Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pet let, 9,2 milijona evrov, več kot 7100 botrov in vsestranska pomoč za 8.200 otrok. Donatorji meseca so prispevali 550.000 evrov.
Pet let, 9,2 milijona evrov, več kot 7100 botrov in vsestranska pomoč za 8200 otrok; donatorji meseca so prispevali 550.000 evrov
“Botrstvo je veliko več, kot si ljudje predstavljajo, saj otroke vseskozi spremljamo in tudi poskrbimo, da se sredstva res porabijo za dobrobit otrok,” na začetku pojasni Tina Kočar, koordinatorka projekta, ki je do danes pomagal skoraj 8200 otrokom iz res vse države. Za to je poskrbelo 7149 botrov, med njimi tudi taki, ki ga podpirajo celo iz tujine, tudi z drugih celin. Pred natančno petimi leti, preden je takrat malo znan projekt z vsakotedenskimi oddajami medijsko podprl Val 202, je svojega botra imelo 211 otrok, po objavah prvih zgodb se je število skokovito povečalo. Trenutno za več kot 5100 vključenih otrok skrbi nekaj več kot 4400 botrov.
Za prav vsakega od otrok vodijo skrbno evidenco, ki od trenutka vključitve skuša otroku pomagati na kar največ področjih: začne se z vlogo, pojasnjuje Matija, ob še eni Tini in Sabini edini moški del četverice, ki vsakodnevno sodeluje pri projektu: “Vloga mora biti popolna, kar pomeni, da mora poleg odločbe Centra za socialno delo vsebovati še podrobnejši opis družinskih razmer. Predlagatelj, ki je lahko le uradna verodostojna institucija, ki pozna razmere, v katerih otrok živi, in jamči za te podatke, pa mora dodati še opis otrokovih talentov, želja, potreb, kaj mu je v šoli všeč …”
Na ta način lahko natančno izvedo, kam bi otroka še lahko vključili, kako bi mu lahko pomagali: “Te podatke hranimo v posebnih bazah zato, da vemo, komu še morda lahko pomagamo s kakšnimi donacijami opreme, kdo si želi v kak šport, kdo potrebuje glasbila. Včasih se tudi zgodi, da dobimo kakšne vstopnice za koncerte ali športne prireditve in lahko s pomočjo baz poiščemo tiste, ki bi jim ogled takega dogodka veliko pomenil,” doda še ena Tina.
Z vsemi prispelimi popolnimi vlogami, s katerimi je otrok prvič predlagan v Botrstvo, posebna komisija opravi neke vrste triažo in jih glede na nujnost pomoči razdeli v tri skupine, tako da prvi pomoč dobijo tisti, pri katerih se res mudi, kakšen mesec, dva ob pomanjkanju botrov pa tudi tri pa počakajo tisti, ki jih čakanje ne zaznamuje tako usodno, v tem procesu pa so posebej pozorni, ali lahko pomagajo tudi družini kot celoti, pojasni Sabina: “Velikokrat prav zato spet pokličemo predlagatelje in družino, da s pogovorom dobimo še kakšno informacijo in jih opozorimo na pomoč, za katero morda še niso zaprosili. Ponudimo jim pravno svetovanje, psihosocialno pomoč, želimo jim pomagati celostno, da se lahko družina sama čim prej postavi na lastne noge.”
Komunikacije med predlagatelji, ki so po večini šole, centri za socialno delo, a tudi vrtci, zdravniki, pa tudi druga humanitarna društva, je res ogromno, saj dnevno na sedež botrstva prihaja v povprečju 40 vlog za prvo vključitev oz. za podaljšanje Botrstva. In noben otrok ni le številka.
A ne glede na možno večplastno pomoč, sredstva botra, ki gredo otroku, ostajajo osnova, podarja Matija: “Ves denar, ki ga botri nakažejo, je prenakazan in porabljen za otrokovo dobrobit. Stroški, ki ob tem nastajajo in so v letu 2016 znašali le 5,03 odstotka celotnih prihodkov, se krijejo iz posebnega, ločenega botrskega sklada. Posebej bi poudaril, da so res vsa sredstva porabljena za otroka: lahko jih prejema neposredno, denimo klub ali šola, lahko pa tudi starši. A v tem primeru morajo starši s plačanimi računi oz. položnicami dokazovati, za kaj je bil denar porabljen. V najslabšem primeru sta to seveda hrana in osnovno preživetje, sicer pa gre za potrebščine, šolske in obšolske dejavnosti.”
Dokazovanje upravičenosti porabe sredstev, kadar jih prejemajo starši, poteka vse leto, enkrat na leto pa mora predlagatelj vlogo obnoviti oz. podaljšati. Ob tem je obvezna ne le odločba CSD, ki jo ta izda ob preverjanju podatkov o družini iz več kot 40 baz, pač pa tudi potrdilo verodostojnega predlagatelja, ki jamči za podatke in družinske razmere res pozna. Vse skupaj oblikuje najbrž najvišjo možno zaščito pred zlorabami in zagotavlja, do so v projekt res vključeni otroci, ki pomoč potrebujejo. In tudi s takim sistemom delovanja je Botrstvo izjemen humanitarni projekt. Posebnost pa je še nekaj: poleg rednega nakazila lahko botri za varovance pripravijo tudi pakete, decembra je bilo prek nas tako obdarjenih več kot 550 otrok. Če boter želi, pojasni Tina, lahko pri ZPM Moste Polje dobi tudi podatke o tem, ali otrok potrebuje pomoč pri plačilu kakšnih izrednih stroškov, rednih šolskih dejavnosti, letovanj, lahko izve mesec rojstva, če bi ga želel obdariti s paketom: “Pri tem pa opozarjamo, da paketov nikoli ne odpiramo, zato je zelo pomembno, da botri na paket napišejo svojo referenčno številko, ki so jo dobili ob vpisu in je zapisana tudi na položnici. Le tako lahko paket dostavimo v res prave roke.”
A pošta je tudi tukaj dvosmerna: “Posredujemo tudi zahvalna pisma, ki jih varovanci pošiljajo svojim botrom, v katerih se zahvalijo in s katerimi vidimo, kako teh 30 evrov, ki morda komu nič ne pomenijo, zanje pomenijo ves svet, ker jim odpirajo vrata do dejavnosti in do enakovrednosti z vrstniki.”
A ne glede na to, kako intenzivno morda komunicirata boter in družina, ZPM Moste Polje ostaja nujen vmesnik in vsa leta delovanja so dokazala, da je takšna anonimnost za botra in družino vendarle najboljša odločitev, je jasna koordinatorka projekta: “Pogosto se srečamo z željo botra, da bi se srečal z družino, česar se družine pogosto ustrašijo. Spoštujemo njihovo odločitev in jih ne želimo spravljati v še večjo stisko, ker so bili zaradi revščine že tolikokrat stigmatizirani. Postali so profesionalci v skrivanju stiske med štirimi stenami, pogosto tudi sebi ne želijo priznati, kaj se jim dogaja. Zato prosimo botre za razumevanje: nikakor ne gre za to, da si družina ne želi spoznati človeka, ki mu je neskončno hvaležna, pač pa se ne more soočati s tem, da mora o svoji stiski še nekomu govoriti.”
Kljub temu pa nadzorniki Botrstva za prav vsakega otroka lahko kadar koli preverijo, kaj se je s sredstvi zares dogajalo, saj je v bazah shranjeno sleherno vplačilo in prenakazilo med celotnim botrstvom. Ob tem pa se ekipa Botrstva zelo zaveda občutljivosti vseh zbranih podatkov, dostop do njih imajo le štirje ljudje, ki so opravili tudi potrebna izobraževanja za delo s takšno dokumentacijo.
Ob tem je treba znova in vsakič povedati, da so vsa sredstva, ki jih boter nakaže otroku, prav tako pa vsa sredstva, ki jih poslušalci donirajo družinam, predstavljenim v zgodbah na Valu 202, in vsa donirana z SMS-sporočili, v celoti in do zadnjega centa porabljena za namen, za katerega so jih ljudje ali podjetja darovali. Stroški, ki v projektu s pet tisoč vključenih otrok, deset tisoč mesečnih nakazil in prenakazil, nujno nastajajo, se krijejo iz posebnega Botrskega sklada, v katerega se stekajo tudi sredstva donatorjev meseca, katerih imena v programu Vala 202 lahko slišite v kratkih spotih. V petih letih se je z njihovo pomočjo zbralo več kot 550.000 sredstev, namenjenih tudi temu, da otrok nikoli ne občuti, ali je njegov boter morda tisti mesec pozabil plačati pričakovani znesek, saj se sredstva založijo prav iz tega sklada. Omogočajo pa tudi delovanje dijaškega sklada ter podporo nadarjenim športnikom in umetnikom.
V vseh letih delovanja je bilo v Botrstvu doslej zbranih 9,2 milijona evrov sredstev, ki so jih prispevali botri in številni donatorji, botrstva brez njih ne bi bilo: “Projekta ne bi bilo brez dobrih ljudi, ki se najbrž niti ne zavedajo, koliko dobrega so storili z donirano finančno ali materialno pomočjo. Mi smo tem ljudem gledali v oči in vemo, koliko jim pomeni. Zato res iskrena hvala vsem, ki so kadar koli pomagali.”
Hvala vsem tudi v imenu Vala 202, hvala za zaupanje tudi v naše delo, le vsi skupaj namreč pripomoremo tudi k srečnim razpletom: “Najlepše od vsega je, ko dobimo klic ali sporočilo od družine, da se je njihov položaj izboljšal. In da bodo odslej zmogli sami!”
551 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Pet let, 9,2 milijona evrov, več kot 7100 botrov in vsestranska pomoč za 8.200 otrok. Donatorji meseca so prispevali 550.000 evrov.
Pet let, 9,2 milijona evrov, več kot 7100 botrov in vsestranska pomoč za 8200 otrok; donatorji meseca so prispevali 550.000 evrov
“Botrstvo je veliko več, kot si ljudje predstavljajo, saj otroke vseskozi spremljamo in tudi poskrbimo, da se sredstva res porabijo za dobrobit otrok,” na začetku pojasni Tina Kočar, koordinatorka projekta, ki je do danes pomagal skoraj 8200 otrokom iz res vse države. Za to je poskrbelo 7149 botrov, med njimi tudi taki, ki ga podpirajo celo iz tujine, tudi z drugih celin. Pred natančno petimi leti, preden je takrat malo znan projekt z vsakotedenskimi oddajami medijsko podprl Val 202, je svojega botra imelo 211 otrok, po objavah prvih zgodb se je število skokovito povečalo. Trenutno za več kot 5100 vključenih otrok skrbi nekaj več kot 4400 botrov.
Za prav vsakega od otrok vodijo skrbno evidenco, ki od trenutka vključitve skuša otroku pomagati na kar največ področjih: začne se z vlogo, pojasnjuje Matija, ob še eni Tini in Sabini edini moški del četverice, ki vsakodnevno sodeluje pri projektu: “Vloga mora biti popolna, kar pomeni, da mora poleg odločbe Centra za socialno delo vsebovati še podrobnejši opis družinskih razmer. Predlagatelj, ki je lahko le uradna verodostojna institucija, ki pozna razmere, v katerih otrok živi, in jamči za te podatke, pa mora dodati še opis otrokovih talentov, želja, potreb, kaj mu je v šoli všeč …”
Na ta način lahko natančno izvedo, kam bi otroka še lahko vključili, kako bi mu lahko pomagali: “Te podatke hranimo v posebnih bazah zato, da vemo, komu še morda lahko pomagamo s kakšnimi donacijami opreme, kdo si želi v kak šport, kdo potrebuje glasbila. Včasih se tudi zgodi, da dobimo kakšne vstopnice za koncerte ali športne prireditve in lahko s pomočjo baz poiščemo tiste, ki bi jim ogled takega dogodka veliko pomenil,” doda še ena Tina.
Z vsemi prispelimi popolnimi vlogami, s katerimi je otrok prvič predlagan v Botrstvo, posebna komisija opravi neke vrste triažo in jih glede na nujnost pomoči razdeli v tri skupine, tako da prvi pomoč dobijo tisti, pri katerih se res mudi, kakšen mesec, dva ob pomanjkanju botrov pa tudi tri pa počakajo tisti, ki jih čakanje ne zaznamuje tako usodno, v tem procesu pa so posebej pozorni, ali lahko pomagajo tudi družini kot celoti, pojasni Sabina: “Velikokrat prav zato spet pokličemo predlagatelje in družino, da s pogovorom dobimo še kakšno informacijo in jih opozorimo na pomoč, za katero morda še niso zaprosili. Ponudimo jim pravno svetovanje, psihosocialno pomoč, želimo jim pomagati celostno, da se lahko družina sama čim prej postavi na lastne noge.”
Komunikacije med predlagatelji, ki so po večini šole, centri za socialno delo, a tudi vrtci, zdravniki, pa tudi druga humanitarna društva, je res ogromno, saj dnevno na sedež botrstva prihaja v povprečju 40 vlog za prvo vključitev oz. za podaljšanje Botrstva. In noben otrok ni le številka.
A ne glede na možno večplastno pomoč, sredstva botra, ki gredo otroku, ostajajo osnova, podarja Matija: “Ves denar, ki ga botri nakažejo, je prenakazan in porabljen za otrokovo dobrobit. Stroški, ki ob tem nastajajo in so v letu 2016 znašali le 5,03 odstotka celotnih prihodkov, se krijejo iz posebnega, ločenega botrskega sklada. Posebej bi poudaril, da so res vsa sredstva porabljena za otroka: lahko jih prejema neposredno, denimo klub ali šola, lahko pa tudi starši. A v tem primeru morajo starši s plačanimi računi oz. položnicami dokazovati, za kaj je bil denar porabljen. V najslabšem primeru sta to seveda hrana in osnovno preživetje, sicer pa gre za potrebščine, šolske in obšolske dejavnosti.”
Dokazovanje upravičenosti porabe sredstev, kadar jih prejemajo starši, poteka vse leto, enkrat na leto pa mora predlagatelj vlogo obnoviti oz. podaljšati. Ob tem je obvezna ne le odločba CSD, ki jo ta izda ob preverjanju podatkov o družini iz več kot 40 baz, pač pa tudi potrdilo verodostojnega predlagatelja, ki jamči za podatke in družinske razmere res pozna. Vse skupaj oblikuje najbrž najvišjo možno zaščito pred zlorabami in zagotavlja, do so v projekt res vključeni otroci, ki pomoč potrebujejo. In tudi s takim sistemom delovanja je Botrstvo izjemen humanitarni projekt. Posebnost pa je še nekaj: poleg rednega nakazila lahko botri za varovance pripravijo tudi pakete, decembra je bilo prek nas tako obdarjenih več kot 550 otrok. Če boter želi, pojasni Tina, lahko pri ZPM Moste Polje dobi tudi podatke o tem, ali otrok potrebuje pomoč pri plačilu kakšnih izrednih stroškov, rednih šolskih dejavnosti, letovanj, lahko izve mesec rojstva, če bi ga želel obdariti s paketom: “Pri tem pa opozarjamo, da paketov nikoli ne odpiramo, zato je zelo pomembno, da botri na paket napišejo svojo referenčno številko, ki so jo dobili ob vpisu in je zapisana tudi na položnici. Le tako lahko paket dostavimo v res prave roke.”
A pošta je tudi tukaj dvosmerna: “Posredujemo tudi zahvalna pisma, ki jih varovanci pošiljajo svojim botrom, v katerih se zahvalijo in s katerimi vidimo, kako teh 30 evrov, ki morda komu nič ne pomenijo, zanje pomenijo ves svet, ker jim odpirajo vrata do dejavnosti in do enakovrednosti z vrstniki.”
A ne glede na to, kako intenzivno morda komunicirata boter in družina, ZPM Moste Polje ostaja nujen vmesnik in vsa leta delovanja so dokazala, da je takšna anonimnost za botra in družino vendarle najboljša odločitev, je jasna koordinatorka projekta: “Pogosto se srečamo z željo botra, da bi se srečal z družino, česar se družine pogosto ustrašijo. Spoštujemo njihovo odločitev in jih ne želimo spravljati v še večjo stisko, ker so bili zaradi revščine že tolikokrat stigmatizirani. Postali so profesionalci v skrivanju stiske med štirimi stenami, pogosto tudi sebi ne želijo priznati, kaj se jim dogaja. Zato prosimo botre za razumevanje: nikakor ne gre za to, da si družina ne želi spoznati človeka, ki mu je neskončno hvaležna, pač pa se ne more soočati s tem, da mora o svoji stiski še nekomu govoriti.”
Kljub temu pa nadzorniki Botrstva za prav vsakega otroka lahko kadar koli preverijo, kaj se je s sredstvi zares dogajalo, saj je v bazah shranjeno sleherno vplačilo in prenakazilo med celotnim botrstvom. Ob tem pa se ekipa Botrstva zelo zaveda občutljivosti vseh zbranih podatkov, dostop do njih imajo le štirje ljudje, ki so opravili tudi potrebna izobraževanja za delo s takšno dokumentacijo.
Ob tem je treba znova in vsakič povedati, da so vsa sredstva, ki jih boter nakaže otroku, prav tako pa vsa sredstva, ki jih poslušalci donirajo družinam, predstavljenim v zgodbah na Valu 202, in vsa donirana z SMS-sporočili, v celoti in do zadnjega centa porabljena za namen, za katerega so jih ljudje ali podjetja darovali. Stroški, ki v projektu s pet tisoč vključenih otrok, deset tisoč mesečnih nakazil in prenakazil, nujno nastajajo, se krijejo iz posebnega Botrskega sklada, v katerega se stekajo tudi sredstva donatorjev meseca, katerih imena v programu Vala 202 lahko slišite v kratkih spotih. V petih letih se je z njihovo pomočjo zbralo več kot 550.000 sredstev, namenjenih tudi temu, da otrok nikoli ne občuti, ali je njegov boter morda tisti mesec pozabil plačati pričakovani znesek, saj se sredstva založijo prav iz tega sklada. Omogočajo pa tudi delovanje dijaškega sklada ter podporo nadarjenim športnikom in umetnikom.
V vseh letih delovanja je bilo v Botrstvu doslej zbranih 9,2 milijona evrov sredstev, ki so jih prispevali botri in številni donatorji, botrstva brez njih ne bi bilo: “Projekta ne bi bilo brez dobrih ljudi, ki se najbrž niti ne zavedajo, koliko dobrega so storili z donirano finančno ali materialno pomočjo. Mi smo tem ljudem gledali v oči in vemo, koliko jim pomeni. Zato res iskrena hvala vsem, ki so kadar koli pomagali.”
Hvala vsem tudi v imenu Vala 202, hvala za zaupanje tudi v naše delo, le vsi skupaj namreč pripomoremo tudi k srečnim razpletom: “Najlepše od vsega je, ko dobimo klic ali sporočilo od družine, da se je njihov položaj izboljšal. In da bodo odslej zmogli sami!”
Kako se mladi spominjajo karantene dve leti po tem, ko so bili zaprti med štiri stene svoje sobe?
19 slovenskih nevladnih organizacij, ki delujejo za osebe in z osebami z izkušnjo revščine in izključenosti, je tudi letos pripravilo poročilo o revščini v Sloveniji. To poročilo je sestavni del letnega poročila, ki ga 31 nacionalnih mrež in 13 evropskih organizacij pripravi v okviru Evropske mrežo za boj proti revščini (EAPN). Tudi letošnje poročilo je pokazalo številne sistemske pomanjkljivosti na katere nevladniki opozarjajo že vsaj desetletje. Tem se zdaj pridružuje vse večji problem revnih zaposlenih in pa skokovito naraščanje težav z nasiljem in z duševnim zdravjem. Podrobneje s predstavnikom slovenske EAPN, Goranom Lukićem iz Delavske svetovalnice
Letos zaznamujemo 30. obletnico uvedbe subvencionirane študentske prehrane. V tem času se je z boni marsikaj spremenilo, a razlog za obstoj je še vedno omogočiti študentkam in študentom dostop do tople in zdrave prehrane, ne glede na njihov socialni status. Po obdobju dveletnega zaprtja, ko se povečujejo stroški živil in dela, se število ponudnikov takšne prehrane zmanjšuje, hkrati pa se bosta z novim letom povišali tudi višini cene obroka in subvencije. V oddaji Botrstvo Kaja Ravnak skupaj s študentko inšpektorico Márijo Pávlosko in svetovalcem za področje subvencionirane študentske prehrane na Študentski organizaciji Slovenije Maticem Bérom raziskuje razloge za hipno stanje v ureditvi študentske prehrane.
Letos zaznamujemo 30. obletnico uvedbe subvencionirane študentske prehrane. V tem času se je z boni marsikaj spremenilo, a razlog za obstoj je še vedno omogočiti študentkam in študentom dostop do tople in zdrave prehrane, ne glede na njihov socialni status. Po obdobju dveletnega zaprtja, ko se povečujejo stroški živil in dela, se število ponudnikov takšne prehrane zmanjšuje, hkrati pa se bosta z novim letom povišali tudi višini cene obroka in subvencije. V oddaji Botrstvo Kaja Ravnak skupaj s študentko inšpektorico Márijo Pávlovsko in svetovalcem za področje subvencionirane študentske prehrane na Študentski organizaciji Slovenije Maticem Bérom raziskuje razloge za hipno stanje v ureditvi študentske prehrane.
Kar polovica vseh duševnih motenj se začne že do 14. leta in kar 75 odstotkov pred 25. letom starosti, zato je normalizacija teme duševnega zdravja med mladimi, pa tudi na splošno, ključnega pomena. Če so namreč stiske prepoznane in priznane pravočasno, če o njih lahko govorijo, če dobijo pravočasno pomoč in tisti, ki to potrebujejo, tudi ustrezno zdravljenje, je porast duševnih motenj mogoče preprečiti: Če ne, bo epidemija duševnih stisk in motenj tudi za mlade dolgoročno bistveno usodnejša kot je bila epidemija koronavirusne bolezni.
Z vsako novo in vse višjim zneskom na položnici se poglablja stiska ljudi, ki tudi ob rednih plačah ne zmorejo več poplačevati niti najosnovnejših stroškov. O tem pričajo zgodbe ljudi, ki so se po pomoč prisiljeni obrniti na humanitarne organizacije. Kako jim lahko pri tem pomaga Botrstvo?
Družine tudi s plačo ali dvema ne zmorejo več plačati vseh stroškov.
Skorajšnji začetek novega šolskega leta je zaznamoval tudi delo sodelavcev programa Botrstvo. Vse poletje so namreč prejemali prošnje za pomoč pri nabavi šolskih potrebščin, a tudi za nakup hrane in plačilo vse višjih položnic. Večina paketov in šolskih torb z osnovnimi potrebščinami je že razdeljenih družinam, ki brez te pomoči »brezplačnega šolanja« otrokom ne morejo več zagotoviti. Zbrali smo nekaj utrinkov, razmišljanj in tudi strahov staršev pred jesenjo.
Zbirna oddaja o doživljanju tega študijskega leta in težavah študentskega vsakdana.
Končuje se tretje s koronskimi ukrepi zaznamovano šolsko leto. In čeprav popolnega zapiranja šol ni bilo več, je bilo zelo drugačno od običajnih. Še posebno za tiste dijake, ki so v tem času šolanje začeli na srednjih šolah. Najteže je bilo za tiste, ki so že v osnovni šoli imeli večje učne težave, in za tiste, ki jim je šolanje na daljavo pustilo dolgotrajne posledice na znanju, motivaciji in duševnem zdravju. Kaj je bilo zanje letos najtežje, kako so se počutili, kakšne so pasti šolanja tam, kjer tudi učitelji mislijo, da je v učilnici sedijo dijaki z ogromno znanja in koliko razumevanja so bili deležni?
Kadar govorimo o šolarjih in dijakih, ki so imeli težave s šolanjem na daljavo in imajo še vedno težave s primanjkljaji v znanju, običajno pričakujemo, da gre za tiste z učnimi težavami ali tiste, ki živijo v vsestransko nespodbudnih okoljih. A težave imajo tudi dijaki gimnazij, na katere se vpisujejo le odličnjaki z izjemnimi talenti in ambicijami. Stiske doživljajo predvsem zaradi prevelikih pričakovanj, tudi do sebe, predvsem pa zaradi želje po visokih ocenah, ki jim bodo omogočile tudi izbiro najtežje dostopnih študijskih smeri in fakultet.
Letošnji konec šolskega leta na nekaterih šolah po kar dveh letih premora le organizirajo tudi valete in maturantske plese. Toda stroški zanje so vse višji, nemalokrat sledi še končni ali pa maturantski izlet, valete v razkošnosti vse bolj postajajo podobne maturantskim plesom. In vse to stane, šolski skladi, če na šolah sploh obstajajo, pa niso namenjeni za kritje tovrstnih stroškov. Tudi na ZPM Ljubljana Moste-Polje se zato obračajo družine, ki potrebujejo pomoč pri plačilu teh stroškov. Gre za pomembne prelomnice v življenju učencev in dijakov, a če jim starši tega ne morejo plačati, so že tako ranljivi učenci in dijaki mnogokrat odrinjeni na še bolj skrajni rob družbe.
Ker so iz šol pred nekaj tedni izginile še maske kot zadnji vizualni opomniki na epidemične ukrepe, se zdi, da je konec tudi posledic prilagajanja šolskega procesa v zadnjih dveh letih. A predvsem pri otrocih z učnimi težavami ali posebnimi potrebami, so posledice še zmeraj velike. V zadnjih tednih šolskega leta, ko je ocenjevanje še posebej intenzivno, je na stiske otrok znova vredno spomniti. Gostja: Specialna pedagoginja na OŠ Jožeta Moškriča v Ljubljani Martina Opaka Lešnjak.
Predvsem na začetku kolesarske športne poti je lahko nakup ustreznega vadbenega cestnega kolesa za družine mladih športnikov (pre)velik finančni zalogaj. Zato je kolesarski šampion Tadej Pogačar želel, da bi del izkupička, ki smo ga na dobrodelni dražbi Vala 202 iztržili za njegovo rumeno majico zmagovalca dirke po Franciji, namenili prav nakupu koles. Ob pomoči Fundacije Miroslava Cerarja za športnike iz socialno šibkih okolij in Kolesarske Zveze Slovenije je bila njegova želja pred kratkim izpolnjena in kolesarski klubi po vsej Sloveniji so za svoje mlade kolesarske upe že prejeli nova kolesa za treninge. In da bodo možnosti še nekoliko večje, 14 mladih kolesarjev iz dela preostalega izkupička dražbe Tadejeve zmagovite rumene majice dobiva pomoč za kritje stroškov treningov, priprav in opreme.
Izidi včerajšnjih volitev kažejo, da se bo s področji, ki najpomembneje krojijo usodo najranljivejših in mladih, ukvarjala drugačna ekipa kot v zadnjem mandatu. A ne glede na to, kdo jo bo sestavljal, bo moral razumeti, kakšne posledice so pustili epidemičnih ukrepi in katere so težave, ki so že pred epidemijo krojile otroštva revnejših družin, opozarja predsednica ZPM Moste Polje Anita Ogulin, današnja gostja Jane Vidic.
Zakaj se vsi mladi o poklicni prihodnosti ne morejo odločati le na podlagi svojih želja? Kako bo način šolanja med epidemijo zaznamoval družbo v prihodnosti in kako o družbeno pomembnih temah razmišljajo osnovnošolci in dijaki? Udeleženci 32. Nacionalnega otroškega parlamenta z naslovom Moja poklicna prihodnost opozarjajo, da se zaradi razslojevanja v času izobraževanja krepijo razlike med dostopnostjo različnih gimnazij, srednjih šol in univerz, kar vpliva na izbiro poklica. O skrbeh za poklicno prihodnost po epidemiji, ki izhajajo tudi iz neenake dostopnosti šolanja, razmišljajo Filip Demšar, Iva Čurković in Jon Lampej.
Domijada je vsakoletno športno kulturno srečanje dijaških domov Slovenije in zamejstva, ki se po dveh letih zatišja letos znova odvija, a predvsem na spletu. Dijaki se predstavljajo z likovnimi in fotografskimi izdelki, poteka literarni natečaj, izdelati je mogoče tudi inštalacijo, vsakič pa zbirajo tudi donacije za humanitarne namene.
Še tam, kjer so imeli otroci odlične pogoje za šolanje na domu, je tako šolanje marsikomu povzročalo težave. Toliko večje pa so imeli otroci, ki imajo doma slabe ali nikakršne pogoje in slabo podporo bližnjih za šolanje sploh. Med njimi je tudi veliko romskih otrok. Ti so v času epidemije sicer dobili pomoč svojih šol, nevladnih organizacij, pa tudi 26 romskih pomočnikov, ki so delovali ob pomoči projekta Skupaj za znanje. Tega je na osnovnih šolah organiziral Center šolskih in obšolskih dejavnosti. Romski pomočnici Mateja Kosec z Osnovne šole Metlika in Sandra Rudaš z Osnovne šole Beltinci sta nanizali nekaj izkušenj in razmislekov o tem, kako romske otroke učinkoviteje vključevati v šolsko okolje in jim pomagati tudi do boljše izobrazbe.
Čeprav uradni podatki policije za lansko leto ne kažejo porasta prijav družinskega nasilja, so izkušnje nevladnih organizacij in drugih, ki pomagajo žrtvam, precej drugačne. Nestrpnosti, agresije in nasilja, tudi družinskega, je vse več, podobno velja za medvrstniško nasilje, vse več je nasilja nad strokovnimi delavci, opozarja gostja oddaje, direktorica CSD Pomurje Sandra Fekonja. Porast klicev v svetovalnice in naraščajoče število žensk, ki so poiskale zatočišče v kateri od varnih hiš, beležijo tudi v nevladnih organizacijah. Čeprav se zdi, da so včasih institucije premalo učinkovite, pa prijava nasilja lahko reši življenje. Ena od telefonskih številk, ki deluje 24 ur dnevno, je številka SOS telefona za žrtve nasilja 080 11 55. Na njej svetujejo tako žrtvam kot tistim, ki ne vedo, kako prijaviti opaženo nasilje.
Čeprav uradni podatki policije za lansko leto ne kažejo porasta prijav družinskega nasilja, so izkušnje nevladnih organizacij in drugih, ki pomagajo žrtvam, precej drugačne. Nestrpnosti, agresije in nasilja, tudi družinskega, je vse več, podobno velja za medvrstniško nasilje, vse več je nasilja nad strokovnimi delavci, opozarja gostja oddaje, direktorica CSD Pomurje Sandra Fekonja. Porast klicev v svetovalnice in naraščajoče število žensk, ki so poiskale zatočišče v kateri od varnih hiš, beležijo tudi v nevladnih organizacijah. Čeprav se zdi, da so včasih institucije premalo učinkovite, pa prijava nasilja lahko reši življenje. Ena od telefonskih številk, ki deluje 24 ur dnevno, je številka SOS telefona za žrtve nasilja 080 11 55. Na njej svetujejo tako žrtvam kot tistim, ki ne vedo, kako prijaviti opaženo nasilje.
Neveljaven email naslov