Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Starostniki niso najranljivejša skupina le v epidemiji koronavirusne bolezni, že dolgo jih ogrožajo tudi revščina, slaba dostopnost dolgotrajne oskrbe, o kakovosti njihovega življenja vse bolj odloča njihov finančni položaj. Ženske, starejše od 75 let, so pri nas že vrsto let najrevnejša skupina prebivalcev. Epidemija je vse to le še poslabšala, omejila je dostop do zdravstvenih storitev in prinesla za marsikoga mučno osamljenost. Projekt Vida je na številne stiske opozoril že lansko jesen, ob prvem valu epidemije so številne uporabne informacije za pomoč starostnikom zbrali na portalu Vida, dodali pa tudi storitev Čvekifon. Društvo Humanitarček je postalo eno najpomembnejših glasov sicer "nevidnih" starostnikov s socialnega roba. Njihovo delo bomo v naslednjih mesecih podprli tudi na Valu 202. Katere izkušnje prvega vala bi morali nujno upoštevati v obdobju, ko drugi val epidemije znova tako močno posega v življenja starostnikov, še posebno revnih in osamljenih?
Smo premalo pozorni na kolateralne žrtve koronakrize tudi med starostniki?
"Potrebe po medicinski in negovalni oskrbi starostnikov bodo v tem valu epidemije zagotovo večje. Med prvim valom so bili odpovedani mnogi preventivni in drugi pregledi, datumi so bili prestavljeni v čas, ko je že nastopil drugi val. Med starostniki je ogromno kroničnih bolnikov, ki bi jih potrebovali, a jih niso imeli. Humanitarna društva, čeprav v njih delujemo tudi zdravniki, tega ne moremo nadomestiti. Zato me tudi kot zdravnico skrbi, kakšne bodo kolateralne žrtve te epidemije, kaj bomo storili z njimi?," se sprašuje predsednica društva Humanitarček, zdravnica nevrologinja Ninna Kozorog.
Na spletnem portalu Vida so zbrane natančne in koristne informacij o tem, kako pomagati starostnikom čez birokratske pasti in kako ponuditi natanko takšno pomoč, kot jo potrebujejo.
Zdravstvena oskrba je bila v prvem valu resda bistveno težje dostopna za vse, toda tisti starostniki, ki nimajo interneta in nimajo nikogar, ki bi jim pomagal, so bili še posebej na stranskem tiru: "Nikakor ne želim biti kritična do kolegov na primarni ravni, pač pa do sistema dostopnosti. Prvi val je ponudil veliko simpatičnih tehnoloških rešitev, toda kako si lahko osemdesetletnik namesti aplikacijo Zoom in se pogovarja z zdravnikom? Resda sem blond, a sem mlajša generacija, pa sem tudi sama potrebovala kar nekaj spretnosti za to. Starejši ljudje tudi potrebujejo osebni stik in če sploh ne vedo, kdaj je delovni čas zdravnika, če ga neuspešno kličejo, potem obupajo."
In starostniki so težave, tudi z dostopnostjo do zdravil in receptov, reševali po svoje:
"Najpogosteje so 'varčevali' z zdravili za povišan krvni tlak. To sicer najmanj občutijo, a vemo, da je to 'tihi ubijalec'. Pogosto se je zgodilo, da ljudje zaradi višjih stroškov - predvsem zaradi razkuževanja v blokih - niso imeli več denarja in si niso plačevali dopolnilnega zavarovanja in so ostali brez njega, nato pa tudi niso zmogli doplačati zdravil."
Toda priprave na drugi val, ki je s hitrim prihodom morda res presenetil, ni pa bil nepričakovan, je razgalil, da tudi zdaj za to najranljivejšo populacijo revnih starostnikov nimamo pripravljenih dobrih sistemskih rešitev tudi na drugih področjih. Čeprav je 1. val jasno razgalil težave:
"Prvi val je 'naplavil' ogromno starostnikov, ki jih je prav korona kriza potisnila čez rob. Zdaj se postopoma s terena umika pomoč na domu, vemo pa, da dve tretjini te pomoči prejemajo starejši od 80 let, kaj bomo z njimi? Problem je s toplimi obroki, tako z razdeljevanjem kot s sestavo – to niso otroci, potrebovali bi diete, da ne bi zaradi zapletov s hudo sladkorno ali kakšno drugo boleznijo morda celo končali v bolnišnici. Iz prvega vala smo se naučili, da moramo biti pripravljeni na drugi val. Na katerega pa se nismo pripravili."
Starostnike epidemija dvakratno ogroža: kot najbolj ogroženo skupino med obolelimi in kot tiste, ki so v času ukrepov najbolj odvisni od pomoči drugih in delovanja javnih služb. Toda za razliko od tistih starostnikov, ki živijo v domovih starejših občanov, ni jasne strategije, kakšno pomoč v primeru lastne okužbe ali okužbe bližnjega lahko dobijo tisti, ki še živijo doma, čeprav komaj zmorejo skrb zase: "Srečujemo se s primeri okuženih starostnikov, ki ne potrebujejo bolnišnične nege, marsikdo živi zunaj mestnih središč, kdo bo poskrbel zanje? Zmanjšuje se javni prevoz, 90.000 starostnikov živi pod pragom revščine, taksiji so zanje pogosto nedostopni, mnogi nimajo nikogar od svojcev, ki bi ji pomagal. Kljub temu je še vedno marsikje težko priti do odvzemov brisa za koronavirus od doma. In nenazadnje, kakšna mora biti stiska starostnikov, ko živijo v strahu, da so pozitivni? Nas niso seznanili z nobeno sistemsko rešitvijo, ki bi reševala te težave. Večinoma imamo zelo dobre izkušnje s patronažno službo, a tudi ta je preobremenjena. In nenazadnje, stikom s koronapozitivnimi osebami se vsi izogibajo. Kako smo lahko ob vseh ukrepih pozabili na njih? Vsi se toliko ukvarjamo s številkami, da se včasih pozabimo ukvarjati z ljudmi in povsem človeškimi vprašanji."
Ob že tako poslabšani zdravstveni oskrbi, nedorečeni sistemski ureditvi dostave toplih obrokov ali vsaj živil, prinaša zima še tradicionalne sezonske tegobe: "Zdaj nas je kar groza, ker je pred vrati zima, kurilna sezona, visoki stroški. To so za vse humanitarce izrazito stresni časi in zelo se bojimo, kaj nas čaka v začetku prihodnjega leta, ko se bomo začeli soočati z odklopi elektrike, z grozečimi deložacijami zaradi neplačevanja stanovanjskih stroškov in podobnimi težavami," skrbi Ninno Kozorog.
Težave tudi tistih starostnikov iz roba, ki ne bodo v stiku z novim virusom, bodo prihodnje leto nedvomno še globlje. Nekateri bodo še bolj odvisni od najbližjih, večje bodo tudi finančne stiske. Zato bi domišljene ukrepe morali sistemsko sprejeti najkasneje v naslednjem protikoronskem paketu, utemeljuje prva med Humanitarčki Ninna Kozorog: "Že dolgo poudarjamo, da bi bilo treba varstveni dodatek za starostnike narediti bistveno bolj dostopen kot je sedaj!"
Toda zdaj, ko zaradi ukrepov tudi z denarjem ni mogoče kupiti vsega, je znova izjemno pomembna medsebojna pomoč.
"Ponovno pozivamo k medsosedski pomoči. Vsak ima levega in desnega soseda, vsakdo pozna ostarelo gospo, pomagajmo ji, ko gremo v trgovino kupimo kakšno stvar tudi zanjo in ji jo podarimo. Za taka dejanja ne potrebujemo zakonodaje, le malo empatije in zdrave pameti. Že na ta način bomo ogromno naredili za starostnike. Zavedamo se tudi, da bo ob vseh ukrepih, sploh pa v tem zimskem času osamljenost zelo pereč problem. Zato smo s podjetjema Simbioza in A1 pripravili naš 'Čvekifon', ki še vedno živi in pomočjo katerega se je spletlo že kar nekaj prijateljstev. Deluje vsak dam med 8.00 in 20.00 na povsem brezplačni telefonski številki 080 38-07. Če vam sogovornik morda ni všeč, pokličete znova in poklepetate s kom drugim. Tudi sama sem na njem še vedno aktivna in toliko receptov za potico, kot sem jih bila deležna tam, zagotovo ni v nobeni kuharski knjigi." - k uporabi 'Čvekifona' spodbuja Ninna Kozorog
539 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Starostniki niso najranljivejša skupina le v epidemiji koronavirusne bolezni, že dolgo jih ogrožajo tudi revščina, slaba dostopnost dolgotrajne oskrbe, o kakovosti njihovega življenja vse bolj odloča njihov finančni položaj. Ženske, starejše od 75 let, so pri nas že vrsto let najrevnejša skupina prebivalcev. Epidemija je vse to le še poslabšala, omejila je dostop do zdravstvenih storitev in prinesla za marsikoga mučno osamljenost. Projekt Vida je na številne stiske opozoril že lansko jesen, ob prvem valu epidemije so številne uporabne informacije za pomoč starostnikom zbrali na portalu Vida, dodali pa tudi storitev Čvekifon. Društvo Humanitarček je postalo eno najpomembnejših glasov sicer "nevidnih" starostnikov s socialnega roba. Njihovo delo bomo v naslednjih mesecih podprli tudi na Valu 202. Katere izkušnje prvega vala bi morali nujno upoštevati v obdobju, ko drugi val epidemije znova tako močno posega v življenja starostnikov, še posebno revnih in osamljenih?
Smo premalo pozorni na kolateralne žrtve koronakrize tudi med starostniki?
"Potrebe po medicinski in negovalni oskrbi starostnikov bodo v tem valu epidemije zagotovo večje. Med prvim valom so bili odpovedani mnogi preventivni in drugi pregledi, datumi so bili prestavljeni v čas, ko je že nastopil drugi val. Med starostniki je ogromno kroničnih bolnikov, ki bi jih potrebovali, a jih niso imeli. Humanitarna društva, čeprav v njih delujemo tudi zdravniki, tega ne moremo nadomestiti. Zato me tudi kot zdravnico skrbi, kakšne bodo kolateralne žrtve te epidemije, kaj bomo storili z njimi?," se sprašuje predsednica društva Humanitarček, zdravnica nevrologinja Ninna Kozorog.
Na spletnem portalu Vida so zbrane natančne in koristne informacij o tem, kako pomagati starostnikom čez birokratske pasti in kako ponuditi natanko takšno pomoč, kot jo potrebujejo.
Zdravstvena oskrba je bila v prvem valu resda bistveno težje dostopna za vse, toda tisti starostniki, ki nimajo interneta in nimajo nikogar, ki bi jim pomagal, so bili še posebej na stranskem tiru: "Nikakor ne želim biti kritična do kolegov na primarni ravni, pač pa do sistema dostopnosti. Prvi val je ponudil veliko simpatičnih tehnoloških rešitev, toda kako si lahko osemdesetletnik namesti aplikacijo Zoom in se pogovarja z zdravnikom? Resda sem blond, a sem mlajša generacija, pa sem tudi sama potrebovala kar nekaj spretnosti za to. Starejši ljudje tudi potrebujejo osebni stik in če sploh ne vedo, kdaj je delovni čas zdravnika, če ga neuspešno kličejo, potem obupajo."
In starostniki so težave, tudi z dostopnostjo do zdravil in receptov, reševali po svoje:
"Najpogosteje so 'varčevali' z zdravili za povišan krvni tlak. To sicer najmanj občutijo, a vemo, da je to 'tihi ubijalec'. Pogosto se je zgodilo, da ljudje zaradi višjih stroškov - predvsem zaradi razkuževanja v blokih - niso imeli več denarja in si niso plačevali dopolnilnega zavarovanja in so ostali brez njega, nato pa tudi niso zmogli doplačati zdravil."
Toda priprave na drugi val, ki je s hitrim prihodom morda res presenetil, ni pa bil nepričakovan, je razgalil, da tudi zdaj za to najranljivejšo populacijo revnih starostnikov nimamo pripravljenih dobrih sistemskih rešitev tudi na drugih področjih. Čeprav je 1. val jasno razgalil težave:
"Prvi val je 'naplavil' ogromno starostnikov, ki jih je prav korona kriza potisnila čez rob. Zdaj se postopoma s terena umika pomoč na domu, vemo pa, da dve tretjini te pomoči prejemajo starejši od 80 let, kaj bomo z njimi? Problem je s toplimi obroki, tako z razdeljevanjem kot s sestavo – to niso otroci, potrebovali bi diete, da ne bi zaradi zapletov s hudo sladkorno ali kakšno drugo boleznijo morda celo končali v bolnišnici. Iz prvega vala smo se naučili, da moramo biti pripravljeni na drugi val. Na katerega pa se nismo pripravili."
Starostnike epidemija dvakratno ogroža: kot najbolj ogroženo skupino med obolelimi in kot tiste, ki so v času ukrepov najbolj odvisni od pomoči drugih in delovanja javnih služb. Toda za razliko od tistih starostnikov, ki živijo v domovih starejših občanov, ni jasne strategije, kakšno pomoč v primeru lastne okužbe ali okužbe bližnjega lahko dobijo tisti, ki še živijo doma, čeprav komaj zmorejo skrb zase: "Srečujemo se s primeri okuženih starostnikov, ki ne potrebujejo bolnišnične nege, marsikdo živi zunaj mestnih središč, kdo bo poskrbel zanje? Zmanjšuje se javni prevoz, 90.000 starostnikov živi pod pragom revščine, taksiji so zanje pogosto nedostopni, mnogi nimajo nikogar od svojcev, ki bi ji pomagal. Kljub temu je še vedno marsikje težko priti do odvzemov brisa za koronavirus od doma. In nenazadnje, kakšna mora biti stiska starostnikov, ko živijo v strahu, da so pozitivni? Nas niso seznanili z nobeno sistemsko rešitvijo, ki bi reševala te težave. Večinoma imamo zelo dobre izkušnje s patronažno službo, a tudi ta je preobremenjena. In nenazadnje, stikom s koronapozitivnimi osebami se vsi izogibajo. Kako smo lahko ob vseh ukrepih pozabili na njih? Vsi se toliko ukvarjamo s številkami, da se včasih pozabimo ukvarjati z ljudmi in povsem človeškimi vprašanji."
Ob že tako poslabšani zdravstveni oskrbi, nedorečeni sistemski ureditvi dostave toplih obrokov ali vsaj živil, prinaša zima še tradicionalne sezonske tegobe: "Zdaj nas je kar groza, ker je pred vrati zima, kurilna sezona, visoki stroški. To so za vse humanitarce izrazito stresni časi in zelo se bojimo, kaj nas čaka v začetku prihodnjega leta, ko se bomo začeli soočati z odklopi elektrike, z grozečimi deložacijami zaradi neplačevanja stanovanjskih stroškov in podobnimi težavami," skrbi Ninno Kozorog.
Težave tudi tistih starostnikov iz roba, ki ne bodo v stiku z novim virusom, bodo prihodnje leto nedvomno še globlje. Nekateri bodo še bolj odvisni od najbližjih, večje bodo tudi finančne stiske. Zato bi domišljene ukrepe morali sistemsko sprejeti najkasneje v naslednjem protikoronskem paketu, utemeljuje prva med Humanitarčki Ninna Kozorog: "Že dolgo poudarjamo, da bi bilo treba varstveni dodatek za starostnike narediti bistveno bolj dostopen kot je sedaj!"
Toda zdaj, ko zaradi ukrepov tudi z denarjem ni mogoče kupiti vsega, je znova izjemno pomembna medsebojna pomoč.
"Ponovno pozivamo k medsosedski pomoči. Vsak ima levega in desnega soseda, vsakdo pozna ostarelo gospo, pomagajmo ji, ko gremo v trgovino kupimo kakšno stvar tudi zanjo in ji jo podarimo. Za taka dejanja ne potrebujemo zakonodaje, le malo empatije in zdrave pameti. Že na ta način bomo ogromno naredili za starostnike. Zavedamo se tudi, da bo ob vseh ukrepih, sploh pa v tem zimskem času osamljenost zelo pereč problem. Zato smo s podjetjema Simbioza in A1 pripravili naš 'Čvekifon', ki še vedno živi in pomočjo katerega se je spletlo že kar nekaj prijateljstev. Deluje vsak dam med 8.00 in 20.00 na povsem brezplačni telefonski številki 080 38-07. Če vam sogovornik morda ni všeč, pokličete znova in poklepetate s kom drugim. Tudi sama sem na njem še vedno aktivna in toliko receptov za potico, kot sem jih bila deležna tam, zagotovo ni v nobeni kuharski knjigi." - k uporabi 'Čvekifona' spodbuja Ninna Kozorog
Počitnice na morju so za mnoge samoumevne, za mnoge nedosegljive, za nekatere pa bodo letos tudi s pomočjo naših poslušalcev končno dosanjane sanje . . .
Letovanja brez staršev, v novem okolju, z vrstniki iz povsem drugačnih okolij, so neprecenljiva izkušnja za vse otroke, še posebej pa za tiste, ki vse leto živijo v pomanjkanju vseh vrst. Kot pravijo dolgoletni vzgojitelji Estera, Sabina, Saša, Matjaš in Boris, tisti otroci, ki na letovanja prihajajo s pomočjo donatorjev, vse pogosteje nanje prihajajo brez najosnovnejše opreme in so vse pogosteje - željni hrane.
Letovanja, ki jih pripravljajo tudi različne humanitarne organizacije, so za otroke s socialnega dna pomembna predvsem zaradi nabiranja novih doživetij, saj so pogosto tudi med šolskim letom odrinjeni na rob, za otroke, ki živijo brez materialnega pomanjkanja, pa je neprecenljiva predvsem izkušnja neobremenjenega druženja z vrstniki, s katerimi se običajno prav zaradi družbene razslojenosti ne družijo prav veliko? Mozaik letovanj nam bodo v prihodnjih oddajah pomagali sestaviti dolgoletni spremljevalci otrok na letovanjih iz ZPMS.
Muhammed Kisirisa je pri petnajstih letih v ugandskem slumu, kjer je tudi odraščal, ustanovil prvo dobrodelno organizacijo. Vse od takrat pomaga mladim iz najbolj depriviligiranih družin. S tremi prijatelji je tako ustanovil organizacijo za temeljne spremembe, ki nekaj sto otrokom omogoča izobraževanje, vodijo pa tudi nekakšno botrstvo za otroke - posamezniki lahko namreč določenemu otroku namenjajo po 30$ na mesec. Tokrat torej po svoje sorodna, a tudi povsem drugačna botrska zgodba.
Letošnje šolsko leto je bilo za srednješolca Vida povsem drugačno od lanskega, ko je moral veliko honorarno delati, da so z družino sploh lahko plačevali stroške, ko je sanjal o lastnem kovčku z orodjem, nujnim za praktičen del šolanja in vsaj kakšni brezskrbni uri druženja s prijatelji. Družini je namreč znova, že petič grozila selitev, negotovo pa je bilo, ali bo srednjo šolo sploh lahko končal. Leto kasneje prav zaradi pomoči poslušalcev že načrtuje šolanje na fakulteti!
Presenetljiv in presunljiv je podatek ljubljanskega zavoda Pod streh’co, da je več kot polovica njihovih uporabnikov iz družin, ki imajo mladoletne otroke. Obiskali smo jih, pa tudi preverili, koliko družin prihaja po tovrstno pomoč v druge javne kuhinje po Sloveniji.
V gledališču Glej se predstaviljajo mladi igralci, ki so sodelovali v mednarodnem projektu Generacija generaciji. Projekt je namenjen spodbujanju ustvarjanja sodobnega gledališča za najstnike z najstniki.
Pred kratkim objavljena mednarodna študija razvoja možganov in drugih razvojnih potencialov pri otrocih, ki odraščajo v romunskih sirotišnicah, je pokazala, da socialna depriviligiranost resno in dolgoročno vpliva na razvoj otrok iz socialnega roba. Morda se zdi absurdno primerjati tiste razmere s temi, v katerih živijo nekateri otroci na skrajnem socialnem robu pri nas, vendar pediatrinja dr. Tina Bregant pravi, da bi morali biti veliko bolj pozorni na to, kakšne dolgoročne posledice prinaša dejstvo, da otroci živijo v nenehnem stresu, v družinah, paraliziranih od strahu pred izgubo doma in ob neprimerni prehrani.
Galova mama je mlada ženska z visoko izobrazbo, redno službo in neskončno željo, da bi kot samohranilka svojemu edincu lahko omogočila običajno otroštvo, v katerem bi lahko raziskoval naravo, morje in živali in se še naprej ukvarjal s hokejem, ki mu tako veliko pomeni. Pred nekaj meseci so se prav vsi njuni načrti sesuli. Bolezen mami odmerja vse manjše možnosti za zmago in njena vse večja skrb je, kako svojemu fantku zagotoviti prihodnost, ko njene ne bo več…
14-letno dekle je na taboru kreativnega pisanja skozi svojo zgodbo izpovedalo težki položaj družine. V pesmih, ki jih je pokazala le mentorju, je izlila posledice stiske, ki jih sicer ne more zaupati nikomur.
“Biti odvisen od socialne pomoči, biti brez lastnega zaslužka, brez občutka, da komu koristiš, da si nekaj vreden, je grozno. In zelo težko je biti odvisen od socialne pomoči, ki je nepopisno nizka, s katero ne moreš preživeti ne sebe, kaj šele otrok. Zgodi se, da moraš po mesec ali dva čakati na odločbo, vmes pa se znajti kot se veš in znaš, to je res katastrofa,” se nekajletne brezposelnosti spominja mama treh otrok. Občutku nekoristnosti in nesposobnosti so se takrat pridružili še izvršbe, rubeži in grožnja z deložacijo. Obup je bil res popoln.
Po dobrem letu smo obiskali družino Mitje, Maje, Maše, Nejca in Primoža Takrat so bili tik pred deložacijo, razmišljali so, kam se bodo preselili, otroke pa je skrbelo, ali bodo med počitnicami sploh lahko jedli. Leto kasneje živijo “300 odstotkov bolje” ocenjuje njihova mama. Kaj vse se je spremenilo na bolje?
“Vse življenje sem samo delal, nič drugega nisem videl kot delo, s katerim bi kljub le eni skromni plači lahko otrokoma zagotovil vsaj dom. Iz gospodarskega objekta smo skušali narediti bivalne prostore, tri leta smo z otrokoma živeli brez vode in elektrike. Želel sem le, da bi lahko ustvaril normalen dom. Zdaj pa ne morem več.”
Poslušalec Mare se je po nekajletnem bivanju v tujini ob povratku domov odločil postati boter, a je imel prav zaradi izkušenj s podobnimi projekti v tujini nekoliko drugačna pričakovanja: da bo lahko otroku, skupaj s svojo družino, v pomoč pri odraščanju tudi drugače, ne le z vsakomesečno finančno pomočjo...
V akciji “Čisto veselje” so pred dnevi ljudje na 30 lokacij po vsej Sloveniji prinašali odpadne surovine, da bi z izkupičkom, v celoti namenjenem projektu Botrstvo, pomagali čim več otrokom s posebnimi potrebami omogočiti (morda prvo) počitniško doživetje. V slabem tednu ste zbrali 527 ton odpadnih materialov, kar pomeni 58.679 evrov za letovanja otrok s posebnimi potrebami.
Zgodba majhnih deklic Ksenije in Klare je zgodba, v kateri bi se lahko prepoznalo veliko družin. Resda nista lačni in tudi vrtec lahko obiskujeta, so ju pa zaznamovali ločitev staršev, nato pa selitve: najprej v materinski dom, nato v nujno bivalno enoto. Ko sta se končno lahko preselili v neprofitno stanovanje, njun prvi “pravi” dom, so se njuni brezposelni mami dolgovi že tako nakopičili, da so izvršbe, rubeži in strah pred izgubo doma njihov vsakdan. Kljub temu se mama na vse načine trudi deklicama zagotoviti kar se da normalno otroštvo . . .
Zbiranje odpadnih surovin na več kot 30-ih lokacijah po Sloveniji bo med 16. in 21. marcem. Izkupiček bo namenjen za letovanje otrok s čustvenimi in vedenjskimi motnjami prek projekta Botrstvo v Sloveniji.
Ni naključje, da je revščina ženskega spola. “Če pogledate podatke o revščini, boste videli, da je vsepovsod razlika med revščino moških in žensk, ženske so vedno na slabšem. In to v vseh starostnih skupinah, najhuje pa je pri starrejših, kjer v revščini po uradnih podatkih živi kar 33,5 odstotkov žensk nad 75. letom starosti. Kar nas posebej opozarja na to, kaj pomeni, če ženske ostanejo doma, ko so otroci majhni in se na trg dela vključijo veliko kasneje kot je povprečje. Na koncu odhajajo v pokoj z izjemno nizkimi pokojninami, s katerimi sploh ne morejo živeti.
Pred tremi leti je Vesno in Jana zapustila mama. Pretres je bil res velik, za vse. Močno je vplival na očetovo psihično stanje in najbrž odločilno pripomogel k izbruhu njegove hude kronične bolezni, ki zahteva pogosto zdravljenje v bolnišnici. Zaradi denarne stiske zdaj Janu ne morejo zagotoviti rednega trenieranja nogometa, za katerega je zelo talentiran.
"Spoznamo tudi takšne otroke, ki jih igranje in otročarije na letovanjih in taborih več ne zanimajo, ker so zaradi svojih težkih razmer doma kot odrasle osebe. A ko se sprostijo, znova spoznajo, kako lepo je biti otrok," opisuje vzgojiteljica Alenka iz Zveze prijateljev mladine. Kako zelo pomembno je, da starši sploh upajo vpisati svoje otroke na počitniške tabore in izpolniti prijavnico za subvencioniranje, so pri ZPM ugotavljali na tokratnem kreativnem taboru za nadarjene na Pohorju. Obiskala jih je Rebeka Pinosa.
Neveljaven email naslov