Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes se šolanje na daljavo spet začenja tudi za osnovnošolce. Na to so se šole bistveno bolje pripravile kot so bile pripravljene spomladi, a tudi pričakovanja do otrok so bistveno višja - obvezna je prisotnost po urniku, potekajo tudi že ocenjevanja. Šole se že mesece trudijo opremiti otroke z računalniki, ki so jih v manjši meri pridobili od pristojnega ministrstva za šolstvo, večinoma pa od različnih donatorjev in dobrodelnih društev. Samo pri ZPM Ljubljana Moste Polje, ki bodi tudi program Botrstvo, so jih s pomočjo donatorjev podarili več kot 900. računalnikov.
A sodelovanje pri pouku na daljavo je za marsikaterega otroka kljub temu povsem tehnično nemogoče, tudi zato, ker razvejanost internetnega omrežja tega niti slučajno ne omogoča. To pa je le ena od težav, ki jih pri šolanju na daljavo občutijo predvsem v podeželskih osnovnih šolah.
Šolajo se tudi otroci s številnimi sorojenci, v hiši brez interneta, signala, včasih celo brez elektrike
"Včasih se zdi, kot da smo na drugem planetu, nekateri nimajo niti najosnovnejših pogojev za tako šolanje, tudi staršev, veščih uporabe računalnika, ne. Signal je že tako šibek, ob malo slabšem vremenu zmanjka tudi elektrike, tudi za več ur. Številni starši delajo v Avstriji in jih ni doma do poznih ur, otroci so prepuščeni lastni iznajdljivosti," razmere, v katerih se šolajo njihovi učenci, opisuje Zdenka Keuc, ravnateljica OŠ Kungota. Šola z dvema podružnicama vključuje 399 otrok, vsaj 50 jih ni imelo računalnika: "Veliko imamo družin z več otroki, celo takšno, ki jih ima kar sedem šoloobveznih. Žal pa je veliko tudi brezposelnosti."
Prvi val epidemije je šolo zajel v času, ko so za 54 učiteljev imeli na voljo le šest prenosnih računalnikov. Še šest jih je jeseni dodalo pristojno ministrstvo, za vse ostale so se morali znajti po svoje. Te jim je z različnimi donacijami uspelo dobiti, a problem slabe internetne povezave ostaja. Ker se lahko zgodi, da od doma delajo tudi starši, je zjutraj že tako šibka zmogljivost popolnoma prezasedena.
"Internetna povezava je že tako slaba. Internet zdaj je ali pa ga ni, veliko kotičkov občine pa internetnega signala sploh nima in tukaj ne pomaga ne mobilni internet ne kakršna koli druga rešitev. S tem smo se sprijaznili, jeziti se in dobiti čir na želodcu ne pomaga. Poskušamo narediti najboljše, kar se da, če ne gre drugače, se prek telefona dogovorimo, kaj je treba postoriti."
Pristojna ministrica za šolstvo je na novinarski konferenci, na kateri je prejšnji teden napovedala šolanje na daljavo tudi za osnovnošolce, vse, ki imajo težave z internetnim dostopom, napotila, naj se obrnejo na šole, ki jim bodo zagotovo pomagale, če ne bodo mogle, pa bo lahko pomagal regijski center zavoda za šolstvo ali pa celo ministrstvo. Pa res lahko pomagajo?
"Tudi ministrstvo nima te božje moči, da bi internet pripeljalo v te naše kraje. Bo treba kar skopati kak kanal in položiti kable, potem bo morda šlo. Pozabimo tudi, da bi lahko pomagal zavod za šolstvo, verjamem pa, da bo občina Kungota v naslednjih petih letih poskrbela za širokopasovni internet. Na ta način pa verjamem, da bo kakovostno izobraževanje na daljavo dostopno vsem otrokom," je stvarna ravnateljica Zdenka Keuc.
Zato so se na OŠ Kungota odločili, da ne bodo več upoštevali predvidenega šolskega urnika: uvedli bodo daljše ure, ki so produktivnejše, manj predmetov na dan in drugačen razpored: "Otroci od 6. do 9. razreda začnejo pouk zjutraj ob 8.20, učenci 4. in 5. razred okrog 13.00, mlajši pa po 15. uri. To je bilo nujno ne le zato, da si otroci iz iste družine lahko delijo opremo, pač pa tudi zato, ker za tehnično pomoč najmlajšim nujno potrebujemo pomoč staršev."
Vsaj enako velik problem, kot sta nabava opreme in dostopen internet, je, ko se zatakne pri njuni uporabi. Še slabše je, če poleg tehnične podpore otrok potrebuje še motiviranje za sledenje snovi ali pomoč pri razumevanju snovi in izpolnjevanju nalog, pa starši iz kakršnih koli razlogov pri tem ne zmorejo pomagati: "To je zelo težko, veste," je sočutna ravnateljica, "številni med njimi zjutraj odhajajo na delo in se vračajo pozno popoldne. A tudi če starši imajo čas, je vprašanje, v kolikšni meri sploh znajo otrokom pomagati pri tem delu. Morda se nam zdi to, da zna človek odpreti svoj poštni naslov in v njem najti ikono z videokonferenčno sobo, zelo enostavno, ampak številnim uporabnikom, tudi staršem, to še zdaleč ni samoumevno."
Toda kljub naštetim težavam in dejstvu, da bo stabilna internetna povezava marsikje nedostopna še nekaj let, naj bi šolanje na daljavo že zdaj teklo, kot da težav ni. Zahteve do otrok so zdaj neprimerljivo večje, kot so bile spomladi, ponekod, sploh v srednjih šolah, pouk poteka po urniku tudi do 8 ur dnevno, zahteva se nenehna prisotnost pred vklopljeno kamero, starši pišemo opravičila za vsako uro, ko otroka ni na povezavi, poteka že ocenjevanje, pri katerem se ponekod menda zahteva tudi prazna soba in predhodni videoprikaz sobe. Kako vse to zahtevati od otrok, ki nimajo skoraj ničesar od naštetih pogojev?
"To ni mogoče, ker smo si tako različni. Fleksibilnost je tukaj nujno potrebna. Šola je pač, če poenostavim, kot življenje samo – vedno se odločamo na podlagi tega, kar imamo, in ne tistega, česar nimamo."
Pa imajo šole ob sprejetih učnih načrtih in sistemskih zahtevah sploh kaj manevrskega prostora za upoštevanje teh izjemnih razlik med otroki?
"Mislim, da je treba avtonomijo vzeti v roke. Učni načrt je pisan za povprečnega učenca, cilji pa so razdeljeni po taksonomskih stopnjah, velika odgovornost in avtonomnost učiteljev pa je, da vsaki skupini otrok prilagodi zahtevnost učenja na daljavo. So skupine ali razredi, ki bodo zmogli veliko, in so skupine, ki bodo najbrž osvojile le minimalne standarde znanja. To avtonomijo si mora vsak učitelj in vsaka šola vzeti. In v tako izjemnih okoliščinah mislim, da se mora temu prilagoditi tudi ocenjevanje."
Že spomladi so šole na vseh koncih države priznavale, da je delno tudi zaradi odsotnosti staršev nemalo učencev in dijakov izginilo z njihovega radarja, da se sploh niso javljali ne po elektronski pošti ne po videopovezavah, z nekaterimi družinami pa niso mogli vzpostaviti sodelovanja niti po telefonu.
Kot ugotavlja ravnateljica OŠ Kungota Zdenka Keuc, bo zdaj bolje, v prvem tednu šolanja na daljavo se od 189 učencev višjih razredov nista oglasila le dva.
Šola na daljavo se je torej znova začela, toda otroci brez tehnično podkovanih staršev ali tisti, ki potrebujejo pomoč pri usvajanju snovi, razumevanju nalog in pri učenju, sploh pa otroci s posebnimi potrebami, še zdaleč ne bodo v enakem položaju kot njihovi vrstniki, ki vse našteto imajo. Razlike so že zdaj ogromne, kar sogovornica ve iz osebnih izkušenj – vrsto let je namreč učila najboljše dijake mariborske 2. gimnazije, ki velja za elitno in kjer so dijaki ambiciozni, visoko motivirani, šola pa odlično opremljena in je lahko tistim brez opreme pomagala takoj. Na drugi strani pa so otroci, ki jim nista dosegljiva niti stabilna električna napetost in kakršna koli pomoč staršev.
Zato šolanje na daljavo z vsakim tednom trajanja pomeni večje in trajnejše razslojevanje med otroki. Ravnateljica Zdenka Keuc:
"Te socialne razlike se bodo s trajanjem pouka na daljavo samo še povečale. Če imaš doma nekoga, ki je vešč uporabe računalnika in različnih virtualnih okolij, potem je tudi prilagoditev na ta način dela bistveno lažja. Če imaš doma izjemno motiviranega otroka, ki bo sam iskal načine in vire informacij, je to velik plus. Če tega nimaš, pa zna biti velik problem. Na naši šoli bomo skušali pomagati tudi z dobrim komuniciranjem, v delo bomo vključili učitelje podaljšanega bivanja in jutranjega varstva. Mislim pa, da če bo tak pouk trajal (pre)dolgo, bo ta fizična distanca pripeljala do socialnega razslojevanja naših otrok in našega osnovnega šolstva. In tega se ne da popraviti. Ne moremo zavrteti časa nazaj. Ta občutek, ki ga bodo otroci zdaj dobili, bo ostal v njih. Znanje se zmeraj da nadoknaditi, dokler je za to notranja motivacija, a občutka, da si bil nekje na robu, neenakopraven, da nisi imel niti možnosti za to, da bi lahko enakopravno sodeloval, tega pa nihče ne more popraviti."
539 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Danes se šolanje na daljavo spet začenja tudi za osnovnošolce. Na to so se šole bistveno bolje pripravile kot so bile pripravljene spomladi, a tudi pričakovanja do otrok so bistveno višja - obvezna je prisotnost po urniku, potekajo tudi že ocenjevanja. Šole se že mesece trudijo opremiti otroke z računalniki, ki so jih v manjši meri pridobili od pristojnega ministrstva za šolstvo, večinoma pa od različnih donatorjev in dobrodelnih društev. Samo pri ZPM Ljubljana Moste Polje, ki bodi tudi program Botrstvo, so jih s pomočjo donatorjev podarili več kot 900. računalnikov.
A sodelovanje pri pouku na daljavo je za marsikaterega otroka kljub temu povsem tehnično nemogoče, tudi zato, ker razvejanost internetnega omrežja tega niti slučajno ne omogoča. To pa je le ena od težav, ki jih pri šolanju na daljavo občutijo predvsem v podeželskih osnovnih šolah.
Šolajo se tudi otroci s številnimi sorojenci, v hiši brez interneta, signala, včasih celo brez elektrike
"Včasih se zdi, kot da smo na drugem planetu, nekateri nimajo niti najosnovnejših pogojev za tako šolanje, tudi staršev, veščih uporabe računalnika, ne. Signal je že tako šibek, ob malo slabšem vremenu zmanjka tudi elektrike, tudi za več ur. Številni starši delajo v Avstriji in jih ni doma do poznih ur, otroci so prepuščeni lastni iznajdljivosti," razmere, v katerih se šolajo njihovi učenci, opisuje Zdenka Keuc, ravnateljica OŠ Kungota. Šola z dvema podružnicama vključuje 399 otrok, vsaj 50 jih ni imelo računalnika: "Veliko imamo družin z več otroki, celo takšno, ki jih ima kar sedem šoloobveznih. Žal pa je veliko tudi brezposelnosti."
Prvi val epidemije je šolo zajel v času, ko so za 54 učiteljev imeli na voljo le šest prenosnih računalnikov. Še šest jih je jeseni dodalo pristojno ministrstvo, za vse ostale so se morali znajti po svoje. Te jim je z različnimi donacijami uspelo dobiti, a problem slabe internetne povezave ostaja. Ker se lahko zgodi, da od doma delajo tudi starši, je zjutraj že tako šibka zmogljivost popolnoma prezasedena.
"Internetna povezava je že tako slaba. Internet zdaj je ali pa ga ni, veliko kotičkov občine pa internetnega signala sploh nima in tukaj ne pomaga ne mobilni internet ne kakršna koli druga rešitev. S tem smo se sprijaznili, jeziti se in dobiti čir na želodcu ne pomaga. Poskušamo narediti najboljše, kar se da, če ne gre drugače, se prek telefona dogovorimo, kaj je treba postoriti."
Pristojna ministrica za šolstvo je na novinarski konferenci, na kateri je prejšnji teden napovedala šolanje na daljavo tudi za osnovnošolce, vse, ki imajo težave z internetnim dostopom, napotila, naj se obrnejo na šole, ki jim bodo zagotovo pomagale, če ne bodo mogle, pa bo lahko pomagal regijski center zavoda za šolstvo ali pa celo ministrstvo. Pa res lahko pomagajo?
"Tudi ministrstvo nima te božje moči, da bi internet pripeljalo v te naše kraje. Bo treba kar skopati kak kanal in položiti kable, potem bo morda šlo. Pozabimo tudi, da bi lahko pomagal zavod za šolstvo, verjamem pa, da bo občina Kungota v naslednjih petih letih poskrbela za širokopasovni internet. Na ta način pa verjamem, da bo kakovostno izobraževanje na daljavo dostopno vsem otrokom," je stvarna ravnateljica Zdenka Keuc.
Zato so se na OŠ Kungota odločili, da ne bodo več upoštevali predvidenega šolskega urnika: uvedli bodo daljše ure, ki so produktivnejše, manj predmetov na dan in drugačen razpored: "Otroci od 6. do 9. razreda začnejo pouk zjutraj ob 8.20, učenci 4. in 5. razred okrog 13.00, mlajši pa po 15. uri. To je bilo nujno ne le zato, da si otroci iz iste družine lahko delijo opremo, pač pa tudi zato, ker za tehnično pomoč najmlajšim nujno potrebujemo pomoč staršev."
Vsaj enako velik problem, kot sta nabava opreme in dostopen internet, je, ko se zatakne pri njuni uporabi. Še slabše je, če poleg tehnične podpore otrok potrebuje še motiviranje za sledenje snovi ali pomoč pri razumevanju snovi in izpolnjevanju nalog, pa starši iz kakršnih koli razlogov pri tem ne zmorejo pomagati: "To je zelo težko, veste," je sočutna ravnateljica, "številni med njimi zjutraj odhajajo na delo in se vračajo pozno popoldne. A tudi če starši imajo čas, je vprašanje, v kolikšni meri sploh znajo otrokom pomagati pri tem delu. Morda se nam zdi to, da zna človek odpreti svoj poštni naslov in v njem najti ikono z videokonferenčno sobo, zelo enostavno, ampak številnim uporabnikom, tudi staršem, to še zdaleč ni samoumevno."
Toda kljub naštetim težavam in dejstvu, da bo stabilna internetna povezava marsikje nedostopna še nekaj let, naj bi šolanje na daljavo že zdaj teklo, kot da težav ni. Zahteve do otrok so zdaj neprimerljivo večje, kot so bile spomladi, ponekod, sploh v srednjih šolah, pouk poteka po urniku tudi do 8 ur dnevno, zahteva se nenehna prisotnost pred vklopljeno kamero, starši pišemo opravičila za vsako uro, ko otroka ni na povezavi, poteka že ocenjevanje, pri katerem se ponekod menda zahteva tudi prazna soba in predhodni videoprikaz sobe. Kako vse to zahtevati od otrok, ki nimajo skoraj ničesar od naštetih pogojev?
"To ni mogoče, ker smo si tako različni. Fleksibilnost je tukaj nujno potrebna. Šola je pač, če poenostavim, kot življenje samo – vedno se odločamo na podlagi tega, kar imamo, in ne tistega, česar nimamo."
Pa imajo šole ob sprejetih učnih načrtih in sistemskih zahtevah sploh kaj manevrskega prostora za upoštevanje teh izjemnih razlik med otroki?
"Mislim, da je treba avtonomijo vzeti v roke. Učni načrt je pisan za povprečnega učenca, cilji pa so razdeljeni po taksonomskih stopnjah, velika odgovornost in avtonomnost učiteljev pa je, da vsaki skupini otrok prilagodi zahtevnost učenja na daljavo. So skupine ali razredi, ki bodo zmogli veliko, in so skupine, ki bodo najbrž osvojile le minimalne standarde znanja. To avtonomijo si mora vsak učitelj in vsaka šola vzeti. In v tako izjemnih okoliščinah mislim, da se mora temu prilagoditi tudi ocenjevanje."
Že spomladi so šole na vseh koncih države priznavale, da je delno tudi zaradi odsotnosti staršev nemalo učencev in dijakov izginilo z njihovega radarja, da se sploh niso javljali ne po elektronski pošti ne po videopovezavah, z nekaterimi družinami pa niso mogli vzpostaviti sodelovanja niti po telefonu.
Kot ugotavlja ravnateljica OŠ Kungota Zdenka Keuc, bo zdaj bolje, v prvem tednu šolanja na daljavo se od 189 učencev višjih razredov nista oglasila le dva.
Šola na daljavo se je torej znova začela, toda otroci brez tehnično podkovanih staršev ali tisti, ki potrebujejo pomoč pri usvajanju snovi, razumevanju nalog in pri učenju, sploh pa otroci s posebnimi potrebami, še zdaleč ne bodo v enakem položaju kot njihovi vrstniki, ki vse našteto imajo. Razlike so že zdaj ogromne, kar sogovornica ve iz osebnih izkušenj – vrsto let je namreč učila najboljše dijake mariborske 2. gimnazije, ki velja za elitno in kjer so dijaki ambiciozni, visoko motivirani, šola pa odlično opremljena in je lahko tistim brez opreme pomagala takoj. Na drugi strani pa so otroci, ki jim nista dosegljiva niti stabilna električna napetost in kakršna koli pomoč staršev.
Zato šolanje na daljavo z vsakim tednom trajanja pomeni večje in trajnejše razslojevanje med otroki. Ravnateljica Zdenka Keuc:
"Te socialne razlike se bodo s trajanjem pouka na daljavo samo še povečale. Če imaš doma nekoga, ki je vešč uporabe računalnika in različnih virtualnih okolij, potem je tudi prilagoditev na ta način dela bistveno lažja. Če imaš doma izjemno motiviranega otroka, ki bo sam iskal načine in vire informacij, je to velik plus. Če tega nimaš, pa zna biti velik problem. Na naši šoli bomo skušali pomagati tudi z dobrim komuniciranjem, v delo bomo vključili učitelje podaljšanega bivanja in jutranjega varstva. Mislim pa, da če bo tak pouk trajal (pre)dolgo, bo ta fizična distanca pripeljala do socialnega razslojevanja naših otrok in našega osnovnega šolstva. In tega se ne da popraviti. Ne moremo zavrteti časa nazaj. Ta občutek, ki ga bodo otroci zdaj dobili, bo ostal v njih. Znanje se zmeraj da nadoknaditi, dokler je za to notranja motivacija, a občutka, da si bil nekje na robu, neenakopraven, da nisi imel niti možnosti za to, da bi lahko enakopravno sodeloval, tega pa nihče ne more popraviti."
Dijaški sklad programa Botrstvo v Sloveniji je pred sedmimi leti nastal zaradi slabo urejenega subvencioniranja za bivanje v dijaških domovih za tiste dijake, ki prihajajo iz finančno šibkejših okolij. Ne glede na finančne stiske družin je namreč subvencija za bivanje največ dobrih 85€, kar zadošča za približno četrtino mesečnega stroška bivanja v dijaškem domu. Dijaki že sedmo leto pomoč pri subvencioniranju lahko dobijo pri Dijaškem skladu programa Botrstvo, kjer pa je količina pomoči povsem odvisna od zbranih donacij. Po sedmih letih, v katerih je sklad več kot upravičil svoj obstoj, bi zato bil čas, da subvencije plačil za dijaške domove, ki so v lasti države in v katerih so zaposleni javni uslužbenci, prevzame država, so prepričani pri ZPM LJ Moste Polje. Svoje argumente so naslovili tudi na pristojni ministrstvi.
Društvo Delavska svetovalnica že nekaj let javnost s konkretnimi primeri svojih članov obvešča in ozavešča, kaj vse se v delovnih razmerjih dogaja najbolj podcenjenim in najnižje plačanim zaposlenim pri nas. Pogosto pa za temi zgodbami, skupaj s stiskami svojih staršev, živijo tudi otroci. Kakšna so otroštva tistih, katerih starši delajo za minimalne plače, ki težko dobijo v najem še tako slaba stanovanja, v družinah kjer ob 12-urnih izmenah zmanjka časa in energije in kako vse skupaj poslabšujejo še administrativne ovire in zakonske luknje? Z njimi se skozi včasih res težke življenjske trenutke prebija tudi predsednik Društva Delavska svetovalnica Goran Lukić.
V luči medvrstniškega nasilja, ki se med osnovnošolci zadnje čase žal prepogosto dogaja, zdaj osvetljujemo še eno pomembno osnovnošolsko tematiko. Kako mladi razumejo duševno zdravje, komu sploh zaupajo, kako nanje vpliva klima v razredu in kaj lahko starejši spremenijo, da se bodo počutili sprejete?
Vpis v srednje šole in s tem izbira poklica, morda za vse življenje, je pomembna prelomnica v življenju mladostnikov. Nanjo bi najbolj moralo vplivati predvsem to, kaj bodočega dijaka zanima, navdušuje in v čem bi lahko bil res dober, ne pa to, kako oddaljena je šola in ali starši zmorejo plačati stroške bivanja v dijaškem domu, kadar je to najboljša rešitev. A kot pravita ravnatelja dveh primorskih dijaških domov, so prav finance vse pogosteje odločilne pri tem, ali se otrok lahko vpiše na želeno smer. Ker imajo bodoči dijaki le še nekaj dni časa za morebiten prenos vlog za vpis v srednje šole, znova opozarjajo, da je pomoč Dijaškega sklada programa Botrstvo, lahko pri odločitvi za vpis zares odločilna.
Po statističnih podatkih in v primerjavi z drugimi državami Slovenija ne izstopa po številu revnih ljudi in tudi Ginijev koeficient, ki govori o enakosti pri razporejenosti prihodkov, je ob sicer pomanjkljivih podatkih evropskega statističnega urada med najboljšimi. Toda podrobnejši pregled podatkov pokaže, da je Slovenija pri nekaterih skupinah prebivalcev z izredno visokimi odstotki revščine na samem evropskem repu. Med njimi so enostarševske družine z več otroki, tisti, ki živijo sami in pa starejši, še posebej ženske. Prav podrobnejšemu raziskovanju revščine starejših oseb je namenjena pred kratkim začeta večletna študija, ki bo raziskala, kakšne so bila napake in kaj v trenutnih socialnih politikah lahko spremenimo, da bo več ljudem uspel prehod v višji družbeni sloj.
Planiški četrtek je tradicionalno namenjen otrokom. Tudi letos se ga je udeležilo več tisoč otrok z vseh koncev Slovenije in tudi iz zamejstva, mnogim so obisk omogočili različni donatorji. Med tistimi, ki so glasno spodbujali slovenske skakalce, so bili tudi otroci iz programa Botrstvo. Avtobusi so v dolino pod Poncami prispeli iz Maribora, Velenja, Novega mesta, Cerknega, Idrije, Sevnice, Ljubljane, Šentjurja, Ptuja, Ajdovščine in Metlike. Kako so se imeli in kaj se jim je še posebej vtisnilo v spomin?
Da je brezplačno kosilo za vse šolarje dober cilj, se načeloma strinjajo tako rekoč vsi vpleteni, tudi šole, kjer sicer kosil po zakonu niso dolžni zagotavljati. A imajo jih vse šole, plačujejo pa jih večinoma starši, Iz državega proračuna poravnajo znesek za dobro četrtino vseh h kosilu prijavljenih otrok. Po veljavni zakonodaji so namreč do subvencije upravičeni le otroci katerih družine dosegajo največ 3. dohodkovni razred oz zaslužijo največ 36% povprečne plače na člana. V praksi to pomeni, da v družinah, kjer dohodek na člana presega vsaj cent več kot 442.95 evrov, kosila plačujejo v celoti. Cene se od šole do šole močno razlikujejo in lahko presegajo 80 evrov mesečno za otroka. To je za družine, ki se borijo z revščino, zelo visok znesek. Število otrok, ki do subvencije niso upravičeni, iz leta v leto narašča. Kot so v svoji obrazložitvi sprememb zakona opozorili pri Inštitutu 8. marec, je število upravičencev za subvencije med letoma leta 2016 in 2020 zmanjšalo za skoraj 8 tisoč, čeprav se je v tem času število otrok, vpisanih v osnovno šolo, povečalo za dobrih 16 tisoč. Po svežih podatkih ministrstva pa se je število otrok, ki niso upravičeni do subvencije, v tem šolskem letu povečalo še za skoraj 2 odstotni točki, oz je dodeljenih okoli 3100 subvencij manj, čeprav je šolarjev bistveno več kot leto prej . Med starši, ki ne zmorejo plačati, je tudi mama šolarja, ki je po dolgotrajni bolniški, začasno prekinjeni s 4 urnim delom – v novem izračunu dohodninckega razreda za pičlih 9 evrov ostala brez subvencije za otrokovo kosilo.
Slovenska osnovna šola je na videz zelo vključujoča, tudi ustava zagotavlja brezplačno šolanje, a v praksi je razslojevanje tam vse večje. Začne se že pri potrebščinah, plačilih kosil, izletov, šol v naravi in različnih športnih, kulturnih in podobnih dnevov, za katere morajo starši (do)plačevati. Otroci, ki tega niso deležni, so izločeni ne le v času samih dejavnosti, ampak tudi pozneje, saj niso dobili enakih izkušenj in znanj, kar jim onemogoča enakovredno učenje s tistimi, ki so na dejavnostih bili, tudi zunaj šole se družijo predvsem s tistimi, ki so v podobnih stiskah. Zato so pri ZPM Ljubljana Moste-Polje, kjer vodijo tudi program Botrstvo, pripravili peticijo za brezplačno osnovno šolo. Predlagajo, da bi se z minimalno spremembo dveh členov Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja šolski prostor spremenil tako, da bo za vse obvezne šolske vsebine za otroke brezplačen.
Predvsem začetni dve leti epidemije sta zaznamovali številne otroke, še posebej pa najstnike na prehodu v srednje šole in na fakultete, zaznan je bil porast duševnih težav in težav z gibalnimi sposobnostmi. V tem šolskem letu v šolah vidnih znakov kot so maske, ločevanje po mehurčkih in nenehno razkuževanja morda res ni več, a nekatere posledice nikakor niso izbrisane.
Ob začetku prvega prijavnega roka za vpis na fakultete, ki že poteka, so dijaki s poklicno maturo in opravljenim petim predmetom ugotovili, da se ne morejo vpisati na nekatere študijske programe, čeprav s takimi pogoji ob njihovem vpisu na srednjo šolo niso bili seznanjeni. Spremembe razpisnih pogojev bodo prizadele predvsem kandidate za ljubljanske fakultete, drugi dve večji univerzi v Sloveniji sta težavo vsaj za nekaj časa namreč rešili. Predvsem pa vpisni pogoji prizadenejo dijake negimnazijskih programov,na katere se pogosto vpisujejo otroci, ki tudi zaradi slabših socialnoekonomskih razmer in drugih slabših življenjskih pogojev niso dosegli vse strožjih pogojev za vpis na gimnazijske programe.
Medvrstniško zbadanje, pasti družabnih omrežij in slabe samopodobe … Kako mladi razmišljajo o duševnih težavah in kako lahko šolsko okolje pripomore k temu, da se v šolah počutijo varne in slišane? Na Območnem otroškem parlamentu v Večgeneracijskem centru Skupna točka so mladi skupaj z mentorji debatirali o pomembnosti duševnega zdravja v šolskem okolju. Kako bi rešili duševne stiske, komu najlažje zaupajo in kaj jih najpogosteje teži?
11 izjemnih knjig, ki bi lahko bile dobra podlaga za filmski scenarij, se v Berlinu predstavlja na dogodku aktualnega filmskega festivala, poimenovanem "Knjige na Berlinalu". Med 190 naslovi iz več kot 30 držav so izbrali tudi delo slovenske avtorice Dijane Matković: Zakaj ne pišem. V sodobni slovenski književnosti najbrž še nismo imeli književnega dela, ki bi tako dobro in nazorno ubesedilo težave otrok iz najnižjih socialno-ekonomsko razredov in pojasnil, zakaj je družbeni razred, v katerega se nek otrok rodi, tako zelo odločujoč. Knjiga bi morala biti obvezno čtivo za vse, ki želijo razumeti stiske otrok, živečih v revščini.
Študentska prehrana je vedno aktualna tema slovenskih študentov. S pripravo stališča glede prenove sistema študentskih bonov za prehrano je Strateški svet za prehrano sicer v sklopu svojih nalog študentska kosila umestil med prioritetne. A po daljšem času nižanja kakovosti ponudbe študentske prehrane in zmanjšanju števila ponudnikov, so študenti nase opozorili v začetku tega leta. Kaplja čez rob je bil dvig maksimalne cene študentskega obroka in posledično tudi dvig maksimalne cene doplačila za študentski obrok ob koriščenju bona.
Epidemijo revnih delavcev v kulturniških in kreativnih dejavnostih zakriva podpora bližnjih
Brezposelnost v Sloveniji zadnje mesece statistično dosega najnižje stopnje, brezposelnih je rekordno malo ljudi. Toda zaposlenost hkrati ni več zagotovilo normalnega preživetja. To dokazujeta tako podatek, da skoraj dve tretjini zaposlenih zasluži manj od povprečne slovenske plače in kot tudi pričevanja humanitarnih organizacij, da je med prosilci za pomoč večina zaposlenih. Deloma lahko to pripišemo nizkim plačam, vse višjim cenam življenjskih stroškov in tudi nepremičnin, deloma pa tudi temu, da nezanesljive, prekarne in nestandardne oblike zaposlitve, vključno s samozaposlitvijo, nikakor niso več varovalka pred revščino.
Odmevni primeri med vrstniškega nasilja v osnovnih šolah v zadnjih tednih, v enem je prišlo tudi do poškodb s kladivom, strokovnjakov ne presenečajo. Nasilja, nestrpnosti in zmanjšane empatije v šolah po skoraj dveh letih epidemičnih ukrepov, ki so otroke osamili za dolge tedne, v šolah zaznavajo vse več. Kaj sproža tako nasilje, kako ga razumeti in kako otrokom pomagati?
Na ljubljanski Gimnaziji Moste so dijaki na pobudo in pod vodstvom profesorice angleščine Damijane Mihić pred desetletjem prvič kolektivno botrovali otroku iz programa Botrstvo. Tradicije niso prekinili, letos so botri dijaki treh razredov, že nekaj let pa so botri tudi profesorji. Kakšna spoznanja in priložnosti za razmisleke o revščini in družbi je to prineslo dijakom ter koliko je revščina še stigma, sta razmišljali z dijakinjo 2. letnika Saro Ivanc.
Med zgodbami, ki smo jih predstavili v prvem letu naše podpore programu Botrstvo, je bila tudi zgodba takrat 9-letnega Tilna in njegovih dveh bratcev. Po ločitvi so z mamo, ki je izgubila službo, živeli v najemu, ki ga niso mogli plačevati, zato so jim v mrzlem stanovanju že odklopili pitno vodo, večkrat so bili brez hrane, brez šolskih kosil, fantje so morali opustiti vse dejavnosti, ki so jih veselile, nato pa so prav vse imetje izgubili v požaru. Pomoč, ki ste jo takrat zbrali poslušalci, je bila neprecenljiva, omogočila jim je nov začetek in upanje, da je vsemu navkljub mogoče doseči svoje sanje. Tilen jih je: jeseni je na sprejemnih izpitih dosegel vse točke in se vpisal na želen študij. Njegova mama se je zato znova želela zahvaliti vsem, ki so jim takrat omogočili, da niso potonili:
Leto 2022 je bilo za ekipo ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer vodijo tudi program Botrstvo, zelo zahtevno, a tudi polno lepih zgodb. Kaj bo sodelavcem, ki so nepogrešljivi del pomoči družinam, ostalo najbolj v spominu, kakšne so njihove želje in voščila za 2023?
Skupaj z ZPM Ljubljana Moste polje polnimo 11 leto sodelovanja in podpore Vala 202 programu Botrstvo v Slovenije. To pa je od samih začetkov povezano tudi z akcijo Ime leta, kjer smo letos že dvajsetič dobili ime tistega, ki je leto najbolj zaznamoval. Kaj letošnji kandidati, Imena mesecev, ki so med seboj izbrala Ime leta, menijo o Botrstvu in kaj o solidarnosti v družbi, smo jih povprašali na četrtkovi sklepni prireditvi na ljubljanskem gradu.
Neveljaven email naslov