Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vsem strahovom in skrbem navkljub je večina humanitarnih organizacij uspela izpeljati tudi letošnje programe poletnih letovanj za otroke. Letos so bili spremembe okolja željni prav vsi, močno pa so odmik od domačega okolja potrebovali predvsem otroci, ki živijo v nespodbudnih okoljih, nasilju, pomanjkanju ali osamljenosti. Med počitnikarji so bili - tudi s pomočjo donacij naših poslušalcev - tudi otroci iz programa Botrstvo.
Najbolj jih preseneti, da lahko gredo po hrano kolikorkrat hočejo, tudi po petkrat ali šestkrat, in to tudi naredijo! Lepo jih je gledati, kako uživajo v hrani, hkrati pa se zaveš, da tega doma najbrž nimajo …
Novo šolsko leto se začenja s še večjim prepadom med otroki. "Vsako leto bi najraje koga odpeljala kar k sebi domov, ker vem, v kakšne razmere se vračajo otroci, ki smo jim teh 10 dni skušali dati vsaj malo veselja, sprostitve in upanja," pravi dolgoletna vzgojiteljica Karmen, ki je letos na letovanju spremljala tudi otroke iz programa Botrstvo.
Na to, da so otroci ob prihodu na letovanje sprva pogosto zadržani, razdražljivi ali agresivni, so njihovi vzgojitelji na letovanjih pripravljeni, a letošnje leto je precej drugačno. Zelo močno se pozna, da toliko tednov, celo mesecev niso imeli priložnosti biti z vrstniki oz. so bili prisiljeni biti doma, zato otrok načrtovane dejavnosti sploh ne zanimajo, najraje bi se samo družili med seboj. A ta druženja so polna konfliktov, otroci so letos neprimerno bolj agresivni, nemirni, eksplozivni in svojih čustev ne obvladujejo, priznavajo vzgojitelji iz različnih starostnih skupin otrok. Različnim generacijam pa je letos skupno tudi to, da se za razliko od prejšnjih let nikakor ne morejo umiriti in tudi ne odpreti za pogovor in izražanje stiske.
Opozarjanje humanitarnih organizacij in medijev, da otrok, ki jim je šolska prehrana izjemno pomemben ali pa vsaj bolj kakovosten vir prehrane, kot jo imajo doma, ni malo in da dostop do hrane tudi v času epidemije ni zanemarljiv problem, je znova dobilo potrditev tudi v jedilnici, opisuje Karmen: "Najbolj jih preseneti, da smejo po hrano kolikorkrat hočejo, tudi po petkrat ali šestkrat, in to tudi naredijo! Preseneti jih, da je na koncu kosila sladica, tega doma očitno nimajo. Lepo jih je gledati, kako uživajo v hrani, hkrati pa se zamisliš in se zaveš, da tega doma najbrž nimajo, da ni toplih obrokov, večerij … in te kar stisne pri srcu."
Zato je slovo toliko težje. "Zadnji večer je najbolj grozen, vselej je veliko joka, presune te, ko vidiš, da se otroci ne želijo vrniti domov. Skušaš ga potolažiti, a občutek ni dober, ker veš, kam se vračajo." In čeprav se otroci res vrnejo domov, kakršen koli ta že je, vzgojitelji z mislimi marsikdaj še dolgo ostanejo z njimi: "Letos bom domov odšla z lepo mislijo, da sem v skupini imela deklico, ki je lani na letovanju želela storiti samomor, bila je zelo zelo depresivna, zaradi domačih razmer ni vedela, kaj storiti s svojim življenjem. Kar ustrašila sem se, da se bo morda stanje ponovilo tudi letos, a sem presrečna spoznala, da je zelo napredovala, da so terapije pomagale, da nima več misli o končanju svojega življenja. Zelo sem vesela in upam, da sem tudi sama prispevala kanček k temu, da ima spet upanje, da bo njeno življenje boljše."
Da so se na letovanju lahko sprostili, izpovedali, družili, najedli, naplavali in naigrali številni otroci, med katerimi je žal znova zraslo število tistih, ki so prvič videli morje, ste pripomogli tudi poslušalci Vala 202, ki ste tudi letos pomagali s svojimi donacijami. Najlepša hvala vsem!
Nemir, nezbranost, agresijo, anksioznost in izgubo upanja, da bo bolje, ki jih letos opisujejo vzgojitelji, pa bodo otroci že jutri odnesli s seboj v šolske klopi. To bo tudi od učiteljev zahtevalo drugačen pristop, saj bo treba zapolniti ne le luknje v znanju, pač pa predvsem v razumevanju, da se je prepad med tistimi iz urejenih in premožnejših družin in med tistimi, ki jim je epidemije doma poslabšala že tako peklenske razmere, še močno poglobil.
539 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Vsem strahovom in skrbem navkljub je večina humanitarnih organizacij uspela izpeljati tudi letošnje programe poletnih letovanj za otroke. Letos so bili spremembe okolja željni prav vsi, močno pa so odmik od domačega okolja potrebovali predvsem otroci, ki živijo v nespodbudnih okoljih, nasilju, pomanjkanju ali osamljenosti. Med počitnikarji so bili - tudi s pomočjo donacij naših poslušalcev - tudi otroci iz programa Botrstvo.
Najbolj jih preseneti, da lahko gredo po hrano kolikorkrat hočejo, tudi po petkrat ali šestkrat, in to tudi naredijo! Lepo jih je gledati, kako uživajo v hrani, hkrati pa se zaveš, da tega doma najbrž nimajo …
Novo šolsko leto se začenja s še večjim prepadom med otroki. "Vsako leto bi najraje koga odpeljala kar k sebi domov, ker vem, v kakšne razmere se vračajo otroci, ki smo jim teh 10 dni skušali dati vsaj malo veselja, sprostitve in upanja," pravi dolgoletna vzgojiteljica Karmen, ki je letos na letovanju spremljala tudi otroke iz programa Botrstvo.
Na to, da so otroci ob prihodu na letovanje sprva pogosto zadržani, razdražljivi ali agresivni, so njihovi vzgojitelji na letovanjih pripravljeni, a letošnje leto je precej drugačno. Zelo močno se pozna, da toliko tednov, celo mesecev niso imeli priložnosti biti z vrstniki oz. so bili prisiljeni biti doma, zato otrok načrtovane dejavnosti sploh ne zanimajo, najraje bi se samo družili med seboj. A ta druženja so polna konfliktov, otroci so letos neprimerno bolj agresivni, nemirni, eksplozivni in svojih čustev ne obvladujejo, priznavajo vzgojitelji iz različnih starostnih skupin otrok. Različnim generacijam pa je letos skupno tudi to, da se za razliko od prejšnjih let nikakor ne morejo umiriti in tudi ne odpreti za pogovor in izražanje stiske.
Opozarjanje humanitarnih organizacij in medijev, da otrok, ki jim je šolska prehrana izjemno pomemben ali pa vsaj bolj kakovosten vir prehrane, kot jo imajo doma, ni malo in da dostop do hrane tudi v času epidemije ni zanemarljiv problem, je znova dobilo potrditev tudi v jedilnici, opisuje Karmen: "Najbolj jih preseneti, da smejo po hrano kolikorkrat hočejo, tudi po petkrat ali šestkrat, in to tudi naredijo! Preseneti jih, da je na koncu kosila sladica, tega doma očitno nimajo. Lepo jih je gledati, kako uživajo v hrani, hkrati pa se zamisliš in se zaveš, da tega doma najbrž nimajo, da ni toplih obrokov, večerij … in te kar stisne pri srcu."
Zato je slovo toliko težje. "Zadnji večer je najbolj grozen, vselej je veliko joka, presune te, ko vidiš, da se otroci ne želijo vrniti domov. Skušaš ga potolažiti, a občutek ni dober, ker veš, kam se vračajo." In čeprav se otroci res vrnejo domov, kakršen koli ta že je, vzgojitelji z mislimi marsikdaj še dolgo ostanejo z njimi: "Letos bom domov odšla z lepo mislijo, da sem v skupini imela deklico, ki je lani na letovanju želela storiti samomor, bila je zelo zelo depresivna, zaradi domačih razmer ni vedela, kaj storiti s svojim življenjem. Kar ustrašila sem se, da se bo morda stanje ponovilo tudi letos, a sem presrečna spoznala, da je zelo napredovala, da so terapije pomagale, da nima več misli o končanju svojega življenja. Zelo sem vesela in upam, da sem tudi sama prispevala kanček k temu, da ima spet upanje, da bo njeno življenje boljše."
Da so se na letovanju lahko sprostili, izpovedali, družili, najedli, naplavali in naigrali številni otroci, med katerimi je žal znova zraslo število tistih, ki so prvič videli morje, ste pripomogli tudi poslušalci Vala 202, ki ste tudi letos pomagali s svojimi donacijami. Najlepša hvala vsem!
Nemir, nezbranost, agresijo, anksioznost in izgubo upanja, da bo bolje, ki jih letos opisujejo vzgojitelji, pa bodo otroci že jutri odnesli s seboj v šolske klopi. To bo tudi od učiteljev zahtevalo drugačen pristop, saj bo treba zapolniti ne le luknje v znanju, pač pa predvsem v razumevanju, da se je prepad med tistimi iz urejenih in premožnejših družin in med tistimi, ki jim je epidemije doma poslabšala že tako peklenske razmere, še močno poglobil.
Počitnice na morju so za mnoge samoumevne, za mnoge nedosegljive, za nekatere pa bodo letos tudi s pomočjo naših poslušalcev končno dosanjane sanje . . .
Letovanja brez staršev, v novem okolju, z vrstniki iz povsem drugačnih okolij, so neprecenljiva izkušnja za vse otroke, še posebej pa za tiste, ki vse leto živijo v pomanjkanju vseh vrst. Kot pravijo dolgoletni vzgojitelji Estera, Sabina, Saša, Matjaš in Boris, tisti otroci, ki na letovanja prihajajo s pomočjo donatorjev, vse pogosteje nanje prihajajo brez najosnovnejše opreme in so vse pogosteje - željni hrane.
Letovanja, ki jih pripravljajo tudi različne humanitarne organizacije, so za otroke s socialnega dna pomembna predvsem zaradi nabiranja novih doživetij, saj so pogosto tudi med šolskim letom odrinjeni na rob, za otroke, ki živijo brez materialnega pomanjkanja, pa je neprecenljiva predvsem izkušnja neobremenjenega druženja z vrstniki, s katerimi se običajno prav zaradi družbene razslojenosti ne družijo prav veliko? Mozaik letovanj nam bodo v prihodnjih oddajah pomagali sestaviti dolgoletni spremljevalci otrok na letovanjih iz ZPMS.
Muhammed Kisirisa je pri petnajstih letih v ugandskem slumu, kjer je tudi odraščal, ustanovil prvo dobrodelno organizacijo. Vse od takrat pomaga mladim iz najbolj depriviligiranih družin. S tremi prijatelji je tako ustanovil organizacijo za temeljne spremembe, ki nekaj sto otrokom omogoča izobraževanje, vodijo pa tudi nekakšno botrstvo za otroke - posamezniki lahko namreč določenemu otroku namenjajo po 30$ na mesec. Tokrat torej po svoje sorodna, a tudi povsem drugačna botrska zgodba.
Letošnje šolsko leto je bilo za srednješolca Vida povsem drugačno od lanskega, ko je moral veliko honorarno delati, da so z družino sploh lahko plačevali stroške, ko je sanjal o lastnem kovčku z orodjem, nujnim za praktičen del šolanja in vsaj kakšni brezskrbni uri druženja s prijatelji. Družini je namreč znova, že petič grozila selitev, negotovo pa je bilo, ali bo srednjo šolo sploh lahko končal. Leto kasneje prav zaradi pomoči poslušalcev že načrtuje šolanje na fakulteti!
Presenetljiv in presunljiv je podatek ljubljanskega zavoda Pod streh’co, da je več kot polovica njihovih uporabnikov iz družin, ki imajo mladoletne otroke. Obiskali smo jih, pa tudi preverili, koliko družin prihaja po tovrstno pomoč v druge javne kuhinje po Sloveniji.
V gledališču Glej se predstaviljajo mladi igralci, ki so sodelovali v mednarodnem projektu Generacija generaciji. Projekt je namenjen spodbujanju ustvarjanja sodobnega gledališča za najstnike z najstniki.
Pred kratkim objavljena mednarodna študija razvoja možganov in drugih razvojnih potencialov pri otrocih, ki odraščajo v romunskih sirotišnicah, je pokazala, da socialna depriviligiranost resno in dolgoročno vpliva na razvoj otrok iz socialnega roba. Morda se zdi absurdno primerjati tiste razmere s temi, v katerih živijo nekateri otroci na skrajnem socialnem robu pri nas, vendar pediatrinja dr. Tina Bregant pravi, da bi morali biti veliko bolj pozorni na to, kakšne dolgoročne posledice prinaša dejstvo, da otroci živijo v nenehnem stresu, v družinah, paraliziranih od strahu pred izgubo doma in ob neprimerni prehrani.
Galova mama je mlada ženska z visoko izobrazbo, redno službo in neskončno željo, da bi kot samohranilka svojemu edincu lahko omogočila običajno otroštvo, v katerem bi lahko raziskoval naravo, morje in živali in se še naprej ukvarjal s hokejem, ki mu tako veliko pomeni. Pred nekaj meseci so se prav vsi njuni načrti sesuli. Bolezen mami odmerja vse manjše možnosti za zmago in njena vse večja skrb je, kako svojemu fantku zagotoviti prihodnost, ko njene ne bo več…
14-letno dekle je na taboru kreativnega pisanja skozi svojo zgodbo izpovedalo težki položaj družine. V pesmih, ki jih je pokazala le mentorju, je izlila posledice stiske, ki jih sicer ne more zaupati nikomur.
“Biti odvisen od socialne pomoči, biti brez lastnega zaslužka, brez občutka, da komu koristiš, da si nekaj vreden, je grozno. In zelo težko je biti odvisen od socialne pomoči, ki je nepopisno nizka, s katero ne moreš preživeti ne sebe, kaj šele otrok. Zgodi se, da moraš po mesec ali dva čakati na odločbo, vmes pa se znajti kot se veš in znaš, to je res katastrofa,” se nekajletne brezposelnosti spominja mama treh otrok. Občutku nekoristnosti in nesposobnosti so se takrat pridružili še izvršbe, rubeži in grožnja z deložacijo. Obup je bil res popoln.
Po dobrem letu smo obiskali družino Mitje, Maje, Maše, Nejca in Primoža Takrat so bili tik pred deložacijo, razmišljali so, kam se bodo preselili, otroke pa je skrbelo, ali bodo med počitnicami sploh lahko jedli. Leto kasneje živijo “300 odstotkov bolje” ocenjuje njihova mama. Kaj vse se je spremenilo na bolje?
“Vse življenje sem samo delal, nič drugega nisem videl kot delo, s katerim bi kljub le eni skromni plači lahko otrokoma zagotovil vsaj dom. Iz gospodarskega objekta smo skušali narediti bivalne prostore, tri leta smo z otrokoma živeli brez vode in elektrike. Želel sem le, da bi lahko ustvaril normalen dom. Zdaj pa ne morem več.”
Poslušalec Mare se je po nekajletnem bivanju v tujini ob povratku domov odločil postati boter, a je imel prav zaradi izkušenj s podobnimi projekti v tujini nekoliko drugačna pričakovanja: da bo lahko otroku, skupaj s svojo družino, v pomoč pri odraščanju tudi drugače, ne le z vsakomesečno finančno pomočjo...
V akciji “Čisto veselje” so pred dnevi ljudje na 30 lokacij po vsej Sloveniji prinašali odpadne surovine, da bi z izkupičkom, v celoti namenjenem projektu Botrstvo, pomagali čim več otrokom s posebnimi potrebami omogočiti (morda prvo) počitniško doživetje. V slabem tednu ste zbrali 527 ton odpadnih materialov, kar pomeni 58.679 evrov za letovanja otrok s posebnimi potrebami.
Zgodba majhnih deklic Ksenije in Klare je zgodba, v kateri bi se lahko prepoznalo veliko družin. Resda nista lačni in tudi vrtec lahko obiskujeta, so ju pa zaznamovali ločitev staršev, nato pa selitve: najprej v materinski dom, nato v nujno bivalno enoto. Ko sta se končno lahko preselili v neprofitno stanovanje, njun prvi “pravi” dom, so se njuni brezposelni mami dolgovi že tako nakopičili, da so izvršbe, rubeži in strah pred izgubo doma njihov vsakdan. Kljub temu se mama na vse načine trudi deklicama zagotoviti kar se da normalno otroštvo . . .
Zbiranje odpadnih surovin na več kot 30-ih lokacijah po Sloveniji bo med 16. in 21. marcem. Izkupiček bo namenjen za letovanje otrok s čustvenimi in vedenjskimi motnjami prek projekta Botrstvo v Sloveniji.
Ni naključje, da je revščina ženskega spola. “Če pogledate podatke o revščini, boste videli, da je vsepovsod razlika med revščino moških in žensk, ženske so vedno na slabšem. In to v vseh starostnih skupinah, najhuje pa je pri starrejših, kjer v revščini po uradnih podatkih živi kar 33,5 odstotkov žensk nad 75. letom starosti. Kar nas posebej opozarja na to, kaj pomeni, če ženske ostanejo doma, ko so otroci majhni in se na trg dela vključijo veliko kasneje kot je povprečje. Na koncu odhajajo v pokoj z izjemno nizkimi pokojninami, s katerimi sploh ne morejo živeti.
Pred tremi leti je Vesno in Jana zapustila mama. Pretres je bil res velik, za vse. Močno je vplival na očetovo psihično stanje in najbrž odločilno pripomogel k izbruhu njegove hude kronične bolezni, ki zahteva pogosto zdravljenje v bolnišnici. Zaradi denarne stiske zdaj Janu ne morejo zagotoviti rednega trenieranja nogometa, za katerega je zelo talentiran.
"Spoznamo tudi takšne otroke, ki jih igranje in otročarije na letovanjih in taborih več ne zanimajo, ker so zaradi svojih težkih razmer doma kot odrasle osebe. A ko se sprostijo, znova spoznajo, kako lepo je biti otrok," opisuje vzgojiteljica Alenka iz Zveze prijateljev mladine. Kako zelo pomembno je, da starši sploh upajo vpisati svoje otroke na počitniške tabore in izpolniti prijavnico za subvencioniranje, so pri ZPM ugotavljali na tokratnem kreativnem taboru za nadarjene na Pohorju. Obiskala jih je Rebeka Pinosa.
Neveljaven email naslov