Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Veteranki" med botri o projektu, njegovem poslanstvu in razočaranju nad državo. “Najpomembnejšima razlogoma številka ena in dve za pridružitev takrat šele nastajajočemu projektu je ime Milena Štular in Anita Ogulin, ker sem ju poznala, cenila njuno delo in sem jima povsem zaupala,” pravi gospa Mojca Randl, ki je skupaj s hčerko med več kot 7100 dosedanjimi botri v tem projketu nosi št. 2. Med “botrami veterankami” je tudi gospa Mojca Senčar, ena najstarejših boter, ne le po botrskem stažu, je bila, kljub številnim drugim humanitarnim akcijam in projektom, s katerimi se je srečevala ob svojem delu, takoj pripravljena botrovati. Poleg samega koncepta, da gre celoten znesek za točno določenega otroka, najbolj pritegnilo to, da je vodenje projekta v po njenem prepričanju zanesljivih rokah, kar se ji zdi izjemno pomembno.
"Veteranki" med botri o projektu, njegovem poslanstvu in razočaranju nad državo
“Najpomembnejša razloga številka ena in dve za pridružitev takrat šele nastajajočemu projektu sta Milena Štular in Anita Ogulin, ker sem ju poznala, cenila njuno delo in sem jima povsem zaupala,” pravi gospa Mojca Randl, ki je skupaj s hčerko med več kot 7100 dozdajšnjimi botri v tem projktu, ki nosi št. 2. “Tretji, morda meni najljubši razlog, pa je bilo dejstvo, da so se pri takrat dvanajstletni hčerki v šoli začele pojavljati žepnine. Sama sem imela s konceptom žepnine pri tej starosti kar nekaj težav. Zato sem ji pojasnila, kako deluje Botrstvo in zakaj je sploh potrebno, prvič sem ji lahko približala dejstvo, da otroci živijo na povsem drugačen način kot ona. O tem sva se veliko pogovarjali. Odzvala se je odprto, prizadeto, z občutkom empatije, kar mi je takrat veliko pomenilo. Predvsem pa mi je veliko pomenilo, da se je v hipu odzvala z odločitvijo ‘ne potrebujem žepnine, prosim, a sem lahko botra’ in sva tako pravzaprav od takrat skupaj botri. In od mene nikoli ni dobila žepnine.”
Trajnik za 99 let kot dokaz zaupanja
Projekt Botrstvo vsak ponedeljek na Valu 202 podpiramo že skoraj pet let. Nastal je na pobudo gospe Milene Štular predvsem kot ideja o pomoči pri zagotavljanju obšolskih dejavnosti in razvoju nadarjenih. Med “veterankami” med botri je tudi gospa Mojca Senčar, ena od najstarejših boter (ne le po botrskem stažu) je bila kljub številnim drugim humanitarnim akcijam in projektom, s katerimi se je srečevala ob svojem delu, takoj pripravljena sodelovati pri botrstvu. Poleg samega koncepta, da gre celoten znesek za točno določenega otroka, jo je najbolj pritegnilo to, da je vodenje projekta v po njenem prepričanju zanesljivih rokah, kar se ji zdi izjemno pomembno.
Kako trdno je bilo že takoj na začetku njeno prepričanje, da bo takrat tako rekoč neznan projekt uspel, dokazuje tudi to: “Na banki sem takoj sklenila trajnik, da mi ni bilo treba iz meseca v mesec skrbeti za plačila. Uslužbenka me je vprašala, za koliko časa, in sem ji takoj rekla, da neomejeno. Nato me je vprašala, ‘a za 99 let’, in sem sklenila botrstvo za 99 let. Če jih bo bog dal,« je hudomušna Mojca Senčar.
Bi morali botri s skupnim pritiskom zahtevati spremembe?
Obe botri “veteranki” zamerita državi, da ne upravičuje naziva socialna in ne poskrbi za povsem elementarne stvari za zdravo odraščanje otrok.
Mojca Randl pa se sprašuje, ali se ne bi botri ob obstoječem, kot sama pravi, razmeroma pasivnem botrstvu morali lotiti tudi odločnejših korakov k sistemskim spremembam: “Morda pa se je treba povezati in narediti javni apel in večji pritisk? Da ne ostane vse le pri izjavah Anite Ogulin in drugih gostov v oddajah … Povežimo se, zahtevajmo, podpišimo peticijo, apelirajmo na državo, naj spremeni vsaj zakonske neumnosti, ki se dogajajo. Ne zahtevam, da se rezervira ne vem koliko milijonov, ampak da se zakonodaja uredi tako, da otroci ne ostajajo brez vsega. To se zagotovo da urediti! Če pa za to potrebujejo pritisk, se pa organizirajmo!”
Obe sogovornici sta prepričani, da bodo projekti, kot je Botrstvo, vselej potrebni, prav tako pa, da ne bi smeli zagotavljati golega preživetja, pač pa res tako rekoč nadstandardno omogočanje razvoja nadarjenih in znanj. Več njunih razmišljanj najdete v posnetku oddaje.
Botrstvo kot poziv, naj vsak naredi kaj dobrega v svojem (mikro)okolju
Botrstvo se vseskozi trudi, da na različne načine opozarja in pomaga prepoznati stisko sočloveka v lastnem okolju, v katerem lahko vsak od nas naredi vsaj nekaj za sočloveka. Zato Botrstvo še zdaleč ni le pot 30 evrov od botra do otroka, ali z besedami Mojce Randl: “Botrstvo je zame veliko več. Je opozorilo vsem nam in poziv vsem nam, da vsak v svojem (mikro)okolju lahko naredi spremembo. Da bi to lahko storili, pa moramo problem najprej ozavestiti. Botrstvo to problematiko dobro predstavlja Sloveniji in nas vabi k temu, da se angažiramo in da razmišljamo, kaj lahko vsak dan naredimo v svojem okolju!”
Hvala vsem botrom in donatorjem za pomoč več kot 8200 otrokom
Upamo, da je to sporočilo tudi z našimi oddajami nagovorilo veliko ljudi. In jih spodbudilo k zavedanju, da prav vsak lahko kako pomaga sočloveku v stiski. Ob petletnici naše podpore Botrstvu smo res hvaležni prav vsakomur, ki je kakor koli pomagal ljudem v stiski, predvsem pa več tisoč botrom in številnim donatorjem, ki so pripomogli, da je Botrstvo doslej lahko pomagalo skoraj 8200 otrokom. Hvala prav vsem, ki ste to omogočili!
551 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
"Veteranki" med botri o projektu, njegovem poslanstvu in razočaranju nad državo. “Najpomembnejšima razlogoma številka ena in dve za pridružitev takrat šele nastajajočemu projektu je ime Milena Štular in Anita Ogulin, ker sem ju poznala, cenila njuno delo in sem jima povsem zaupala,” pravi gospa Mojca Randl, ki je skupaj s hčerko med več kot 7100 dosedanjimi botri v tem projketu nosi št. 2. Med “botrami veterankami” je tudi gospa Mojca Senčar, ena najstarejših boter, ne le po botrskem stažu, je bila, kljub številnim drugim humanitarnim akcijam in projektom, s katerimi se je srečevala ob svojem delu, takoj pripravljena botrovati. Poleg samega koncepta, da gre celoten znesek za točno določenega otroka, najbolj pritegnilo to, da je vodenje projekta v po njenem prepričanju zanesljivih rokah, kar se ji zdi izjemno pomembno.
"Veteranki" med botri o projektu, njegovem poslanstvu in razočaranju nad državo
“Najpomembnejša razloga številka ena in dve za pridružitev takrat šele nastajajočemu projektu sta Milena Štular in Anita Ogulin, ker sem ju poznala, cenila njuno delo in sem jima povsem zaupala,” pravi gospa Mojca Randl, ki je skupaj s hčerko med več kot 7100 dozdajšnjimi botri v tem projktu, ki nosi št. 2. “Tretji, morda meni najljubši razlog, pa je bilo dejstvo, da so se pri takrat dvanajstletni hčerki v šoli začele pojavljati žepnine. Sama sem imela s konceptom žepnine pri tej starosti kar nekaj težav. Zato sem ji pojasnila, kako deluje Botrstvo in zakaj je sploh potrebno, prvič sem ji lahko približala dejstvo, da otroci živijo na povsem drugačen način kot ona. O tem sva se veliko pogovarjali. Odzvala se je odprto, prizadeto, z občutkom empatije, kar mi je takrat veliko pomenilo. Predvsem pa mi je veliko pomenilo, da se je v hipu odzvala z odločitvijo ‘ne potrebujem žepnine, prosim, a sem lahko botra’ in sva tako pravzaprav od takrat skupaj botri. In od mene nikoli ni dobila žepnine.”
Trajnik za 99 let kot dokaz zaupanja
Projekt Botrstvo vsak ponedeljek na Valu 202 podpiramo že skoraj pet let. Nastal je na pobudo gospe Milene Štular predvsem kot ideja o pomoči pri zagotavljanju obšolskih dejavnosti in razvoju nadarjenih. Med “veterankami” med botri je tudi gospa Mojca Senčar, ena od najstarejših boter (ne le po botrskem stažu) je bila kljub številnim drugim humanitarnim akcijam in projektom, s katerimi se je srečevala ob svojem delu, takoj pripravljena sodelovati pri botrstvu. Poleg samega koncepta, da gre celoten znesek za točno določenega otroka, jo je najbolj pritegnilo to, da je vodenje projekta v po njenem prepričanju zanesljivih rokah, kar se ji zdi izjemno pomembno.
Kako trdno je bilo že takoj na začetku njeno prepričanje, da bo takrat tako rekoč neznan projekt uspel, dokazuje tudi to: “Na banki sem takoj sklenila trajnik, da mi ni bilo treba iz meseca v mesec skrbeti za plačila. Uslužbenka me je vprašala, za koliko časa, in sem ji takoj rekla, da neomejeno. Nato me je vprašala, ‘a za 99 let’, in sem sklenila botrstvo za 99 let. Če jih bo bog dal,« je hudomušna Mojca Senčar.
Bi morali botri s skupnim pritiskom zahtevati spremembe?
Obe botri “veteranki” zamerita državi, da ne upravičuje naziva socialna in ne poskrbi za povsem elementarne stvari za zdravo odraščanje otrok.
Mojca Randl pa se sprašuje, ali se ne bi botri ob obstoječem, kot sama pravi, razmeroma pasivnem botrstvu morali lotiti tudi odločnejših korakov k sistemskim spremembam: “Morda pa se je treba povezati in narediti javni apel in večji pritisk? Da ne ostane vse le pri izjavah Anite Ogulin in drugih gostov v oddajah … Povežimo se, zahtevajmo, podpišimo peticijo, apelirajmo na državo, naj spremeni vsaj zakonske neumnosti, ki se dogajajo. Ne zahtevam, da se rezervira ne vem koliko milijonov, ampak da se zakonodaja uredi tako, da otroci ne ostajajo brez vsega. To se zagotovo da urediti! Če pa za to potrebujejo pritisk, se pa organizirajmo!”
Obe sogovornici sta prepričani, da bodo projekti, kot je Botrstvo, vselej potrebni, prav tako pa, da ne bi smeli zagotavljati golega preživetja, pač pa res tako rekoč nadstandardno omogočanje razvoja nadarjenih in znanj. Več njunih razmišljanj najdete v posnetku oddaje.
Botrstvo kot poziv, naj vsak naredi kaj dobrega v svojem (mikro)okolju
Botrstvo se vseskozi trudi, da na različne načine opozarja in pomaga prepoznati stisko sočloveka v lastnem okolju, v katerem lahko vsak od nas naredi vsaj nekaj za sočloveka. Zato Botrstvo še zdaleč ni le pot 30 evrov od botra do otroka, ali z besedami Mojce Randl: “Botrstvo je zame veliko več. Je opozorilo vsem nam in poziv vsem nam, da vsak v svojem (mikro)okolju lahko naredi spremembo. Da bi to lahko storili, pa moramo problem najprej ozavestiti. Botrstvo to problematiko dobro predstavlja Sloveniji in nas vabi k temu, da se angažiramo in da razmišljamo, kaj lahko vsak dan naredimo v svojem okolju!”
Hvala vsem botrom in donatorjem za pomoč več kot 8200 otrokom
Upamo, da je to sporočilo tudi z našimi oddajami nagovorilo veliko ljudi. In jih spodbudilo k zavedanju, da prav vsak lahko kako pomaga sočloveku v stiski. Ob petletnici naše podpore Botrstvu smo res hvaležni prav vsakomur, ki je kakor koli pomagal ljudem v stiski, predvsem pa več tisoč botrom in številnim donatorjem, ki so pripomogli, da je Botrstvo doslej lahko pomagalo skoraj 8200 otrokom. Hvala prav vsem, ki ste to omogočili!
Šolanje na daljavo je tudi v jesenskem delu epidemije pokazalo, da kljub boljši pripravi izvedba pouka in šolskih obveznosti za številne šolarje in dijake še zdaleč ni preprosta, ali pa je povsem nemogoča. Tako šolanje poleg opreme in interneta zahteva tudi vešče starše, ki obvladajo tehnično podporo in so hkrati tudi učitelji svojim otrokom. V družini s petimi otroki, od katerih se šolajo trije in se hkrati šola tudi mama, je šolanje za vse izčrpavajoče, sploh zdaj, ko poteka tudi že ocenjevanje.
Danes se šolanje na daljavo spet začenja tudi za osnovnošolce. Na to so se šole bistveno bolje pripravile kot so bile pripravljene spomladi, a tudi pričakovanja do otrok so bistveno višja - obvezna je prisotnost po urniku, potekajo tudi že ocenjevanja. Šole se že mesece trudijo opremiti otroke z računalniki, ki so jih v manjši meri pridobili od pristojnega ministrstva za šolstvo, večinoma pa od različnih donatorjev in dobrodelnih društev. Samo pri ZPM Ljubljana Moste Polje, ki bodi tudi program Botrstvo, so jih s pomočjo donatorjev podarili več kot 900. računalnikov. A sodelovanje pri pouku na daljavo je za marsikaterega otroka kljub temu povsem tehnično nemogoče, tudi zato, ker razvejanost internetnega omrežja tega niti slučajno ne omogoča. To pa je le ena od težav, ki jih pri šolanju na daljavo občutijo predvsem v podeželskih osnovnih šolah.
"Z mamo že nekaj let nimava skoraj nobenih stikov, ne plačuje nama preživnine. In odkar sva po nasilnem incidentu odšla od doma, tudi očeta še nisva videla. Prav tako nimava nikogar od sorodstva, ki bi nama lahko pomagal. Le drug drugega imava," v imenu komaj polnoletnih bratov pove starejši Gašper. Bratoma Sergeju in Gašperju lahko pomagate s SMS-sporočili z geslom BOTER5 na številko 1919, uporabniki omrežij A1, T2 in Telekoma pa imajo možnost donacij za 10 evrov, če na številko 1919 pošljejo geslo BOTER10. V obeh primerih bo celoten podarjen znesek brez slehernih odbitkov namenjen za Gašperjevo in Sergejevo boljšo prihodnost. Kljub samorastništvu in finančnim stiskam je postal zlati maturant in se uspel vpisati na zahteven študij, mlajši Sergej pa je zelo uspešen dijak z visokimi ambicijami. Zaradi izjemno strogih ukrepov ob epidemiji pri programu Botrstvo trenutno žal ne morejo prevzemati paketov z materialno pomočjo. Zato tokrat izjemoma prosijo predvsem za finančno pomoč in pomoč v darilnih bonih, ki jih lahko pošljete na ZPM Ljubljana Moste Polje s pripisom "ZA SERGEJA IN GAŠPERJA IZ ZGODBE VALA 202", Proletarska 1, Ljubljana. Vse pošiljke bodo neodprte predane Sergeju in Gašperju. Hvala vsem za pomoč!
Starostniki niso najranljivejša skupina le v epidemiji koronavirusne bolezni, že dolgo jih ogrožajo tudi revščina, slaba dostopnost dolgotrajne oskrbe, o kakovosti njihovega življenja vse bolj odloča njihov finančni položaj. Ženske, starejše od 75 let, so pri nas že vrsto let najrevnejša skupina prebivalcev. Epidemija je vse to le še poslabšala, omejila je dostop do zdravstvenih storitev in prinesla za marsikoga mučno osamljenost. Projekt Vida je na številne stiske opozoril že lansko jesen, ob prvem valu epidemije so številne uporabne informacije za pomoč starostnikom zbrali na portalu Vida, dodali pa tudi storitev Čvekifon. Društvo Humanitarček je postalo eno najpomembnejših glasov sicer "nevidnih" starostnikov s socialnega roba. Njihovo delo bomo v naslednjih mesecih podprli tudi na Valu 202. Katere izkušnje prvega vala bi morali nujno upoštevati v obdobju, ko drugi val epidemije znova tako močno posega v življenja starostnikov, še posebno revnih in osamljenih?
Nepričakovano hitro zaprtje šole je onemogočilo, da bi šole pravočasno pomagale pri opremljanju otrok z računalniki, mnoge starše skrbi, kje dobiti tiskalnike, kupiti papir, kako plačati internet? Nemalo šol bo za razliko od spomladanske epidemije tokrat zahtevalo obvezno prisotnost pred računalniškim ekranom po šolskem urniku, kar pomeni, da bi vsak otrok potreboval svoj računalnik, družina pa kakovostno internetno povezavo. Kakšni tedni so pred družinami, ki tega ne zmorejo zagotoviti, saj imajo težave že pri nakupu hrane in zagotavljanju ogrevanja? Kaj skrbi humanitarne organizacije, ko se srečujejo z vse več prosilci, ki se prvič v življenju srečujejo s tako hudimi finančnimi stiskami in ki prej še nikoli niso prosili za pomoč?
Zgodbe otrok, ki jih v našem programu predstavljamo že vrsto let, so marsikomu pomagale dojeti, kako skrita je lahko revščina, kako globoke stiske povzroča in v kakšnih razmerah odraščajo otroci in mladostniki pri nas. Za mnoge med njimi ste poslušalci zbirali pomoč, ki je bila vsakič, do zadnjega centa, porabljena za boljše življenje teh družin. Nekaterim je prav ta pomoč temeljito spremenila življenje, tudi najstniku Mitji, ki se ne umiva več v plastični banjici sredi razpadajoče kuhinje.
Med tistimi, ki jim je pomoč botrov in drugih donatorjev programa Botrstvo temeljito spremenilo življenje, je tudi mlada violinistka, ki te dni začenja študij na Dunaju. Pod okrilje Botrstva je prišla še kot deklica, navdušena nad violino,. Ker je po ločitvi staršev z mamo in sestro živela v materinskem domu, je potrebovala pomoč za vpis v glasbeno šolo. Ljubezen do violine je bila z leti vse večja, a brez lastnega inštrumenta ne bi bilo mogoče uspešno končati srednje šole. S pomočjo donatorjev in sočutnega goslarja je zato dobila lastno violino, ki je bila pomembna tudi pri opravljanju sprejemnih izpitov v Ljubljani, v Gradcu in na Dunaju. Slednjega je izbrala za vstopno točko v morda bleščečo glasbeno kariero.
Del podpore naše RTV hiše programu Botrstvo so že 6 let tudi dobrodelne dražbe. v petek zjutraj je v etru Vala 202 potekala 9. večja dražba, Zmagovalec dirke vseh dirk Tadej Pogačar je namreč zmagovito rumeno majico dirke po Franciji podaril za pomoč mladim športnim talentom iz programa Botrstvo v Sloveniji. Kupec, podjetje Bauhaus Slovenija, je zanjo odštel 45.000 evrov in s tem izenačil doslej najvišji izkupiček tovrstnih dražb, 45.000 evrov za zmagovite smuči Petra Prevca iz sezone 2016. Celoten izkupiček je višji še za 2009 evrov, saj je dražitelj Danilo, ki je od dražbe odstopil, končnemu znesku dodal še simbolični znesek v enakih številkah kot je bil datum konca te, za Slovence nedvomno znamenite dirke: 20.09. Skupno je bilo v 9 dražbah v 6 letih z dražbami na Valu 202 zbranih že več kot 232.000 evrov.
Program Botrstvo je že vrsto let namenjen spodbujanju enakih možnosti za razvoj otrok iz socialnega dna. In spodbuda razvoja talentov – tudi v obšolskih dejavnostih – je eno od njegovih zelo pomembnih poslanstev. Za številne otroke 30 evrov mesečno, ki jih zanje darujejo njihovi botri, pomeni prav vstopnico v šport, glasbeno, jezikovno ali kakšno drugo dejavnost. Toda za tiste, ki sodelujejo v finančno zahtevnejših dejavnostih oz. s svojim talentom tudi na tekmovanjih kažejo dobre rezultate, brezplačne dejavnosti kmalu ne zadostujejo več. In za nadaljnjo pot razvoja postane finančna sposobnost njihovih staršev odločilnejši dejavnik kot nadarjenost, prizadevnost in vztrajnost. S takšnim sistemom nepovratno izgubljamo talente, dobre rezultate in predvsem samozavest ion zdrav razvoj mladih, opozarja športni psiholog mag. Aleš Vičič.
Med več kot 8000 botri, ki so v desetletju obstoja tega programa botrovali kateremu od otrok, je tudi botra Nuša. V petih letih je botrovala dvema otrokoma, nabralo pa se je tudi kar nekaj izkušenj in razmislekov o tem zelo prepoznavnem programu za neposredno pomoč otrokom in mladostnikom v Sloveniji.
Čeprav se počitnice morda zdijo že oddaljen spomin, so se zadnji otroci, ki so letovanje uživali tudi v z vašo pomočjo, z morja vrnili pred natanko tednom dni. Letovanja v drugačnem okolju in z novimi prijatelji so bila letos še posebej pomembna zato, ker so otroci mesece dolgo živeli le doma. In ni jih malo, za katere prav dom ni varno in zdravo okolje. Zdaj, ko po le nekaj dneh pouka in novih potrjenih okužbah vse več otrok znova mora ostajati doma, znova opozarjamo, kako pomemben vlogo ima šola v življenju otrok.
Vsem strahovom in skrbem navkljub je večina humanitarnih organizacij uspela izpeljati tudi letošnje programe poletnih letovanj za otroke. Letos so bili spremembe okolja željni prav vsi, močno pa so odmik od domačega okolja potrebovali predvsem otroci, ki živijo v nespodbudnih okoljih, nasilju, pomanjkanju ali osamljenosti. Med počitnikarji so bili - tudi s pomočjo donacij naših poslušalcev - tudi otroci iz programa Botrstvo.
Poletne počitnice se počasi prevešajo v drugo polovico in marsikdo je že pomislil na novo šolsko leto, najbolj pa tisti, ki svojim otrokom ne morejo zagotoviti šolskih potrebščin oziroma to storijo zelo težko.
Starši z nižjimi prihodki se spopadajo s strahom, kako kupiti, še bolj pa kako napolniti šolske torbe. Opozarjajo, da kljub temu, da je šola brezplačna, še posebej letos, ob nenavadnem poteku leta, ostaja velik strošek. Šole omogočajo šolske sklade, vendar je ostalih šolskih potrebščin še vedno toliko, da jih nekateri svojim otrokom ne zmorejo nuditi. Nakup šolskih potrebščin bo konec poletja velika težava, ki je ne bo možno neopazno preložiti za kakšen mesec ali dva.
Med maturanti, ki so nestrpno čakali na današnje rezultate mature, je bila tudi Ana. Čeprav je zelo uspešna dijakinja brez učnih težav, je bilo šolsko leto, v katerem je končala splošno gimnazijo, tudi zanjo izjemno naporno. V družini je namreč šest otrok, zato je bilo šolanje na daljavo, vključno s pripravami na maturo, izjemno stresno. In še nikoli ni bil uspeh dijakov tako zelo odvisen od tega, v kakšnih razmerah in življenjskih okoliščinah živi njegova družina.
Počitniška letovanja so za mnoge otroke edina priložnost, da se v prijaznem vzdušju in okolju sprostijo, da uveljavijo svojo samostojnost in zanimanja. S pomočjo strokovnega vodstva se morda celo prvič počutijo sprejete in varne. Naučijo se vrednosti timskega sodelovanja, razvijajo prijateljstva in zaupanje vase ter s tem krepijo tudi zdravje. Socialnim in finančnim stiskam so se letos pridružile posledice epidemije. Poleg treh mesecev, ki so jih šolarji preživeli doma, mnogi v zelo nezdravih okoljih, je zdaj strah pred okužbami okrnil tudi nekatere programe. Je tveganje za okužbo večje kot tveganje, pred katerega so postavljeni, če ostajajo doma? To je danes naše glavno, ne pa edino vodilo. Mateja Brežan se je odpravila na Debeli rtič.
Pomanjkanje ustrezne računalniške opreme in veščin, kako jo uporabiti; premajhna stanovanja; življenje v revščini, z bolnimi starši, sorojenci, z ostarelimi sorodniki; pomanjkanje pomoči za tiste z učnimi in drugimi težavami so bili vsakdanjik številnih šolarjev in dijakov v minuli mesecih. Šolski sistem se v tako kratkem času vsem seveda ni mogel prilagoditi. Toda z dvema sogovornicama opozarjamo, da bi te probleme otrok pri načrtovanju naslednjega šolskega leta morali bolj upoštevati …
Šolsko leto, ki se končuje, je eno najbolj nenavadnih, izvedba pa izrazito odvisna od domačih razmer posameznega otroka. Težave s pomanjkanjem računalniške opreme so bile le manjši del stisk, ki so jih doživljali otroci. Večje so bile pri tistih, ki so pri delu potrebovali ogromno pomoči. Najmlajši sin naše sogovornice, ki sama živi s štirimi otroki, je hudo gibalno oviran, zelo slaboviden in potrebuje 24-urno pomoč. V osnovni šoli dobi vso potrebno pomoč, doma pa so vsa bremena šolanja padla na mamo, ki ima tudi sama hude zdravstvene težave. Pomagati je morala tudi hčerki s hudo disleksijo in diskalkulijo. Šolske obveznosti so jim dnevno vzele tudi več kot 12 ur in kot pravi mama, je bilo tako šolanje zanje izčrpavajoča in grozljiva izkušnja.
Otroci so bili v letošnjem šolskem letu prikrajšani za veliko ur telesne aktivnosti, zato profesor Gregor Starc s Fakultete za šport napoveduje, da se bo jeseni veliko šolarjev v šolske klopi vrnilo z gibalnimi težavami.
Doba korone je bila velik naravni eksperiment, ki se je zgodil brez priprave in v katerem so se otroci z odpovedovanjem stikov in drugih življenjskih stalnic zelo prilagodili. Epidemija pa je razkrila številne ranljive skupine – pri otrocih so to tudi tisti iz socialno ranljivih okolij, tisti z anksioznimi motnjami in avtizmom, ki se s težavo vračajo v običajno življenje in družine z zelo zahtevnimi otroki. Za nekatere otroke je bilo tako nevzdržno, da so potrebovali tudi psihiatrično pomoč, značilnosti korona dobe opisuje vodja Službe za otroško psihiatrijo pri Pediatrični kliniki v Ljubljani dr. Marija Anderluh.
Neveljaven email naslov