Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pet let, 9,2 milijona evrov, več kot 7100 botrov in vsestranska pomoč za 8.200 otrok. Donatorji meseca so prispevali 550.000 evrov.
Pet let, 9,2 milijona evrov, več kot 7100 botrov in vsestranska pomoč za 8200 otrok; donatorji meseca so prispevali 550.000 evrov
“Botrstvo je veliko več, kot si ljudje predstavljajo, saj otroke vseskozi spremljamo in tudi poskrbimo, da se sredstva res porabijo za dobrobit otrok,” na začetku pojasni Tina Kočar, koordinatorka projekta, ki je do danes pomagal skoraj 8200 otrokom iz res vse države. Za to je poskrbelo 7149 botrov, med njimi tudi taki, ki ga podpirajo celo iz tujine, tudi z drugih celin. Pred natančno petimi leti, preden je takrat malo znan projekt z vsakotedenskimi oddajami medijsko podprl Val 202, je svojega botra imelo 211 otrok, po objavah prvih zgodb se je število skokovito povečalo. Trenutno za več kot 5100 vključenih otrok skrbi nekaj več kot 4400 botrov.
Za prav vsakega od otrok vodijo skrbno evidenco, ki od trenutka vključitve skuša otroku pomagati na kar največ področjih: začne se z vlogo, pojasnjuje Matija, ob še eni Tini in Sabini edini moški del četverice, ki vsakodnevno sodeluje pri projektu: “Vloga mora biti popolna, kar pomeni, da mora poleg odločbe Centra za socialno delo vsebovati še podrobnejši opis družinskih razmer. Predlagatelj, ki je lahko le uradna verodostojna institucija, ki pozna razmere, v katerih otrok živi, in jamči za te podatke, pa mora dodati še opis otrokovih talentov, želja, potreb, kaj mu je v šoli všeč …”
Na ta način lahko natančno izvedo, kam bi otroka še lahko vključili, kako bi mu lahko pomagali: “Te podatke hranimo v posebnih bazah zato, da vemo, komu še morda lahko pomagamo s kakšnimi donacijami opreme, kdo si želi v kak šport, kdo potrebuje glasbila. Včasih se tudi zgodi, da dobimo kakšne vstopnice za koncerte ali športne prireditve in lahko s pomočjo baz poiščemo tiste, ki bi jim ogled takega dogodka veliko pomenil,” doda še ena Tina.
Z vsemi prispelimi popolnimi vlogami, s katerimi je otrok prvič predlagan v Botrstvo, posebna komisija opravi neke vrste triažo in jih glede na nujnost pomoči razdeli v tri skupine, tako da prvi pomoč dobijo tisti, pri katerih se res mudi, kakšen mesec, dva ob pomanjkanju botrov pa tudi tri pa počakajo tisti, ki jih čakanje ne zaznamuje tako usodno, v tem procesu pa so posebej pozorni, ali lahko pomagajo tudi družini kot celoti, pojasni Sabina: “Velikokrat prav zato spet pokličemo predlagatelje in družino, da s pogovorom dobimo še kakšno informacijo in jih opozorimo na pomoč, za katero morda še niso zaprosili. Ponudimo jim pravno svetovanje, psihosocialno pomoč, želimo jim pomagati celostno, da se lahko družina sama čim prej postavi na lastne noge.”
Komunikacije med predlagatelji, ki so po večini šole, centri za socialno delo, a tudi vrtci, zdravniki, pa tudi druga humanitarna društva, je res ogromno, saj dnevno na sedež botrstva prihaja v povprečju 40 vlog za prvo vključitev oz. za podaljšanje Botrstva. In noben otrok ni le številka.
A ne glede na možno večplastno pomoč, sredstva botra, ki gredo otroku, ostajajo osnova, podarja Matija: “Ves denar, ki ga botri nakažejo, je prenakazan in porabljen za otrokovo dobrobit. Stroški, ki ob tem nastajajo in so v letu 2016 znašali le 5,03 odstotka celotnih prihodkov, se krijejo iz posebnega, ločenega botrskega sklada. Posebej bi poudaril, da so res vsa sredstva porabljena za otroka: lahko jih prejema neposredno, denimo klub ali šola, lahko pa tudi starši. A v tem primeru morajo starši s plačanimi računi oz. položnicami dokazovati, za kaj je bil denar porabljen. V najslabšem primeru sta to seveda hrana in osnovno preživetje, sicer pa gre za potrebščine, šolske in obšolske dejavnosti.”
Dokazovanje upravičenosti porabe sredstev, kadar jih prejemajo starši, poteka vse leto, enkrat na leto pa mora predlagatelj vlogo obnoviti oz. podaljšati. Ob tem je obvezna ne le odločba CSD, ki jo ta izda ob preverjanju podatkov o družini iz več kot 40 baz, pač pa tudi potrdilo verodostojnega predlagatelja, ki jamči za podatke in družinske razmere res pozna. Vse skupaj oblikuje najbrž najvišjo možno zaščito pred zlorabami in zagotavlja, do so v projekt res vključeni otroci, ki pomoč potrebujejo. In tudi s takim sistemom delovanja je Botrstvo izjemen humanitarni projekt. Posebnost pa je še nekaj: poleg rednega nakazila lahko botri za varovance pripravijo tudi pakete, decembra je bilo prek nas tako obdarjenih več kot 550 otrok. Če boter želi, pojasni Tina, lahko pri ZPM Moste Polje dobi tudi podatke o tem, ali otrok potrebuje pomoč pri plačilu kakšnih izrednih stroškov, rednih šolskih dejavnosti, letovanj, lahko izve mesec rojstva, če bi ga želel obdariti s paketom: “Pri tem pa opozarjamo, da paketov nikoli ne odpiramo, zato je zelo pomembno, da botri na paket napišejo svojo referenčno številko, ki so jo dobili ob vpisu in je zapisana tudi na položnici. Le tako lahko paket dostavimo v res prave roke.”
A pošta je tudi tukaj dvosmerna: “Posredujemo tudi zahvalna pisma, ki jih varovanci pošiljajo svojim botrom, v katerih se zahvalijo in s katerimi vidimo, kako teh 30 evrov, ki morda komu nič ne pomenijo, zanje pomenijo ves svet, ker jim odpirajo vrata do dejavnosti in do enakovrednosti z vrstniki.”
A ne glede na to, kako intenzivno morda komunicirata boter in družina, ZPM Moste Polje ostaja nujen vmesnik in vsa leta delovanja so dokazala, da je takšna anonimnost za botra in družino vendarle najboljša odločitev, je jasna koordinatorka projekta: “Pogosto se srečamo z željo botra, da bi se srečal z družino, česar se družine pogosto ustrašijo. Spoštujemo njihovo odločitev in jih ne želimo spravljati v še večjo stisko, ker so bili zaradi revščine že tolikokrat stigmatizirani. Postali so profesionalci v skrivanju stiske med štirimi stenami, pogosto tudi sebi ne želijo priznati, kaj se jim dogaja. Zato prosimo botre za razumevanje: nikakor ne gre za to, da si družina ne želi spoznati človeka, ki mu je neskončno hvaležna, pač pa se ne more soočati s tem, da mora o svoji stiski še nekomu govoriti.”
Kljub temu pa nadzorniki Botrstva za prav vsakega otroka lahko kadar koli preverijo, kaj se je s sredstvi zares dogajalo, saj je v bazah shranjeno sleherno vplačilo in prenakazilo med celotnim botrstvom. Ob tem pa se ekipa Botrstva zelo zaveda občutljivosti vseh zbranih podatkov, dostop do njih imajo le štirje ljudje, ki so opravili tudi potrebna izobraževanja za delo s takšno dokumentacijo.
Ob tem je treba znova in vsakič povedati, da so vsa sredstva, ki jih boter nakaže otroku, prav tako pa vsa sredstva, ki jih poslušalci donirajo družinam, predstavljenim v zgodbah na Valu 202, in vsa donirana z SMS-sporočili, v celoti in do zadnjega centa porabljena za namen, za katerega so jih ljudje ali podjetja darovali. Stroški, ki v projektu s pet tisoč vključenih otrok, deset tisoč mesečnih nakazil in prenakazil, nujno nastajajo, se krijejo iz posebnega Botrskega sklada, v katerega se stekajo tudi sredstva donatorjev meseca, katerih imena v programu Vala 202 lahko slišite v kratkih spotih. V petih letih se je z njihovo pomočjo zbralo več kot 550.000 sredstev, namenjenih tudi temu, da otrok nikoli ne občuti, ali je njegov boter morda tisti mesec pozabil plačati pričakovani znesek, saj se sredstva založijo prav iz tega sklada. Omogočajo pa tudi delovanje dijaškega sklada ter podporo nadarjenim športnikom in umetnikom.
V vseh letih delovanja je bilo v Botrstvu doslej zbranih 9,2 milijona evrov sredstev, ki so jih prispevali botri in številni donatorji, botrstva brez njih ne bi bilo: “Projekta ne bi bilo brez dobrih ljudi, ki se najbrž niti ne zavedajo, koliko dobrega so storili z donirano finančno ali materialno pomočjo. Mi smo tem ljudem gledali v oči in vemo, koliko jim pomeni. Zato res iskrena hvala vsem, ki so kadar koli pomagali.”
Hvala vsem tudi v imenu Vala 202, hvala za zaupanje tudi v naše delo, le vsi skupaj namreč pripomoremo tudi k srečnim razpletom: “Najlepše od vsega je, ko dobimo klic ali sporočilo od družine, da se je njihov položaj izboljšal. In da bodo odslej zmogli sami!”
551 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Pet let, 9,2 milijona evrov, več kot 7100 botrov in vsestranska pomoč za 8.200 otrok. Donatorji meseca so prispevali 550.000 evrov.
Pet let, 9,2 milijona evrov, več kot 7100 botrov in vsestranska pomoč za 8200 otrok; donatorji meseca so prispevali 550.000 evrov
“Botrstvo je veliko več, kot si ljudje predstavljajo, saj otroke vseskozi spremljamo in tudi poskrbimo, da se sredstva res porabijo za dobrobit otrok,” na začetku pojasni Tina Kočar, koordinatorka projekta, ki je do danes pomagal skoraj 8200 otrokom iz res vse države. Za to je poskrbelo 7149 botrov, med njimi tudi taki, ki ga podpirajo celo iz tujine, tudi z drugih celin. Pred natančno petimi leti, preden je takrat malo znan projekt z vsakotedenskimi oddajami medijsko podprl Val 202, je svojega botra imelo 211 otrok, po objavah prvih zgodb se je število skokovito povečalo. Trenutno za več kot 5100 vključenih otrok skrbi nekaj več kot 4400 botrov.
Za prav vsakega od otrok vodijo skrbno evidenco, ki od trenutka vključitve skuša otroku pomagati na kar največ področjih: začne se z vlogo, pojasnjuje Matija, ob še eni Tini in Sabini edini moški del četverice, ki vsakodnevno sodeluje pri projektu: “Vloga mora biti popolna, kar pomeni, da mora poleg odločbe Centra za socialno delo vsebovati še podrobnejši opis družinskih razmer. Predlagatelj, ki je lahko le uradna verodostojna institucija, ki pozna razmere, v katerih otrok živi, in jamči za te podatke, pa mora dodati še opis otrokovih talentov, želja, potreb, kaj mu je v šoli všeč …”
Na ta način lahko natančno izvedo, kam bi otroka še lahko vključili, kako bi mu lahko pomagali: “Te podatke hranimo v posebnih bazah zato, da vemo, komu še morda lahko pomagamo s kakšnimi donacijami opreme, kdo si želi v kak šport, kdo potrebuje glasbila. Včasih se tudi zgodi, da dobimo kakšne vstopnice za koncerte ali športne prireditve in lahko s pomočjo baz poiščemo tiste, ki bi jim ogled takega dogodka veliko pomenil,” doda še ena Tina.
Z vsemi prispelimi popolnimi vlogami, s katerimi je otrok prvič predlagan v Botrstvo, posebna komisija opravi neke vrste triažo in jih glede na nujnost pomoči razdeli v tri skupine, tako da prvi pomoč dobijo tisti, pri katerih se res mudi, kakšen mesec, dva ob pomanjkanju botrov pa tudi tri pa počakajo tisti, ki jih čakanje ne zaznamuje tako usodno, v tem procesu pa so posebej pozorni, ali lahko pomagajo tudi družini kot celoti, pojasni Sabina: “Velikokrat prav zato spet pokličemo predlagatelje in družino, da s pogovorom dobimo še kakšno informacijo in jih opozorimo na pomoč, za katero morda še niso zaprosili. Ponudimo jim pravno svetovanje, psihosocialno pomoč, želimo jim pomagati celostno, da se lahko družina sama čim prej postavi na lastne noge.”
Komunikacije med predlagatelji, ki so po večini šole, centri za socialno delo, a tudi vrtci, zdravniki, pa tudi druga humanitarna društva, je res ogromno, saj dnevno na sedež botrstva prihaja v povprečju 40 vlog za prvo vključitev oz. za podaljšanje Botrstva. In noben otrok ni le številka.
A ne glede na možno večplastno pomoč, sredstva botra, ki gredo otroku, ostajajo osnova, podarja Matija: “Ves denar, ki ga botri nakažejo, je prenakazan in porabljen za otrokovo dobrobit. Stroški, ki ob tem nastajajo in so v letu 2016 znašali le 5,03 odstotka celotnih prihodkov, se krijejo iz posebnega, ločenega botrskega sklada. Posebej bi poudaril, da so res vsa sredstva porabljena za otroka: lahko jih prejema neposredno, denimo klub ali šola, lahko pa tudi starši. A v tem primeru morajo starši s plačanimi računi oz. položnicami dokazovati, za kaj je bil denar porabljen. V najslabšem primeru sta to seveda hrana in osnovno preživetje, sicer pa gre za potrebščine, šolske in obšolske dejavnosti.”
Dokazovanje upravičenosti porabe sredstev, kadar jih prejemajo starši, poteka vse leto, enkrat na leto pa mora predlagatelj vlogo obnoviti oz. podaljšati. Ob tem je obvezna ne le odločba CSD, ki jo ta izda ob preverjanju podatkov o družini iz več kot 40 baz, pač pa tudi potrdilo verodostojnega predlagatelja, ki jamči za podatke in družinske razmere res pozna. Vse skupaj oblikuje najbrž najvišjo možno zaščito pred zlorabami in zagotavlja, do so v projekt res vključeni otroci, ki pomoč potrebujejo. In tudi s takim sistemom delovanja je Botrstvo izjemen humanitarni projekt. Posebnost pa je še nekaj: poleg rednega nakazila lahko botri za varovance pripravijo tudi pakete, decembra je bilo prek nas tako obdarjenih več kot 550 otrok. Če boter želi, pojasni Tina, lahko pri ZPM Moste Polje dobi tudi podatke o tem, ali otrok potrebuje pomoč pri plačilu kakšnih izrednih stroškov, rednih šolskih dejavnosti, letovanj, lahko izve mesec rojstva, če bi ga želel obdariti s paketom: “Pri tem pa opozarjamo, da paketov nikoli ne odpiramo, zato je zelo pomembno, da botri na paket napišejo svojo referenčno številko, ki so jo dobili ob vpisu in je zapisana tudi na položnici. Le tako lahko paket dostavimo v res prave roke.”
A pošta je tudi tukaj dvosmerna: “Posredujemo tudi zahvalna pisma, ki jih varovanci pošiljajo svojim botrom, v katerih se zahvalijo in s katerimi vidimo, kako teh 30 evrov, ki morda komu nič ne pomenijo, zanje pomenijo ves svet, ker jim odpirajo vrata do dejavnosti in do enakovrednosti z vrstniki.”
A ne glede na to, kako intenzivno morda komunicirata boter in družina, ZPM Moste Polje ostaja nujen vmesnik in vsa leta delovanja so dokazala, da je takšna anonimnost za botra in družino vendarle najboljša odločitev, je jasna koordinatorka projekta: “Pogosto se srečamo z željo botra, da bi se srečal z družino, česar se družine pogosto ustrašijo. Spoštujemo njihovo odločitev in jih ne želimo spravljati v še večjo stisko, ker so bili zaradi revščine že tolikokrat stigmatizirani. Postali so profesionalci v skrivanju stiske med štirimi stenami, pogosto tudi sebi ne želijo priznati, kaj se jim dogaja. Zato prosimo botre za razumevanje: nikakor ne gre za to, da si družina ne želi spoznati človeka, ki mu je neskončno hvaležna, pač pa se ne more soočati s tem, da mora o svoji stiski še nekomu govoriti.”
Kljub temu pa nadzorniki Botrstva za prav vsakega otroka lahko kadar koli preverijo, kaj se je s sredstvi zares dogajalo, saj je v bazah shranjeno sleherno vplačilo in prenakazilo med celotnim botrstvom. Ob tem pa se ekipa Botrstva zelo zaveda občutljivosti vseh zbranih podatkov, dostop do njih imajo le štirje ljudje, ki so opravili tudi potrebna izobraževanja za delo s takšno dokumentacijo.
Ob tem je treba znova in vsakič povedati, da so vsa sredstva, ki jih boter nakaže otroku, prav tako pa vsa sredstva, ki jih poslušalci donirajo družinam, predstavljenim v zgodbah na Valu 202, in vsa donirana z SMS-sporočili, v celoti in do zadnjega centa porabljena za namen, za katerega so jih ljudje ali podjetja darovali. Stroški, ki v projektu s pet tisoč vključenih otrok, deset tisoč mesečnih nakazil in prenakazil, nujno nastajajo, se krijejo iz posebnega Botrskega sklada, v katerega se stekajo tudi sredstva donatorjev meseca, katerih imena v programu Vala 202 lahko slišite v kratkih spotih. V petih letih se je z njihovo pomočjo zbralo več kot 550.000 sredstev, namenjenih tudi temu, da otrok nikoli ne občuti, ali je njegov boter morda tisti mesec pozabil plačati pričakovani znesek, saj se sredstva založijo prav iz tega sklada. Omogočajo pa tudi delovanje dijaškega sklada ter podporo nadarjenim športnikom in umetnikom.
V vseh letih delovanja je bilo v Botrstvu doslej zbranih 9,2 milijona evrov sredstev, ki so jih prispevali botri in številni donatorji, botrstva brez njih ne bi bilo: “Projekta ne bi bilo brez dobrih ljudi, ki se najbrž niti ne zavedajo, koliko dobrega so storili z donirano finančno ali materialno pomočjo. Mi smo tem ljudem gledali v oči in vemo, koliko jim pomeni. Zato res iskrena hvala vsem, ki so kadar koli pomagali.”
Hvala vsem tudi v imenu Vala 202, hvala za zaupanje tudi v naše delo, le vsi skupaj namreč pripomoremo tudi k srečnim razpletom: “Najlepše od vsega je, ko dobimo klic ali sporočilo od družine, da se je njihov položaj izboljšal. In da bodo odslej zmogli sami!”
Zakaj nismo bolj prisluhnili stiskam študentov že takrat, ko so nastajale? Kako se bo nadobudna in kritična generacija sploh približala zeleni veji? Kakšne možnosti ima v svetu, ki se s prihodnostjo spogleduje negotovo in neodločno? V prvem delu serije o stiskah študentov razmišljamo o anksioznosti med epidemijo, ki traja tudi v novi normalnosti. Gosta oddaje: Sara Svati Sharan, študentka 2. stopnje Filozofije na UL in doc. dr. Tomaž Vec, vodja Psihosocialne svetovalnice UL.
Še vedno velja, da je knjiga najlepše darilo. Še posebej, če je to nova slikanica z naslovom Botrovo darilo. Ta je izšla ob jubilejni 10. obletnici projekta Botrstvo v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine in Mladinsko knjigo. V njej na silno simpatičen, preprost in nekoliko šaljiv način izvemo, kaj je program Botrstvo in kako malo je potrebno, da nekomu s solidarnostjo in sočutnostjo spremenimo življenje na bolje. Pogovarjali smo se z avtorjem slikanice Boštjanom Gorencem Pižamo.
»Mislim, da nam na splošno v 21. stoletju primanjkuje tega empatičnega odnosa do sočloveka, na vseh področjih. Morda je tudi pri odločevalcih premalo izkušenj, na kakšen način, po kakšni poti nekdo odrašča. Mnogi, ki so danes na odločevalci, so odraščali v bistveno bolj socialno, ekonomsko, pa tudi družbeno prijaznejšem okolju,« na napačne odločitve, da se tudi dijaške domove v času epidemije popolnoma zapre, opozarja dolgoletna vzgojiteljica v celjskem Dijaškem domu Nataša Kajba Gorjup.
Različne okoliščine in vzroki pripeljejo dijake do odločitve da bi bilo bivanje v dijaškem domu za uspešnost šolanja bolj smiselno kot velika izguba časa z vsakodnevnimi vožnjami do šole in nazaj. Toda strošek za bivanje je lahko tudi nepremostljiva ovira, zato v programu Botrstvo dijakom, ki bi jim prav ta znesek preprečil, da bi se šolali na želeni šoli ali imeli možnost za razvoj svojih talentov, pomagajo pri plačilu. Takih je bilo že več kot 500, letos pa bosta med prejemniki tudi Lovro in Kaja.
Z novim šolskim letom so (vsaj za zdaj) na polno zaživeli tudi dijaški domovi, bivanja v njih pa nimajo zagotovljenega vsi, ki bi ga potrebovali. Še vedno namreč velja, da mladostniki, ki prihajajo iz finančno šibkih družin, ne morejo dobiti polne subvencije za bivanje, čeprav bi jim sicer morda bilo onemogočeno šolanje na izbrani šoli ali pa doma ne bi imeli spodbudnih razmer za šolanje. Zato je program Botrstvo pred leti ponudil pomoč v obliki t.i. dijaškega sklada, iz katerega lahko z donatorskimi sredstvi izbranim dijakom omogočijo subvencionirano bivanje. Doslej so pomagali že več kot 500 dijakom, tudi letos bo pomoč potrebovalo več kot 100.
Začelo se je že tretje šolsko leto, zaznamovano z epidemijo, ki je zelo močno posegla v življenja otrok in mladostnikov. Na posledice, ki bodo nedvomno večplastne in dolgoročne, smo neštetokrat opozorili. Poletne počitnice težav seveda niso izbrisale, kar so še posebej občutili spremljevalci na letovanjih, sploh v tistih skupinah, kjer so bili otroci z nakopičenimi stiskami. Ker so se s temi vrnili tudi v šolske klopi, so lahko izkušnje poletnih vzgojiteljev zagotovo v pomoč učiteljem, ki se bodo z njimi srečevali v šolah.
Le še v urah štejemo trajanje letošnjih poletnih počitnic, v katerih je bilo druženje otrok in mladostnikov z vrstniki še posebej pomembno. Zanj so bili namreč poldrugo leto močno prikrajšani, zato so se ga močno veselili tudi tisti, ki živijo v spodbudnih okoljih in s šolanjem na daljavo niso imeli večjih težav. Letovanja so priložnost za sprostitev, a tudi za razmislek, kaj se otrokom dogaja in kakšni vstopajo v novo šolsko leto. Odmik od doma kamorkoli, kjer so se otroci in mladi lahko družili in se sprostili, je bil letos še posebej dragocen. Hvala prav vsem, ki ste s SMS z geslom BOTER5 ali BOTER10, poslanim na številko 1919 omogočili, da so lahko bili na letovanjih v hribih, na morju, v taborniških druženjih ali na potovanju tudi otroci iz programa Botrstvo. V naših oddajah jih bomo spremljali tudi v prihajajočem šolskem letu.
Urška je dolgoletna vzgojiteljica na letovanjih ZPM Ljubljana Moste - Polje. Letos je bila vodja že štirih letovanj, prvega med prvomajskimi počitnicami, ko so bile posledice nekajmesečnega šolanja na daljavo pri otrocih zelo žive. Bistveno več je agresije, otroci so izgubili velik del veščin reševanja težav, vzpostavljanja medsebojnih stikov, nepričakovano velike spremembe se kažejo tudi pri telesni pripravljenosti. In kot še nikoli doslej je strah pred šolo in neuspehom ostal v njih tudi po začetku počitnic.
Zaupanje v delo humanitarnih organizacij in posameznikov je temeljni, a najbolj krhek del humanitarnosti tako za tiste, ki pomoč sprejemajo, kot za tiste, ki so jo pripravljeni ponuditi. Po desetletju obstoja je Botrstvo zagotovo najbolj zaupanja vreden humanitarni program za otroke pri nas. To dokazujejo ne le dolgoletni donatorji in skupaj zbranih več kot 21 milijonov evrov donacij, pač pa tudi neodvisne revizije. In Botrstvo, tako kot celotna organizacija ZPM Ljubljana Moste - Polje, kjer ga vodijo, so med redkimi humanitarci, ki so že nekaj let pod profesionalnim in neodvisnim revizorskim nadzorom, poudarja pobudnica in predsednica nadzornega sveta Botrstva Milena Štular.
Konec pouka prinaša le varljiv občutek, da je z njim tudi konec vseh stisk in posledic neprimernih in nesorazmernih ukrepov, ki so jih bili v času šolanja na daljavo deležni mladi. Počitnice so zato priložnost, da mladim pomagamo, a so tudi past, da bi mladi težave še intenzivneje reševali s pomočjo ždenja pred zasloni, z alkoholom, drogami ali drugimi oblikami zasvojenosti. Tudi na to opozarja tokratna sogovornica, članica strokovne skupine Slovenske krovne zveze za psihoterapijo, dolgoletna terapevtka v Drogart svetovalnici in zdravnica Mina Paš.
Pravkar končano šolsko leto z vsemi posebnostmi in absurdi je razgalilo že dolgo znane slabosti in slepe ulice slovenskega šolstva. A zdi se, da najbolj nenavadno šolsko leto v zgodovini samostojne države ni dobilo nobene prave evaluacije. Duševno stanje otrok se namreč ne spremlja tako sistematično kot telesno, zato je pozornost na stiske mladih med šolami zelo raznolika. V OŠ Lava v Celju so jih sistematično spremljali in beležili že od decembra lani. Kljub temu jih na agresijo, nestrpnost, napetost in apatičnost otrok nič ni moglo zares pripraviti, priznava ravnateljica Marijana Kolenko.
S še zadnjimi ustnimi izpiti svoje šolanje na srednjih šolah končujejo dijaki zaključnih letnikov, ki so bili od marca lani v šoli le nekaj tednov. Kljub temu matura poteka v skoraj nespremenjeni različici. Predvsem za dijake, ki so to priprave na maturo morali opraviti v težjih okoliščinah, je bila matura izjemno zahteven preizkus z grenkim priokusom.
Že skoraj četrt stoletja je 15. junij svetovni dan ozaveščanja o nasilju nad starejšimi, ki kljub temu pogosto ostaja neodkrito in zamolčano. Strokovnjaki ocenjujejo, da je prijavljen le vsaj 24. primer. Večjo raziskavo o nasilju nad starejšimi pri nas so pred nekaj leti naredili v Inštitutu Antona Trstenjaka. Takrat je v 70 odstotkih prevladovalo verbalno nasilje, z nekaj manj kot 15 odstotki telesno in z dobrimi desetimi odstotki ekonomsko nasilje. Večina starostnikov je nasilje doživela doma, v veliki večini so bili povzročitelji družinski člani ali znanci, kar 90 odstotkov povzročenega nasilja nad starostniki pa je bilo nehotenega.
Matura,finalno dejanje srednješolskega izobraževanja, je že v polnem teku, kljub temu, da je za letošnjimi maturanti dobro leto skrajno neobičajnega poteka šolanja. Čeprav so strokovnjaki, učitelji, dijaki in starši opozarjali, da proces učenja nikakor ni primerljiv, so odločevalci ostali neomajni. Matura poteka z minimalnimi spremembami in ob popolnem neupoštevanju tega, v kako različnih razmerah, okoliščinah in duševnih stanjih so dijaki preživeli več kot leto dni.
Nesprejemljiv je način, kako smo ravnali z otroki. Nevarna iluzija je, da so otroci vse te mesece počivali, velika napaka pa, če bomo ocenjevanja in popravne izpite raztegnili čez poletje.
Med 11.000 vključenimi v program Botrstvo je tudi Klemen, mlad košarkar, ki je mamo izgubil kmalu po rojstvu, očeta pa v najbolj občutljivih najstniških letih, prav sredi pomembnega tekmovanja. Na lastno željo je s svojo ekipo vztrajal do konca tekmovanja. Košarka mu je bila v tolažbo tudi v času, ko se je življenje brez staršev povsem spremenilo, a je finančno postajala vse večji zalogaj. Zaradi velikega talenta in vztrajnosti je bil leta 2017 izbran med prejemnike sredstev dobrodelne dražbe športnih copat Luke Dončića.
Razstava o zgodbah otrok, ki jim je program Botrstvo s pomočjo botrov in donatorjev že pomagal do boljše prihodnosti in o zgodbah, ki še čakajo na tako priložnost, je osrednji dogodek ob deseti obletnici tega najbolj prepoznavnega programa pomoči za otroke.
Šolsko leto, ki je v tako veliki meri potekalo na daljavo, je nedvomno prineslo veliko posledic. Za nekatere otroke in mladostnike celo olajšanje, večina bo čez čas nanj gledala kot na zanimiv čas posebnih preizkušenj. Nedvomno pa bo del otrok in mladostnikov še dolgo čutil negativne posledice slabih materialnih in socialnih razmer, nasilja, zanemarjanja, tudi prikrajšanosti za pomoč, po vrnitvi v šole pa tudi nerazumevanje za vse stiske, ki so se nabrale. Prav zato so pri ZPM LJ Moste Polje pred zadnjim poglavjem tega šolskega leta s posebnim pozivom opozorili na velikokrat prikrite stiske in pozvali naj bo šola predvsem dejavnik varnosti in ne dejavnik še večjih stisk.
Zoomifikacija življenja je bolj kot katerokoli generacijo prizadela mlade, takoimenovani digitalni domorodci so pred zasloni preživeli več časa, kot kadarkoli prej. V prvem valu vsak šolski dan v povprečju kar 7 ur, v drugem valu še več. Željo po učenju in življenju v živo so po letu dni izrazili tudi javno, tako na družbenih medijih kot tudi v javnem prostoru. Mladi torej želijo in potrebujejo stik v živo, raziskave pa kažejo, da mladi niso le potrošniki vsebin in zasvojeni uporabniki, temveč so stvari precej bolj kompleksne.
Epidemija je otroke in mladostnike še bolj prikovala k računalnikom, tablicam in pametnim telefonom, saj so ti postali nujno orodje za šolanje. Nekateri otroci so se prvič srečali s sodobno tehnologijo, drugim so splet in socialna omrežja dobro poznana. Miha Kramli, terapevt in vodja centra za zdravljenje zasvojenosti v novogoriškem zdravstvenem domu, opaža več zlorab sodobne tehnologije, ko so otroci in mladostniki čas pred računalniki, namesto za učenje, izkoriščali za zabavo.
Neveljaven email naslov