Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vsem strahovom in skrbem navkljub je večina humanitarnih organizacij uspela izpeljati tudi letošnje programe poletnih letovanj za otroke. Letos so bili spremembe okolja željni prav vsi, močno pa so odmik od domačega okolja potrebovali predvsem otroci, ki živijo v nespodbudnih okoljih, nasilju, pomanjkanju ali osamljenosti. Med počitnikarji so bili - tudi s pomočjo donacij naših poslušalcev - tudi otroci iz programa Botrstvo.
Najbolj jih preseneti, da lahko gredo po hrano kolikorkrat hočejo, tudi po petkrat ali šestkrat, in to tudi naredijo! Lepo jih je gledati, kako uživajo v hrani, hkrati pa se zaveš, da tega doma najbrž nimajo …
Novo šolsko leto se začenja s še večjim prepadom med otroki. "Vsako leto bi najraje koga odpeljala kar k sebi domov, ker vem, v kakšne razmere se vračajo otroci, ki smo jim teh 10 dni skušali dati vsaj malo veselja, sprostitve in upanja," pravi dolgoletna vzgojiteljica Karmen, ki je letos na letovanju spremljala tudi otroke iz programa Botrstvo.
Na to, da so otroci ob prihodu na letovanje sprva pogosto zadržani, razdražljivi ali agresivni, so njihovi vzgojitelji na letovanjih pripravljeni, a letošnje leto je precej drugačno. Zelo močno se pozna, da toliko tednov, celo mesecev niso imeli priložnosti biti z vrstniki oz. so bili prisiljeni biti doma, zato otrok načrtovane dejavnosti sploh ne zanimajo, najraje bi se samo družili med seboj. A ta druženja so polna konfliktov, otroci so letos neprimerno bolj agresivni, nemirni, eksplozivni in svojih čustev ne obvladujejo, priznavajo vzgojitelji iz različnih starostnih skupin otrok. Različnim generacijam pa je letos skupno tudi to, da se za razliko od prejšnjih let nikakor ne morejo umiriti in tudi ne odpreti za pogovor in izražanje stiske.
Opozarjanje humanitarnih organizacij in medijev, da otrok, ki jim je šolska prehrana izjemno pomemben ali pa vsaj bolj kakovosten vir prehrane, kot jo imajo doma, ni malo in da dostop do hrane tudi v času epidemije ni zanemarljiv problem, je znova dobilo potrditev tudi v jedilnici, opisuje Karmen: "Najbolj jih preseneti, da smejo po hrano kolikorkrat hočejo, tudi po petkrat ali šestkrat, in to tudi naredijo! Preseneti jih, da je na koncu kosila sladica, tega doma očitno nimajo. Lepo jih je gledati, kako uživajo v hrani, hkrati pa se zamisliš in se zaveš, da tega doma najbrž nimajo, da ni toplih obrokov, večerij … in te kar stisne pri srcu."
Zato je slovo toliko težje. "Zadnji večer je najbolj grozen, vselej je veliko joka, presune te, ko vidiš, da se otroci ne želijo vrniti domov. Skušaš ga potolažiti, a občutek ni dober, ker veš, kam se vračajo." In čeprav se otroci res vrnejo domov, kakršen koli ta že je, vzgojitelji z mislimi marsikdaj še dolgo ostanejo z njimi: "Letos bom domov odšla z lepo mislijo, da sem v skupini imela deklico, ki je lani na letovanju želela storiti samomor, bila je zelo zelo depresivna, zaradi domačih razmer ni vedela, kaj storiti s svojim življenjem. Kar ustrašila sem se, da se bo morda stanje ponovilo tudi letos, a sem presrečna spoznala, da je zelo napredovala, da so terapije pomagale, da nima več misli o končanju svojega življenja. Zelo sem vesela in upam, da sem tudi sama prispevala kanček k temu, da ima spet upanje, da bo njeno življenje boljše."
Da so se na letovanju lahko sprostili, izpovedali, družili, najedli, naplavali in naigrali številni otroci, med katerimi je žal znova zraslo število tistih, ki so prvič videli morje, ste pripomogli tudi poslušalci Vala 202, ki ste tudi letos pomagali s svojimi donacijami. Najlepša hvala vsem!
Nemir, nezbranost, agresijo, anksioznost in izgubo upanja, da bo bolje, ki jih letos opisujejo vzgojitelji, pa bodo otroci že jutri odnesli s seboj v šolske klopi. To bo tudi od učiteljev zahtevalo drugačen pristop, saj bo treba zapolniti ne le luknje v znanju, pač pa predvsem v razumevanju, da se je prepad med tistimi iz urejenih in premožnejših družin in med tistimi, ki jim je epidemije doma poslabšala že tako peklenske razmere, še močno poglobil.
539 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Vsem strahovom in skrbem navkljub je večina humanitarnih organizacij uspela izpeljati tudi letošnje programe poletnih letovanj za otroke. Letos so bili spremembe okolja željni prav vsi, močno pa so odmik od domačega okolja potrebovali predvsem otroci, ki živijo v nespodbudnih okoljih, nasilju, pomanjkanju ali osamljenosti. Med počitnikarji so bili - tudi s pomočjo donacij naših poslušalcev - tudi otroci iz programa Botrstvo.
Najbolj jih preseneti, da lahko gredo po hrano kolikorkrat hočejo, tudi po petkrat ali šestkrat, in to tudi naredijo! Lepo jih je gledati, kako uživajo v hrani, hkrati pa se zaveš, da tega doma najbrž nimajo …
Novo šolsko leto se začenja s še večjim prepadom med otroki. "Vsako leto bi najraje koga odpeljala kar k sebi domov, ker vem, v kakšne razmere se vračajo otroci, ki smo jim teh 10 dni skušali dati vsaj malo veselja, sprostitve in upanja," pravi dolgoletna vzgojiteljica Karmen, ki je letos na letovanju spremljala tudi otroke iz programa Botrstvo.
Na to, da so otroci ob prihodu na letovanje sprva pogosto zadržani, razdražljivi ali agresivni, so njihovi vzgojitelji na letovanjih pripravljeni, a letošnje leto je precej drugačno. Zelo močno se pozna, da toliko tednov, celo mesecev niso imeli priložnosti biti z vrstniki oz. so bili prisiljeni biti doma, zato otrok načrtovane dejavnosti sploh ne zanimajo, najraje bi se samo družili med seboj. A ta druženja so polna konfliktov, otroci so letos neprimerno bolj agresivni, nemirni, eksplozivni in svojih čustev ne obvladujejo, priznavajo vzgojitelji iz različnih starostnih skupin otrok. Različnim generacijam pa je letos skupno tudi to, da se za razliko od prejšnjih let nikakor ne morejo umiriti in tudi ne odpreti za pogovor in izražanje stiske.
Opozarjanje humanitarnih organizacij in medijev, da otrok, ki jim je šolska prehrana izjemno pomemben ali pa vsaj bolj kakovosten vir prehrane, kot jo imajo doma, ni malo in da dostop do hrane tudi v času epidemije ni zanemarljiv problem, je znova dobilo potrditev tudi v jedilnici, opisuje Karmen: "Najbolj jih preseneti, da smejo po hrano kolikorkrat hočejo, tudi po petkrat ali šestkrat, in to tudi naredijo! Preseneti jih, da je na koncu kosila sladica, tega doma očitno nimajo. Lepo jih je gledati, kako uživajo v hrani, hkrati pa se zamisliš in se zaveš, da tega doma najbrž nimajo, da ni toplih obrokov, večerij … in te kar stisne pri srcu."
Zato je slovo toliko težje. "Zadnji večer je najbolj grozen, vselej je veliko joka, presune te, ko vidiš, da se otroci ne želijo vrniti domov. Skušaš ga potolažiti, a občutek ni dober, ker veš, kam se vračajo." In čeprav se otroci res vrnejo domov, kakršen koli ta že je, vzgojitelji z mislimi marsikdaj še dolgo ostanejo z njimi: "Letos bom domov odšla z lepo mislijo, da sem v skupini imela deklico, ki je lani na letovanju želela storiti samomor, bila je zelo zelo depresivna, zaradi domačih razmer ni vedela, kaj storiti s svojim življenjem. Kar ustrašila sem se, da se bo morda stanje ponovilo tudi letos, a sem presrečna spoznala, da je zelo napredovala, da so terapije pomagale, da nima več misli o končanju svojega življenja. Zelo sem vesela in upam, da sem tudi sama prispevala kanček k temu, da ima spet upanje, da bo njeno življenje boljše."
Da so se na letovanju lahko sprostili, izpovedali, družili, najedli, naplavali in naigrali številni otroci, med katerimi je žal znova zraslo število tistih, ki so prvič videli morje, ste pripomogli tudi poslušalci Vala 202, ki ste tudi letos pomagali s svojimi donacijami. Najlepša hvala vsem!
Nemir, nezbranost, agresijo, anksioznost in izgubo upanja, da bo bolje, ki jih letos opisujejo vzgojitelji, pa bodo otroci že jutri odnesli s seboj v šolske klopi. To bo tudi od učiteljev zahtevalo drugačen pristop, saj bo treba zapolniti ne le luknje v znanju, pač pa predvsem v razumevanju, da se je prepad med tistimi iz urejenih in premožnejših družin in med tistimi, ki jim je epidemije doma poslabšala že tako peklenske razmere, še močno poglobil.
Jeseni, prav v času, ko smo tudi na Valu 202 intenzivno opozarjali na pogosto spregledan pomen razvoja talentov in udeleževanja zunajšolskih dejavnosti, je filmski ustvarjalec Tomaž Šneberger na Ptuju zasnoval prav poseben projekt “V objektivu lačnih oči”. S pomočjo ptujskega CSD je zbral ekipo mladih s socialnega dna, da bi skupaj ustvarili pravi celovečerni film. Izbrana skupinica sedmih mladih, starih od 8 do 17 let, vključenih tudi v projekt Botrstvo, se od takrat redno srečuje in snuje vse potrebno za prihodnost filma.
Ponedeljkova sogovornica je iz res številčne družine, humanitarne organizacije so njej, njenim bratom in sestram pomagali že pri plačevanju poti v šolo, ki je starša ne bi zmogla, pomoč so dobivali tako v šolskih potrebščinah kot tudi v hrani in drugih donacijah. Prav zaradi štipendije iz enega od humanitarnih skladov, se je naša sogovornica sploh upala vpisati na fakulteto in jo je tudi uspešno končala.
Tjaša in njena mama, ki je zbolela za rakom, živita v hudi duševni in finančni stiski. Mama in hči, ki sta največji zaveznici, in si življenja druga brez druge ne moreta predstavljati, potrebujeta vašo pomoč.
Prva lanska zgodba je bila zgodba deklice Špele, ki je večji del življenja preživela po bolnišnicah, njeno življenje pa je močno ovirala stoma, posebno izvodilo iz trebušne votline z vrečko. Po 20 operativnih posegih pri nas so starši sami poiskali možnost za operacijo v tujini, potrebovali pa so pomoč pri zagotavljanju denarja za sobivanje z njo in pa pomoč pri plačilu številnih dolgov, zaradi katerih jim je grozila izguba najemniškega stanovanja. In kako živijo danes?
Še pred dobrim letom je bila mamica dveh majhnih otrok v res veliki stiski, ki jo je pripeljala tudi v projekt Botrstvo. Takrat je bila zanjo finančna pomoč kot sama pravi “rešilna bilka”. Čeprav še vedno ne živijo razkošno, je zdaj, ko je dobila zaposlitev, izpolnila zaobljubo, ki si jo je dala takrat, ko je bilo najhuje – zdaj je tudi sama botra nekomu, ki pomoč potrebuje.
Sestrice Eva, Loti in Neli živijo v stari, nikoli dokončani in od časa močno načeti hiši v odročni globeli. Eva je drugošolka, mlajšima deklicama pa so mrzla hiša, nekaj igrač in povsem obupana brezposelna starša, ki zaradi invalidnosti nista zaposljiva, ves svet. Zaradi še neporavnanih dolgov ju namreč starša ne moreta vpisati v vrtec.
Na pobudo “treh dobrih botrov je več kot 1000 prostovoljcev pomagalo pripraviti darila uza več kot 1000 otrok!
Na pobudo “treh dobrih botrov je več kot 1000 prostovoljcev pomagalo pripraviti darila uza več kot 1000 otrok!
Z donatorji in koordinatorji projekta Botrstvo smo se pogovarjali o preteklem delu in napovedih za prihodnost.
Tari, osemletni svetlolasi tretješolki, že od zgodnjega otroštva življenje kroji predvsem bolezen. Ta ji vse bolj odvzema sposobnost gibanja, zdaj ne zmore več stati, roke vse bolj izgubljajo moč, prstki pa spretnost … Tara je vse bolj je odvisna od pomoči mame in očeta, ki pa bijeta bitko ne le z boleznijo, pač pa tudi s hudim pomanjkanjem. Oče je zdravje pustil na gradbišču, mama ob tako bolnem otroku službe sploh ni našla, zdaj je brezposeln še Tarin starejši brat …
Tri mlade mame Alia, Ana in Vanja so že lani s pomočjo prostovoljcev pomagale na poseben način obdarovati otroke v stiski, čeprav ne one, ne darovalci, otrok osebno niso spoznali. Akcija, ki so jo v sodelovanju s CSD-ji in območnimi organizacijami ZPMS z vseh koncev države, je bila res velik organizacijski zalogaj, a je zadovoljstvo ob dejstvu, da so razveselile več kot 500 otrok, res odtehtalo ves trud. Letos se jim spet obetajo neprespane noči in še večji organizacijski podvig, saj je že prispelih pisemc veliko več kot lani. Hkrati pa so pisma tudi drugačna, razpon želja otrok je veliko večji kot lani. In tudi same so si ob tem morale zastaviti vprašanje: imajo otroci iz socialnega dna “pravico” do razkoš(nejš)ih daril? Smejo vsaj božične želje preseči vsakdan, v katerem so otroku nedosegljivi že čokolino, pašteta in topli škorenjčki? Si sme otrok vsaj pri dedku mrazu zaželeti nekaj, kar je zanj povsem nedosegljivo, za sošolce pa samoumevno? In kaj bi pravzaprav pomenilo, če bi si otroci v socialni stiski še pri pisanju iskrenih želja dobrim možem želeli le še hrano?
Leto po objavi zgodbe Leona in Maje družine še ni uspela rešiti prav vseh težav, ki so jih pripeljale tako daleč, da so bili takrat brez hrane, pred vnovičnim izklopom elektrike in ogrevanja, pa tudi pred izgubo stanovanja, vendar prav zaradi pomoči poslušalcev lahko živijo nekoliko mirneje. Ker njun oče zdaj kot prostovoljec sam pomaga drugim, je zelo zanimiv tudi njegov pogled na revščino.
Leto po objavi zgodbe Leona in Maje družine še ni uspela rešiti prav vseh težav, ki so jih pripeljale tako daleč, da so bili takrat brez hrane, pred vnovičnim izklopom elektrike in ogrevanja, pa tudi pred izgubo stanovanja, vendar prav zaradi pomoči poslušalcev lahko živijo nekoliko mirneje. Ker njun oče zdaj kot prostovoljec sam pomaga drugim, je zelo zanimiv tudi njegov pogled na revščino.
Med 55.000 otrok, ki jih statistični podatki potiskajo pod prag revščine in na stisko katerih te dni še posebej opozarjajo humanitarne organizacije, sodijo tudi Nika, Katja in Uroš. Zaradi pogosto bolne Nike je mama brezposelna, z očetom stikov skorajda nimajo več, socialni dohodki in 80 evrov preživnine za vse tri otroke pa pomeni, da položnice že dolgo niso plačane. Ko smo jih obiskali, jih je najbolj skrbelo, da bodo izgubili stanovanje, nekaj dni kasneje pa so že prejeli nalog za deložacijo: majhno podstrešno stanovanje morajo zaradi dolgov izprazniti prav danes ...
Nedavno je Unicef predstavil poročilo o naraščujoči revščini med otroki v skupini 41 najrazvitejših držav. Revščina ponekod, tudi v Sloveniji, narašča.V najrazvitejših državah je kar 76,5 milijona otrok, ki živijo v revščini.
Nedavno je Unicef predstavil poročilo o naraščujoči revščini med otroki v skupini 41 najrazvitejših držav. Revščina ponekod, tudi v Sloveniji, narašča.V najrazvitejših državah je kar 76,5 milijona otrok, ki živijo v revščini.
Nedavno je Unicef predstavil poročilo o naraščujoči revščini med otroki v skupini 41 najrazvitejših držav. Revščina ponekod, tudi v Sloveniji, narašča.V najrazvitejših državah je kar 76,5 milijona otrok, ki živijo v revščini.
V okviru Tedna otroka je Zveza prijateljev mladine Moste - Polje organizirala brezplačni kopalni izlet v vodni park Bohinj.
V zaključni oddaji o pomenu obšolskih dejavnosti, ki jih otrokom lahko financirate v okviru projekta Botrstvo, smo ponovno opozorili na zgodbo mladega nadebudnega smučarja Davida ter opozorili, da ste zagotovili sredstva za dejavnosti kar 21 otrok. Hvala vsem, ki pomagate!
Neveljaven email naslov