Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Veteranki" med botri o projektu, njegovem poslanstvu in razočaranju nad državo. “Najpomembnejšima razlogoma številka ena in dve za pridružitev takrat šele nastajajočemu projektu je ime Milena Štular in Anita Ogulin, ker sem ju poznala, cenila njuno delo in sem jima povsem zaupala,” pravi gospa Mojca Randl, ki je skupaj s hčerko med več kot 7100 dosedanjimi botri v tem projketu nosi št. 2. Med “botrami veterankami” je tudi gospa Mojca Senčar, ena najstarejših boter, ne le po botrskem stažu, je bila, kljub številnim drugim humanitarnim akcijam in projektom, s katerimi se je srečevala ob svojem delu, takoj pripravljena botrovati. Poleg samega koncepta, da gre celoten znesek za točno določenega otroka, najbolj pritegnilo to, da je vodenje projekta v po njenem prepričanju zanesljivih rokah, kar se ji zdi izjemno pomembno.
"Veteranki" med botri o projektu, njegovem poslanstvu in razočaranju nad državo
“Najpomembnejša razloga številka ena in dve za pridružitev takrat šele nastajajočemu projektu sta Milena Štular in Anita Ogulin, ker sem ju poznala, cenila njuno delo in sem jima povsem zaupala,” pravi gospa Mojca Randl, ki je skupaj s hčerko med več kot 7100 dozdajšnjimi botri v tem projktu, ki nosi št. 2. “Tretji, morda meni najljubši razlog, pa je bilo dejstvo, da so se pri takrat dvanajstletni hčerki v šoli začele pojavljati žepnine. Sama sem imela s konceptom žepnine pri tej starosti kar nekaj težav. Zato sem ji pojasnila, kako deluje Botrstvo in zakaj je sploh potrebno, prvič sem ji lahko približala dejstvo, da otroci živijo na povsem drugačen način kot ona. O tem sva se veliko pogovarjali. Odzvala se je odprto, prizadeto, z občutkom empatije, kar mi je takrat veliko pomenilo. Predvsem pa mi je veliko pomenilo, da se je v hipu odzvala z odločitvijo ‘ne potrebujem žepnine, prosim, a sem lahko botra’ in sva tako pravzaprav od takrat skupaj botri. In od mene nikoli ni dobila žepnine.”
Trajnik za 99 let kot dokaz zaupanja
Projekt Botrstvo vsak ponedeljek na Valu 202 podpiramo že skoraj pet let. Nastal je na pobudo gospe Milene Štular predvsem kot ideja o pomoči pri zagotavljanju obšolskih dejavnosti in razvoju nadarjenih. Med “veterankami” med botri je tudi gospa Mojca Senčar, ena od najstarejših boter (ne le po botrskem stažu) je bila kljub številnim drugim humanitarnim akcijam in projektom, s katerimi se je srečevala ob svojem delu, takoj pripravljena sodelovati pri botrstvu. Poleg samega koncepta, da gre celoten znesek za točno določenega otroka, jo je najbolj pritegnilo to, da je vodenje projekta v po njenem prepričanju zanesljivih rokah, kar se ji zdi izjemno pomembno.
Kako trdno je bilo že takoj na začetku njeno prepričanje, da bo takrat tako rekoč neznan projekt uspel, dokazuje tudi to: “Na banki sem takoj sklenila trajnik, da mi ni bilo treba iz meseca v mesec skrbeti za plačila. Uslužbenka me je vprašala, za koliko časa, in sem ji takoj rekla, da neomejeno. Nato me je vprašala, ‘a za 99 let’, in sem sklenila botrstvo za 99 let. Če jih bo bog dal,« je hudomušna Mojca Senčar.
Bi morali botri s skupnim pritiskom zahtevati spremembe?
Obe botri “veteranki” zamerita državi, da ne upravičuje naziva socialna in ne poskrbi za povsem elementarne stvari za zdravo odraščanje otrok.
Mojca Randl pa se sprašuje, ali se ne bi botri ob obstoječem, kot sama pravi, razmeroma pasivnem botrstvu morali lotiti tudi odločnejših korakov k sistemskim spremembam: “Morda pa se je treba povezati in narediti javni apel in večji pritisk? Da ne ostane vse le pri izjavah Anite Ogulin in drugih gostov v oddajah … Povežimo se, zahtevajmo, podpišimo peticijo, apelirajmo na državo, naj spremeni vsaj zakonske neumnosti, ki se dogajajo. Ne zahtevam, da se rezervira ne vem koliko milijonov, ampak da se zakonodaja uredi tako, da otroci ne ostajajo brez vsega. To se zagotovo da urediti! Če pa za to potrebujejo pritisk, se pa organizirajmo!”
Obe sogovornici sta prepričani, da bodo projekti, kot je Botrstvo, vselej potrebni, prav tako pa, da ne bi smeli zagotavljati golega preživetja, pač pa res tako rekoč nadstandardno omogočanje razvoja nadarjenih in znanj. Več njunih razmišljanj najdete v posnetku oddaje.
Botrstvo kot poziv, naj vsak naredi kaj dobrega v svojem (mikro)okolju
Botrstvo se vseskozi trudi, da na različne načine opozarja in pomaga prepoznati stisko sočloveka v lastnem okolju, v katerem lahko vsak od nas naredi vsaj nekaj za sočloveka. Zato Botrstvo še zdaleč ni le pot 30 evrov od botra do otroka, ali z besedami Mojce Randl: “Botrstvo je zame veliko več. Je opozorilo vsem nam in poziv vsem nam, da vsak v svojem (mikro)okolju lahko naredi spremembo. Da bi to lahko storili, pa moramo problem najprej ozavestiti. Botrstvo to problematiko dobro predstavlja Sloveniji in nas vabi k temu, da se angažiramo in da razmišljamo, kaj lahko vsak dan naredimo v svojem okolju!”
Hvala vsem botrom in donatorjem za pomoč več kot 8200 otrokom
Upamo, da je to sporočilo tudi z našimi oddajami nagovorilo veliko ljudi. In jih spodbudilo k zavedanju, da prav vsak lahko kako pomaga sočloveku v stiski. Ob petletnici naše podpore Botrstvu smo res hvaležni prav vsakomur, ki je kakor koli pomagal ljudem v stiski, predvsem pa več tisoč botrom in številnim donatorjem, ki so pripomogli, da je Botrstvo doslej lahko pomagalo skoraj 8200 otrokom. Hvala prav vsem, ki ste to omogočili!
546 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
"Veteranki" med botri o projektu, njegovem poslanstvu in razočaranju nad državo. “Najpomembnejšima razlogoma številka ena in dve za pridružitev takrat šele nastajajočemu projektu je ime Milena Štular in Anita Ogulin, ker sem ju poznala, cenila njuno delo in sem jima povsem zaupala,” pravi gospa Mojca Randl, ki je skupaj s hčerko med več kot 7100 dosedanjimi botri v tem projketu nosi št. 2. Med “botrami veterankami” je tudi gospa Mojca Senčar, ena najstarejših boter, ne le po botrskem stažu, je bila, kljub številnim drugim humanitarnim akcijam in projektom, s katerimi se je srečevala ob svojem delu, takoj pripravljena botrovati. Poleg samega koncepta, da gre celoten znesek za točno določenega otroka, najbolj pritegnilo to, da je vodenje projekta v po njenem prepričanju zanesljivih rokah, kar se ji zdi izjemno pomembno.
"Veteranki" med botri o projektu, njegovem poslanstvu in razočaranju nad državo
“Najpomembnejša razloga številka ena in dve za pridružitev takrat šele nastajajočemu projektu sta Milena Štular in Anita Ogulin, ker sem ju poznala, cenila njuno delo in sem jima povsem zaupala,” pravi gospa Mojca Randl, ki je skupaj s hčerko med več kot 7100 dozdajšnjimi botri v tem projktu, ki nosi št. 2. “Tretji, morda meni najljubši razlog, pa je bilo dejstvo, da so se pri takrat dvanajstletni hčerki v šoli začele pojavljati žepnine. Sama sem imela s konceptom žepnine pri tej starosti kar nekaj težav. Zato sem ji pojasnila, kako deluje Botrstvo in zakaj je sploh potrebno, prvič sem ji lahko približala dejstvo, da otroci živijo na povsem drugačen način kot ona. O tem sva se veliko pogovarjali. Odzvala se je odprto, prizadeto, z občutkom empatije, kar mi je takrat veliko pomenilo. Predvsem pa mi je veliko pomenilo, da se je v hipu odzvala z odločitvijo ‘ne potrebujem žepnine, prosim, a sem lahko botra’ in sva tako pravzaprav od takrat skupaj botri. In od mene nikoli ni dobila žepnine.”
Trajnik za 99 let kot dokaz zaupanja
Projekt Botrstvo vsak ponedeljek na Valu 202 podpiramo že skoraj pet let. Nastal je na pobudo gospe Milene Štular predvsem kot ideja o pomoči pri zagotavljanju obšolskih dejavnosti in razvoju nadarjenih. Med “veterankami” med botri je tudi gospa Mojca Senčar, ena od najstarejših boter (ne le po botrskem stažu) je bila kljub številnim drugim humanitarnim akcijam in projektom, s katerimi se je srečevala ob svojem delu, takoj pripravljena sodelovati pri botrstvu. Poleg samega koncepta, da gre celoten znesek za točno določenega otroka, jo je najbolj pritegnilo to, da je vodenje projekta v po njenem prepričanju zanesljivih rokah, kar se ji zdi izjemno pomembno.
Kako trdno je bilo že takoj na začetku njeno prepričanje, da bo takrat tako rekoč neznan projekt uspel, dokazuje tudi to: “Na banki sem takoj sklenila trajnik, da mi ni bilo treba iz meseca v mesec skrbeti za plačila. Uslužbenka me je vprašala, za koliko časa, in sem ji takoj rekla, da neomejeno. Nato me je vprašala, ‘a za 99 let’, in sem sklenila botrstvo za 99 let. Če jih bo bog dal,« je hudomušna Mojca Senčar.
Bi morali botri s skupnim pritiskom zahtevati spremembe?
Obe botri “veteranki” zamerita državi, da ne upravičuje naziva socialna in ne poskrbi za povsem elementarne stvari za zdravo odraščanje otrok.
Mojca Randl pa se sprašuje, ali se ne bi botri ob obstoječem, kot sama pravi, razmeroma pasivnem botrstvu morali lotiti tudi odločnejših korakov k sistemskim spremembam: “Morda pa se je treba povezati in narediti javni apel in večji pritisk? Da ne ostane vse le pri izjavah Anite Ogulin in drugih gostov v oddajah … Povežimo se, zahtevajmo, podpišimo peticijo, apelirajmo na državo, naj spremeni vsaj zakonske neumnosti, ki se dogajajo. Ne zahtevam, da se rezervira ne vem koliko milijonov, ampak da se zakonodaja uredi tako, da otroci ne ostajajo brez vsega. To se zagotovo da urediti! Če pa za to potrebujejo pritisk, se pa organizirajmo!”
Obe sogovornici sta prepričani, da bodo projekti, kot je Botrstvo, vselej potrebni, prav tako pa, da ne bi smeli zagotavljati golega preživetja, pač pa res tako rekoč nadstandardno omogočanje razvoja nadarjenih in znanj. Več njunih razmišljanj najdete v posnetku oddaje.
Botrstvo kot poziv, naj vsak naredi kaj dobrega v svojem (mikro)okolju
Botrstvo se vseskozi trudi, da na različne načine opozarja in pomaga prepoznati stisko sočloveka v lastnem okolju, v katerem lahko vsak od nas naredi vsaj nekaj za sočloveka. Zato Botrstvo še zdaleč ni le pot 30 evrov od botra do otroka, ali z besedami Mojce Randl: “Botrstvo je zame veliko več. Je opozorilo vsem nam in poziv vsem nam, da vsak v svojem (mikro)okolju lahko naredi spremembo. Da bi to lahko storili, pa moramo problem najprej ozavestiti. Botrstvo to problematiko dobro predstavlja Sloveniji in nas vabi k temu, da se angažiramo in da razmišljamo, kaj lahko vsak dan naredimo v svojem okolju!”
Hvala vsem botrom in donatorjem za pomoč več kot 8200 otrokom
Upamo, da je to sporočilo tudi z našimi oddajami nagovorilo veliko ljudi. In jih spodbudilo k zavedanju, da prav vsak lahko kako pomaga sočloveku v stiski. Ob petletnici naše podpore Botrstvu smo res hvaležni prav vsakomur, ki je kakor koli pomagal ljudem v stiski, predvsem pa več tisoč botrom in številnim donatorjem, ki so pripomogli, da je Botrstvo doslej lahko pomagalo skoraj 8200 otrokom. Hvala prav vsem, ki ste to omogočili!
Z vsako novo in vse višjim zneskom na položnici se poglablja stiska ljudi, ki tudi ob rednih plačah ne zmorejo več poplačevati niti najosnovnejših stroškov. O tem pričajo zgodbe ljudi, ki so se po pomoč prisiljeni obrniti na humanitarne organizacije. Kako jim lahko pri tem pomaga Botrstvo?
Družine tudi s plačo ali dvema ne zmorejo več plačati vseh stroškov.
Skorajšnji začetek novega šolskega leta je zaznamoval tudi delo sodelavcev programa Botrstvo. Vse poletje so namreč prejemali prošnje za pomoč pri nabavi šolskih potrebščin, a tudi za nakup hrane in plačilo vse višjih položnic. Večina paketov in šolskih torb z osnovnimi potrebščinami je že razdeljenih družinam, ki brez te pomoči »brezplačnega šolanja« otrokom ne morejo več zagotoviti. Zbrali smo nekaj utrinkov, razmišljanj in tudi strahov staršev pred jesenjo.
Zbirna oddaja o doživljanju tega študijskega leta in težavah študentskega vsakdana.
Končuje se tretje s koronskimi ukrepi zaznamovano šolsko leto. In čeprav popolnega zapiranja šol ni bilo več, je bilo zelo drugačno od običajnih. Še posebno za tiste dijake, ki so v tem času šolanje začeli na srednjih šolah. Najteže je bilo za tiste, ki so že v osnovni šoli imeli večje učne težave, in za tiste, ki jim je šolanje na daljavo pustilo dolgotrajne posledice na znanju, motivaciji in duševnem zdravju. Kaj je bilo zanje letos najtežje, kako so se počutili, kakšne so pasti šolanja tam, kjer tudi učitelji mislijo, da je v učilnici sedijo dijaki z ogromno znanja in koliko razumevanja so bili deležni?
Kadar govorimo o šolarjih in dijakih, ki so imeli težave s šolanjem na daljavo in imajo še vedno težave s primanjkljaji v znanju, običajno pričakujemo, da gre za tiste z učnimi težavami ali tiste, ki živijo v vsestransko nespodbudnih okoljih. A težave imajo tudi dijaki gimnazij, na katere se vpisujejo le odličnjaki z izjemnimi talenti in ambicijami. Stiske doživljajo predvsem zaradi prevelikih pričakovanj, tudi do sebe, predvsem pa zaradi želje po visokih ocenah, ki jim bodo omogočile tudi izbiro najtežje dostopnih študijskih smeri in fakultet.
Letošnji konec šolskega leta na nekaterih šolah po kar dveh letih premora le organizirajo tudi valete in maturantske plese. Toda stroški zanje so vse višji, nemalokrat sledi še končni ali pa maturantski izlet, valete v razkošnosti vse bolj postajajo podobne maturantskim plesom. In vse to stane, šolski skladi, če na šolah sploh obstajajo, pa niso namenjeni za kritje tovrstnih stroškov. Tudi na ZPM Ljubljana Moste-Polje se zato obračajo družine, ki potrebujejo pomoč pri plačilu teh stroškov. Gre za pomembne prelomnice v življenju učencev in dijakov, a če jim starši tega ne morejo plačati, so že tako ranljivi učenci in dijaki mnogokrat odrinjeni na še bolj skrajni rob družbe.
Ker so iz šol pred nekaj tedni izginile še maske kot zadnji vizualni opomniki na epidemične ukrepe, se zdi, da je konec tudi posledic prilagajanja šolskega procesa v zadnjih dveh letih. A predvsem pri otrocih z učnimi težavami ali posebnimi potrebami, so posledice še zmeraj velike. V zadnjih tednih šolskega leta, ko je ocenjevanje še posebej intenzivno, je na stiske otrok znova vredno spomniti. Gostja: Specialna pedagoginja na OŠ Jožeta Moškriča v Ljubljani Martina Opaka Lešnjak.
Predvsem na začetku kolesarske športne poti je lahko nakup ustreznega vadbenega cestnega kolesa za družine mladih športnikov (pre)velik finančni zalogaj. Zato je kolesarski šampion Tadej Pogačar želel, da bi del izkupička, ki smo ga na dobrodelni dražbi Vala 202 iztržili za njegovo rumeno majico zmagovalca dirke po Franciji, namenili prav nakupu koles. Ob pomoči Fundacije Miroslava Cerarja za športnike iz socialno šibkih okolij in Kolesarske Zveze Slovenije je bila njegova želja pred kratkim izpolnjena in kolesarski klubi po vsej Sloveniji so za svoje mlade kolesarske upe že prejeli nova kolesa za treninge. In da bodo možnosti še nekoliko večje, 14 mladih kolesarjev iz dela preostalega izkupička dražbe Tadejeve zmagovite rumene majice dobiva pomoč za kritje stroškov treningov, priprav in opreme.
Izidi včerajšnjih volitev kažejo, da se bo s področji, ki najpomembneje krojijo usodo najranljivejših in mladih, ukvarjala drugačna ekipa kot v zadnjem mandatu. A ne glede na to, kdo jo bo sestavljal, bo moral razumeti, kakšne posledice so pustili epidemičnih ukrepi in katere so težave, ki so že pred epidemijo krojile otroštva revnejših družin, opozarja predsednica ZPM Moste Polje Anita Ogulin, današnja gostja Jane Vidic.
Zakaj se vsi mladi o poklicni prihodnosti ne morejo odločati le na podlagi svojih želja? Kako bo način šolanja med epidemijo zaznamoval družbo v prihodnosti in kako o družbeno pomembnih temah razmišljajo osnovnošolci in dijaki? Udeleženci 32. Nacionalnega otroškega parlamenta z naslovom Moja poklicna prihodnost opozarjajo, da se zaradi razslojevanja v času izobraževanja krepijo razlike med dostopnostjo različnih gimnazij, srednjih šol in univerz, kar vpliva na izbiro poklica. O skrbeh za poklicno prihodnost po epidemiji, ki izhajajo tudi iz neenake dostopnosti šolanja, razmišljajo Filip Demšar, Iva Čurković in Jon Lampej.
Domijada je vsakoletno športno kulturno srečanje dijaških domov Slovenije in zamejstva, ki se po dveh letih zatišja letos znova odvija, a predvsem na spletu. Dijaki se predstavljajo z likovnimi in fotografskimi izdelki, poteka literarni natečaj, izdelati je mogoče tudi inštalacijo, vsakič pa zbirajo tudi donacije za humanitarne namene.
Še tam, kjer so imeli otroci odlične pogoje za šolanje na domu, je tako šolanje marsikomu povzročalo težave. Toliko večje pa so imeli otroci, ki imajo doma slabe ali nikakršne pogoje in slabo podporo bližnjih za šolanje sploh. Med njimi je tudi veliko romskih otrok. Ti so v času epidemije sicer dobili pomoč svojih šol, nevladnih organizacij, pa tudi 26 romskih pomočnikov, ki so delovali ob pomoči projekta Skupaj za znanje. Tega je na osnovnih šolah organiziral Center šolskih in obšolskih dejavnosti. Romski pomočnici Mateja Kosec z Osnovne šole Metlika in Sandra Rudaš z Osnovne šole Beltinci sta nanizali nekaj izkušenj in razmislekov o tem, kako romske otroke učinkoviteje vključevati v šolsko okolje in jim pomagati tudi do boljše izobrazbe.
Čeprav uradni podatki policije za lansko leto ne kažejo porasta prijav družinskega nasilja, so izkušnje nevladnih organizacij in drugih, ki pomagajo žrtvam, precej drugačne. Nestrpnosti, agresije in nasilja, tudi družinskega, je vse več, podobno velja za medvrstniško nasilje, vse več je nasilja nad strokovnimi delavci, opozarja gostja oddaje, direktorica CSD Pomurje Sandra Fekonja. Porast klicev v svetovalnice in naraščajoče število žensk, ki so poiskale zatočišče v kateri od varnih hiš, beležijo tudi v nevladnih organizacijah. Čeprav se zdi, da so včasih institucije premalo učinkovite, pa prijava nasilja lahko reši življenje. Ena od telefonskih številk, ki deluje 24 ur dnevno, je številka SOS telefona za žrtve nasilja 080 11 55. Na njej svetujejo tako žrtvam kot tistim, ki ne vedo, kako prijaviti opaženo nasilje.
Čeprav uradni podatki policije za lansko leto ne kažejo porasta prijav družinskega nasilja, so izkušnje nevladnih organizacij in drugih, ki pomagajo žrtvam, precej drugačne. Nestrpnosti, agresije in nasilja, tudi družinskega, je vse več, podobno velja za medvrstniško nasilje, vse več je nasilja nad strokovnimi delavci, opozarja gostja oddaje, direktorica CSD Pomurje Sandra Fekonja. Porast klicev v svetovalnice in naraščajoče število žensk, ki so poiskale zatočišče v kateri od varnih hiš, beležijo tudi v nevladnih organizacijah. Čeprav se zdi, da so včasih institucije premalo učinkovite, pa prijava nasilja lahko reši življenje. Ena od telefonskih številk, ki deluje 24 ur dnevno, je številka SOS telefona za žrtve nasilja 080 11 55. Na njej svetujejo tako žrtvam kot tistim, ki ne vedo, kako prijaviti opaženo nasilje.
"Nikoli mi niso pripovedovale o tem, kaj jedo v šoli ali v vrtcu, prej smo pač šli v trgovino in kupili tisto, kar smo radi jedli. Zdaj mi navdušeno povejo, da so jedle čokoladni namaz! Da so dobile pecivo! Da sošolcev ni bilo v šoli in so lahko dobile tri mandarine!" pove mama 10-letne Ane, 6-letne Nike in 4-letne Lare. Po njeni hudi bolezni in izgubi poslovne dejavnosti, ki so jo uničili ukrepi ob epidemiji, je vsak njihov strošek preračunan do centa, hrana res najosnovnejša, največji strah pa, da deklici ne bi mogli več plesati v plesni šoli. Pa čeprav s ponošenimi in premajhnimi copati.
Pomislite na katerikoli zdravstveni ukrep: ob vsakem vedno v obzir vzamemo tudi negativne reakcije, školjive učinke. Zakaj tega nisom storili tukaj?
Več kot 11.500 otrok in 9000 botrov, 24 milijonov evrov zbranih sredstev in številne zgodbe, stiske, spodbude in srečni razpleti v desetletju podpore Vala 202 programu Botrstvo v Sloveniji.
Prav danes se začenjajo zimske šolske počitnice za prvi del šolarjev in dijakov, končalo se je tudi ocenjevalno obdobje. Kako po skoraj dveh letih učenci gledajo na ocenjevanje, ki je bilo izvedeno tudi na daljavo, kako sami ocenjujejo kakovost znanja, ki so ga dobili v tem času, kako so se uresničile obljube, da bodo zamujeno snov in ocene nadoknadili počasi in jim pomagali zakrpati luknje v znanju? Svoje izkušnje in mnenja so z nami delili devetošolci z OŠ Dobrova.
Devetošolci OŠ Dobrova so skušali ubesediti, kaj vse se jim je v času epidemije, sploh pa v času šolanja na daljavo, zgodilo in katere posledice še zmeraj čutijo. Pogosto smo namreč lahko slišali, da so otroci odporni, da je njihovo doživljanje sprememb v času epidemije močno povezano s tem, kako jim jih prikazujejo in kako jih doživljajo njihovi bližnji, pa da so mladi nekoč brez posledic preživeli še kaj hujšega. A kaj o tem pravijo sami? Kako so doživljali čase šolanja od doma, kako so doživeli odnose med seboj in kako odnos učiteljev do njih, ko so se vrnili v klopi? Se počutijo slišane in razumljene? In kako čutijo posledice še danes, ko se zdi, da se kolektivno pretvarjamo, da jih ni več?
Neveljaven email naslov