sem lahko botra’ in sva tako pravzaprav od takrat skupaj botri. In od mene nikoli ni dobila žepnine.”
Trajnik za 99 let kot dokaz zaupanja
Projekt Botrstvo vsak ponedeljek na Valu 202 podpiramo že skoraj pet let. Nastal je na pobudo gospe Milene Štular predvsem kot ideja o pomoči pri zagotavljanju obšolskih dejavnosti in razvoju nadarjenih. Med “veterankami” med botri je tudi gospa Mojca Senčar, ena od najstarejših boter (ne le po botrskem stažu) je bila kljub številnim drugim humanitarnim akcijam in projektom, s katerimi se je srečevala ob svojem delu, takoj pripravljena sodelovati pri botrstvu. Poleg samega koncepta, da gre celoten znesek za točno določenega otroka, jo je najbolj pritegnilo to, da je vodenje projekta v po njenem prepričanju zanesljivih rokah, kar se ji zdi izjemno pomembno.
Kako trdno je bilo že takoj na začetku njeno prepričanje, da bo takrat tako rekoč neznan projekt uspel, dokazuje tudi to: “Na banki sem takoj sklenila trajnik, da mi ni bilo treba iz meseca v mesec skrbeti za plačila. Uslužbenka me je vprašala, za koliko časa, in sem ji takoj rekla, da neomejeno. Nato me je vprašala, ‘a za 99 let’, in sem sklenila botrstvo za 99 let. Če jih bo bog dal,« je hudomušna Mojca Senčar.
Bi morali botri s skupnim pritiskom zahtevati spremembe?
Obe botri “veteranki” zamerita državi, da ne upravičuje naziva socialna in ne poskrbi za povsem elementarne stvari za zdravo odraščanje otrok.
Mojca Randl pa se sprašuje, ali se ne bi botri ob obstoječem, kot sama pravi, razmeroma pasivnem botrstvu morali lotiti tudi odločnejših korakov k sistemskim spremembam: “Morda pa se je treba povezati in narediti javni apel in večji pritisk? Da ne ostane vse le pri izjavah Anite Ogulin in drugih gostov v oddajah … Povežimo se, zahtevajmo, podpišimo peticijo, apelirajmo na državo, naj spremeni vsaj zakonske neumnosti, ki se dogajajo. Ne zahtevam, da se rezervira ne vem koliko milijonov, ampak da se zakonodaja uredi tako, da otroci ne ostajajo brez vsega. To se zagotovo da urediti! Če pa za to potrebujejo pritisk, se pa organizirajmo!”
Obe sogovornici sta prepričani, da bodo projekti, kot je Botrstvo, vselej potrebni, prav tako pa, da ne bi smeli zagotavljati golega preživetja, pač pa res tako rekoč nadstandardno omogočanje razvoja nadarjenih in znanj. Več njunih razmišljanj najdete v posnetku oddaje.
Botrstvo kot poziv, naj vsak naredi kaj dobrega v svojem (mikro)okolju
Botrstvo se vseskozi trudi, da na različne načine opozarja in pomaga prepoznati stisko sočloveka v lastnem okolju, v katerem lahko vsak od nas naredi vsaj nekaj za sočloveka. Zato Botrstvo še zdaleč ni le pot 30 evrov od botra do otroka, ali z besedami Mojce Randl: “Botrstvo je zame veliko več. Je opozorilo vsem nam in poziv vsem nam, da vsak v svojem (mikro)okolju lahko naredi spremembo. Da bi to lahko storili, pa moramo problem najprej ozavestiti. Botrstvo to problematiko dobro predstavlja Sloveniji in nas vabi k temu, da se angažiramo in da razmišljamo, kaj lahko vsak dan naredimo v svojem okolju!”
Hvala vsem botrom in donatorjem za pomoč več kot 8200 otrokom
Upamo, da je to sporočilo tudi z našimi oddajami nagovorilo veliko ljudi. In jih spodbudilo k zavedanju, da prav vsak lahko kako pomaga sočloveku v stiski. Ob petletnici naše podpore Botrstvu smo res hvaležni prav vsakomur, ki je kakor koli pomagal ljudem v stiski, predvsem pa več tisoč botrom in številnim donatorjem, ki so pripomogli, da je Botrstvo doslej lahko pomagalo skoraj 8200 otrokom. Hvala prav vsem, ki ste to omogočili!
551 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
"Veteranki" med botri o projektu, njegovem poslanstvu in razočaranju nad državo. “Najpomembnejšima razlogoma številka ena in dve za pridružitev takrat šele nastajajočemu projektu je ime Milena Štular in Anita Ogulin, ker sem ju poznala, cenila njuno delo in sem jima povsem zaupala,” pravi gospa Mojca Randl, ki je skupaj s hčerko med več kot 7100 dosedanjimi botri v tem projketu nosi št. 2. Med “botrami veterankami” je tudi gospa Mojca Senčar, ena najstarejših boter, ne le po botrskem stažu, je bila, kljub številnim drugim humanitarnim akcijam in projektom, s katerimi se je srečevala ob svojem delu, takoj pripravljena botrovati. Poleg samega koncepta, da gre celoten znesek za točno določenega otroka, najbolj pritegnilo to, da je vodenje projekta v po njenem prepričanju zanesljivih rokah, kar se ji zdi izjemno pomembno.
"Veteranki" med botri o projektu, njegovem poslanstvu in razočaranju nad državo
“Najpomembnejša razloga številka ena in dve za pridružitev takrat šele nastajajočemu projektu sta Milena Štular in Anita Ogulin, ker sem ju poznala, cenila njuno delo in sem jima povsem zaupala,” pravi gospa Mojca Randl, ki je skupaj s hčerko med več kot 7100 dozdajšnjimi botri v tem projktu, ki nosi št. 2. “Tretji, morda meni najljubši razlog, pa je bilo dejstvo, da so se pri takrat dvanajstletni hčerki v šoli začele pojavljati žepnine. Sama sem imela s konceptom žepnine pri tej starosti kar nekaj težav. Zato sem ji pojasnila, kako deluje Botrstvo in zakaj je sploh potrebno, prvič sem ji lahko približala dejstvo, da otroci živijo na povsem drugačen način kot ona. O tem sva se veliko pogovarjali. Odzvala se je odprto, prizadeto, z občutkom empatije, kar mi je takrat veliko pomenilo. Predvsem pa mi je veliko pomenilo, da se je v hipu odzvala z odločitvijo ‘ne potrebujem žepnine, prosim, a sem lahko botra’ in sva tako pravzaprav od takrat skupaj botri. In od mene nikoli ni dobila žepnine.”
Trajnik za 99 let kot dokaz zaupanja
Projekt Botrstvo vsak ponedeljek na Valu 202 podpiramo že skoraj pet let. Nastal je na pobudo gospe Milene Štular predvsem kot ideja o pomoči pri zagotavljanju obšolskih dejavnosti in razvoju nadarjenih. Med “veterankami” med botri je tudi gospa Mojca Senčar, ena od najstarejših boter (ne le po botrskem stažu) je bila kljub številnim drugim humanitarnim akcijam in projektom, s katerimi se je srečevala ob svojem delu, takoj pripravljena sodelovati pri botrstvu. Poleg samega koncepta, da gre celoten znesek za točno določenega otroka, jo je najbolj pritegnilo to, da je vodenje projekta v po njenem prepričanju zanesljivih rokah, kar se ji zdi izjemno pomembno.
Kako trdno je bilo že takoj na začetku njeno prepričanje, da bo takrat tako rekoč neznan projekt uspel, dokazuje tudi to: “Na banki sem takoj sklenila trajnik, da mi ni bilo treba iz meseca v mesec skrbeti za plačila. Uslužbenka me je vprašala, za koliko časa, in sem ji takoj rekla, da neomejeno. Nato me je vprašala, ‘a za 99 let’, in sem sklenila botrstvo za 99 let. Če jih bo bog dal,« je hudomušna Mojca Senčar.
Bi morali botri s skupnim pritiskom zahtevati spremembe?
Obe botri “veteranki” zamerita državi, da ne upravičuje naziva socialna in ne poskrbi za povsem elementarne stvari za zdravo odraščanje otrok.
Mojca Randl pa se sprašuje, ali se ne bi botri ob obstoječem, kot sama pravi, razmeroma pasivnem botrstvu morali lotiti tudi odločnejših korakov k sistemskim spremembam: “Morda pa se je treba povezati in narediti javni apel in večji pritisk? Da ne ostane vse le pri izjavah Anite Ogulin in drugih gostov v oddajah … Povežimo se, zahtevajmo, podpišimo peticijo, apelirajmo na državo, naj spremeni vsaj zakonske neumnosti, ki se dogajajo. Ne zahtevam, da se rezervira ne vem koliko milijonov, ampak da se zakonodaja uredi tako, da otroci ne ostajajo brez vsega. To se zagotovo da urediti! Če pa za to potrebujejo pritisk, se pa organizirajmo!”
Obe sogovornici sta prepričani, da bodo projekti, kot je Botrstvo, vselej potrebni, prav tako pa, da ne bi smeli zagotavljati golega preživetja, pač pa res tako rekoč nadstandardno omogočanje razvoja nadarjenih in znanj. Več njunih razmišljanj najdete v posnetku oddaje.
Botrstvo kot poziv, naj vsak naredi kaj dobrega v svojem (mikro)okolju
Botrstvo se vseskozi trudi, da na različne načine opozarja in pomaga prepoznati stisko sočloveka v lastnem okolju, v katerem lahko vsak od nas naredi vsaj nekaj za sočloveka. Zato Botrstvo še zdaleč ni le pot 30 evrov od botra do otroka, ali z besedami Mojce Randl: “Botrstvo je zame veliko več. Je opozorilo vsem nam in poziv vsem nam, da vsak v svojem (mikro)okolju lahko naredi spremembo. Da bi to lahko storili, pa moramo problem najprej ozavestiti. Botrstvo to problematiko dobro predstavlja Sloveniji in nas vabi k temu, da se angažiramo in da razmišljamo, kaj lahko vsak dan naredimo v svojem okolju!”
Hvala vsem botrom in donatorjem za pomoč več kot 8200 otrokom
Upamo, da je to sporočilo tudi z našimi oddajami nagovorilo veliko ljudi. In jih spodbudilo k zavedanju, da prav vsak lahko kako pomaga sočloveku v stiski. Ob petletnici naše podpore Botrstvu smo res hvaležni prav vsakomur, ki je kakor koli pomagal ljudem v stiski, predvsem pa več tisoč botrom in številnim donatorjem, ki so pripomogli, da je Botrstvo doslej lahko pomagalo skoraj 8200 otrokom. Hvala prav vsem, ki ste to omogočili!
Ko vam predstavljamo zgodbe družin, ki potrebujejo pomoč, lahko le upamo, da bodo zbrana sredstva in materialna pomoč tudi otrokom dala krila za nove uspehe. Adrianova zgodba je ena takih, ki poplačajo res ves trud. Njegove stiske smo vam predstavili pred dobrima dvema letoma, ko so se težave le kopičile: ločitev staršev, šest selitev v enem letu, nato vrnitev v nekdanje okolje, ki pa ga ni več želelo sprejeti, pa prometna nesreča, zaradi katere je očetovo življenje dolgo viselo na nitki. Vse to je bilo preveč za osnovnošolca, ki je svoje stiske takrat skušal končati na najbolj tragičen način.
Že ko je lani spomladi potekala humanitarna akcija stand up komika Andreja Težaka – Teškyja z imenom Stand Up maratonec, v kateri je zbiral denar za otroke Botrstva, tako da je 10 dni zapored vsak dan pretekel maraton in ob postankih s pomočjo kolegov vsak dan odigral tri predstave, je bilo avtorju in izvajalcu zamisli jasno, da bo zagotovo pripravil še kakšno. Zbranih dobrih 10.000 evrov je namreč pomenilo, da bodo številni otroci lahko razvijal svoje talente in se vključevali v dejavnosti, ki bi bile zanje sicer nedostopne. Letos bo za otroke iz Botrstva v 33 dneh osvojil 33 vrhov skupaj s publiko, ta bo vsak dan lahko uživala še v stand up nastopu, ki ga bo tam pripravil s sodelavci. Poti so skrbno izbrane tako, da jih bodo zmogli še tako pohodniško neizurjeni pohodniki. Zbiranje sredstev bo mogoče na samih dogodkih, pa tudi z neposrednimi donacijami na poseben sklic ZPM Ljubljana Moste Polje ali pa s poslanim humanitarnim geslom BOTER5, poslanim na št. 1919. Vsi SMS-i, poslani do 24. junija 2018, bodo namenjeni za razvoj mladim talentom.
Večgeneracijski centri (VGC) po vsej Sloveniji, financirani tudi s sredstvi evropskih skladov, so vse pomembnejša mreža pomoči, podpore, širjenja znanj in socialnih veščin tudi najranljivejšim vseh starosti, med njimi tudi otrokom in družinam iz projekta Botrstvo.
O minimalni plači ali o minimalni pokojnini v naši družbi pogosto tečejo razprave. Manj blizu pa nam je koncept minimalnega dohodka, ki bi pomenil zagotovilo za dostojno preživetje in socialno vključenost prav vsakega člana družbe. Evropska mreža minimalnih dohodkov se kot neformalna mreža organizacij in posameznikov zato že nekaj let trudi okrepiti razpravo o tem, kakšen koncept minimalnega dohodka v Evropi zares potrebujemo.
Čeprav so zdravstvene težave v družini stalnica, saj ima Urškina in Nacetova mama že vrsto let srčni spodbujevalnik in neznosne bolečine v hrbtenici, Urška pa je hud astmatik in se bori z dermatitisom, se je najhujša preizkušnja mlade in prizadevne družine začela šele z Nacetovim rojstvom. Po številnih postavljenih diagnozah zdravniki napovedujejo, da bo Nace najbrž invalid, vse življenje odvisen od pomoči drugih. Ob vseh zdravstvenih težavah pa se družina spopada še s tem, kako sanirati v neurju uničeno streho.
V projektu “Dobro sem”, ki s pomočjo laičnih trenerjev poteka že drugo leto, lahko ljudje iz najbolj ranljivih skupin dobijo številna nova znanja in veščine s področja duševnega zdravja in dobrega počutja. Duševno zdravje namreč ne pomeni le odsotnosti duševnih bolezni, pač pa vsakodnevno dobro počutje, motiviranost, večjo prilagodljivost in sposobnost spopadanja z manjšimi ali večjimi življenjskimi napori in neprijetnimi dogodki. Te brezplačne delavnice so namenjene predvsem srednješolcem, brezposelnim mladim in staršem mladoletnih otrok ter tistim, ki živijo v socialni ter finančni negotovosti, zato nanje opozarjamo v naši oddaji.
Člani Društva za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto že vrsto let vsak dan v treh romskih naseljih nudijo učno pomoč, učenje slovenščine in drugih vsakodnevnih veščin in možnost kakovostnega preživljanja prostega časa. Športne, plesne in druge delavnice so iz leta v leto bolj obiskane in otroci, ki v uradnem šolskem sistemu pogosto obstanejo na stranskem tiru, tukaj kažejo številne talente, pravi strokovna vodja programov Andreja Luštek. In mladi plesalci iz romskih naselij blizu Novega mesta, ki jih že drugo leto poučuje Klara Magič Lunai iz Društva za razvijanje kreativnega gibanja Arabeska, že ta mesec odhajajo na svoje prvo plesno tekmovanje!
V šestih letih naše podpore Botrstvu se je zvrstilo tudi nekaj zelo odmevnih dražb, prav pred letom dni tudi dražba lokov dueta 2Cellos, ki je skupaj z dodatno donacijo anonimne poslušalke zagotovila skupno 17.000 evrov pomoči za nekaj izjemnih glasbenih talentov iz projekta Botrstvo. In tudi takrat se je izkazalo, kako močno je projekt Botrstvo povezal ne le pomoči potrebne, donatorje in botre, pač pa je v vseh teh letih stkal tudi močne povezave med mediji. Čeprav se mediji sicer dojemamo predvsem kot konkurenca. O tem razmišljajo Anja Hreščak, Tjaša Slokar Kos, Barbara Štrukelj, Slavko Bobovnik in Aleš Kocjan.
Družina, ki nikoli ni živela prek svojih zmožnosti, po očetovi invalidnosti in ob težkih posledicah mamine zahtevne operacije na možganih vse bolj tone v dolgove. Dejstvo, da nekaj tisočakov posojil prijateljev zaradi izjemno nizkega bolniškega nadomestila in delne upokojitve, nimajo od kod vrniti, mami še dodatno najeda zdravje. Prav tako zavedanje, da kljub dvema zaposlitvama ne moreš otroku kupiti niti čevljev. Brez pomoči zdaj ne zmoremo več, pravi mama in priznava: ”To je res neznosno težko. Vsa moja borba s tumorjem zame ni bila tako težka kot je prositi za pomoč”.
Večkrat smo opozorili na to, da se bodo dolgotrajne posledice revščine, predvsem na duševnem zdravju, kazale še vrsto let po prenehanju krize. To zdaj potrjujejo tudi izkušnje Branke Strniša, psihologinje in psihoterapevtke, ki vrsto let nudi pomoč staršem in otrokom iz projekta Botrstvo.
Projekt Botrstvo, že šest polnih let tudi v partnerstvu za Valom 202, nenehno opozarja na posledice revščine, ki jih otroci in njihove družine občutijo tudi zaradi nedomišljene socialne zakonodaje. Skoraj 12 milijonov evrov zbrane pomoči v teh letih je več kot 8.000 otrokom zagotovo vsaj za nekaj časa olajšalo življenje, a potrebe po pomoči so še vedno velike: zdaj se revščina seli med redno in prekarno zaposlene.
V šestih letih naše podpore projektu Botrstvo se je osnovni ideji, da boter svojemu varovancu mesečno podari 30 evrov, pridružilo veliko občasnih akcij, ki vsaka na svoj način pomagajo otrokom oz. zanje zbirajo sredstva. Med njimi je tudi akcija Čisto veselje, ki že tretjič združuje humanitarno in ekološko noto in bo vse od 12. do 24.3. 2018 z odkupom odpadnega papirja in drugih surovin na številnih zbirnih točkah po vsej Sloveniji zagotavljala sredstva za počitnice socialno najbolj ogroženih otrok. Podrobnosti pojasnimo v oddaji.
5. marca 2012 smo objavili prvo zgodbo deklic, ki sta po mamini smrti in ob hudi bolezni očeta potrebovali pomoč Botrstva za plačilo šolskih kosil. Takrat res zelo malo znan humanitarni projekt ZPM Moste Polje smo podprli v prepričanju, da bomo morda leto ali dve pomagali pri plačevanju zunajšolskih dejavnosti, ekskurzij, razvoja talentov. Ker da kot družba in država zagotovo znamo poskrbeti za osnovne življenjske potrebe in stiske otrok. Šele številne zgodbe otrok in njihovih bližnjih so nam, poslušalcem in javnosti nasploh odprle oči, kako otroci s socialnoekonomskega dna zares živijo in kako so pogubne posledice spremenjenega socialnega sistema.
Na številnih koncih Slovenije so lani zaživeli večgeneracijski centri, namenjeni ohranjanju socialnih stikov, medgeneracijskemu povezovanju, učenju, nadgrajevanju različnih spretnosti in veščin ljudi iz ranljivih skupin. Ob številnih delavnicah in izobraževanjih za odrasle, poseben program namenjajo tudi otrokom, sploh v času zimskih počitnic. V večgeneracijskem centru Goriške so bili minuli teden prostori polni otroškega živžava, saj so pripravili brezplačno počitniško varstvo.
Za več kot 1100 družin je bila zima čarobnejša zaradi skupnih doživetij, izletov , predstav in drugih dejavnosti, 60 otrok pa se je lahko (prvič) preizkusilo v smučarskih veščinah. Medtem ko prava zima šele doživlja razmah, pa se akcija projekta Botrstvo Čarobna zima te dni poslavlja. Lani jeseni so jo organizirali prvič, saj so poleg obdarovanja v akciji »Trije zimski botri«, otrokom želeli omogočiti, da bi skupaj z s svojimi družinami lahko izkusili tudi zimska doživetja. In s skrbno izbiro kakovostnih predstav, izletov, koncertov in drugih doživetij, je bila zima čarobnejša za več kot 1100 družin.
Osnovnošolski parlamentarci Lana, Arian in Lovro so prepričani, da bi pristnejši odnosi in iskreno zanimanje za otroke bistveno olajšali življenje tudi učiteljem. Že 27 let zapored pod okriljem ZPMS poteka tudi projekt otroškega parlamenta. Generacije otrok si vsako šolsko leto izberejo temo, o kateri nato razpravljajo na šolskih, območnih, mestnih in regijskih parlamentih, najboljši med njimi pa svoja stališča na koncu predstavijo še na državni ravni. Tema, ki so si jo izbrali za to šolsko leto, je "Šolstvo in šolski sistem". Na enem izmed območnih parlamentov so o tem, kaj jih v trenutnem šolskem sistemu moti in kakšne spremembe si želijo, razpravljali sedmošolka Lana in devetošolca Arian in Lovro. In posebej opozorili, kako na počutje v šoli in šolskih uspeh šolarjev
"Če bi znali pravočasno prepoznati otrokove težave in jim pomagati, bi od 53 otrok, ki trenutno zaradi svojih težav morajo živeti v našem domu, vsaj 23 lahko živelo v svojih družinah," grozljiv podatek o deležu otrok, ki niso pravočasno dobili ustrezne pomoči, pove direktorica Vzgojnega zavoda Planina dr. Leonida Zalokar.
Brata, 12 letni Klemen in 9 letni Uroš, sta otroka s posebnimi potrebami. Po mnogih selitvah v krizni center in varno hišo zdaj z mamo živita v najeti garsonjeri. Sploh starejšega Klemna so leta hudega nasilja za vedno zaznamovala in se šola v zavodu s prilagojenim programom, mlajši Uroš pa pri pouku potrebuje številne prilagoditve in pomoč. Odrekli so se vsemu, čemur so se lahko, kljub temu pa zdaj, ko je mama močno zbolela in lahko pristane celo na invalidskem vozičku, nimajo več niti za prehrano.
Skoraj natanko dve leti po tem, ko ste pomagali sestrama Moniki in Juliji smo družino znova obiskali. Njuno zgodbo ste si prav gotovo zapomnili po tem, da je ob našem obisku družina že 8 mesecev živela brez elektrike. Kakšne spremembe je v njihovo življenje prinesla pomoč poslušalcev, ki je družini še vedno v pomoč pri plačilu stroškov?
Čeprav imajo vedenjske težave otroci iz prav vseh družbenih slojev, imajo otroci, ki živijo v socialno – ekonomsko depriviligiranih družinah, so bili izpostavljeni zlorabam ali pa so imeli nekoliko nižje umske sposobnosti in težave s samoobvladovanjem, mnogo večje možnosti za številne težave in stiske v odraslosti. To dokazuje tudi novozelandska študija, ki poteka že skoraj 45 let in dokazuje, da spregledani otroci, ki jim nihče ustrezno ne pomaga, v odraslosti postanejo tudi veliko (finančno) breme družbe. Ti dokazi bi nas morali močno skrbeti tudi zato, ker je psihološka in psihiatrična pomoč pri nas za otroke zelo težko dostopna, čakalne dobe tudi za najhujše primere so izjemno dolge, številni otroci je sploh ne dobijo.
Neveljaven email naslov