Minuli teden je močno odmeval podatek, da je bilo na ljubljanski pediatrični kliniki v minulem letu hospitaliziranih kar za 30 % več otrok in mladostnikov po resnem poskusu samomora. Že spomladi, ko smo tudi uradno zaključili dobra dva meseca trajajoč 1. val epidemije, so strokovnjaki opozarjali, da posledice na duševnem zdravju šele pridejo. Otroci in učitelji so se na drugi val nedvomno bolje pripravili in bolje odzvali. Toda z nepričakovano dolžino trajanja šolanja na daljavo, ki vključuje tudi izjemno dolgo vsakodnevno ždenje pred zasloni vseh vrst, se soočajo z vse večjimi težavami. Po treh mesecih starši, učitelji in otroci enostavno ne zmorejo več. Dr. Marija Anderluh, predstojnica Službe za otroško psihiatrijo v UKC Ljubljana, poudarja, da so posledice tovrstnih stisk tudi tragične.

Minuli teden je močno odmeval podatek, da je bilo na ljubljanski pediatrični kliniki v minulem letu hospitaliziranih kar za 30 odstotkov več otrok in mladostnikov po resnem poskusu samomora

"V Avstraliji, kjer so imeli v oktobru in novembru sedem tedensko zaprtje šol, so imeli še višje številke, ne samo tistih po življenje ogrožajočih stanjih, pač pa tudi zaradi hujših samo poškodbenih vedenj, iskanja urgentne pomoči, zaradi duševnih stisk. Pomoč je  poiskalo do 70% mladostnikov več kot običajno." Toda Avstralija ima neprimerno bolj dostopno mrežo pomoči: "Mi jih nimamo niti kam napotiti." Že zdavnaj sprejet, a nerealiziran nacionalni načrt duševnega zdravja bi moral biti med najvišjimi prioritetami te družbe celo v času epidemije, saj so duševne stiske njen izjemno pomemben del. "V svetu temu pravijo 'drugi epidemijski val', po epidemiji okužb še epidemijo težav na področju duševnega zdravja, še posebej pri mladih," opozarja dr. Marija Anderluh, predstojnica Službe za otroško psihiatrijo v UKC Ljubljana.

Zdaleč ne več samo otroci iz socialnoekonomskega roba

Če so strokovnjaki ob prvem valu opozarjali predvsem na stiske otroke iz socialnega roba, ki niso imeli opreme in starševske podpore za spremljanje pouka na daljavo, so zdaj v stiskah že tudi povsem nove skupine: "Zdaj prihajajo na površje tudi vsi ostali otroci, tisti, ki so slabše socialno vključeni, ki socialnega kontakta ne zmorejo vzdrževati niti prek spleta, ki slabše odporni na stres, imajo učne težave. Ti vse bolj zaostajajo pri učni snovi oziroma navidezno in delno sledijo dogajanju, v resnici bodo pa zaostanki zelo veliki!"

Na kliniki vidimo le tiste z najhujšimi poškodbami, znamo zaznati vse ostale?

Otroci svoje  stiske zelo različno izražajo, najbolj ogrožajoče oblike jih pripeljejo tudi  do hospitalizacij:

"Veliko je tesnobnosti, negotovosti, skrbi, nihanj v razpoloženju, nekateri izgubljajo dnevni  ritem, težko sledijo pouku in tempu, ki je sicer od šole do šole različen, težava je tudi v prekomerni uporabi različnih digitalnih medijih, tudi pozno v noč. Na naši kliniki opažamo porast otrok z izjemnimi podhranjenostmi kot posledico novo nastalih motenj hranjenja, predvsem anoreksije. To so tesnobni otroci, ki v teh negotovih  razmerah ne zmorejo obvladovati življenja iz dneva v dan. Toda srečujemo se le s tistimi otroki, ki kažejo zares opazne telesne znake svojih stisk kot so denimo poskusi samomora, po sestradanosti. To nam govori, da najbrž tistih stisk, ni navzven niso opazne, niti ne zaznavamo," na ogromen problem v ozadju opozarja dr. Anderluh.

 Nikakor ne sodimo le po sebi ali po svojih otrocih

Morda je komu težko razumeti, kako lahko sprememba v načinu šolanja vpliva na denimo prehranske motnje, rezanje, druge vrste samo poškodovanja, a psihiatrinja pojasnjuje, da smo ljudje pač različno odporni in različno opremljeni za spopad s stresom, zato pri nekom posledic skoraj ni, drug pa pristane v bolnišnici. Je pa včasih prav presunljivo, kako izjemno malo empatije je del družbe sposoben razviti do mladih. Tudi z omalovaževanjem njihove stiske, češ da so mladi nekoč še kaj hujšega preživeli brez posledic, mladi s težavami pa da so pomehkuženi produkti slabe starševske vzgoje:

"Mislim, da včasih preveč sodimo po sebi, da si težko predstavljamo, da v naši državi živijo drugačni otroci, v drugačnih razmerah z drugačno starševsko podporo in da je situacija, kot je ta, vse razlike samo še poudarila. Zelo je krivično, če na podlagi izkušnje svojih otrok prezremo izkušnjo vseh ostalih."

Takšno stanje lahko pusti tudi trajne posledice na razvoju možganov

Predvsem pa – bodimo bolj pozorni na prezrte stiske mladostnikov. Čeprav jih tudi sicer obtožujemo, da se s prijatelji raje družijo virtualno kot v živo, je stik v živo zanje izjemno pomemben: "Ker je to njihova bistvena razvojna naloga. Adolescenca je čas, ko začnejo veliko bolj ceniti odnos z vrstniki kot odnose znotraj lastne družine, kar jim nato pomaga odpreti vrata v svet. To je njihova biološka potreba, možgani so odvisni od medosebnih odnosov, vrstniških odnosov, vrstniških izkušenj. Kar se jim je zgodilo, je zelo nenaravno in v tujini že potekajo poglobljene raziskave o tem, kakšne bodo posledice na možganih, če bo to stanje trajalo dlje časa, saj digitalni stiki nikakor ne zajemajo vsega, kar predstavljajo stiki v živo. Tudi šola je bistveno več kot le učenje novih  snovi in z učenjem na daljavo je učenje nekih drugih bistvenih razvojnih nalog pa je zelo potisnjeno na obrobje."

Vračanje v običajen šolski proces bo zelo dolgotrajno

Vračanje v šole samo po sebi ne bo rešilo različnih stisk, sploh, če se bo vse vrtelo le okoli tega, kako pridobiti ocene, otroci se namreč zavedajo, kako različno uspešni so bili pri pridobivanju znanja, poudarja dr. Anderluh:

"Otroke to zelo skrbi, zato se mi zdi zelo pomembno umirjati situacijo in tudi učitelje pripravljati na prepoznavanje stisk, s katerimi se bodo  otroci vračali v šole.  Tudi vračanje je namreč proces, ki bo terjal vsaj tako dolg čas prilagajanja, če se želimo izogniti valu novih stisk."

Vendar pa breme počasnega in empatičnega vključevanja v običajni šolski proces v šolah nikakor ne sme pasti le na šole in učitelje, potrebujemo tudi spremembe odločevalcev na sistemski ravni: "Treba je razmisliti o standardih znanja, mislim, da se vsi zavedamo, da tako učenje ni bilo enako učinkovito kot je v šoli. Kako bodo to naslovili, je v rokah strokovnjakov za šolstvo. Ato je zelo velika stvar, ki visi nad vsemi otroki, a tudi nad učitelji. Mislim, da to šolsko leto ne more biti zaključeno kot običajno leto in da je treba najti nek sistemski odgovor na to, kar se nam je zgodilo."

Poiščite pomoč, četudi je ta (še) težje dostopna

Iskanje pomoči je še težje kot v časih pred epidemijo, a nikakor nemogoče. Prvi korak so zagotovo strokovne službe v šoli,  vsaj na daljavo so dostopni tudi centri za pomoč otrokom in mladostnikom in tudi nekatere svetovalnice nevladnih organizacij. Če to ne zadostuje, pa je treba poiskati pomoč pri otrokovem pediatru oz. šolskem zdravniku, ki bo ob presoji, da gre za življenjsko ogrožajoče stiske, otroka napoti po urgentno pomoč tudi na Pediatrično kliniko.