Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je kmalu po 40. letu starosti Gašperjevo in Rokovo mamo zadela možganska kap, je družina ostala brez edine, čeprav minimalne plače. Njun oče kot invalid 3. kategorije s številnimi poškodbami in boleznimi že vrsto let ni zaposljiv. V času nekajmesečne rehabilitacije je mama izgubila pravico do socialne pomoči, ko Gašper zaradi stresa ni zmogel končati letnika, je še sam izgubil štipendijo. Postali so ujetniki sistema socialnih pomoči, ki v še tako tragičnih situacijah ne odstopa od birokratskih pravil. Začeli so se izklopi elektrike in opozorila pred izgubo najemniškega stanovanja, ki je v obupno slabem stanju in nima nobenega ogrevanja. Čeprav je premajhno, razpadajoče, mrzlo in z opremo, ki sodi samo še na odpad, je njihov edini dom. Da bi ga obdržali, so močno varčevali tudi pri hrani, a izvršbe so neusmiljene. Gašper, ki je v nogometu kar preskočil nekaj starostnih kategorij, pa nujno potrebuje pomoč pri nakupu nujne športne opreme.
Ko je kmalu po 40. letu starosti Gašperjevo in Rokovo mamo zadela možganska kap, je družina ostala brez edine, čeprav minimalne plače
“Mi smo zdaj popolni ujetniki socialnega sistema: ker sem bila v času možganske kapi prijavljena na zavodu za zaposlovanje, nimam pravice do bolniškega nadomestila. Dva dni pred kapjo bi se morala obvezno oglasiti pri njih, a sem se zelo slabo počutila. Potem me je zadela kap in ker nihče od domačih ni vedel, da se tam nisem javila, niso pošiljali opravičila. Zato sem še v času, ko sem ležala v bolnišnici, izgubila pravico do nadomestila za čas brezposelnosti. S tem pa tudi dodatno zdravstveno zavarovanje. Sredi zdravljenja, tik pred tem, ko bi morala na rehabilitacijo!” družinsko brezizhodnost opisuje mama dveh najstnikov, srednješolca Gašperja in osnovnošolca Roka. “Nenadoma smo ostali brez mojega dohodka. In nato še šest mesecev nisem imela pravice niti do kakršne koli socialne pomoči! Tudi fantoma se je zrušil svet. Ker ob vsem, kar se je dogajalo doma, Gašper nadaljevanja šolanja v tistem letu ni zmogel več, je tudi on ostal brez dodatnega zdravstvenega zavarovanja in brez skromne štipendije: vse, kar nam je ostalo, je bila socialna pomoč za moža, je kot invalid 3. kategorije s številnimi poškodbami in boleznimi že vrsto let nezaposljiv, a to ne zadostuje, da bi mu pripadala invalidska pokojnina. In ostal je otroški dodatek. Vsega skupaj nekaj stotakov,” spiralo potopa v neizbežne dolgove opisuje Gašperjeva in Rokova mama.
Gašperju in Roku lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo v obliki paketov ali vrednostnih bonov, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i: BOTER5 na 1919. Pomoč lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Gašperja in Roka iz zgodbe Vala 202.
Prizadeta leva stran telesa, vid, spomin…
Kap jo je prizadela, ko je bila stara le nekaj čez 40 let. Vrsto let je bila del najbolj brezpravnega prekariata, delala je občasna in podplačana dela, s pogodbami, podaljševanimi iz meseca v mesec. Zdaj se zdi redna zaposlitev še veliko manj verjetna, kljub nekajmesečnemu zdravljenju so namreč posledice še vedno zelo občutne: “Levo stran imam prizadeto, levo roko, nogo, težko dosežem stvari, v rokah nimam moči, da bi kaj nesla, prestavila, naredila. Pa glava, glava je problem! Spomin imam močno prizadet, včasih vse sproti pozabim, pozabim, da sem nekaj dala na štedilnik, pozabim, kaj sem se namenila narediti, izgubim se na poti, nujno rabim spremstvo povsod, do zdravnika, v trgovino, povsod!” je iskrena.
Večkratni izklop elektrike, čeprav nimamo drugega ogrevanja
Družinski člani so tako morali prevzeti ne le številne vsakodnevne obveznosti, pač pa tudi nenehen nadzor nad maminim gibanjem in početjem. A še težje breme so dolgovi. Birokratski stroj se namreč ne meni za okoliščine in osebne tragedije. “Nismo imeli iz česa plačevati. Res ne. Nastali so stroški, ko me je družina obiskovala v Ljubljani na zdravljenju. Vid se mi je dvakrat drastično poslabšal, a sem morala sama kupiti nova očala, saj mi zavarovalnica tega ne prizna, videti pa moram, že tako sem pri gibanju negotova! Pa grozijo nam izvršbe za stanovanjske stroške, dolžno smo komunali, elektriko so nam že večkrat izklopili. Saj smo pogosto zaprosili za izredno denarno socialno pomoč, a so nam jo večkrat zavrnili. Potem pa je seveda treba plačati še stroške priklopa, kar je še dodaten udarec.”
Tik pred zimo nimamo radiatorjev, ogrevati pa smemo le z elektriko
In elektrika je zanje res bistvena stvar. Bila bi namreč edini vir ogrevanja – če bi seveda sploh imeli električne radiatorje: “Zelo me skrbi zima, ker sploh nimamo radiatorjev. Hiša je zelo stara in dimniki so tako dotrajan, da imamo prepoved uporabe kakršnih koli peči na drva ali premog. Preostane nam le elektrika. A en radiator se nam je pokvaril, drugega pa smo morali vrniti, ker je bil le sposojen. Tako tik pred zimo nimamo s čim ogrevati. Zidovi so zelo debeli, stanovanje je težko ogreti, to je za otroka zelo težko. Saj se oblečemo ali pokrijemo, a če so prostori tako podhlajeni, je res težko.”
Razpadajoče stanovanje z opremo, ki sodi le še na odpad
A čeprav je zima pred vrati, je v tem hipu njihova večja skrb, kako ne izgubiti tega najemniškega stanovanja, ki si v resnici komaj zasluži tako ime. Je premajhno, razpadajoče, mrzlo in z opremo, ki sodi naravnost na odpad. Otroška soba ima le eno okno, eno starinsko dotrajano svetilo na stropu, je brez namiznih luči, z razpadajočimi vrati. A je njihov edini dom, mamino pripoved dopolnjuje Gašper:
“Živimo v zelo starem stanovanju. Na vhodna vrata se le nasloniš, pa padejo. Ko so zaklenjena, je špranja ob strani takšna, da vidiš skoznjo ven. Tudi vrata v najino sobo so tako razsuta, da se ne zapirajo, vse se sliši in se res s težavo učim, saj je stanovanje zelo majhno. Stole imamo polomljene, omet odpada s stropov in sten, postelje imamo na količkih in vzmetnica je tako trda, da me vse boli.”
“Tudi midva z možem imava katastrofalno posteljo, na vseh vogalih gledajo ven deščice in ker težko hodim, sem se že velikokrat do krvi udarila, po rokah, po nogah, mož pa tudi. Stene so obupne, zelo si želim, da bi jih lahko na novo pobarvali, saj nam od zgornjega soseda vlaga kar teče. Pa vsaj malo lepše bi delovalo stanovanje, če že opreme ne moremo zamenjati…”, dodaja mama.
Ko zmanjka za hrano, gresta fanta jest k dedku
In v takih razmerah živita invalidna starša in dva mlada, nadarjena športnika. Ker se dolgovi za elektriko, stanovanjske stroške in druge nujne stroške za šolanje dveh najstnikov ob nekaj sto evrih socialne pomoči le kopičijo, že dolgo varčujejo tudi pri hrani, le čez vikend kdaj pa kdaj pomaga dedek: “Seveda se zgodi, da nam zmanjka vsega, da nimamo. Potem fanta pošljem k dedku, da se vsaj ona najesta, pa da jima privošči kak posladek. Zgodi se tudi, da ostaneva midva brez, da le otroci imajo. Sama bi si denimo rada dopoldne privoščila kakšno skodelico kakava, pa mleko raje prihranim zanju, ker gre morda za zadnja dva ali tri decilitre. Vem, da je to težko verjeti ljudem,ki tega niso izkusili, a se zgodi, da nimaš dveh evrov, s katerimi bi lahko šel v trgovino in kupil škatlo jajc ali pa dva litra mleka. Oboje imata zelo rada, pa žal ne gre. Če ti zdravje zasluži, si popolnoma odvisen od tega, kar lahko dobiš. In nič več. prositi pa je nepopisno težko! Mi smo res ujetniki teh socialnih pomoči, nič ne moremo, nič!”
Igram v starejši ekipi, a brez novih kopačk ne bo šlo več
Seveda so se vsi zdavnaj odrekli novim oblačilom in primerni obutvi. Tudi Rokov in Gašperjev športni klub sta razumevajoča in zelo pomagata, a brez finančne podpore staršev ne bo šlo več. Predvsem Gašperjeva nogometna prihodnost je na točki, ko brez nakupa dobrih kopačk ne bo šlo več. In to bi bila zanj nepopisna katastrofa, ker je res dober: “Igrati bi moral pri A ekipi, pa edini igram za tri leta starejše mladince, ker sem se na tekmah dobro odrezal in veliko pokazal. Jaz namreč uživam v nogometu, zelo veliko mi pomeni, vse bi naredil zanj! Dvakrat dnevno se vozim v nekaj deset kilometrov oddaljeno Ljubljano in nazaj, da lahko treniram pri klubu, ki verjame vame. Obožujem to igro, klub mi pomaga, kolikor lahko, ampak res bi potreboval nove kopačke. Moje so že strgane, drsijo mi, takoj so mokre. In ker nimam nobenih, da bi se preobul, se večkrat prehladim. Težava je tudi, kako jih posušiti do naslednjega treninga, ker nimamo nobenega radiatorja. In potem tlačim vanje papir in upam, da bodo suhe…Pa zdaj, ko bo mrzlo, bi potreboval še kakšne tople rokavice in šal, da me na treningih ne bi tako zeblo! Brat k sreči več igra v dvorani, na toplem, a ima tudi tako dotrajane superge, da mu že presti kukajo ven…” težave s športno opremo opisuje Gašper.
Čokolada luksuz, ki ni dosegljiv vsak dan…
Ob prihajajoči zimi, ob nakopičenih dolgovih in izvršbah in ob vprašajih nad sinovim nadaljevanjem športne poti pa ima mama še nekaj povsem materinskih skrbi: “Prav groza me je prihajajočih tednov: en sin ima rojstni dan v novembru, drugi v začetku januarja. Vmes so še božični in novoletni prazniki, ko otroku ne moreš kupiti nič, niti ene bombonierice. In seveda bi si fanta seveda želela tudi kakšno darilce. Čeprav sta to otroka, za katera je luksuz že kakšna čokolada, ker pač nimata vsak dan te možnosti.”
Gašperju in Roku lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo v obliki paketov ali vrednostnih bonov, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i: BOTER5 na 1919. Pomoč lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Gašperja in Roka iz zgodbe Vala 202.
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205 26 93 in 01/544 30 43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
545 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Ko je kmalu po 40. letu starosti Gašperjevo in Rokovo mamo zadela možganska kap, je družina ostala brez edine, čeprav minimalne plače. Njun oče kot invalid 3. kategorije s številnimi poškodbami in boleznimi že vrsto let ni zaposljiv. V času nekajmesečne rehabilitacije je mama izgubila pravico do socialne pomoči, ko Gašper zaradi stresa ni zmogel končati letnika, je še sam izgubil štipendijo. Postali so ujetniki sistema socialnih pomoči, ki v še tako tragičnih situacijah ne odstopa od birokratskih pravil. Začeli so se izklopi elektrike in opozorila pred izgubo najemniškega stanovanja, ki je v obupno slabem stanju in nima nobenega ogrevanja. Čeprav je premajhno, razpadajoče, mrzlo in z opremo, ki sodi samo še na odpad, je njihov edini dom. Da bi ga obdržali, so močno varčevali tudi pri hrani, a izvršbe so neusmiljene. Gašper, ki je v nogometu kar preskočil nekaj starostnih kategorij, pa nujno potrebuje pomoč pri nakupu nujne športne opreme.
Ko je kmalu po 40. letu starosti Gašperjevo in Rokovo mamo zadela možganska kap, je družina ostala brez edine, čeprav minimalne plače
“Mi smo zdaj popolni ujetniki socialnega sistema: ker sem bila v času možganske kapi prijavljena na zavodu za zaposlovanje, nimam pravice do bolniškega nadomestila. Dva dni pred kapjo bi se morala obvezno oglasiti pri njih, a sem se zelo slabo počutila. Potem me je zadela kap in ker nihče od domačih ni vedel, da se tam nisem javila, niso pošiljali opravičila. Zato sem še v času, ko sem ležala v bolnišnici, izgubila pravico do nadomestila za čas brezposelnosti. S tem pa tudi dodatno zdravstveno zavarovanje. Sredi zdravljenja, tik pred tem, ko bi morala na rehabilitacijo!” družinsko brezizhodnost opisuje mama dveh najstnikov, srednješolca Gašperja in osnovnošolca Roka. “Nenadoma smo ostali brez mojega dohodka. In nato še šest mesecev nisem imela pravice niti do kakršne koli socialne pomoči! Tudi fantoma se je zrušil svet. Ker ob vsem, kar se je dogajalo doma, Gašper nadaljevanja šolanja v tistem letu ni zmogel več, je tudi on ostal brez dodatnega zdravstvenega zavarovanja in brez skromne štipendije: vse, kar nam je ostalo, je bila socialna pomoč za moža, je kot invalid 3. kategorije s številnimi poškodbami in boleznimi že vrsto let nezaposljiv, a to ne zadostuje, da bi mu pripadala invalidska pokojnina. In ostal je otroški dodatek. Vsega skupaj nekaj stotakov,” spiralo potopa v neizbežne dolgove opisuje Gašperjeva in Rokova mama.
Gašperju in Roku lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo v obliki paketov ali vrednostnih bonov, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i: BOTER5 na 1919. Pomoč lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Gašperja in Roka iz zgodbe Vala 202.
Prizadeta leva stran telesa, vid, spomin…
Kap jo je prizadela, ko je bila stara le nekaj čez 40 let. Vrsto let je bila del najbolj brezpravnega prekariata, delala je občasna in podplačana dela, s pogodbami, podaljševanimi iz meseca v mesec. Zdaj se zdi redna zaposlitev še veliko manj verjetna, kljub nekajmesečnemu zdravljenju so namreč posledice še vedno zelo občutne: “Levo stran imam prizadeto, levo roko, nogo, težko dosežem stvari, v rokah nimam moči, da bi kaj nesla, prestavila, naredila. Pa glava, glava je problem! Spomin imam močno prizadet, včasih vse sproti pozabim, pozabim, da sem nekaj dala na štedilnik, pozabim, kaj sem se namenila narediti, izgubim se na poti, nujno rabim spremstvo povsod, do zdravnika, v trgovino, povsod!” je iskrena.
Večkratni izklop elektrike, čeprav nimamo drugega ogrevanja
Družinski člani so tako morali prevzeti ne le številne vsakodnevne obveznosti, pač pa tudi nenehen nadzor nad maminim gibanjem in početjem. A še težje breme so dolgovi. Birokratski stroj se namreč ne meni za okoliščine in osebne tragedije. “Nismo imeli iz česa plačevati. Res ne. Nastali so stroški, ko me je družina obiskovala v Ljubljani na zdravljenju. Vid se mi je dvakrat drastično poslabšal, a sem morala sama kupiti nova očala, saj mi zavarovalnica tega ne prizna, videti pa moram, že tako sem pri gibanju negotova! Pa grozijo nam izvršbe za stanovanjske stroške, dolžno smo komunali, elektriko so nam že večkrat izklopili. Saj smo pogosto zaprosili za izredno denarno socialno pomoč, a so nam jo večkrat zavrnili. Potem pa je seveda treba plačati še stroške priklopa, kar je še dodaten udarec.”
Tik pred zimo nimamo radiatorjev, ogrevati pa smemo le z elektriko
In elektrika je zanje res bistvena stvar. Bila bi namreč edini vir ogrevanja – če bi seveda sploh imeli električne radiatorje: “Zelo me skrbi zima, ker sploh nimamo radiatorjev. Hiša je zelo stara in dimniki so tako dotrajan, da imamo prepoved uporabe kakršnih koli peči na drva ali premog. Preostane nam le elektrika. A en radiator se nam je pokvaril, drugega pa smo morali vrniti, ker je bil le sposojen. Tako tik pred zimo nimamo s čim ogrevati. Zidovi so zelo debeli, stanovanje je težko ogreti, to je za otroka zelo težko. Saj se oblečemo ali pokrijemo, a če so prostori tako podhlajeni, je res težko.”
Razpadajoče stanovanje z opremo, ki sodi le še na odpad
A čeprav je zima pred vrati, je v tem hipu njihova večja skrb, kako ne izgubiti tega najemniškega stanovanja, ki si v resnici komaj zasluži tako ime. Je premajhno, razpadajoče, mrzlo in z opremo, ki sodi naravnost na odpad. Otroška soba ima le eno okno, eno starinsko dotrajano svetilo na stropu, je brez namiznih luči, z razpadajočimi vrati. A je njihov edini dom, mamino pripoved dopolnjuje Gašper:
“Živimo v zelo starem stanovanju. Na vhodna vrata se le nasloniš, pa padejo. Ko so zaklenjena, je špranja ob strani takšna, da vidiš skoznjo ven. Tudi vrata v najino sobo so tako razsuta, da se ne zapirajo, vse se sliši in se res s težavo učim, saj je stanovanje zelo majhno. Stole imamo polomljene, omet odpada s stropov in sten, postelje imamo na količkih in vzmetnica je tako trda, da me vse boli.”
“Tudi midva z možem imava katastrofalno posteljo, na vseh vogalih gledajo ven deščice in ker težko hodim, sem se že velikokrat do krvi udarila, po rokah, po nogah, mož pa tudi. Stene so obupne, zelo si želim, da bi jih lahko na novo pobarvali, saj nam od zgornjega soseda vlaga kar teče. Pa vsaj malo lepše bi delovalo stanovanje, če že opreme ne moremo zamenjati…”, dodaja mama.
Ko zmanjka za hrano, gresta fanta jest k dedku
In v takih razmerah živita invalidna starša in dva mlada, nadarjena športnika. Ker se dolgovi za elektriko, stanovanjske stroške in druge nujne stroške za šolanje dveh najstnikov ob nekaj sto evrih socialne pomoči le kopičijo, že dolgo varčujejo tudi pri hrani, le čez vikend kdaj pa kdaj pomaga dedek: “Seveda se zgodi, da nam zmanjka vsega, da nimamo. Potem fanta pošljem k dedku, da se vsaj ona najesta, pa da jima privošči kak posladek. Zgodi se tudi, da ostaneva midva brez, da le otroci imajo. Sama bi si denimo rada dopoldne privoščila kakšno skodelico kakava, pa mleko raje prihranim zanju, ker gre morda za zadnja dva ali tri decilitre. Vem, da je to težko verjeti ljudem,ki tega niso izkusili, a se zgodi, da nimaš dveh evrov, s katerimi bi lahko šel v trgovino in kupil škatlo jajc ali pa dva litra mleka. Oboje imata zelo rada, pa žal ne gre. Če ti zdravje zasluži, si popolnoma odvisen od tega, kar lahko dobiš. In nič več. prositi pa je nepopisno težko! Mi smo res ujetniki teh socialnih pomoči, nič ne moremo, nič!”
Igram v starejši ekipi, a brez novih kopačk ne bo šlo več
Seveda so se vsi zdavnaj odrekli novim oblačilom in primerni obutvi. Tudi Rokov in Gašperjev športni klub sta razumevajoča in zelo pomagata, a brez finančne podpore staršev ne bo šlo več. Predvsem Gašperjeva nogometna prihodnost je na točki, ko brez nakupa dobrih kopačk ne bo šlo več. In to bi bila zanj nepopisna katastrofa, ker je res dober: “Igrati bi moral pri A ekipi, pa edini igram za tri leta starejše mladince, ker sem se na tekmah dobro odrezal in veliko pokazal. Jaz namreč uživam v nogometu, zelo veliko mi pomeni, vse bi naredil zanj! Dvakrat dnevno se vozim v nekaj deset kilometrov oddaljeno Ljubljano in nazaj, da lahko treniram pri klubu, ki verjame vame. Obožujem to igro, klub mi pomaga, kolikor lahko, ampak res bi potreboval nove kopačke. Moje so že strgane, drsijo mi, takoj so mokre. In ker nimam nobenih, da bi se preobul, se večkrat prehladim. Težava je tudi, kako jih posušiti do naslednjega treninga, ker nimamo nobenega radiatorja. In potem tlačim vanje papir in upam, da bodo suhe…Pa zdaj, ko bo mrzlo, bi potreboval še kakšne tople rokavice in šal, da me na treningih ne bi tako zeblo! Brat k sreči več igra v dvorani, na toplem, a ima tudi tako dotrajane superge, da mu že presti kukajo ven…” težave s športno opremo opisuje Gašper.
Čokolada luksuz, ki ni dosegljiv vsak dan…
Ob prihajajoči zimi, ob nakopičenih dolgovih in izvršbah in ob vprašajih nad sinovim nadaljevanjem športne poti pa ima mama še nekaj povsem materinskih skrbi: “Prav groza me je prihajajočih tednov: en sin ima rojstni dan v novembru, drugi v začetku januarja. Vmes so še božični in novoletni prazniki, ko otroku ne moreš kupiti nič, niti ene bombonierice. In seveda bi si fanta seveda želela tudi kakšno darilce. Čeprav sta to otroka, za katera je luksuz že kakšna čokolada, ker pač nimata vsak dan te možnosti.”
Gašperju in Roku lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo v obliki paketov ali vrednostnih bonov, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i: BOTER5 na 1919. Pomoč lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Gašperja in Roka iz zgodbe Vala 202.
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205 26 93 in 01/544 30 43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Družine tudi s plačo ali dvema ne zmorejo več plačati vseh stroškov.
Skorajšnji začetek novega šolskega leta je zaznamoval tudi delo sodelavcev programa Botrstvo. Vse poletje so namreč prejemali prošnje za pomoč pri nabavi šolskih potrebščin, a tudi za nakup hrane in plačilo vse višjih položnic. Večina paketov in šolskih torb z osnovnimi potrebščinami je že razdeljenih družinam, ki brez te pomoči »brezplačnega šolanja« otrokom ne morejo več zagotoviti. Zbrali smo nekaj utrinkov, razmišljanj in tudi strahov staršev pred jesenjo.
Zbirna oddaja o doživljanju tega študijskega leta in težavah študentskega vsakdana.
Končuje se tretje s koronskimi ukrepi zaznamovano šolsko leto. In čeprav popolnega zapiranja šol ni bilo več, je bilo zelo drugačno od običajnih. Še posebno za tiste dijake, ki so v tem času šolanje začeli na srednjih šolah. Najteže je bilo za tiste, ki so že v osnovni šoli imeli večje učne težave, in za tiste, ki jim je šolanje na daljavo pustilo dolgotrajne posledice na znanju, motivaciji in duševnem zdravju. Kaj je bilo zanje letos najtežje, kako so se počutili, kakšne so pasti šolanja tam, kjer tudi učitelji mislijo, da je v učilnici sedijo dijaki z ogromno znanja in koliko razumevanja so bili deležni?
Kadar govorimo o šolarjih in dijakih, ki so imeli težave s šolanjem na daljavo in imajo še vedno težave s primanjkljaji v znanju, običajno pričakujemo, da gre za tiste z učnimi težavami ali tiste, ki živijo v vsestransko nespodbudnih okoljih. A težave imajo tudi dijaki gimnazij, na katere se vpisujejo le odličnjaki z izjemnimi talenti in ambicijami. Stiske doživljajo predvsem zaradi prevelikih pričakovanj, tudi do sebe, predvsem pa zaradi želje po visokih ocenah, ki jim bodo omogočile tudi izbiro najtežje dostopnih študijskih smeri in fakultet.
Letošnji konec šolskega leta na nekaterih šolah po kar dveh letih premora le organizirajo tudi valete in maturantske plese. Toda stroški zanje so vse višji, nemalokrat sledi še končni ali pa maturantski izlet, valete v razkošnosti vse bolj postajajo podobne maturantskim plesom. In vse to stane, šolski skladi, če na šolah sploh obstajajo, pa niso namenjeni za kritje tovrstnih stroškov. Tudi na ZPM Ljubljana Moste-Polje se zato obračajo družine, ki potrebujejo pomoč pri plačilu teh stroškov. Gre za pomembne prelomnice v življenju učencev in dijakov, a če jim starši tega ne morejo plačati, so že tako ranljivi učenci in dijaki mnogokrat odrinjeni na še bolj skrajni rob družbe.
Ker so iz šol pred nekaj tedni izginile še maske kot zadnji vizualni opomniki na epidemične ukrepe, se zdi, da je konec tudi posledic prilagajanja šolskega procesa v zadnjih dveh letih. A predvsem pri otrocih z učnimi težavami ali posebnimi potrebami, so posledice še zmeraj velike. V zadnjih tednih šolskega leta, ko je ocenjevanje še posebej intenzivno, je na stiske otrok znova vredno spomniti. Gostja: Specialna pedagoginja na OŠ Jožeta Moškriča v Ljubljani Martina Opaka Lešnjak.
Predvsem na začetku kolesarske športne poti je lahko nakup ustreznega vadbenega cestnega kolesa za družine mladih športnikov (pre)velik finančni zalogaj. Zato je kolesarski šampion Tadej Pogačar želel, da bi del izkupička, ki smo ga na dobrodelni dražbi Vala 202 iztržili za njegovo rumeno majico zmagovalca dirke po Franciji, namenili prav nakupu koles. Ob pomoči Fundacije Miroslava Cerarja za športnike iz socialno šibkih okolij in Kolesarske Zveze Slovenije je bila njegova želja pred kratkim izpolnjena in kolesarski klubi po vsej Sloveniji so za svoje mlade kolesarske upe že prejeli nova kolesa za treninge. In da bodo možnosti še nekoliko večje, 14 mladih kolesarjev iz dela preostalega izkupička dražbe Tadejeve zmagovite rumene majice dobiva pomoč za kritje stroškov treningov, priprav in opreme.
Izidi včerajšnjih volitev kažejo, da se bo s področji, ki najpomembneje krojijo usodo najranljivejših in mladih, ukvarjala drugačna ekipa kot v zadnjem mandatu. A ne glede na to, kdo jo bo sestavljal, bo moral razumeti, kakšne posledice so pustili epidemičnih ukrepi in katere so težave, ki so že pred epidemijo krojile otroštva revnejših družin, opozarja predsednica ZPM Moste Polje Anita Ogulin, današnja gostja Jane Vidic.
Zakaj se vsi mladi o poklicni prihodnosti ne morejo odločati le na podlagi svojih želja? Kako bo način šolanja med epidemijo zaznamoval družbo v prihodnosti in kako o družbeno pomembnih temah razmišljajo osnovnošolci in dijaki? Udeleženci 32. Nacionalnega otroškega parlamenta z naslovom Moja poklicna prihodnost opozarjajo, da se zaradi razslojevanja v času izobraževanja krepijo razlike med dostopnostjo različnih gimnazij, srednjih šol in univerz, kar vpliva na izbiro poklica. O skrbeh za poklicno prihodnost po epidemiji, ki izhajajo tudi iz neenake dostopnosti šolanja, razmišljajo Filip Demšar, Iva Čurković in Jon Lampej.
Domijada je vsakoletno športno kulturno srečanje dijaških domov Slovenije in zamejstva, ki se po dveh letih zatišja letos znova odvija, a predvsem na spletu. Dijaki se predstavljajo z likovnimi in fotografskimi izdelki, poteka literarni natečaj, izdelati je mogoče tudi inštalacijo, vsakič pa zbirajo tudi donacije za humanitarne namene.
Še tam, kjer so imeli otroci odlične pogoje za šolanje na domu, je tako šolanje marsikomu povzročalo težave. Toliko večje pa so imeli otroci, ki imajo doma slabe ali nikakršne pogoje in slabo podporo bližnjih za šolanje sploh. Med njimi je tudi veliko romskih otrok. Ti so v času epidemije sicer dobili pomoč svojih šol, nevladnih organizacij, pa tudi 26 romskih pomočnikov, ki so delovali ob pomoči projekta Skupaj za znanje. Tega je na osnovnih šolah organiziral Center šolskih in obšolskih dejavnosti. Romski pomočnici Mateja Kosec z Osnovne šole Metlika in Sandra Rudaš z Osnovne šole Beltinci sta nanizali nekaj izkušenj in razmislekov o tem, kako romske otroke učinkoviteje vključevati v šolsko okolje in jim pomagati tudi do boljše izobrazbe.
Čeprav uradni podatki policije za lansko leto ne kažejo porasta prijav družinskega nasilja, so izkušnje nevladnih organizacij in drugih, ki pomagajo žrtvam, precej drugačne. Nestrpnosti, agresije in nasilja, tudi družinskega, je vse več, podobno velja za medvrstniško nasilje, vse več je nasilja nad strokovnimi delavci, opozarja gostja oddaje, direktorica CSD Pomurje Sandra Fekonja. Porast klicev v svetovalnice in naraščajoče število žensk, ki so poiskale zatočišče v kateri od varnih hiš, beležijo tudi v nevladnih organizacijah. Čeprav se zdi, da so včasih institucije premalo učinkovite, pa prijava nasilja lahko reši življenje. Ena od telefonskih številk, ki deluje 24 ur dnevno, je številka SOS telefona za žrtve nasilja 080 11 55. Na njej svetujejo tako žrtvam kot tistim, ki ne vedo, kako prijaviti opaženo nasilje.
Čeprav uradni podatki policije za lansko leto ne kažejo porasta prijav družinskega nasilja, so izkušnje nevladnih organizacij in drugih, ki pomagajo žrtvam, precej drugačne. Nestrpnosti, agresije in nasilja, tudi družinskega, je vse več, podobno velja za medvrstniško nasilje, vse več je nasilja nad strokovnimi delavci, opozarja gostja oddaje, direktorica CSD Pomurje Sandra Fekonja. Porast klicev v svetovalnice in naraščajoče število žensk, ki so poiskale zatočišče v kateri od varnih hiš, beležijo tudi v nevladnih organizacijah. Čeprav se zdi, da so včasih institucije premalo učinkovite, pa prijava nasilja lahko reši življenje. Ena od telefonskih številk, ki deluje 24 ur dnevno, je številka SOS telefona za žrtve nasilja 080 11 55. Na njej svetujejo tako žrtvam kot tistim, ki ne vedo, kako prijaviti opaženo nasilje.
"Nikoli mi niso pripovedovale o tem, kaj jedo v šoli ali v vrtcu, prej smo pač šli v trgovino in kupili tisto, kar smo radi jedli. Zdaj mi navdušeno povejo, da so jedle čokoladni namaz! Da so dobile pecivo! Da sošolcev ni bilo v šoli in so lahko dobile tri mandarine!" pove mama 10-letne Ane, 6-letne Nike in 4-letne Lare. Po njeni hudi bolezni in izgubi poslovne dejavnosti, ki so jo uničili ukrepi ob epidemiji, je vsak njihov strošek preračunan do centa, hrana res najosnovnejša, največji strah pa, da deklici ne bi mogli več plesati v plesni šoli. Pa čeprav s ponošenimi in premajhnimi copati.
Pomislite na katerikoli zdravstveni ukrep: ob vsakem vedno v obzir vzamemo tudi negativne reakcije, školjive učinke. Zakaj tega nisom storili tukaj?
Več kot 11.500 otrok in 9000 botrov, 24 milijonov evrov zbranih sredstev in številne zgodbe, stiske, spodbude in srečni razpleti v desetletju podpore Vala 202 programu Botrstvo v Sloveniji.
Prav danes se začenjajo zimske šolske počitnice za prvi del šolarjev in dijakov, končalo se je tudi ocenjevalno obdobje. Kako po skoraj dveh letih učenci gledajo na ocenjevanje, ki je bilo izvedeno tudi na daljavo, kako sami ocenjujejo kakovost znanja, ki so ga dobili v tem času, kako so se uresničile obljube, da bodo zamujeno snov in ocene nadoknadili počasi in jim pomagali zakrpati luknje v znanju? Svoje izkušnje in mnenja so z nami delili devetošolci z OŠ Dobrova.
Devetošolci OŠ Dobrova so skušali ubesediti, kaj vse se jim je v času epidemije, sploh pa v času šolanja na daljavo, zgodilo in katere posledice še zmeraj čutijo. Pogosto smo namreč lahko slišali, da so otroci odporni, da je njihovo doživljanje sprememb v času epidemije močno povezano s tem, kako jim jih prikazujejo in kako jih doživljajo njihovi bližnji, pa da so mladi nekoč brez posledic preživeli še kaj hujšega. A kaj o tem pravijo sami? Kako so doživljali čase šolanja od doma, kako so doživeli odnose med seboj in kako odnos učiteljev do njih, ko so se vrnili v klopi? Se počutijo slišane in razumljene? In kako čutijo posledice še danes, ko se zdi, da se kolektivno pretvarjamo, da jih ni več?
Najnovejše poročilo nevladnega britanskega združenja, organizacije Oxfam je opozorilo na močno poglobljeno neenakost po vsem svetu in pritegnilo pozornost s podatkom, kako nepojmljivo visoki so dobički najbogatejših v zadnjih dveh letih in to predvsem na račun pandemije. Od marca 2020 do novembra lani se je namreč premoženje najbogatejših desetih zemljanov podvojilo in je zdaj večje kot je skupno premoženje več kot treh milijard najrevnejših. Pandemija je po drugi strani v revščino potisnila še dodatnih 160 milijonov ljudi, zaradi nedostopnosti do zdravstvene oskrbe, lakote, nasilja nad ženskami in podnebnih sprememb pa je dnevno umrlo 21.000 ljudi. Kako bodo taki globalni trendi razslojevanja vplivali tudi na naša življenja in kako vplivajo na revščino pri nas, ocenjuje eden največjih poznavalcev družbene neenakosti pri nas, predavatelj na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani doc. dr. Srečo Dragoš.
Neveljaven email naslov