Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Starostniki niso najranljivejša skupina le v epidemiji koronavirusne bolezni, že dolgo jih ogrožajo tudi revščina, slaba dostopnost dolgotrajne oskrbe, o kakovosti njihovega življenja vse bolj odloča njihov finančni položaj. Ženske, starejše od 75 let, so pri nas že vrsto let najrevnejša skupina prebivalcev. Epidemija je vse to le še poslabšala, omejila je dostop do zdravstvenih storitev in prinesla za marsikoga mučno osamljenost. Projekt Vida je na številne stiske opozoril že lansko jesen, ob prvem valu epidemije so številne uporabne informacije za pomoč starostnikom zbrali na portalu Vida, dodali pa tudi storitev Čvekifon. Društvo Humanitarček je postalo eno najpomembnejših glasov sicer "nevidnih" starostnikov s socialnega roba. Njihovo delo bomo v naslednjih mesecih podprli tudi na Valu 202. Katere izkušnje prvega vala bi morali nujno upoštevati v obdobju, ko drugi val epidemije znova tako močno posega v življenja starostnikov, še posebno revnih in osamljenih?
Smo premalo pozorni na kolateralne žrtve koronakrize tudi med starostniki?
"Potrebe po medicinski in negovalni oskrbi starostnikov bodo v tem valu epidemije zagotovo večje. Med prvim valom so bili odpovedani mnogi preventivni in drugi pregledi, datumi so bili prestavljeni v čas, ko je že nastopil drugi val. Med starostniki je ogromno kroničnih bolnikov, ki bi jih potrebovali, a jih niso imeli. Humanitarna društva, čeprav v njih delujemo tudi zdravniki, tega ne moremo nadomestiti. Zato me tudi kot zdravnico skrbi, kakšne bodo kolateralne žrtve te epidemije, kaj bomo storili z njimi?," se sprašuje predsednica društva Humanitarček, zdravnica nevrologinja Ninna Kozorog.
Na spletnem portalu Vida so zbrane natančne in koristne informacij o tem, kako pomagati starostnikom čez birokratske pasti in kako ponuditi natanko takšno pomoč, kot jo potrebujejo.
Zdravstvena oskrba je bila v prvem valu resda bistveno težje dostopna za vse, toda tisti starostniki, ki nimajo interneta in nimajo nikogar, ki bi jim pomagal, so bili še posebej na stranskem tiru: "Nikakor ne želim biti kritična do kolegov na primarni ravni, pač pa do sistema dostopnosti. Prvi val je ponudil veliko simpatičnih tehnoloških rešitev, toda kako si lahko osemdesetletnik namesti aplikacijo Zoom in se pogovarja z zdravnikom? Resda sem blond, a sem mlajša generacija, pa sem tudi sama potrebovala kar nekaj spretnosti za to. Starejši ljudje tudi potrebujejo osebni stik in če sploh ne vedo, kdaj je delovni čas zdravnika, če ga neuspešno kličejo, potem obupajo."
In starostniki so težave, tudi z dostopnostjo do zdravil in receptov, reševali po svoje:
"Najpogosteje so 'varčevali' z zdravili za povišan krvni tlak. To sicer najmanj občutijo, a vemo, da je to 'tihi ubijalec'. Pogosto se je zgodilo, da ljudje zaradi višjih stroškov - predvsem zaradi razkuževanja v blokih - niso imeli več denarja in si niso plačevali dopolnilnega zavarovanja in so ostali brez njega, nato pa tudi niso zmogli doplačati zdravil."
Toda priprave na drugi val, ki je s hitrim prihodom morda res presenetil, ni pa bil nepričakovan, je razgalil, da tudi zdaj za to najranljivejšo populacijo revnih starostnikov nimamo pripravljenih dobrih sistemskih rešitev tudi na drugih področjih. Čeprav je 1. val jasno razgalil težave:
"Prvi val je 'naplavil' ogromno starostnikov, ki jih je prav korona kriza potisnila čez rob. Zdaj se postopoma s terena umika pomoč na domu, vemo pa, da dve tretjini te pomoči prejemajo starejši od 80 let, kaj bomo z njimi? Problem je s toplimi obroki, tako z razdeljevanjem kot s sestavo – to niso otroci, potrebovali bi diete, da ne bi zaradi zapletov s hudo sladkorno ali kakšno drugo boleznijo morda celo končali v bolnišnici. Iz prvega vala smo se naučili, da moramo biti pripravljeni na drugi val. Na katerega pa se nismo pripravili."
Starostnike epidemija dvakratno ogroža: kot najbolj ogroženo skupino med obolelimi in kot tiste, ki so v času ukrepov najbolj odvisni od pomoči drugih in delovanja javnih služb. Toda za razliko od tistih starostnikov, ki živijo v domovih starejših občanov, ni jasne strategije, kakšno pomoč v primeru lastne okužbe ali okužbe bližnjega lahko dobijo tisti, ki še živijo doma, čeprav komaj zmorejo skrb zase: "Srečujemo se s primeri okuženih starostnikov, ki ne potrebujejo bolnišnične nege, marsikdo živi zunaj mestnih središč, kdo bo poskrbel zanje? Zmanjšuje se javni prevoz, 90.000 starostnikov živi pod pragom revščine, taksiji so zanje pogosto nedostopni, mnogi nimajo nikogar od svojcev, ki bi ji pomagal. Kljub temu je še vedno marsikje težko priti do odvzemov brisa za koronavirus od doma. In nenazadnje, kakšna mora biti stiska starostnikov, ko živijo v strahu, da so pozitivni? Nas niso seznanili z nobeno sistemsko rešitvijo, ki bi reševala te težave. Večinoma imamo zelo dobre izkušnje s patronažno službo, a tudi ta je preobremenjena. In nenazadnje, stikom s koronapozitivnimi osebami se vsi izogibajo. Kako smo lahko ob vseh ukrepih pozabili na njih? Vsi se toliko ukvarjamo s številkami, da se včasih pozabimo ukvarjati z ljudmi in povsem človeškimi vprašanji."
Ob že tako poslabšani zdravstveni oskrbi, nedorečeni sistemski ureditvi dostave toplih obrokov ali vsaj živil, prinaša zima še tradicionalne sezonske tegobe: "Zdaj nas je kar groza, ker je pred vrati zima, kurilna sezona, visoki stroški. To so za vse humanitarce izrazito stresni časi in zelo se bojimo, kaj nas čaka v začetku prihodnjega leta, ko se bomo začeli soočati z odklopi elektrike, z grozečimi deložacijami zaradi neplačevanja stanovanjskih stroškov in podobnimi težavami," skrbi Ninno Kozorog.
Težave tudi tistih starostnikov iz roba, ki ne bodo v stiku z novim virusom, bodo prihodnje leto nedvomno še globlje. Nekateri bodo še bolj odvisni od najbližjih, večje bodo tudi finančne stiske. Zato bi domišljene ukrepe morali sistemsko sprejeti najkasneje v naslednjem protikoronskem paketu, utemeljuje prva med Humanitarčki Ninna Kozorog: "Že dolgo poudarjamo, da bi bilo treba varstveni dodatek za starostnike narediti bistveno bolj dostopen kot je sedaj!"
Toda zdaj, ko zaradi ukrepov tudi z denarjem ni mogoče kupiti vsega, je znova izjemno pomembna medsebojna pomoč.
"Ponovno pozivamo k medsosedski pomoči. Vsak ima levega in desnega soseda, vsakdo pozna ostarelo gospo, pomagajmo ji, ko gremo v trgovino kupimo kakšno stvar tudi zanjo in ji jo podarimo. Za taka dejanja ne potrebujemo zakonodaje, le malo empatije in zdrave pameti. Že na ta način bomo ogromno naredili za starostnike. Zavedamo se tudi, da bo ob vseh ukrepih, sploh pa v tem zimskem času osamljenost zelo pereč problem. Zato smo s podjetjema Simbioza in A1 pripravili naš 'Čvekifon', ki še vedno živi in pomočjo katerega se je spletlo že kar nekaj prijateljstev. Deluje vsak dam med 8.00 in 20.00 na povsem brezplačni telefonski številki 080 38-07. Če vam sogovornik morda ni všeč, pokličete znova in poklepetate s kom drugim. Tudi sama sem na njem še vedno aktivna in toliko receptov za potico, kot sem jih bila deležna tam, zagotovo ni v nobeni kuharski knjigi." - k uporabi 'Čvekifona' spodbuja Ninna Kozorog
539 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Starostniki niso najranljivejša skupina le v epidemiji koronavirusne bolezni, že dolgo jih ogrožajo tudi revščina, slaba dostopnost dolgotrajne oskrbe, o kakovosti njihovega življenja vse bolj odloča njihov finančni položaj. Ženske, starejše od 75 let, so pri nas že vrsto let najrevnejša skupina prebivalcev. Epidemija je vse to le še poslabšala, omejila je dostop do zdravstvenih storitev in prinesla za marsikoga mučno osamljenost. Projekt Vida je na številne stiske opozoril že lansko jesen, ob prvem valu epidemije so številne uporabne informacije za pomoč starostnikom zbrali na portalu Vida, dodali pa tudi storitev Čvekifon. Društvo Humanitarček je postalo eno najpomembnejših glasov sicer "nevidnih" starostnikov s socialnega roba. Njihovo delo bomo v naslednjih mesecih podprli tudi na Valu 202. Katere izkušnje prvega vala bi morali nujno upoštevati v obdobju, ko drugi val epidemije znova tako močno posega v življenja starostnikov, še posebno revnih in osamljenih?
Smo premalo pozorni na kolateralne žrtve koronakrize tudi med starostniki?
"Potrebe po medicinski in negovalni oskrbi starostnikov bodo v tem valu epidemije zagotovo večje. Med prvim valom so bili odpovedani mnogi preventivni in drugi pregledi, datumi so bili prestavljeni v čas, ko je že nastopil drugi val. Med starostniki je ogromno kroničnih bolnikov, ki bi jih potrebovali, a jih niso imeli. Humanitarna društva, čeprav v njih delujemo tudi zdravniki, tega ne moremo nadomestiti. Zato me tudi kot zdravnico skrbi, kakšne bodo kolateralne žrtve te epidemije, kaj bomo storili z njimi?," se sprašuje predsednica društva Humanitarček, zdravnica nevrologinja Ninna Kozorog.
Na spletnem portalu Vida so zbrane natančne in koristne informacij o tem, kako pomagati starostnikom čez birokratske pasti in kako ponuditi natanko takšno pomoč, kot jo potrebujejo.
Zdravstvena oskrba je bila v prvem valu resda bistveno težje dostopna za vse, toda tisti starostniki, ki nimajo interneta in nimajo nikogar, ki bi jim pomagal, so bili še posebej na stranskem tiru: "Nikakor ne želim biti kritična do kolegov na primarni ravni, pač pa do sistema dostopnosti. Prvi val je ponudil veliko simpatičnih tehnoloških rešitev, toda kako si lahko osemdesetletnik namesti aplikacijo Zoom in se pogovarja z zdravnikom? Resda sem blond, a sem mlajša generacija, pa sem tudi sama potrebovala kar nekaj spretnosti za to. Starejši ljudje tudi potrebujejo osebni stik in če sploh ne vedo, kdaj je delovni čas zdravnika, če ga neuspešno kličejo, potem obupajo."
In starostniki so težave, tudi z dostopnostjo do zdravil in receptov, reševali po svoje:
"Najpogosteje so 'varčevali' z zdravili za povišan krvni tlak. To sicer najmanj občutijo, a vemo, da je to 'tihi ubijalec'. Pogosto se je zgodilo, da ljudje zaradi višjih stroškov - predvsem zaradi razkuževanja v blokih - niso imeli več denarja in si niso plačevali dopolnilnega zavarovanja in so ostali brez njega, nato pa tudi niso zmogli doplačati zdravil."
Toda priprave na drugi val, ki je s hitrim prihodom morda res presenetil, ni pa bil nepričakovan, je razgalil, da tudi zdaj za to najranljivejšo populacijo revnih starostnikov nimamo pripravljenih dobrih sistemskih rešitev tudi na drugih področjih. Čeprav je 1. val jasno razgalil težave:
"Prvi val je 'naplavil' ogromno starostnikov, ki jih je prav korona kriza potisnila čez rob. Zdaj se postopoma s terena umika pomoč na domu, vemo pa, da dve tretjini te pomoči prejemajo starejši od 80 let, kaj bomo z njimi? Problem je s toplimi obroki, tako z razdeljevanjem kot s sestavo – to niso otroci, potrebovali bi diete, da ne bi zaradi zapletov s hudo sladkorno ali kakšno drugo boleznijo morda celo končali v bolnišnici. Iz prvega vala smo se naučili, da moramo biti pripravljeni na drugi val. Na katerega pa se nismo pripravili."
Starostnike epidemija dvakratno ogroža: kot najbolj ogroženo skupino med obolelimi in kot tiste, ki so v času ukrepov najbolj odvisni od pomoči drugih in delovanja javnih služb. Toda za razliko od tistih starostnikov, ki živijo v domovih starejših občanov, ni jasne strategije, kakšno pomoč v primeru lastne okužbe ali okužbe bližnjega lahko dobijo tisti, ki še živijo doma, čeprav komaj zmorejo skrb zase: "Srečujemo se s primeri okuženih starostnikov, ki ne potrebujejo bolnišnične nege, marsikdo živi zunaj mestnih središč, kdo bo poskrbel zanje? Zmanjšuje se javni prevoz, 90.000 starostnikov živi pod pragom revščine, taksiji so zanje pogosto nedostopni, mnogi nimajo nikogar od svojcev, ki bi ji pomagal. Kljub temu je še vedno marsikje težko priti do odvzemov brisa za koronavirus od doma. In nenazadnje, kakšna mora biti stiska starostnikov, ko živijo v strahu, da so pozitivni? Nas niso seznanili z nobeno sistemsko rešitvijo, ki bi reševala te težave. Večinoma imamo zelo dobre izkušnje s patronažno službo, a tudi ta je preobremenjena. In nenazadnje, stikom s koronapozitivnimi osebami se vsi izogibajo. Kako smo lahko ob vseh ukrepih pozabili na njih? Vsi se toliko ukvarjamo s številkami, da se včasih pozabimo ukvarjati z ljudmi in povsem človeškimi vprašanji."
Ob že tako poslabšani zdravstveni oskrbi, nedorečeni sistemski ureditvi dostave toplih obrokov ali vsaj živil, prinaša zima še tradicionalne sezonske tegobe: "Zdaj nas je kar groza, ker je pred vrati zima, kurilna sezona, visoki stroški. To so za vse humanitarce izrazito stresni časi in zelo se bojimo, kaj nas čaka v začetku prihodnjega leta, ko se bomo začeli soočati z odklopi elektrike, z grozečimi deložacijami zaradi neplačevanja stanovanjskih stroškov in podobnimi težavami," skrbi Ninno Kozorog.
Težave tudi tistih starostnikov iz roba, ki ne bodo v stiku z novim virusom, bodo prihodnje leto nedvomno še globlje. Nekateri bodo še bolj odvisni od najbližjih, večje bodo tudi finančne stiske. Zato bi domišljene ukrepe morali sistemsko sprejeti najkasneje v naslednjem protikoronskem paketu, utemeljuje prva med Humanitarčki Ninna Kozorog: "Že dolgo poudarjamo, da bi bilo treba varstveni dodatek za starostnike narediti bistveno bolj dostopen kot je sedaj!"
Toda zdaj, ko zaradi ukrepov tudi z denarjem ni mogoče kupiti vsega, je znova izjemno pomembna medsebojna pomoč.
"Ponovno pozivamo k medsosedski pomoči. Vsak ima levega in desnega soseda, vsakdo pozna ostarelo gospo, pomagajmo ji, ko gremo v trgovino kupimo kakšno stvar tudi zanjo in ji jo podarimo. Za taka dejanja ne potrebujemo zakonodaje, le malo empatije in zdrave pameti. Že na ta način bomo ogromno naredili za starostnike. Zavedamo se tudi, da bo ob vseh ukrepih, sploh pa v tem zimskem času osamljenost zelo pereč problem. Zato smo s podjetjema Simbioza in A1 pripravili naš 'Čvekifon', ki še vedno živi in pomočjo katerega se je spletlo že kar nekaj prijateljstev. Deluje vsak dam med 8.00 in 20.00 na povsem brezplačni telefonski številki 080 38-07. Če vam sogovornik morda ni všeč, pokličete znova in poklepetate s kom drugim. Tudi sama sem na njem še vedno aktivna in toliko receptov za potico, kot sem jih bila deležna tam, zagotovo ni v nobeni kuharski knjigi." - k uporabi 'Čvekifona' spodbuja Ninna Kozorog
Težko otroštvo je pogosta označba razmer, ko otroci živijo bistveno slabše od vrstnikov zatradi hudih materialnih stisk, bolezni ali smrti staršev ali drugih bližnjih, lastnih bolezni, pomanjkanja družinske podpore, ljubezni, vse pogosteje celo osnovnih dobrin kot so hrana, ogrevanje in potrebščine za šolanje. Na srečo imamo tudi pozitivne vzglede ...
Uršina družina živi brez očeta, a tako rekoč tudi brez mame, ki vseskozi v več izmenah dela slabo plačana dela, da bi le lahko zaslužila dovolj za preživetje svojih deklet. Ne morejo si privoščiti, da bi deklici obiskovali obšolske dejavnosti.
Davida, trinajstletnika iz socialnega dna, so v šolskem športnem krožku poznali predvsem kot tistega, ki se je vanj vpisal zato, da bo tudi tam nagajal in motil druge kot je to počel pri šolskem pouku. Odkar se je prvič postavil na smuči, pa je povsem drugačen – izjemno discipliniran in uspešen smučar tudi na državnih tekmah, ki je veliko uspešnejši tudi v šoli. Za učitelje je njegov primer dokaz, kako zelo lahko šport pomaga otroku v socialni stiski. Smučanje mu pomeni ne le izjemno veselje in razvijanje nedvomnega talenta, pač pa tudi beg od vsega hudega, kar se je dogajalo doma.
V oddajah Botrstva bomo v prihodnjih tednih, v času, ko potekajo vpisi v raznolike, a žal vse pogosteje tudi plačljive obšolske dejavnosti , nekoliko bolj intenzivno opozarjali na to, da je udejstvovanje otrok iz socialnega dna v takih dejavnosti izjemno pomembno in daleč od razkošja oz. luksuza. Za otroke, ki iz dneva v dan čutijo neenakost v šoli in ki pogosto doma nimajo prav nobene pomoči pri šolskih obveznosti in so tudi zato v šoli včasih manj uspešni kot bi lahko bili, je to namreč priložnost, da so v nečem pa le boljši tudi od premožnih vrstnikov... Danes pojasnimo, kako je mogoče pomagati nekaterim otrokom, ki po mnenju strokovnih sodelavcev ZPM Ljubljana Moste Polje zaradi že izkazanih talentov ali res hudih socialnih stisk še posebej potrebujejo pomoč pri plačilu dejavnosti.
Kakšen je bil uspeh zbiranja sredstev za počitnice otrok, vključenih v projekt Botrstvo v Sloveniji? Koliko jih je lahko prav zaradi številnih poslanih SMS-ov in res uspešne dobrodelne dražbe dresa (zdaj tudi uradno) najboljšega evropskega, po mnenju mnogih pa tudi svetovnega nogometaša Cristiana Ronalda, letos prvič videlo morje ter preživelo nekaj počitniških dni v gorah?
V Sloveniji je veliko otrok, ki zaradi materialne stiske ne morejo na počitnice, v šolo v naravi ali na tabor. Nekateri med njimi sploh še niso videli morja. Zveza prijateljev mladine Slovenije se je (v sodelovanju z Valom 202) zato domislila projekta Botrstvo v Sloveniji. 131 otrok je tako minuli teden letovalo v Zambratiji v hrvaški Istri. Med temi so bile tudi žrtve poplav iz Obrenovca. V Zambratijo se je odpravila Jana Samsa.
"Prvi dan je najpomembneje, kakšne znamke mobilni telefon je kdo prinesel s seboj. Čez nekaj dni pozabijo ne le, kdo ima najboljšega, ampak tudi, da jih sploh imajo s seboj," opisuje vzgojiteljica Jana enega od pomenov, ki jih ima združevanje otrok iz različnih socialnih okolij na letovanjih, t.i. kolonijah, ki jih organizirajo številna društva, tudi ZPM.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Letovanja, ki jih pripravljajo tudi različne humanitarne organizacije, so že vrsto let namenjena tako otrokom, ki jim starši take počitnice lahko plačajo, kot tudi tistim, ki morja ali počitnic v gorah ne bi doživeli brez donatorske pomoči. Letos, ko je zaradi zaostrenih pravil med njimi še manj tistih, ki jim je doslej počitniška doživetja omogočala tudi zdravstvena zavarovalnica, pa je za otroke iz socialno ogroženih družin možnosti za počitnikovanje vse manj. Čeprav pogosto slišimo, da tudi v preteklosti marsikdo ni šel na počitnice, pa vseeno preživel in odrasel, tokrat s pomočjo spremljevalk otrok v počitniških kolonijah pojasnjujemo, zakaj je taka počitniška izkušnja dandanes še toliko bolj pomembna.
Zgodbo Špele, Bojana in Jana so si poslušalci najbrž najbolj zapomnili po tem, da jim njihova mama, poklicna kuharica, ki med delovnikom pripravlja stotine zdravih obrokov v šolski kuhinji, ne more plačati šolskih kosil še za dva svoja šolarja. In čeprav je zaposlen tudi oče in občasno za res majhen honorar dela tudi najstarejši sin, po plačilu najemnine in drugih nujnih stroškov velikokrat zmanjka za najnujnejšo hrano. Kako jim je pomagala radodarna pomoč naših poslušalcev, kaj jih je morda presenetilo, koliko lažje živijo sedaj?
Glede na znane statistike je v Sloveniji približno 120 tisoč ljudi, ki so revni, kljub temu, da so zaposleni. Ena od avtoric zbornika "Revščina zaposlenih" izr. prof. dr. Vesna Leskošek s Fakultete za socialno delo opozarja, da zaposlitev danes ne pomeni več, da bomo lahko privoščili družino, otroke poslali v vrtec in šolo ter živeli človeka vredno življenje.
Čeprav sta oba starša Mance, Petre, Simona in Luke zaposlena, je zaslužka za manj kot dve minimalni plači, zato je vsemu trudu navkljub pomanjkanje hrane njihov vsakdan. Manca pravi, da jo je strah počitnic, ker že sedaj tople obroke dobijo le v šoli – če odštejemo sladko toplo vodo, v katero za večerjo namakajo star kruh, ki jim ga podarijo v bližnji pekarni. Čokolino je namreč “rezerviran” za najmlajšega, 10-letnega Luko in še on dobi le – vrečko na mesec …
Najbrž bi bil 18-letni Vid danes med tistimi, ki se že pripravljajo na gimnazijsko maturo, če ne bi pred nekaj leti po spletu nenavadnih okoliščin stanovanjski sklad prodal stanovanja, v katerem je družina živela že pred Vidovim rojstvom. Nov lastnik jih je skorajda prisilil v odkup stanovanja, in ker sta oba starša imela zaposlitev in je bil strošek profitne najemnine skoraj takšen kot obrok kredita, so se odločili zanj. Plačevali so ga tudi, ko je mama izgubila službo in so očetove plače postale vse manjše in neredno izplačane. Ko pa je vsemu trudu navkljub banka začela groziti z deložacijo, je začel honorarno delati tudi takrat 15 letni Vid. Čeprav je še zmeraj prepričan, da je bila odločitev edina mogoča, se še kako zaveda tudi, kaj vse je zaradi nje drugače. In kaj vse še bo, saj bo moral delati tudi v prihodnje – grozi jim namreč vnovična izguba najemniškega stanovanja.
Dr. Darjav Zaviršek s Fakultete za socialno delo, ki je sodelovala pri raziskavi o vplicu revščine na družine slovenskih študentov: "Šokantna je ugotovitev, da študentje dajejo svojim staršem. Skoraj petina jih je namreč odgovorila, da, ko prejmejo štipendijo ali kaj zaslužijo, s tem denarjem plačajo kakšno od družinskih položnic ali pa staršem kupijo hrano."
Dr. Darjav Zaviršek s Fakultete za socialno delo, ki je sodelovala pri raziskavi o vplicu revščine na družine slovenskih študentov: "Šokantna je ugotovitev, da študentje dajejo svojim staršem. Skoraj petina jih je namreč odgovorila, da, ko prejmejo štipendijo ali kaj zaslužijo, s tem denarjem plačajo kakšno od družinskih položnic ali pa staršem kupijo hrano."
Natanko 55 zgodb otrok in njihovih družin, ki živijo v finančni in socialni stiski, smo nanizali, odkar na Valu 202 podpiramo projekt Botrstvo v Sloveniji. Ta združuje že več kot 3500 otrok iz vseh koncev Slovenije in seveda njihovih botrov, ki jim z mesečno donacijo pomagajo do vsaj nekoliko boljšega življenja. Družinam, predstavljenim v naših zgodbah pa poslušalci vsakič želijo še dodatno pomagati. Prav ta pomoč je družini Juša, Tima in Aleša res korenito spremenila življenje. Še septembra je bilo to povsem drugačno kot je danes.
Zgodba o Juliji in Lari je zgodba o dveh sestričnah, a tudi o dveh družinah. Julija, neozdravljivo bolna trinajstletnica, za katero po smrti mamice in hudi invalidnosti očeta skrbi babica, veliko časa preživi s sestrično Laro, njunima mlajšima sestricama in brezposelnima staršema.
Dve leti je, odkar s pripovedmi staršev in otrok, vključenih v projekt Botrstvo, v Sloveniji opozarjamo na revščino v številnih družinah. Več kot 3400 botrov z mesečnim prispevkom 30 evrov za otroka skuša te stiske vsaj nekoliko omiliti. In čeprav je botrov več kot so si snovalci projekta v njegovem začetku sploh drznili sanjati, jih trenutno primanjkuje res rekordno veliko.
Po tragični očetovi smrti pred dvema letoma Erika, srednješolka Nika, enajstletni Gašper in devetletna Anja živijo vse težje. Za očetom je ostala leta dolgo grajena in nikoli dokončana hiša, ki bi potrebovala še obilo zaključnih del, pa tudi že precej prenove. In ostala je vse večja težava, kako s pokojnino po očetu in otroškimi dodatki, torej z dobrimi 700 evri na mesec, kot petčlanska družina premagati mesec.
Monika Bizjak, družinska mediatorka in mediatorka v osnovnih šolah, ki nudi psihosocialno podporo tudi družinam iz projekta Botrstvo, ob svojem delu spremlja tudi to, kako revščina zaznamuje otroke.
Neveljaven email naslov