Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je kmalu po 40. letu starosti Gašperjevo in Rokovo mamo zadela možganska kap, je družina ostala brez edine, čeprav minimalne plače. Njun oče kot invalid 3. kategorije s številnimi poškodbami in boleznimi že vrsto let ni zaposljiv. V času nekajmesečne rehabilitacije je mama izgubila pravico do socialne pomoči, ko Gašper zaradi stresa ni zmogel končati letnika, je še sam izgubil štipendijo. Postali so ujetniki sistema socialnih pomoči, ki v še tako tragičnih situacijah ne odstopa od birokratskih pravil. Začeli so se izklopi elektrike in opozorila pred izgubo najemniškega stanovanja, ki je v obupno slabem stanju in nima nobenega ogrevanja. Čeprav je premajhno, razpadajoče, mrzlo in z opremo, ki sodi samo še na odpad, je njihov edini dom. Da bi ga obdržali, so močno varčevali tudi pri hrani, a izvršbe so neusmiljene. Gašper, ki je v nogometu kar preskočil nekaj starostnih kategorij, pa nujno potrebuje pomoč pri nakupu nujne športne opreme.
Ko je kmalu po 40. letu starosti Gašperjevo in Rokovo mamo zadela možganska kap, je družina ostala brez edine, čeprav minimalne plače
“Mi smo zdaj popolni ujetniki socialnega sistema: ker sem bila v času možganske kapi prijavljena na zavodu za zaposlovanje, nimam pravice do bolniškega nadomestila. Dva dni pred kapjo bi se morala obvezno oglasiti pri njih, a sem se zelo slabo počutila. Potem me je zadela kap in ker nihče od domačih ni vedel, da se tam nisem javila, niso pošiljali opravičila. Zato sem še v času, ko sem ležala v bolnišnici, izgubila pravico do nadomestila za čas brezposelnosti. S tem pa tudi dodatno zdravstveno zavarovanje. Sredi zdravljenja, tik pred tem, ko bi morala na rehabilitacijo!” družinsko brezizhodnost opisuje mama dveh najstnikov, srednješolca Gašperja in osnovnošolca Roka. “Nenadoma smo ostali brez mojega dohodka. In nato še šest mesecev nisem imela pravice niti do kakršne koli socialne pomoči! Tudi fantoma se je zrušil svet. Ker ob vsem, kar se je dogajalo doma, Gašper nadaljevanja šolanja v tistem letu ni zmogel več, je tudi on ostal brez dodatnega zdravstvenega zavarovanja in brez skromne štipendije: vse, kar nam je ostalo, je bila socialna pomoč za moža, je kot invalid 3. kategorije s številnimi poškodbami in boleznimi že vrsto let nezaposljiv, a to ne zadostuje, da bi mu pripadala invalidska pokojnina. In ostal je otroški dodatek. Vsega skupaj nekaj stotakov,” spiralo potopa v neizbežne dolgove opisuje Gašperjeva in Rokova mama.
Gašperju in Roku lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo v obliki paketov ali vrednostnih bonov, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i: BOTER5 na 1919. Pomoč lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Gašperja in Roka iz zgodbe Vala 202.
Prizadeta leva stran telesa, vid, spomin…
Kap jo je prizadela, ko je bila stara le nekaj čez 40 let. Vrsto let je bila del najbolj brezpravnega prekariata, delala je občasna in podplačana dela, s pogodbami, podaljševanimi iz meseca v mesec. Zdaj se zdi redna zaposlitev še veliko manj verjetna, kljub nekajmesečnemu zdravljenju so namreč posledice še vedno zelo občutne: “Levo stran imam prizadeto, levo roko, nogo, težko dosežem stvari, v rokah nimam moči, da bi kaj nesla, prestavila, naredila. Pa glava, glava je problem! Spomin imam močno prizadet, včasih vse sproti pozabim, pozabim, da sem nekaj dala na štedilnik, pozabim, kaj sem se namenila narediti, izgubim se na poti, nujno rabim spremstvo povsod, do zdravnika, v trgovino, povsod!” je iskrena.
Večkratni izklop elektrike, čeprav nimamo drugega ogrevanja
Družinski člani so tako morali prevzeti ne le številne vsakodnevne obveznosti, pač pa tudi nenehen nadzor nad maminim gibanjem in početjem. A še težje breme so dolgovi. Birokratski stroj se namreč ne meni za okoliščine in osebne tragedije. “Nismo imeli iz česa plačevati. Res ne. Nastali so stroški, ko me je družina obiskovala v Ljubljani na zdravljenju. Vid se mi je dvakrat drastično poslabšal, a sem morala sama kupiti nova očala, saj mi zavarovalnica tega ne prizna, videti pa moram, že tako sem pri gibanju negotova! Pa grozijo nam izvršbe za stanovanjske stroške, dolžno smo komunali, elektriko so nam že večkrat izklopili. Saj smo pogosto zaprosili za izredno denarno socialno pomoč, a so nam jo večkrat zavrnili. Potem pa je seveda treba plačati še stroške priklopa, kar je še dodaten udarec.”
Tik pred zimo nimamo radiatorjev, ogrevati pa smemo le z elektriko
In elektrika je zanje res bistvena stvar. Bila bi namreč edini vir ogrevanja – če bi seveda sploh imeli električne radiatorje: “Zelo me skrbi zima, ker sploh nimamo radiatorjev. Hiša je zelo stara in dimniki so tako dotrajan, da imamo prepoved uporabe kakršnih koli peči na drva ali premog. Preostane nam le elektrika. A en radiator se nam je pokvaril, drugega pa smo morali vrniti, ker je bil le sposojen. Tako tik pred zimo nimamo s čim ogrevati. Zidovi so zelo debeli, stanovanje je težko ogreti, to je za otroka zelo težko. Saj se oblečemo ali pokrijemo, a če so prostori tako podhlajeni, je res težko.”
Razpadajoče stanovanje z opremo, ki sodi le še na odpad
A čeprav je zima pred vrati, je v tem hipu njihova večja skrb, kako ne izgubiti tega najemniškega stanovanja, ki si v resnici komaj zasluži tako ime. Je premajhno, razpadajoče, mrzlo in z opremo, ki sodi naravnost na odpad. Otroška soba ima le eno okno, eno starinsko dotrajano svetilo na stropu, je brez namiznih luči, z razpadajočimi vrati. A je njihov edini dom, mamino pripoved dopolnjuje Gašper:
“Živimo v zelo starem stanovanju. Na vhodna vrata se le nasloniš, pa padejo. Ko so zaklenjena, je špranja ob strani takšna, da vidiš skoznjo ven. Tudi vrata v najino sobo so tako razsuta, da se ne zapirajo, vse se sliši in se res s težavo učim, saj je stanovanje zelo majhno. Stole imamo polomljene, omet odpada s stropov in sten, postelje imamo na količkih in vzmetnica je tako trda, da me vse boli.”
“Tudi midva z možem imava katastrofalno posteljo, na vseh vogalih gledajo ven deščice in ker težko hodim, sem se že velikokrat do krvi udarila, po rokah, po nogah, mož pa tudi. Stene so obupne, zelo si želim, da bi jih lahko na novo pobarvali, saj nam od zgornjega soseda vlaga kar teče. Pa vsaj malo lepše bi delovalo stanovanje, če že opreme ne moremo zamenjati…”, dodaja mama.
Ko zmanjka za hrano, gresta fanta jest k dedku
In v takih razmerah živita invalidna starša in dva mlada, nadarjena športnika. Ker se dolgovi za elektriko, stanovanjske stroške in druge nujne stroške za šolanje dveh najstnikov ob nekaj sto evrih socialne pomoči le kopičijo, že dolgo varčujejo tudi pri hrani, le čez vikend kdaj pa kdaj pomaga dedek: “Seveda se zgodi, da nam zmanjka vsega, da nimamo. Potem fanta pošljem k dedku, da se vsaj ona najesta, pa da jima privošči kak posladek. Zgodi se tudi, da ostaneva midva brez, da le otroci imajo. Sama bi si denimo rada dopoldne privoščila kakšno skodelico kakava, pa mleko raje prihranim zanju, ker gre morda za zadnja dva ali tri decilitre. Vem, da je to težko verjeti ljudem,ki tega niso izkusili, a se zgodi, da nimaš dveh evrov, s katerimi bi lahko šel v trgovino in kupil škatlo jajc ali pa dva litra mleka. Oboje imata zelo rada, pa žal ne gre. Če ti zdravje zasluži, si popolnoma odvisen od tega, kar lahko dobiš. In nič več. prositi pa je nepopisno težko! Mi smo res ujetniki teh socialnih pomoči, nič ne moremo, nič!”
Igram v starejši ekipi, a brez novih kopačk ne bo šlo več
Seveda so se vsi zdavnaj odrekli novim oblačilom in primerni obutvi. Tudi Rokov in Gašperjev športni klub sta razumevajoča in zelo pomagata, a brez finančne podpore staršev ne bo šlo več. Predvsem Gašperjeva nogometna prihodnost je na točki, ko brez nakupa dobrih kopačk ne bo šlo več. In to bi bila zanj nepopisna katastrofa, ker je res dober: “Igrati bi moral pri A ekipi, pa edini igram za tri leta starejše mladince, ker sem se na tekmah dobro odrezal in veliko pokazal. Jaz namreč uživam v nogometu, zelo veliko mi pomeni, vse bi naredil zanj! Dvakrat dnevno se vozim v nekaj deset kilometrov oddaljeno Ljubljano in nazaj, da lahko treniram pri klubu, ki verjame vame. Obožujem to igro, klub mi pomaga, kolikor lahko, ampak res bi potreboval nove kopačke. Moje so že strgane, drsijo mi, takoj so mokre. In ker nimam nobenih, da bi se preobul, se večkrat prehladim. Težava je tudi, kako jih posušiti do naslednjega treninga, ker nimamo nobenega radiatorja. In potem tlačim vanje papir in upam, da bodo suhe…Pa zdaj, ko bo mrzlo, bi potreboval še kakšne tople rokavice in šal, da me na treningih ne bi tako zeblo! Brat k sreči več igra v dvorani, na toplem, a ima tudi tako dotrajane superge, da mu že presti kukajo ven…” težave s športno opremo opisuje Gašper.
Čokolada luksuz, ki ni dosegljiv vsak dan…
Ob prihajajoči zimi, ob nakopičenih dolgovih in izvršbah in ob vprašajih nad sinovim nadaljevanjem športne poti pa ima mama še nekaj povsem materinskih skrbi: “Prav groza me je prihajajočih tednov: en sin ima rojstni dan v novembru, drugi v začetku januarja. Vmes so še božični in novoletni prazniki, ko otroku ne moreš kupiti nič, niti ene bombonierice. In seveda bi si fanta seveda želela tudi kakšno darilce. Čeprav sta to otroka, za katera je luksuz že kakšna čokolada, ker pač nimata vsak dan te možnosti.”
Gašperju in Roku lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo v obliki paketov ali vrednostnih bonov, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i: BOTER5 na 1919. Pomoč lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Gašperja in Roka iz zgodbe Vala 202.
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205 26 93 in 01/544 30 43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
545 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Ko je kmalu po 40. letu starosti Gašperjevo in Rokovo mamo zadela možganska kap, je družina ostala brez edine, čeprav minimalne plače. Njun oče kot invalid 3. kategorije s številnimi poškodbami in boleznimi že vrsto let ni zaposljiv. V času nekajmesečne rehabilitacije je mama izgubila pravico do socialne pomoči, ko Gašper zaradi stresa ni zmogel končati letnika, je še sam izgubil štipendijo. Postali so ujetniki sistema socialnih pomoči, ki v še tako tragičnih situacijah ne odstopa od birokratskih pravil. Začeli so se izklopi elektrike in opozorila pred izgubo najemniškega stanovanja, ki je v obupno slabem stanju in nima nobenega ogrevanja. Čeprav je premajhno, razpadajoče, mrzlo in z opremo, ki sodi samo še na odpad, je njihov edini dom. Da bi ga obdržali, so močno varčevali tudi pri hrani, a izvršbe so neusmiljene. Gašper, ki je v nogometu kar preskočil nekaj starostnih kategorij, pa nujno potrebuje pomoč pri nakupu nujne športne opreme.
Ko je kmalu po 40. letu starosti Gašperjevo in Rokovo mamo zadela možganska kap, je družina ostala brez edine, čeprav minimalne plače
“Mi smo zdaj popolni ujetniki socialnega sistema: ker sem bila v času možganske kapi prijavljena na zavodu za zaposlovanje, nimam pravice do bolniškega nadomestila. Dva dni pred kapjo bi se morala obvezno oglasiti pri njih, a sem se zelo slabo počutila. Potem me je zadela kap in ker nihče od domačih ni vedel, da se tam nisem javila, niso pošiljali opravičila. Zato sem še v času, ko sem ležala v bolnišnici, izgubila pravico do nadomestila za čas brezposelnosti. S tem pa tudi dodatno zdravstveno zavarovanje. Sredi zdravljenja, tik pred tem, ko bi morala na rehabilitacijo!” družinsko brezizhodnost opisuje mama dveh najstnikov, srednješolca Gašperja in osnovnošolca Roka. “Nenadoma smo ostali brez mojega dohodka. In nato še šest mesecev nisem imela pravice niti do kakršne koli socialne pomoči! Tudi fantoma se je zrušil svet. Ker ob vsem, kar se je dogajalo doma, Gašper nadaljevanja šolanja v tistem letu ni zmogel več, je tudi on ostal brez dodatnega zdravstvenega zavarovanja in brez skromne štipendije: vse, kar nam je ostalo, je bila socialna pomoč za moža, je kot invalid 3. kategorije s številnimi poškodbami in boleznimi že vrsto let nezaposljiv, a to ne zadostuje, da bi mu pripadala invalidska pokojnina. In ostal je otroški dodatek. Vsega skupaj nekaj stotakov,” spiralo potopa v neizbežne dolgove opisuje Gašperjeva in Rokova mama.
Gašperju in Roku lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo v obliki paketov ali vrednostnih bonov, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i: BOTER5 na 1919. Pomoč lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Gašperja in Roka iz zgodbe Vala 202.
Prizadeta leva stran telesa, vid, spomin…
Kap jo je prizadela, ko je bila stara le nekaj čez 40 let. Vrsto let je bila del najbolj brezpravnega prekariata, delala je občasna in podplačana dela, s pogodbami, podaljševanimi iz meseca v mesec. Zdaj se zdi redna zaposlitev še veliko manj verjetna, kljub nekajmesečnemu zdravljenju so namreč posledice še vedno zelo občutne: “Levo stran imam prizadeto, levo roko, nogo, težko dosežem stvari, v rokah nimam moči, da bi kaj nesla, prestavila, naredila. Pa glava, glava je problem! Spomin imam močno prizadet, včasih vse sproti pozabim, pozabim, da sem nekaj dala na štedilnik, pozabim, kaj sem se namenila narediti, izgubim se na poti, nujno rabim spremstvo povsod, do zdravnika, v trgovino, povsod!” je iskrena.
Večkratni izklop elektrike, čeprav nimamo drugega ogrevanja
Družinski člani so tako morali prevzeti ne le številne vsakodnevne obveznosti, pač pa tudi nenehen nadzor nad maminim gibanjem in početjem. A še težje breme so dolgovi. Birokratski stroj se namreč ne meni za okoliščine in osebne tragedije. “Nismo imeli iz česa plačevati. Res ne. Nastali so stroški, ko me je družina obiskovala v Ljubljani na zdravljenju. Vid se mi je dvakrat drastično poslabšal, a sem morala sama kupiti nova očala, saj mi zavarovalnica tega ne prizna, videti pa moram, že tako sem pri gibanju negotova! Pa grozijo nam izvršbe za stanovanjske stroške, dolžno smo komunali, elektriko so nam že večkrat izklopili. Saj smo pogosto zaprosili za izredno denarno socialno pomoč, a so nam jo večkrat zavrnili. Potem pa je seveda treba plačati še stroške priklopa, kar je še dodaten udarec.”
Tik pred zimo nimamo radiatorjev, ogrevati pa smemo le z elektriko
In elektrika je zanje res bistvena stvar. Bila bi namreč edini vir ogrevanja – če bi seveda sploh imeli električne radiatorje: “Zelo me skrbi zima, ker sploh nimamo radiatorjev. Hiša je zelo stara in dimniki so tako dotrajan, da imamo prepoved uporabe kakršnih koli peči na drva ali premog. Preostane nam le elektrika. A en radiator se nam je pokvaril, drugega pa smo morali vrniti, ker je bil le sposojen. Tako tik pred zimo nimamo s čim ogrevati. Zidovi so zelo debeli, stanovanje je težko ogreti, to je za otroka zelo težko. Saj se oblečemo ali pokrijemo, a če so prostori tako podhlajeni, je res težko.”
Razpadajoče stanovanje z opremo, ki sodi le še na odpad
A čeprav je zima pred vrati, je v tem hipu njihova večja skrb, kako ne izgubiti tega najemniškega stanovanja, ki si v resnici komaj zasluži tako ime. Je premajhno, razpadajoče, mrzlo in z opremo, ki sodi naravnost na odpad. Otroška soba ima le eno okno, eno starinsko dotrajano svetilo na stropu, je brez namiznih luči, z razpadajočimi vrati. A je njihov edini dom, mamino pripoved dopolnjuje Gašper:
“Živimo v zelo starem stanovanju. Na vhodna vrata se le nasloniš, pa padejo. Ko so zaklenjena, je špranja ob strani takšna, da vidiš skoznjo ven. Tudi vrata v najino sobo so tako razsuta, da se ne zapirajo, vse se sliši in se res s težavo učim, saj je stanovanje zelo majhno. Stole imamo polomljene, omet odpada s stropov in sten, postelje imamo na količkih in vzmetnica je tako trda, da me vse boli.”
“Tudi midva z možem imava katastrofalno posteljo, na vseh vogalih gledajo ven deščice in ker težko hodim, sem se že velikokrat do krvi udarila, po rokah, po nogah, mož pa tudi. Stene so obupne, zelo si želim, da bi jih lahko na novo pobarvali, saj nam od zgornjega soseda vlaga kar teče. Pa vsaj malo lepše bi delovalo stanovanje, če že opreme ne moremo zamenjati…”, dodaja mama.
Ko zmanjka za hrano, gresta fanta jest k dedku
In v takih razmerah živita invalidna starša in dva mlada, nadarjena športnika. Ker se dolgovi za elektriko, stanovanjske stroške in druge nujne stroške za šolanje dveh najstnikov ob nekaj sto evrih socialne pomoči le kopičijo, že dolgo varčujejo tudi pri hrani, le čez vikend kdaj pa kdaj pomaga dedek: “Seveda se zgodi, da nam zmanjka vsega, da nimamo. Potem fanta pošljem k dedku, da se vsaj ona najesta, pa da jima privošči kak posladek. Zgodi se tudi, da ostaneva midva brez, da le otroci imajo. Sama bi si denimo rada dopoldne privoščila kakšno skodelico kakava, pa mleko raje prihranim zanju, ker gre morda za zadnja dva ali tri decilitre. Vem, da je to težko verjeti ljudem,ki tega niso izkusili, a se zgodi, da nimaš dveh evrov, s katerimi bi lahko šel v trgovino in kupil škatlo jajc ali pa dva litra mleka. Oboje imata zelo rada, pa žal ne gre. Če ti zdravje zasluži, si popolnoma odvisen od tega, kar lahko dobiš. In nič več. prositi pa je nepopisno težko! Mi smo res ujetniki teh socialnih pomoči, nič ne moremo, nič!”
Igram v starejši ekipi, a brez novih kopačk ne bo šlo več
Seveda so se vsi zdavnaj odrekli novim oblačilom in primerni obutvi. Tudi Rokov in Gašperjev športni klub sta razumevajoča in zelo pomagata, a brez finančne podpore staršev ne bo šlo več. Predvsem Gašperjeva nogometna prihodnost je na točki, ko brez nakupa dobrih kopačk ne bo šlo več. In to bi bila zanj nepopisna katastrofa, ker je res dober: “Igrati bi moral pri A ekipi, pa edini igram za tri leta starejše mladince, ker sem se na tekmah dobro odrezal in veliko pokazal. Jaz namreč uživam v nogometu, zelo veliko mi pomeni, vse bi naredil zanj! Dvakrat dnevno se vozim v nekaj deset kilometrov oddaljeno Ljubljano in nazaj, da lahko treniram pri klubu, ki verjame vame. Obožujem to igro, klub mi pomaga, kolikor lahko, ampak res bi potreboval nove kopačke. Moje so že strgane, drsijo mi, takoj so mokre. In ker nimam nobenih, da bi se preobul, se večkrat prehladim. Težava je tudi, kako jih posušiti do naslednjega treninga, ker nimamo nobenega radiatorja. In potem tlačim vanje papir in upam, da bodo suhe…Pa zdaj, ko bo mrzlo, bi potreboval še kakšne tople rokavice in šal, da me na treningih ne bi tako zeblo! Brat k sreči več igra v dvorani, na toplem, a ima tudi tako dotrajane superge, da mu že presti kukajo ven…” težave s športno opremo opisuje Gašper.
Čokolada luksuz, ki ni dosegljiv vsak dan…
Ob prihajajoči zimi, ob nakopičenih dolgovih in izvršbah in ob vprašajih nad sinovim nadaljevanjem športne poti pa ima mama še nekaj povsem materinskih skrbi: “Prav groza me je prihajajočih tednov: en sin ima rojstni dan v novembru, drugi v začetku januarja. Vmes so še božični in novoletni prazniki, ko otroku ne moreš kupiti nič, niti ene bombonierice. In seveda bi si fanta seveda želela tudi kakšno darilce. Čeprav sta to otroka, za katera je luksuz že kakšna čokolada, ker pač nimata vsak dan te možnosti.”
Gašperju in Roku lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo v obliki paketov ali vrednostnih bonov, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i: BOTER5 na 1919. Pomoč lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Gašperja in Roka iz zgodbe Vala 202.
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205 26 93 in 01/544 30 43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Sekretarka Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije, mag. Darja Kuzmanič Korva.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Najstnica Manca je zelo uspešna, nadarjena in prizadevna dijakinja z jasnimi življenjskimi cilji. In dobra izobrazba je med pomembnejšimi. Zato je iz malega kraja odšla na šolanje v precej oddaljeno mesto, pri čemer jo je mama vseskozi podpirala, čeprav sta že takrat živeli v hudi finančni stiski. In ta se je od takrat le še poglobila. Mančina zgodba sodi med tiste, ki dokazujejo, da doseganje življenjskih ciljev še zdaleč ni odvisno le od volje in prizadevnosti, pač pa so pogosto odločilne življenjske okoliščine. Po nedavni poplavi v stanovanju z mamo kljub varčevanju in hrani iz humanitarnih paketov sami ne zmoreta več. Če želite na kakršen koli način pomagati Manci, napotke najdete na https://val202.rtvslo.si/2020/02/mancina_zgodba/. Hvala, ker pomagate.
Natanko osem let bo minilo ta teden, odkar na Valu 202 vsak ponedeljek opozarjamo na problem revščine, socialne razslojenosti ter na možne rešitve in nudenje pomoči. Čeprav so nekatere težave univerzalne, smo bili pri naši podpori programu Botrstvo osredotočeni predvsem na otroke in družine. Letos pa bomo del naše pozornosti namenili tudi starostnikom. S pomočjo prostovoljcev iz mariborskega dobrodelnega društva Humanitarček, ki so na težave revnih starostnikov konec lanskega leta opozorili s serijo njihovih pretresljivih osebnih zgodb, zbranih v projketu Vida, bomo vsak mesec opozarjali na sistemske težave. A tudi na to, kako lahko vsakdo od nas vsaj nekoliko pomaga starostnikom v stiski. Pri Humanitarčku so namreč pripravili posebno spletno stran s konkretnimi nasveti, informacijami in povezavami, ki lahko koristijo tistim, ki pomoč potrebujejo, seveda ali predvsem pa tistim, ki bi jim radi učinkovito pomagali. V pogovoru z Ireno Kodrič Cizerl podrobnosti pojasnjuje predsednica društva Ninna Kozorog.
Še tako majhen sum nepravilnosti pri zbiranju denarja za pomoč ljudem v stiski vrže senco dvoma na številna druga humanitarna društva. Zato so tudi nadzorniki ZPM Moste-Polje, ki vodi projekt Botrstvo v Sloveniji, nadvse pozorni na to, da je poslovanje racionalno in skrbno nadzorovano. Že nekaj let zapored tudi ob pomoči neodvisnih zunanjih revizorjev. Nadzorni svet Botrstva, ki ga že vse od začetka vodi pobudnica tega programa Milena Štular, je pred dnevi pod drobnogled vzel poslovanje v letu 2019.
"Navdušen učitelj lahko zelo navduši učenca. Preizkušati je treba različne strategije in razviti dober odnos med otrokom in učiteljem. Ko je vzpostavljeno to zaupanje, je mogoče iz vsakega šolskega predmeta narediti 'najpomembnejši predmet', otroka je mogoče navdušiti tudi za branje," trdi ravnateljica OŠ Ivanjkovci Nada Pignar. Bralna pismenost, ki omogoča razumevanje prebranega in povezovanje znanj, je namreč zelo povezana tudi z dostopnostjo do knjig in časopisov v domačem okolju. Tudi PISA 2018 je na primer pokazala, da 15-letniki, ki prihajajo iz socialnoekonomsko šibkega okolja, v manjši meri dosegajo osnovo raven bralne pismenosti. Ker veliko šolarjev te šole izhaja prav iz takih pogojev, so že pred leti pristopili k projektu Opolnomočenje učencev z izboljšanjem bralne pismenosti in dostopa do znanja. Učenje so prilagodili otrokom in njihovim sposobnostim in individualno spremljali njihov napredek. "Ker mnogi otroci živijo v družinah, kjer malo berejo, nimajo naročenih časopisov in so knjige slabo dostopne, smo v šoli odprli krajevno knjižnico. Ta je pet dni v tednu odprta vsem. Otrok gre lahko vsak odmor v knjižnico, morda sprva le uživat v vzdušju ali posedanju na udobnih kavčih in stolčkih. Temu se bo slej ko prej pridružilo prebiranje knjig ob osebni bralni mizici ali v skupini. Tak otrok bo slej kot prej dobil notranjo motivacijo za branje. In ta je najpomembnejša," pravi ravnateljica OŠ Ivanjkovci Nada Pignar. In rezultati tretješolcev, s katerimi po teh metodah delajo že od vstopa v šolo to potrjujejo. Še pred leti so njihovi učenci dosegali rezultate pod državnim povprečjem, zdaj tretješolci že presegajo povprečje vrstnikov po Sloveniji. OŠ Ivanjkovci je za ustvarjalnost, inovativne pristope v delu z mladimi in uspešno sodelovanje z Zavodom RS za šolstvo minuli teden prejela tudi priznanje Blaža Kumerdeja. Hkrati pa je odličen primer, kako je socialno pravičnost mogoče doseči tudi le s srčnim, strokovnim in predanim delom učiteljev. OŠ Ivanjkovci je ob 20. februarju, svetovnem dnevu socialne pravičnosti , s tem lahko tudi zgled šolam, ki takega odnosa do otrok iz najmanj spodbudnih okolij (še) nimajo.
Ob deseti obletnici obstoja programa Botrstvo v Sloveniji vas bomo spomnili tudi na številne zgodbe otrok, ki smo jih nanizali skozi skoraj 400 ponedeljkov oz. zadnjih 8 let. Val 202 je postal medijski podpornik marca 2012, ko so se že kazale prve posledice nove socialne zakonodaje, sprejete v času vlade Boruta Pahorja. Da je ta močno posegla v življenja družin in socialno ogroženih ljudi, se je izkazalo že kmalu, kako vseobsegajoče in pogubne so njene posledice, pa smo spoznavali še nekaj let. Posebej takrat, ko se je gospodarska kriza še zaostrila in je stanje poslabšal še zakon o uravnoteženju javnih financ. Skozi pripovedi otrok in njihovih družin je javnost prvič lahko slišala, koliko otrok je lačnih doma, zaradi spremenjene zakonodaje pa tudi v šoli; kakšne stiske se odvijajo za stenami domov in kako nepovratne rane v otroštva so naredili ti ukrepi.
“Morda spiješ kavo manj na dan, evro na dan namreč res ni vsota, ki se ji ne bi mogla odreči. Sploh zdaj, ko vem, kako je biti ‘na drugi strani’, ko potrebuješ pomoč in ti tudi tak znesek veliko pomeni. Jaz ga zdaj zagotovo ne potrebujem tako zelo, kot ga potrebuje nekdo, ki je trenutno v stiski,” je prepričana naša sogovornica, ena izmed več kot 4500 botrov in boter, ki z mesečnim zneskom 30 evrov podpirajo svoje varovance. Prvič je botrovala pred leti, potem se je življenje zasukalo tako, da je sama potrebovala pomoč. Zato ima zdaj, ko znova sama lahko pomaga drugim, na pomoč ljudem v stiski nekoliko drugačen pogled.
Dolgotrajna revščina močno vpliva na otrokove želje, samopodobo, načrte za prihodnost. Brez vaše pomoči bi bilo otroštvo številnim pomurskih otrok bistveno manj srečno
Naši sogovornici je Botrstvo odprlo vrata do zaželene srednje šole
Številne družine, ki so v naših oddajah predstavile svoje stiske, so s svojimi pripovedmi močno pripomogle, da je javnost spoznala, kako velike razsežnosti in posledice ima revščina v naši družbi
Že vrsto let z izbiranjem imen tedna in meseca na Valu 202 opozarjamo na dosežke izjemnih posameznikov. In nemalo jih je bilo nominiranih zaradi pomoči sočloveku. Leta 2015 sta bila med njimi tudi nogometni navdušenec in humanitarec Rok Černic in zdravnica ter vodja društva Humanitarček Ninna Kozorog. Njune humanitarne akcije na Štajerskem so se pogosto prepletale, vse do Rokove nenadne smrti poleti 2018. V Humanitarčku so se zato odločili, da bodo vsako leto, pripravili spominsko humanitarno akcijo zbiranja izključno toplih nogavic. Letos bo ta akcija potekala od petka, 10. januarja do Rokovega rojstnega dne 16. januarja.
Novo leto bo pod pragom revščine pričakalo vsaj 280.000 ljudi, od tega vsaj 45.000 otrok. 150 jih še čaka na svojega botra. Minilo je leto skoraj rekordno nizke brezposelnosti, rekordno visokega proračuna in izjemnih kapitalskih dobičkov. Skoraj vse je drugače, kot je bilo pred sedmimi leti, ob največji krizi, ko smo začeli podpirati program Botrstvo. Skoraj vse, razen stisk, ki jih doživljajo najrevnejši. Nanje smo vse leto opozarjali tudi na Valu 202.
Med Imeni meseca so bili tudi taki, ki so poslušalce prepričali s svojimi humanitarnimi dejanji, s humanitarnostjo pa je izbor Imena leta povezan že vrsto let
Čeprav gredo v poseben sklad, je neposredna odločitev za izbrano organizacijo še vedno izjemno pomembna. Med okoli 6000 možnimi prejemniki je tudi ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vodi program Botrstvo v Sloveniji
Demagogija o množičnih zlorabah socialnih pomoči je načrtna in brez dokazov
Plačljiva praznična doživetja so za družine v finančni stiski popolnoma nedosegljiva, Čarobna zima pomaga podariti vsaj kanček čarobnega
Deseto leto je, kar program Botrstvo v Sloveniji s pomočjo več kot 7400 botrov pomaga otrokom v stistki. Botri so z mesečnim nakazilom 30 evrov pomagali že več kot 9200 otrokom, eden izmed njih pa je tudi naš današnji sogovornik. Da bo postal boter kar desetim otrokom, se je naš sogovornik odločil, ko je slišal oddajo s pripovedjo o revščini pri nas. To ni edina humanitarna akcija, v kateri sodeluje, je pa prepričan, da je revščina neodpravljiva samo zato, ker je človeška sebičnost neuničljiva.
"Ko bi ljudje vedeli, kako te lahko osreči vrečka hrane!" - V skladišču ZPM Moste Polje močno primanjkuje hrane za družine in projekta Botrstvo
Dolgoletni spremljevalec otrok na letovanjih, zdravnik Žiga Krušič, opozarja na dolgotrajne posledice psihosomatskih obolenj in stisk revnih otrok
Neveljaven email naslov