Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Minuli teden je močno odmeval podatek, da je bilo na ljubljanski pediatrični kliniki v minulem letu hospitaliziranih kar za 30 % več otrok in mladostnikov po resnem poskusu samomora. Že spomladi, ko smo tudi uradno zaključili dobra dva meseca trajajoč 1. val epidemije, so strokovnjaki opozarjali, da posledice na duševnem zdravju šele pridejo. Otroci in učitelji so se na drugi val nedvomno bolje pripravili in bolje odzvali. Toda z nepričakovano dolžino trajanja šolanja na daljavo, ki vključuje tudi izjemno dolgo vsakodnevno ždenje pred zasloni vseh vrst, se soočajo z vse večjimi težavami. Po treh mesecih starši, učitelji in otroci enostavno ne zmorejo več. Dr. Marija Anderluh, predstojnica Službe za otroško psihiatrijo v UKC Ljubljana, poudarja, da so posledice tovrstnih stisk tudi tragične.
Minuli teden je močno odmeval podatek, da je bilo na ljubljanski pediatrični kliniki v minulem letu hospitaliziranih kar za 30 odstotkov več otrok in mladostnikov po resnem poskusu samomora
"V Avstraliji, kjer so imeli v oktobru in novembru sedem tedensko zaprtje šol, so imeli še višje številke, ne samo tistih po življenje ogrožajočih stanjih, pač pa tudi zaradi hujših samo poškodbenih vedenj, iskanja urgentne pomoči, zaradi duševnih stisk. Pomoč je poiskalo do 70% mladostnikov več kot običajno." Toda Avstralija ima neprimerno bolj dostopno mrežo pomoči: "Mi jih nimamo niti kam napotiti." Že zdavnaj sprejet, a nerealiziran nacionalni načrt duševnega zdravja bi moral biti med najvišjimi prioritetami te družbe celo v času epidemije, saj so duševne stiske njen izjemno pomemben del. "V svetu temu pravijo 'drugi epidemijski val', po epidemiji okužb še epidemijo težav na področju duševnega zdravja, še posebej pri mladih," opozarja dr. Marija Anderluh, predstojnica Službe za otroško psihiatrijo v UKC Ljubljana.
Če so strokovnjaki ob prvem valu opozarjali predvsem na stiske otroke iz socialnega roba, ki niso imeli opreme in starševske podpore za spremljanje pouka na daljavo, so zdaj v stiskah že tudi povsem nove skupine: "Zdaj prihajajo na površje tudi vsi ostali otroci, tisti, ki so slabše socialno vključeni, ki socialnega kontakta ne zmorejo vzdrževati niti prek spleta, ki slabše odporni na stres, imajo učne težave. Ti vse bolj zaostajajo pri učni snovi oziroma navidezno in delno sledijo dogajanju, v resnici bodo pa zaostanki zelo veliki!"
Otroci svoje stiske zelo različno izražajo, najbolj ogrožajoče oblike jih pripeljejo tudi do hospitalizacij:
"Veliko je tesnobnosti, negotovosti, skrbi, nihanj v razpoloženju, nekateri izgubljajo dnevni ritem, težko sledijo pouku in tempu, ki je sicer od šole do šole različen, težava je tudi v prekomerni uporabi različnih digitalnih medijih, tudi pozno v noč. Na naši kliniki opažamo porast otrok z izjemnimi podhranjenostmi kot posledico novo nastalih motenj hranjenja, predvsem anoreksije. To so tesnobni otroci, ki v teh negotovih razmerah ne zmorejo obvladovati življenja iz dneva v dan. Toda srečujemo se le s tistimi otroki, ki kažejo zares opazne telesne znake svojih stisk kot so denimo poskusi samomora, po sestradanosti. To nam govori, da najbrž tistih stisk, ni navzven niso opazne, niti ne zaznavamo," na ogromen problem v ozadju opozarja dr. Anderluh.
Morda je komu težko razumeti, kako lahko sprememba v načinu šolanja vpliva na denimo prehranske motnje, rezanje, druge vrste samo poškodovanja, a psihiatrinja pojasnjuje, da smo ljudje pač različno odporni in različno opremljeni za spopad s stresom, zato pri nekom posledic skoraj ni, drug pa pristane v bolnišnici. Je pa včasih prav presunljivo, kako izjemno malo empatije je del družbe sposoben razviti do mladih. Tudi z omalovaževanjem njihove stiske, češ da so mladi nekoč še kaj hujšega preživeli brez posledic, mladi s težavami pa da so pomehkuženi produkti slabe starševske vzgoje:
"Mislim, da včasih preveč sodimo po sebi, da si težko predstavljamo, da v naši državi živijo drugačni otroci, v drugačnih razmerah z drugačno starševsko podporo in da je situacija, kot je ta, vse razlike samo še poudarila. Zelo je krivično, če na podlagi izkušnje svojih otrok prezremo izkušnjo vseh ostalih."
Predvsem pa – bodimo bolj pozorni na prezrte stiske mladostnikov. Čeprav jih tudi sicer obtožujemo, da se s prijatelji raje družijo virtualno kot v živo, je stik v živo zanje izjemno pomemben: "Ker je to njihova bistvena razvojna naloga. Adolescenca je čas, ko začnejo veliko bolj ceniti odnos z vrstniki kot odnose znotraj lastne družine, kar jim nato pomaga odpreti vrata v svet. To je njihova biološka potreba, možgani so odvisni od medosebnih odnosov, vrstniških odnosov, vrstniških izkušenj. Kar se jim je zgodilo, je zelo nenaravno in v tujini že potekajo poglobljene raziskave o tem, kakšne bodo posledice na možganih, če bo to stanje trajalo dlje časa, saj digitalni stiki nikakor ne zajemajo vsega, kar predstavljajo stiki v živo. Tudi šola je bistveno več kot le učenje novih snovi in z učenjem na daljavo je učenje nekih drugih bistvenih razvojnih nalog pa je zelo potisnjeno na obrobje."
Vračanje v običajen šolski proces bo zelo dolgotrajno
Vračanje v šole samo po sebi ne bo rešilo različnih stisk, sploh, če se bo vse vrtelo le okoli tega, kako pridobiti ocene, otroci se namreč zavedajo, kako različno uspešni so bili pri pridobivanju znanja, poudarja dr. Anderluh:
"Otroke to zelo skrbi, zato se mi zdi zelo pomembno umirjati situacijo in tudi učitelje pripravljati na prepoznavanje stisk, s katerimi se bodo otroci vračali v šole. Tudi vračanje je namreč proces, ki bo terjal vsaj tako dolg čas prilagajanja, če se želimo izogniti valu novih stisk."
Vendar pa breme počasnega in empatičnega vključevanja v običajni šolski proces v šolah nikakor ne sme pasti le na šole in učitelje, potrebujemo tudi spremembe odločevalcev na sistemski ravni: "Treba je razmisliti o standardih znanja, mislim, da se vsi zavedamo, da tako učenje ni bilo enako učinkovito kot je v šoli. Kako bodo to naslovili, je v rokah strokovnjakov za šolstvo. Ato je zelo velika stvar, ki visi nad vsemi otroki, a tudi nad učitelji. Mislim, da to šolsko leto ne more biti zaključeno kot običajno leto in da je treba najti nek sistemski odgovor na to, kar se nam je zgodilo."
Iskanje pomoči je še težje kot v časih pred epidemijo, a nikakor nemogoče. Prvi korak so zagotovo strokovne službe v šoli, vsaj na daljavo so dostopni tudi centri za pomoč otrokom in mladostnikom in tudi nekatere svetovalnice nevladnih organizacij. Če to ne zadostuje, pa je treba poiskati pomoč pri otrokovem pediatru oz. šolskem zdravniku, ki bo ob presoji, da gre za življenjsko ogrožajoče stiske, otroka napoti po urgentno pomoč tudi na Pediatrično kliniko.
548 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Minuli teden je močno odmeval podatek, da je bilo na ljubljanski pediatrični kliniki v minulem letu hospitaliziranih kar za 30 % več otrok in mladostnikov po resnem poskusu samomora. Že spomladi, ko smo tudi uradno zaključili dobra dva meseca trajajoč 1. val epidemije, so strokovnjaki opozarjali, da posledice na duševnem zdravju šele pridejo. Otroci in učitelji so se na drugi val nedvomno bolje pripravili in bolje odzvali. Toda z nepričakovano dolžino trajanja šolanja na daljavo, ki vključuje tudi izjemno dolgo vsakodnevno ždenje pred zasloni vseh vrst, se soočajo z vse večjimi težavami. Po treh mesecih starši, učitelji in otroci enostavno ne zmorejo več. Dr. Marija Anderluh, predstojnica Službe za otroško psihiatrijo v UKC Ljubljana, poudarja, da so posledice tovrstnih stisk tudi tragične.
Minuli teden je močno odmeval podatek, da je bilo na ljubljanski pediatrični kliniki v minulem letu hospitaliziranih kar za 30 odstotkov več otrok in mladostnikov po resnem poskusu samomora
"V Avstraliji, kjer so imeli v oktobru in novembru sedem tedensko zaprtje šol, so imeli še višje številke, ne samo tistih po življenje ogrožajočih stanjih, pač pa tudi zaradi hujših samo poškodbenih vedenj, iskanja urgentne pomoči, zaradi duševnih stisk. Pomoč je poiskalo do 70% mladostnikov več kot običajno." Toda Avstralija ima neprimerno bolj dostopno mrežo pomoči: "Mi jih nimamo niti kam napotiti." Že zdavnaj sprejet, a nerealiziran nacionalni načrt duševnega zdravja bi moral biti med najvišjimi prioritetami te družbe celo v času epidemije, saj so duševne stiske njen izjemno pomemben del. "V svetu temu pravijo 'drugi epidemijski val', po epidemiji okužb še epidemijo težav na področju duševnega zdravja, še posebej pri mladih," opozarja dr. Marija Anderluh, predstojnica Službe za otroško psihiatrijo v UKC Ljubljana.
Če so strokovnjaki ob prvem valu opozarjali predvsem na stiske otroke iz socialnega roba, ki niso imeli opreme in starševske podpore za spremljanje pouka na daljavo, so zdaj v stiskah že tudi povsem nove skupine: "Zdaj prihajajo na površje tudi vsi ostali otroci, tisti, ki so slabše socialno vključeni, ki socialnega kontakta ne zmorejo vzdrževati niti prek spleta, ki slabše odporni na stres, imajo učne težave. Ti vse bolj zaostajajo pri učni snovi oziroma navidezno in delno sledijo dogajanju, v resnici bodo pa zaostanki zelo veliki!"
Otroci svoje stiske zelo različno izražajo, najbolj ogrožajoče oblike jih pripeljejo tudi do hospitalizacij:
"Veliko je tesnobnosti, negotovosti, skrbi, nihanj v razpoloženju, nekateri izgubljajo dnevni ritem, težko sledijo pouku in tempu, ki je sicer od šole do šole različen, težava je tudi v prekomerni uporabi različnih digitalnih medijih, tudi pozno v noč. Na naši kliniki opažamo porast otrok z izjemnimi podhranjenostmi kot posledico novo nastalih motenj hranjenja, predvsem anoreksije. To so tesnobni otroci, ki v teh negotovih razmerah ne zmorejo obvladovati življenja iz dneva v dan. Toda srečujemo se le s tistimi otroki, ki kažejo zares opazne telesne znake svojih stisk kot so denimo poskusi samomora, po sestradanosti. To nam govori, da najbrž tistih stisk, ni navzven niso opazne, niti ne zaznavamo," na ogromen problem v ozadju opozarja dr. Anderluh.
Morda je komu težko razumeti, kako lahko sprememba v načinu šolanja vpliva na denimo prehranske motnje, rezanje, druge vrste samo poškodovanja, a psihiatrinja pojasnjuje, da smo ljudje pač različno odporni in različno opremljeni za spopad s stresom, zato pri nekom posledic skoraj ni, drug pa pristane v bolnišnici. Je pa včasih prav presunljivo, kako izjemno malo empatije je del družbe sposoben razviti do mladih. Tudi z omalovaževanjem njihove stiske, češ da so mladi nekoč še kaj hujšega preživeli brez posledic, mladi s težavami pa da so pomehkuženi produkti slabe starševske vzgoje:
"Mislim, da včasih preveč sodimo po sebi, da si težko predstavljamo, da v naši državi živijo drugačni otroci, v drugačnih razmerah z drugačno starševsko podporo in da je situacija, kot je ta, vse razlike samo še poudarila. Zelo je krivično, če na podlagi izkušnje svojih otrok prezremo izkušnjo vseh ostalih."
Predvsem pa – bodimo bolj pozorni na prezrte stiske mladostnikov. Čeprav jih tudi sicer obtožujemo, da se s prijatelji raje družijo virtualno kot v živo, je stik v živo zanje izjemno pomemben: "Ker je to njihova bistvena razvojna naloga. Adolescenca je čas, ko začnejo veliko bolj ceniti odnos z vrstniki kot odnose znotraj lastne družine, kar jim nato pomaga odpreti vrata v svet. To je njihova biološka potreba, možgani so odvisni od medosebnih odnosov, vrstniških odnosov, vrstniških izkušenj. Kar se jim je zgodilo, je zelo nenaravno in v tujini že potekajo poglobljene raziskave o tem, kakšne bodo posledice na možganih, če bo to stanje trajalo dlje časa, saj digitalni stiki nikakor ne zajemajo vsega, kar predstavljajo stiki v živo. Tudi šola je bistveno več kot le učenje novih snovi in z učenjem na daljavo je učenje nekih drugih bistvenih razvojnih nalog pa je zelo potisnjeno na obrobje."
Vračanje v običajen šolski proces bo zelo dolgotrajno
Vračanje v šole samo po sebi ne bo rešilo različnih stisk, sploh, če se bo vse vrtelo le okoli tega, kako pridobiti ocene, otroci se namreč zavedajo, kako različno uspešni so bili pri pridobivanju znanja, poudarja dr. Anderluh:
"Otroke to zelo skrbi, zato se mi zdi zelo pomembno umirjati situacijo in tudi učitelje pripravljati na prepoznavanje stisk, s katerimi se bodo otroci vračali v šole. Tudi vračanje je namreč proces, ki bo terjal vsaj tako dolg čas prilagajanja, če se želimo izogniti valu novih stisk."
Vendar pa breme počasnega in empatičnega vključevanja v običajni šolski proces v šolah nikakor ne sme pasti le na šole in učitelje, potrebujemo tudi spremembe odločevalcev na sistemski ravni: "Treba je razmisliti o standardih znanja, mislim, da se vsi zavedamo, da tako učenje ni bilo enako učinkovito kot je v šoli. Kako bodo to naslovili, je v rokah strokovnjakov za šolstvo. Ato je zelo velika stvar, ki visi nad vsemi otroki, a tudi nad učitelji. Mislim, da to šolsko leto ne more biti zaključeno kot običajno leto in da je treba najti nek sistemski odgovor na to, kar se nam je zgodilo."
Iskanje pomoči je še težje kot v časih pred epidemijo, a nikakor nemogoče. Prvi korak so zagotovo strokovne službe v šoli, vsaj na daljavo so dostopni tudi centri za pomoč otrokom in mladostnikom in tudi nekatere svetovalnice nevladnih organizacij. Če to ne zadostuje, pa je treba poiskati pomoč pri otrokovem pediatru oz. šolskem zdravniku, ki bo ob presoji, da gre za življenjsko ogrožajoče stiske, otroka napoti po urgentno pomoč tudi na Pediatrično kliniko.
Ta konec tedna se je iztekla druga sezona oddaje Delovna akcija na POP TV, v kateri družinam v stiski prenovijo njihov dom. Oddajo s pomočjo številnih poslovnih partnerjev, ki prispevajo svoj delež h gradbenim delom ali k novi opremi, ustvarja velika ekipa ljudi. A najbolj prepoznavna je oddaja postala po voditeljici Ani Praznik, ki je spremljanju prenov in s tem usod družin dala noto spontanosti, prisrčnosti in sočutja. Kako je doživljala vse zgodbe družin, njihovo stisko, revščino, osebne tragedije in kako je ta izkušnja spremenila njo in njen pogled na življenje?
Čeprav je bila želena šola precej daleč od kraja, kjer živi naša sogovornica in je bilo jasno, da bo s šolo prišel tudi strošek bivanja v dijaškem domu, so jo starši pri odločitvi podprli, češ da naj živi svoje sanje in da bodo že kako. A vseeno je bil mesečni znesek 220 evrov, ki jim je bilo treba prišteti še potne stroške, za njihovo družino zelo težko obvladljiv. Za plačilo dijaškega doma ni ostalo skoraj nič. Zato je to, da ji dom pomaga plačati Dijaški sklad projekta Botrstvo, strašansko dragoceno. "Lažje je doma, mami ima manj skrbi, tudi oče, čeprav ga ne vidim pogosto. Sploh pa mi je všeč, ker vidim, da sta ob koncu leta oba res ponosna name. Vem pa, da je staršem hudo, ker se moram obremenjevati z njihovimi problemi in da moram biti odrasla, čeprav sem še otrok." Dijaški sklad projekta Botrstvo je v tem šolskem letu pomagal še 139 dijakom, da so lahko prebivali v dijaških domovih, obiskovali želene šole in imeli bistveno boljše pogoje za učenje in delo kot bi jih imeli, če bi se morali vsak dan več ur voziti v šolo.
To poletje bo mladi prostovoljec Damjan prvič postal vzgojitelj tudi otrokom, ki bodo letovali s pomočjo donacij v projekt Botrstvo. Zanj je to posebej ganljiva izkušnja, saj so bila v otroštvu ta letovanja zanj edina možnost, da počitnic ne preživi zgolj doma. "Res gre le za nekaj dni, a hkrati za mnogo več. Letovanje ti da spomine, o katerih se lahko pogovarjaš s sošolci, s katerimi sicer ne bi imel tem za pogovore. Navezuješ stike, ki jih ne bi, če bi ždel doma med štirimi stenami, spoznaš, da imaš veščine in talente in vse to ti da upanje, da je življenje lahko boljše tudi zate!"
Gospodarski rasti in majhni brezposelnosti navkljub se število prosilcev za denarno socialno pomoč vztrajno povečuje, pri Botrstvu pa opažajo tudi vse več prošenj za pomoč pri letovanju, nakupu šolskih potrebščin, plačilu položnic in žal tudi za hrano. Starši, ki vsak mesec v skladišču v ljubljanskih Mostah lahko prevzamejo paket, po večini povedo, da sami pogosto ostanejo lačni in da je hrana velik problem. Med počitnicami, ko otroci ne jedo v šoli, bo le še večji.
Že pred časom smo vam predstavili zgodbo Vita in Filipa, dveh fantkov, ki sta po očetovi smrti živela z mamo v res nemogočih razmerah, v hiši brez vodovoda, med mišmi, vlago in v skupni spalnici z mamo. Ker zaradi posebnih potreb ne zmore samostojno skrbeti za sinova, potrebuje pomoč, ki jim jo vseskozi zagotavlja lokalni center za socialno delo. Ta je bil tudi med organizatorji pomoči, ki je hiško v tem času dodobra prenovila.
Bližajoči se konec šolskega leta je čas, ko šolarji in dijaki najbolj potrebujejo pomoč pri učenju in pridobivanju ocen. Inštrukcije so za marsikoga cenovno nedosegljive, mnogi večgeneracijski centri po Sloveniji pa jih vse leto organizirajo in to brezplačno. Kaj taka pomoč prostovoljcev daje otrokom s težavami pri učenju, kaj prostovoljno delo vrača inštruktorjem in kdo vse lahko pomaga? Obiskali smo VGC Skupna točka, samo eno od točk, kjer otroci lahko dobijo to neprecenljivo pomoč.
15 večgeneracijskih centrov, ki s številnimi lokalnimi podružnicami delujejo po vsej Sloveniji, daje odlično priložnost za številne, povsem brezplačne dejavnosti ljudem prav vseh starosti iz prav vseh socialnih slojev. V Sloveniji delujejo dobri dve leti, zgled pri oblikovanju njihovih programov in načina dela ter povezovanja z lokalnimi skupnostmi pa so jim bili tudi tisti, ki delujejo v Berlinu. Ena največjih platform medgeneracijskega druženja v Berlinu je Give something back to Berlin ali Vrni nekaj Berlinu. Več kot 100 prostovoljcev skrbi za starejše, priseljence, begunce, ljudi, ki potrebujejo pravno pomoč, nasvete ali le druženje in navezovanje stikov v svoji okolici.
Več kot 4500 botrov je v lanskem letu iz mesec v mesec lajšalo življenje več kot 5000 otrokom z vseh koncev Slovenije. Projekt, ki traja 9. leto, je v vsem tem času zbral več kot 14 milijonov evrov, iz leta v leto pa se bogati tudi program, ki otrokom in njihovim družinam omogoča vse bolj večplastno pomoč in s tem manjšo izključenost iz družbe. Po lanskih dveh neodvisnih zunanjih revizijah je prejšnji teden delovanje pregledal tudi Nadzorni odbor projekta Botrstvo.
Vsaj pet kilometrov nenehnega vzpona po ozki cesti je od prvega manjšega kraja do dotrajane hiše, v kateri sama živita petletni Matija in njegov oče. Matijeva mama je odšla, preden je dopolnil dve leti. Ker ima fantek nekaj razvojnih težav, ga oče vsak dan vozi v več kot 20 kilometrov oddaljeni razvojni vrtec. Stroškov je veliko že s prevozom, bori se tudi z dolgovi, ki so nastali za golo preživetje in za plačilo doma starostnikov, v katerem mora zaradi hude psihiatrične diagnoze bivati njegova mama, Matijeva babica. Za težko fizično dela prejema minimalno plačo, a je vesel, da ima službo in nadrejene, ki razumejo, kako zelo se vsak dan bori, da bi Matija imel lepše otroštvo, kot ga je imel sam, ki pri 41 letih še nikoli ni bil na morju.
Revščina pri nas je drugačna od revščine v svetu. Zagotovo je manjša, pravi doktorica Anica Mikuš Kos, specialistka otroške psihiatrije, izjemna strokovnjakinja za razmere na kriznih območjih in predsednica Slovenske filantropije. Imajo pa vse oblike pomanjkanja skupni imenovalec: to je občutek neenakosti in krivičnosti, ki lahko pripelje do popolne pasivizacije in tudi do sovražnosti. Toda vsak ukrep, čeprav najmanjši, ima lahko velik učinek.
Na praznični ponedeljek smo spomnili, da je prav vsak lahko del projekta Botrstva ali drugačne pomoči sočloveku. Našega sogovornika Sebastjana Lukmana je k projektu pripeljalo naključje, ki se je v vseh letih spletlo v trdno vez in izjemno dragoceno pomoč.
Po šestih letih delovanja je projekt Botrstvo – brezplačna pravna pomoč doživel nekaj manjših sprememb in zdaj deluje okrepljen z dodatno pomočjo. Leta izkušenj z družinami v socialni stiski iz vse Slovenije namreč kažejo, da so potrebe vsaj enako velike, področja, kjer ljudje ne zmorejo boja s sistemom, pa zelo podobna kot ob začetku projekta. Zato bo pisarna za pravno pomoč družine iz vse Slovenije sprejemala vsako sredo, brezplačni nasveti po telefonu pa bodo dostopni vsak četrtek dopoldne na številki 080 1432.
Prostor Večgeneracijskega centra Skupna točka Grosuplje je vsako leto bolj poln. Lani so imeli več kot 3000 uporabnikov in več kot 500 različnih dejavnosti, ki se jih udeležujejo upokojenci, brezposelni, socialno ogrožene družine, veliko imajo priseljencev, pa tudi Romov. Prav ti se po kakšen nasvet ali pomoč raje ustavijo v tem centru kot na tistem za socialno delo. Veliko zaslug za to ima tudi vodja centra Taja Tatjana Berk, ki sicer velja za strogo, a taka mora biti, da se kaj spremeni, pravijo nekatere uporabnice. Tudi zaradi njenega dela bodo v Grosuplju dobili prvega Roma z vozniškim izpitom.
Do jutri morajo devetošolci oddati vloge za vpis v srednje šole. Zanje je to velika življenjska odločitev, ki pa je nekaterim ne krojijo le želje in osnovnošolske ocene, pač pa tudi številke iz družinskega proračuna. Plačilo stroškov bivanja v dijaških domovih je namreč pretežno na ramenih staršev. Poseben dodatek, ki ga za bivanje prejmejo ob štipendiji, namreč tudi najrevnejšim dijakom krije kvečjemu tretjino stroškov domskega bivanja. Zato tem pomaga Dijaški sklad projekta Botrstvo.
Veliko mladih ne verjame vase, ker jim to odrasli na različne načine nenehno sporočamo, ker zelo velik pomen pripisujemo ocenam, ker od njih pričakujemo izpolnitev lastnih neizpolnjenih mladostniških ciljev. Kako pomemben steber podpore ob tem so otrokom (lahko) učitelji, sploh tistim otrokom, ki spodbud ne dobijo v družini, razmišlja svetovalna delavka na Kmetijski šoli Grm in biotehniški gimnaziji Irena Avsenik.
Dobri dve leti je, kar so poslušalci pomagali hudo bolnemu očetu, ki že od Nikolajevega rojstva sam skrbi zanj. Skrb za živahnega malčka je za tako hudega invalida z neštetimi omejitvami zelo naporno, sploh, ker sta živela le od socialnih transferjev. Kako jima je pomoč poslušalcev spremenila življenje in kakšne preskušnje ju še čakajo?
Novoletna zaobljuba Maje Peharc za leto 2018 je bila: vse leto brez novega kosa oblačila, nakita ali obutve. Bilo je leto polno skušnjav, v katerem jo je podpirala in zanjo navijala tudi slovenska tviteraška skupnost. Ta je na 366. dan akcije močno podprla tvit z dokazilom, da je tisoč evrov za projekt Botrstvo že nakazanih. A njena misija se ni končala že z nakupom prvega para nogavic: k (finančni) podpori je povabila prijatelje, dobila nekaj sledilcev, ki se različnim stvarem odpovedujejo letos, skupaj s partnerjem pa sta sprejela za številne presenetljivo odločitev.
Kaja svojega očeta ne pozna, vse otroštvo in tudi življenje pa ji je zaznamoval očim, ki je po letih nasilja pred njenimi oči in očmi mlajšega brata umoril njuno mamo. Takrat sedemletna deklica je klicala policijo in bila edina opora bratcu, s katerim so jo še isti dan poslali v rejništvo k povsem neznanim ljudem, pri katerih sta ostala vrsto let. In imela samo drug drugega. Po spletu naključij zdaj skorajda nimata stikov in tako je Kaja še toliko bolj sama pred naslednjim velikim korakom: morebitno odločitvijo za študij in samostojno življenje.
Odličen in odmeven poletni počitniški poskus - združiti počitniško varstvo otrok in bivanje starostnikov- so v Domu Danice Vogrinec ponovili tudi med zimskimi počitnicami. Brezplačno počitniško varstvo je tudi tokrat pripravil Večgeneracijski center Štajerska. Polona Lah, ki ga vodi, je za svoj družbeni in dobrodelni angažma lani postala Ime meseca na Valu 202, kasneje pa je na izboru revije Zarja prejela naziv Ženska leta 2018. S predstavniki centra, mentorji, prostovoljci in stanovalci Doma Danice Vogrinec ter z otroki - Nejo, Zojo, Mijo, Nejcem in Matevžem - se je pred dnevi družila tudi Irena Kodrič Cizerl. Z njeno pomočjo boste doživeli utrip tega medgeneracijskega druženja, dajanja in sprejemanja, obudili pa bomo tudi nekaj spominov o preživljanju počitnic nekoč.
V družbi je veliko vrst nasilja in vse več se o njem govori. A če mislite, da je bilo o nasilju v družinah povedano že vse in da znamo tudi učinkovito ukrepati – pomislite še enkrat. Nedavno, na še enem od številnih posvetov o nasilju, tokrat v organizaciji društva Beli obroč, smo namreč slišali priznanje: po večini prepričujemo že prepričane. A prišli so jasna diagnoza in pozivi: ker v državi pristojnim prevečkrat zmanjka specifičnih znanj, žrtve ne dobijo pravih informacij in so prepuščene same sebi – zato je nujno vlagati v izobraževanje. Slišali pa smo tudi ljudi, ki se jim je uspelo izviti iz začaranega kroga.
Neveljaven email naslov