Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vsem strahovom in skrbem navkljub je večina humanitarnih organizacij uspela izpeljati tudi letošnje programe poletnih letovanj za otroke. Letos so bili spremembe okolja željni prav vsi, močno pa so odmik od domačega okolja potrebovali predvsem otroci, ki živijo v nespodbudnih okoljih, nasilju, pomanjkanju ali osamljenosti. Med počitnikarji so bili - tudi s pomočjo donacij naših poslušalcev - tudi otroci iz programa Botrstvo.
Najbolj jih preseneti, da lahko gredo po hrano kolikorkrat hočejo, tudi po petkrat ali šestkrat, in to tudi naredijo! Lepo jih je gledati, kako uživajo v hrani, hkrati pa se zaveš, da tega doma najbrž nimajo …
Novo šolsko leto se začenja s še večjim prepadom med otroki. "Vsako leto bi najraje koga odpeljala kar k sebi domov, ker vem, v kakšne razmere se vračajo otroci, ki smo jim teh 10 dni skušali dati vsaj malo veselja, sprostitve in upanja," pravi dolgoletna vzgojiteljica Karmen, ki je letos na letovanju spremljala tudi otroke iz programa Botrstvo.
Na to, da so otroci ob prihodu na letovanje sprva pogosto zadržani, razdražljivi ali agresivni, so njihovi vzgojitelji na letovanjih pripravljeni, a letošnje leto je precej drugačno. Zelo močno se pozna, da toliko tednov, celo mesecev niso imeli priložnosti biti z vrstniki oz. so bili prisiljeni biti doma, zato otrok načrtovane dejavnosti sploh ne zanimajo, najraje bi se samo družili med seboj. A ta druženja so polna konfliktov, otroci so letos neprimerno bolj agresivni, nemirni, eksplozivni in svojih čustev ne obvladujejo, priznavajo vzgojitelji iz različnih starostnih skupin otrok. Različnim generacijam pa je letos skupno tudi to, da se za razliko od prejšnjih let nikakor ne morejo umiriti in tudi ne odpreti za pogovor in izražanje stiske.
Opozarjanje humanitarnih organizacij in medijev, da otrok, ki jim je šolska prehrana izjemno pomemben ali pa vsaj bolj kakovosten vir prehrane, kot jo imajo doma, ni malo in da dostop do hrane tudi v času epidemije ni zanemarljiv problem, je znova dobilo potrditev tudi v jedilnici, opisuje Karmen: "Najbolj jih preseneti, da smejo po hrano kolikorkrat hočejo, tudi po petkrat ali šestkrat, in to tudi naredijo! Preseneti jih, da je na koncu kosila sladica, tega doma očitno nimajo. Lepo jih je gledati, kako uživajo v hrani, hkrati pa se zamisliš in se zaveš, da tega doma najbrž nimajo, da ni toplih obrokov, večerij … in te kar stisne pri srcu."
Zato je slovo toliko težje. "Zadnji večer je najbolj grozen, vselej je veliko joka, presune te, ko vidiš, da se otroci ne želijo vrniti domov. Skušaš ga potolažiti, a občutek ni dober, ker veš, kam se vračajo." In čeprav se otroci res vrnejo domov, kakršen koli ta že je, vzgojitelji z mislimi marsikdaj še dolgo ostanejo z njimi: "Letos bom domov odšla z lepo mislijo, da sem v skupini imela deklico, ki je lani na letovanju želela storiti samomor, bila je zelo zelo depresivna, zaradi domačih razmer ni vedela, kaj storiti s svojim življenjem. Kar ustrašila sem se, da se bo morda stanje ponovilo tudi letos, a sem presrečna spoznala, da je zelo napredovala, da so terapije pomagale, da nima več misli o končanju svojega življenja. Zelo sem vesela in upam, da sem tudi sama prispevala kanček k temu, da ima spet upanje, da bo njeno življenje boljše."
Da so se na letovanju lahko sprostili, izpovedali, družili, najedli, naplavali in naigrali številni otroci, med katerimi je žal znova zraslo število tistih, ki so prvič videli morje, ste pripomogli tudi poslušalci Vala 202, ki ste tudi letos pomagali s svojimi donacijami. Najlepša hvala vsem!
Nemir, nezbranost, agresijo, anksioznost in izgubo upanja, da bo bolje, ki jih letos opisujejo vzgojitelji, pa bodo otroci že jutri odnesli s seboj v šolske klopi. To bo tudi od učiteljev zahtevalo drugačen pristop, saj bo treba zapolniti ne le luknje v znanju, pač pa predvsem v razumevanju, da se je prepad med tistimi iz urejenih in premožnejših družin in med tistimi, ki jim je epidemije doma poslabšala že tako peklenske razmere, še močno poglobil.
551 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Vsem strahovom in skrbem navkljub je večina humanitarnih organizacij uspela izpeljati tudi letošnje programe poletnih letovanj za otroke. Letos so bili spremembe okolja željni prav vsi, močno pa so odmik od domačega okolja potrebovali predvsem otroci, ki živijo v nespodbudnih okoljih, nasilju, pomanjkanju ali osamljenosti. Med počitnikarji so bili - tudi s pomočjo donacij naših poslušalcev - tudi otroci iz programa Botrstvo.
Najbolj jih preseneti, da lahko gredo po hrano kolikorkrat hočejo, tudi po petkrat ali šestkrat, in to tudi naredijo! Lepo jih je gledati, kako uživajo v hrani, hkrati pa se zaveš, da tega doma najbrž nimajo …
Novo šolsko leto se začenja s še večjim prepadom med otroki. "Vsako leto bi najraje koga odpeljala kar k sebi domov, ker vem, v kakšne razmere se vračajo otroci, ki smo jim teh 10 dni skušali dati vsaj malo veselja, sprostitve in upanja," pravi dolgoletna vzgojiteljica Karmen, ki je letos na letovanju spremljala tudi otroke iz programa Botrstvo.
Na to, da so otroci ob prihodu na letovanje sprva pogosto zadržani, razdražljivi ali agresivni, so njihovi vzgojitelji na letovanjih pripravljeni, a letošnje leto je precej drugačno. Zelo močno se pozna, da toliko tednov, celo mesecev niso imeli priložnosti biti z vrstniki oz. so bili prisiljeni biti doma, zato otrok načrtovane dejavnosti sploh ne zanimajo, najraje bi se samo družili med seboj. A ta druženja so polna konfliktov, otroci so letos neprimerno bolj agresivni, nemirni, eksplozivni in svojih čustev ne obvladujejo, priznavajo vzgojitelji iz različnih starostnih skupin otrok. Različnim generacijam pa je letos skupno tudi to, da se za razliko od prejšnjih let nikakor ne morejo umiriti in tudi ne odpreti za pogovor in izražanje stiske.
Opozarjanje humanitarnih organizacij in medijev, da otrok, ki jim je šolska prehrana izjemno pomemben ali pa vsaj bolj kakovosten vir prehrane, kot jo imajo doma, ni malo in da dostop do hrane tudi v času epidemije ni zanemarljiv problem, je znova dobilo potrditev tudi v jedilnici, opisuje Karmen: "Najbolj jih preseneti, da smejo po hrano kolikorkrat hočejo, tudi po petkrat ali šestkrat, in to tudi naredijo! Preseneti jih, da je na koncu kosila sladica, tega doma očitno nimajo. Lepo jih je gledati, kako uživajo v hrani, hkrati pa se zamisliš in se zaveš, da tega doma najbrž nimajo, da ni toplih obrokov, večerij … in te kar stisne pri srcu."
Zato je slovo toliko težje. "Zadnji večer je najbolj grozen, vselej je veliko joka, presune te, ko vidiš, da se otroci ne želijo vrniti domov. Skušaš ga potolažiti, a občutek ni dober, ker veš, kam se vračajo." In čeprav se otroci res vrnejo domov, kakršen koli ta že je, vzgojitelji z mislimi marsikdaj še dolgo ostanejo z njimi: "Letos bom domov odšla z lepo mislijo, da sem v skupini imela deklico, ki je lani na letovanju želela storiti samomor, bila je zelo zelo depresivna, zaradi domačih razmer ni vedela, kaj storiti s svojim življenjem. Kar ustrašila sem se, da se bo morda stanje ponovilo tudi letos, a sem presrečna spoznala, da je zelo napredovala, da so terapije pomagale, da nima več misli o končanju svojega življenja. Zelo sem vesela in upam, da sem tudi sama prispevala kanček k temu, da ima spet upanje, da bo njeno življenje boljše."
Da so se na letovanju lahko sprostili, izpovedali, družili, najedli, naplavali in naigrali številni otroci, med katerimi je žal znova zraslo število tistih, ki so prvič videli morje, ste pripomogli tudi poslušalci Vala 202, ki ste tudi letos pomagali s svojimi donacijami. Najlepša hvala vsem!
Nemir, nezbranost, agresijo, anksioznost in izgubo upanja, da bo bolje, ki jih letos opisujejo vzgojitelji, pa bodo otroci že jutri odnesli s seboj v šolske klopi. To bo tudi od učiteljev zahtevalo drugačen pristop, saj bo treba zapolniti ne le luknje v znanju, pač pa predvsem v razumevanju, da se je prepad med tistimi iz urejenih in premožnejših družin in med tistimi, ki jim je epidemije doma poslabšala že tako peklenske razmere, še močno poglobil.
V torek je na Kongresnem trgu v Ljubljani na javni prireditvi svoj svečani in bučni epilog doživela ne le neverjetna zimska športa sezona tekmovalcev, z izstopajočim Petrom Prevcem, pač pa tudi akcija Vala 202 in projekta Botrstvo, v kateri smo uspeli zagotoviti enoletno botrstvo za kar 250 otrok.
Kot je bila sezona šampionska za skakalca z najboljšo sezono v zgodovini smučarskih skokov, Petra Prevca, je bila tudi dražba smuči, ki jih je podaril projektu Botrstvo in ki je potekala v petek zjutraj v živo v programu Vala 202, res šampionska: podrla je ne le vse rekorde dosedanjih humanitarnih dražb na Valu 202, ampak bržkone kar v zgodovini tovrstnih dražb pri nas.
“Sploh vam ne morem povedati, kakšno olajšanje je to za vse, zanjo in za nas. Kako je težko, ko ti otrok dosega uspehe, ti pa mu ne moreš pomagati, da bi lahko treniral kot drugi. Zato so ta sredstva za nas zlata vredna,” je o sredstvih, ki jih je za pomoč pri razvoju svojega izjemnega športnega talenta dobila njegova hči Mateja, povedal njen oče. Zbranih 23.500 evrov, razdeljenih med šest mladih športnikov, so na lanski dražbi rumene majice zmagovalca kolesarske dirke po Franciji, Chrisa Frooma, prispevala kar tri podjetja. In ena od njih, Mateja, odličnjakinja tudi v srednji šoli, je od nekdaj več kot navdušena judoistka.
Družina sedmošolke Monike in nekaj let starejše Julije že polnih 8 mesecev živi brez elektrike. Prizadevna šolarka zato vsak dan po pouku čim prej odide domov, da še ujame čim več dnevne svetlobe. Čeprav v mrzli hiši brez elektrike z njimi živi še ostarela in zelo bolna babica, čeprav za njihovo stisko že nekaj mesecev vedo na Monikini osnovni šoli in na lokalnem centru za socialno delo, pomoči niso dobili. S hrano in drvmi, s katerimi nekaj tednov lahko ogrevajo eno sobo, jim je pomagalo le humanitarno društvo.
“Vse pogosteje se pri svojem terapevtskem delu srečujem s starši, predvsem mladimi mamicami, ki obupujejo, ki ne zmorejo več, ki ne verjamejo več, da je iz stiske še mogoče najti izhod. Skoraj vsak teden se srečujem z glasnimi razmišljanji, namigovanji, skoraj grožnjami, da bi bilo najbolje vse to končati, a tako, da bi “s seboj” vzeli še otroke. Da bi odšla celotna družina,” pove psihoterapevtka Branka Strniša, ki vrsto let svetuje družinam v socialni in finančni stiski in je pomagala tudi številnim staršem otrok iz projekta Botrstvo.
Spomladi smo predstavili zgodbo Nejca in Boštjana, ki živita v zelo skromnih razmerah. Že leta si namreč družina preureja staro gospodarsko poslopje, nekaj let so v njej živeli tudi brez elektrike in vode, ko je manjkala le še ureditev podstrešja, v kateri naj bi fanta končno dobila prostor zase, pa je oče hudo zbolel in napovedi niso bile prav obetavne. Mnoge, ki so zgodbo prebrali na spletu, je ganil pogled na plastično ponjavo v dnevni sobi, razpeto čez luknjo v stropu, kamor bi morale voditi stopnice do otroških sob. Finančna pomoč poslušalcev je marsikaj premaknila …
Vse bolj jasno je, da imeti zaposlitev in dobivati plačo že dolgo ne pomeni več, da lahko družina tudi dostojno preživi, sploh, če se smrti v družini kar vrstijo. Ko so se Urška, Gregor in njuna mama po letih psihičnega nasilja odselili od očeta, so živeli skupaj z babico, dedkom in stricem. V nekaj letih so ostali sami, nekaj več kot minimalna plača, od katere mama še vedno plačuje tudi stroške zadnjega pogreba, pa ne zadošča niti, da bi več kot stoletje staro in od časa močno načeto hišo vsaj dostojno ogreli.
Delež avtoritarnih stališč v Sloveniji močno narašča, hkrati pa je po podatkih od leta 2009 do 2013 Slovenija rekorderka v rasti revščine. Vse več ljudi se že rodi v revščino in vse več se jih iz nje nikoli ne izkoplje. Zakaj je revščina stvar odločitve politikov? Kakšna je povezava med avtoritarnimi stališči in revščino? Dr. Srečo Dragoš s fakultete za socialno delo v Ljubljani jih primerja z avtoritarnimi stališči v začetku 90-ih na področju takratne Jugoslavije.
Delež avtoritarnih stališč v Sloveniji močno narašča, hkrati pa je po podatkih od leta 2009 do 2013 Slovenija rekorderka v rasti revščine. Vse več ljudi se že rodi v revščino in vse več se jih iz nje nikoli ne izkoplje. Zakaj je revščina stvar odločitve politikov? Kakšna je povezava med avtoritarnimi stališči in revščino? Dr. Srečo Dragoš s fakultete za socialno delo v Ljubljani jih primerja z avtoritarnimi stališči v začetku 90-ih na področju takratne Jugoslavije.
Mama je iz njunih življenj odšla nenapovedano, si ustvarila novo življenje in stika z otrokoma skorajda nima več, oče, ki je zaradi kronične bolezni pogosto hospitaliziran, pa ni imel dovolj sredstev niti za plačevanje najnujnejših življenjskih stroškov. Tako mamin odhod kot negotova prihodnost sta na oba otroka močno vplivala, tudi z bistveno slabšim šolskim uspehom in Vesnino izgubo dveh let šolanja. Čeprav je Jan velik nogometni talent, je treninge pogosto izpuščal, ker je bil oče v bolnišnici ali ker ni imel niti za bencin, da bi ga odpeljal na treninge, smo v njuni zgodbi povedali lani …Zdaj se je njihovo življenje precej spremenilo.
Mama je iz njunih življenj odšla nenapovedano, si ustvarila novo življenje in stika z otrokoma skorajda nima več, oče, ki je zaradi kronične bolezni pogosto hospitaliziran, pa ni imel dovolj sredstev niti za plačevanje najnujnejših življenjskih stroškov. Tako mamin odhod kot negotova prihodnost sta na oba otroka močno vplivala, tudi z bistveno slabšim šolskim uspehom in Vesnino izgubo dveh let šolanja. Čeprav je Jan velik nogometni talent, je treninge pogosto izpuščal, ker je bil oče v bolnišnici ali ker ni imel niti za bencin, da bi ga odpeljal na treninge, smo v njuni zgodbi povedali lani …Zdaj se je njihovo življenje precej spremenilo.
V pravkar končanem letu je projekt Botrstvo napolnil polnih 5 let delovanja, botri v tem trenutku pomagajo okoli 4700 otrokom, zanje je na različne načine zbranih okoli 6 milijonov evrov in kmalu bo 4 leta, kar projekt z vsakotedenskimi oddajami podpiramo tudi na Valu 202. Nekaj najbolj pretreslijivih izpovedi, a tudi na to, kako prav vaša pomoč lahko resnično spreminja življenja otrok in njihovih družin!
Tretje leto zapored tri prostovoljke, Alia (bereš običajno »Alja«) , Ana in Vanja za otroke iz Botrstva z vseh koncev Slovenije organizirajo pomoč trem dobrim možem. Pisemca, namenjena kateremu med njimi, prestrežejo, mu najdejo zanesljivega donatorja in da poskrbijo za to, da bo izpolnjena želja pravočasno našla pot pod smrečico oziroma v prave otroške roke. Letos je bilo takih paketov skoraj 2000, želje pa, kot zmeraj, izjemno raznolike
Kandidati za Ime leta 2015 na Valu 202 so na zaključni prireditvi predstavili tudi svoje poglede na projekt Botrstvo.
Na boljše možnosti za razvoj dokazano močno vpliva tudi dostopnost do knjig, zato smo s povabilom poslušalcem, naj darujejo knjige, ki jih njihovi otroci in mladostniki ne potrebujejo več, pomagali OŠ Veržej.
“Vsi štirje smo morali stati v vrsti in gledati, kako je oči žalil mamo in jo tepel. Nas sicer ni, je pa kakšna prestregla udarec, ko smo branile mamo,” pripovedujejo sestrice Nina, Nuša in Naja o nasilju, ki so ga živele še lani ob tem času. “Vsakogar, ki je prišel na obisk, sem se oklenila in ga prosila, naj nas kam odpelje, ker ne bi rade več živele tukaj,” pove petletna Naja. Letos je mama le zmogla toliko moči, da je kljub grožnjam s smrtjo pred nasilnim partnerjem z otroki uspela pobegniti. A so se v iskanju stalnejšega in varnejšega doma morali seliti daleč stran, letos so se selili že štirikrat, najstarejši Žiga pa je moral v dijaški dom. Tega si skuša sam plačevati tudi z nočnim honorarnim delom, saj mama zaradi operacije, s katero so ji komaj rešili življenje, ostaja brez zaposlitve. In vse je najbolj strah, da bi jih zdaj, ko so končno našle prijetno najemniško stanovanje, prav pomanjkanje denarja prisililo v vnovično selitev …
Pogovor z Anito Ogulin,predsednico ZPM Moste, o tem, kako so se v teh petih letih stiske družin spremenile in kakšne trajnejše posledice revščina že pušča na otrokih.
Knjige so zaradi razvejanega sistema javnih knjižnic za številne otroke sicer res razmeroma lahko dostopne, a jih zaradi popularnosti in vseprisotnosti medijev vse manj privlačne, izpodrivajo jih drugi mediji, ki vsebinsko otrokom le stežka nadomestijo izkušnjo kot je samostojno branje knjig. In te so tudi za otoke z roba – kakršen koli ta že je – lahko zelo pomembno sredstvo za prebijanje skozi težavna zgodnja leta. Tudi o tem so na pravkar minulem knjižnem sejmu razmišljali pisateljica in pisatelja.
Kar tretjina šolarjev v Hong Kongu ima izjemno slabo izobražene starše, pa kljub temu otroci dosegajo boljše rezultate pismenosti kot slovenski šolarji, ki jim pri šolskih obveznosti pogosto močno pomagajo starši. Kaj se šele dogaja s tistimi otroki, ki tovrstne pomoči nimajo, koliko na njihov šolski uspeh in razvoj potencialov vpliva, če živijo še v materialno nevzpodbudnem okolju, če so prikrajšani za možnost izletov, ekskurzij, obiskovanja predstav in jih nihče prav ne spodbuja k prebiranju knjig? Kako drugače otroke iz takih družin obravnavajo učitelji, kakšno popotnico za boljši uspeh in tudi boljšo pismenost jim lahko da okolje?
Na boljše možnosti za razvoj dokazano močno vpliva tudi dostopnost do knjig, zato bomo s povabilom poslušalcem, naj darujejo knjige, ki jih njihovi otroci in mladostniki ne potrebujejo več, poskušali pomagati eni od prav posebnih osnovnih šol.
Neveljaven email naslov