Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Nikoli mi niso pripovedovale o tem, kaj jedo v šoli ali v vrtcu, prej smo pač šli v trgovino in kupili tisto, kar smo radi jedli. Zdaj mi navdušeno povejo, da so jedle čokoladni namaz! Da so dobile pecivo! Da sošolcev ni bilo v šoli in so lahko dobile tri mandarine!" pove mama 10-letne Ane, 6-letne Nike in 4-letne Lare. Po njeni hudi bolezni in izgubi poslovne dejavnosti, ki so jo uničili ukrepi ob epidemiji, je vsak njihov strošek preračunan do centa, hrana res najosnovnejša, največji strah pa, da deklici ne bi mogli več plesati v plesni šoli. Pa čeprav s ponošenimi in premajhnimi copati.
Med nosečnostjo odkrit agresiven rak v pozni fazi pri mamici, izguba njene poslovne dejavnosti zaradi epidemije in ločitev staršev so trem deklicam le v nekaj letih popolnoma spremenile življenje
"Nikoli mi niso pripovedovale o tem, kaj jedo v šoli ali v vrtcu, prej smo pač šli v trgovino in kupili tisto, kar smo radi jedli. Zdaj pa mi navdušeno povejo, da so jedle čokoladni namaz! Da so dobile pecivo! Da sošolcev ni bilo v šoli in so lahko dobile tri mandarine ali dve banani!" pove mama 10-letne Ane, 6-letne Nike in 4-letne Lare. Vse se je spremenilo med tretjo nosečnostjo. Po drugorojenki Lari, ki je imela prirojeno srčno napako, so z nestrpnostjo pričakovali rojstvo zdrave deklice. A se je nepričakovano močno zapletlo: "V petem mesecu nosečnosti so mi odkrili raka. Takrat se nam je vsem sesul svet, tudi deklicama, saj sem morala na prezgodnji porod. Namesto dojenčka ne dobiš v roke nič, le povsod so vanje napeljane cevke, v katere teče, saj greš takoj naprej na zdravljenje. Imela sem izredno agresivno obliko raka, tako da je bilo vprašanje, ali me bodo sploh operirali. Čeprav sem bila do tedaj vedno zdrava, pri zdravniku nisem bila tako rekoč od srednješolskih dni."
Z novorojenko je ostala v bolnišnici, dve punčki sta čakali na drugem koncu, tekli so tedni in meseci negotovosti in strahu. "Ne veš, kaj bo. Boriš se, čeprav ne veš, kaj bo, a se moraš boriti! Zavedala sem se, da imam tri otročke, za katere bo treba skrbeti, dala sem vse od sebe zato, da stojim na nogah in se trudim naprej. A bili so trenutki, ko mi je jemalo voljo do življenja …"
Zaradi zelo agresivne terapije je sogovornica izgubila toliko kilogramov, da je iz mlade ženske, ki je skrbela za vse, postala povsem odvisna od pomoči. "Najtežje je bilo priznati sebi, da ne zmoreš," sogovornico premaga jok.
Kako pomagati?
Ani, Lari in Niki lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo s paketi ali vrednostnimi boni, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i: BOTER5 in BOTER10, poslanimi na številko 1919. Vsa finančna sredstva bodo brez slehernih odbitkov namenjena za boljšo prihodnost treh sestric. Pakete lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste - Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Za Ano, Laro in Niko in zgodbe Vala 202.
Med bojem za zdravje in preživetje so se stopnjevale tudi partnerjeve težave z duševnim zdravjem. Sogovornica je razumevajoča, ve, da je bilo vse tudi zanj zelo težko, a ločitev je postala neizogibna, tudi zaradi njegovih agresivnih izbruhov: "Vlamljal je vrata, skorajda ni vrat v hiši, ki bi jih lahko zaprli, razbijal je okna. Bile so grožnje, zasledovanje, postalo je tako kritično, da je bila odrejena prepoved približevanja in to za maksimalen čas, kar ga lahko odredi sodišče, za štiri mesece."
A ne le razpad družine, z epidemijo je propadla tudi sogovorničina uspešna dejavnost, ki zaradi epidemičnih ukrepov v najetih prostorih z visoko najemnino ni mogla obstati. Še en poraz. "Oh, grozen občutek je to. Nekaj, za kar si se trudil, nekaj, v kar si vlagal ves svoj čas in še tisti čas, ki ga nisi imel. Daš se ves, z dušo in telesom, delaš srčno zato, da imaš za preživetje, da družini omogočiš normalno življenje, ampak … potem pa vse propade."
Epidemija, propad dejavnosti, brezposelnost, hude zdravstvene težave, samostojna skrb za tri punčke in vse večje finančne stiske, vse to se je zgostilo v dveh letih. Začela se je bitka ne le s krivdo, slabim duševnim stanjem in boleznijo, pač pa tudi bitka za plačilo položnic, za vsak nakup hrane, za vsak cent. "Deklice so res skromne. Saj to je najbolj žalostno. Ko te prosijo le za kak jogurt ali puding, a ti veš, da imaš preračunano do vsakega centa in da ne moreš," je težko mami.
Deklice so se že zdavnaj odrekle večjim željam po kolesih in drugih otroških radostih, po računalniku, ki bi prišel prav za šolo, tudi po za druge samoumevni hrani, kljub temu pa je včasih težko, da mami ne zmore niti nakupa punčkam tako ljubih sladkarij in drugih drobnarij. "Ko gremo v trgovino, mi je bedno, da mami ne more kupiti kislih bombonov ali pa kisle lizike, ne kupi mi sladkega jogurta, poli salame ali hrenovk, jabolk ali pa čokoladnega mleka. Pa čokolino! Čokolina nam spoh ne kupi," sramežljivo razloži desetletna Ana: "Reče, da ni denarja. Čeprav bi punce zrelo rade imele nutelo. In če mami teh stvari noče kupiti, potem pač rečem, da nam bo pač drugič kupila in gremo naprej," z nelagodjem doda.
Zato toliko več pomeni, da imajo zdaj, ko je šolanja na daljavo le konec, deklice normalne obroke vsaj v šoli in v vrtcu, se tolaži njihova mama: "Otroci so srečni, da lahko jedo v šoli."
"Nikoli mi niso pripovedovale o tem, kaj jedo v šoli ali v vrtcu, prej smo pač šli v trgovino in kupili tisto, kar smo radi jedli. Zdaj pa mi navdušeno povejo, da so jedle čokoladni namaz! Da so dobile pecivo, jogurt! Da nekaterih sošolcev ni bilo v šoli in so lahko dobile tri mandarine ali dve banani! Vesela sem, da se v šoli najedo do sitega!"
Vse je preračunano na cente, zato je bila tudi pogostitev v poceni restavraciji hitre prehrane za Anin rojstni dan skrbno razdeljena na enake deleže: "Razdelile smo si češnjevo pito, sladoled, vse štiri smo skupaj pojedle en pomfri. In vse štiri smo popile kokakolo."
En sam lonček kokakole so si razdelile.
Njihovo finančno stanje bo morda vsaj malenkost boljše, ko bo mamica lahko opravila strokovni izpit in se zaposlila v poklicu, za katerega se je pred leti že izobraževala in ki ji je pisan na kožo, a se brez tega izpita v njem ne more zaposliti: "Rada bi se zaposlila, rada bi se čutila pripadno in rada bi prispevale nekaj tej družbi."
A tudi po tem bo plača minimalna, zato je kakršna koli obnova njihovega dotrajanega doma povsem utopična: "Živimo v dotrajani hiši, okna so preperela, da šipe kar same padajo ven in se okvirji uvijajo, vrata so podobno dotrajala, celotna hiša nima niti centimetra izolacije."
Zato deklice doma pogosto zebe: "Grozno je, ker mami ne more zakuriti in nas zebe. Jaz se pokrijem z odejo. Pa hudo mi je, ker prijateljice ne morejo priti k meni, ker je mrzlo. Da jim ne bi bilo premrzlo," razkrije Ana.
A to še vse nekako potrpijo, pove Ana v imenu obeh sestric, najhuje bi jim bilo, če bi morale opustiti plačljivo plesno šolo, v katero hodita s sestrico, prvošolko Laro in v kateri se že kaže, kako talentirani in navdušeni sta: "Zelo rada hodim na plesne, tam se veliko naučim, pa veliko gibov znam, pa ostanem gibljiva. Za hiphop bi potrebovala nove čevlje." Toda na svojem povsem prvem tekmovanju pred nekaj tedni je morala plesati v starih in premajhnih: "Sem si želela nove, take bele s srebrnim robom, ampak mi jih mami ni mogla kupiti, pa imam tiste stare …"
Prositi za pomoč je ena najtežjih stvari, mesece dolgo zbirala pogum
Njihova od vseh preizkušenj utrujena, a kljub temu še naprej boreča se mama se je prav zaradi treh punčk, ki so v tako kratkem času izgubile toliko normalnega življenja, le odločila poiskati pomoč in je zaprosila tudi za vključitev punčk v botrstvo. Sliši se preprosto, a sama pravi, da je prositi za pomoč ena težjih stvari, ki jih je izkusila v življenju: "To so neprespane noči, mesece trajajoče tuhtanje, čeprav že dobro veš, da ne zmoreš. A ta sram, da ne moreš plačati, da ne moreš kupiti najosnovnejših stvari … Kljub temu še kar oklevaš, ne zmoreš tistega koraka. Sem mislila, da ga sploh ne bom zmogla. Ti se boriš s tem, traja mesece, čeprav se stanje slabša. Potem pa se zaveš, da je to tvoja dolžnost zaradi otrok."
In ob vsem tem, preštevanju centov, iskanju rešitev in kar se da skrbni vzgoji otrok se v ozadju še vedno skriva tudi skrb, da bi se komaj zazdravljena bolezen utegnila povrniti:
"Naučila sem se živeti s tem in se boriti za življenje. In verjamem, da je vse mogoče, če se potrudimo."
Ani, Lari in Niki lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo s paketi ali vrednostnimi boni, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i: BOTER5 in BOTER10, poslanimi na številko 1919. Vsa finančna sredstva bodo brez slehernih odbitkov namenjena za boljšo prihodnost treh sestric. Pakete lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste - Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Za Ano, Laro in Niko in zgodbe Vala 202.
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste - Polje na telefonski številko 070 698 642 ali pošljete elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic.
548 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
"Nikoli mi niso pripovedovale o tem, kaj jedo v šoli ali v vrtcu, prej smo pač šli v trgovino in kupili tisto, kar smo radi jedli. Zdaj mi navdušeno povejo, da so jedle čokoladni namaz! Da so dobile pecivo! Da sošolcev ni bilo v šoli in so lahko dobile tri mandarine!" pove mama 10-letne Ane, 6-letne Nike in 4-letne Lare. Po njeni hudi bolezni in izgubi poslovne dejavnosti, ki so jo uničili ukrepi ob epidemiji, je vsak njihov strošek preračunan do centa, hrana res najosnovnejša, največji strah pa, da deklici ne bi mogli več plesati v plesni šoli. Pa čeprav s ponošenimi in premajhnimi copati.
Med nosečnostjo odkrit agresiven rak v pozni fazi pri mamici, izguba njene poslovne dejavnosti zaradi epidemije in ločitev staršev so trem deklicam le v nekaj letih popolnoma spremenile življenje
"Nikoli mi niso pripovedovale o tem, kaj jedo v šoli ali v vrtcu, prej smo pač šli v trgovino in kupili tisto, kar smo radi jedli. Zdaj pa mi navdušeno povejo, da so jedle čokoladni namaz! Da so dobile pecivo! Da sošolcev ni bilo v šoli in so lahko dobile tri mandarine ali dve banani!" pove mama 10-letne Ane, 6-letne Nike in 4-letne Lare. Vse se je spremenilo med tretjo nosečnostjo. Po drugorojenki Lari, ki je imela prirojeno srčno napako, so z nestrpnostjo pričakovali rojstvo zdrave deklice. A se je nepričakovano močno zapletlo: "V petem mesecu nosečnosti so mi odkrili raka. Takrat se nam je vsem sesul svet, tudi deklicama, saj sem morala na prezgodnji porod. Namesto dojenčka ne dobiš v roke nič, le povsod so vanje napeljane cevke, v katere teče, saj greš takoj naprej na zdravljenje. Imela sem izredno agresivno obliko raka, tako da je bilo vprašanje, ali me bodo sploh operirali. Čeprav sem bila do tedaj vedno zdrava, pri zdravniku nisem bila tako rekoč od srednješolskih dni."
Z novorojenko je ostala v bolnišnici, dve punčki sta čakali na drugem koncu, tekli so tedni in meseci negotovosti in strahu. "Ne veš, kaj bo. Boriš se, čeprav ne veš, kaj bo, a se moraš boriti! Zavedala sem se, da imam tri otročke, za katere bo treba skrbeti, dala sem vse od sebe zato, da stojim na nogah in se trudim naprej. A bili so trenutki, ko mi je jemalo voljo do življenja …"
Zaradi zelo agresivne terapije je sogovornica izgubila toliko kilogramov, da je iz mlade ženske, ki je skrbela za vse, postala povsem odvisna od pomoči. "Najtežje je bilo priznati sebi, da ne zmoreš," sogovornico premaga jok.
Kako pomagati?
Ani, Lari in Niki lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo s paketi ali vrednostnimi boni, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i: BOTER5 in BOTER10, poslanimi na številko 1919. Vsa finančna sredstva bodo brez slehernih odbitkov namenjena za boljšo prihodnost treh sestric. Pakete lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste - Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Za Ano, Laro in Niko in zgodbe Vala 202.
Med bojem za zdravje in preživetje so se stopnjevale tudi partnerjeve težave z duševnim zdravjem. Sogovornica je razumevajoča, ve, da je bilo vse tudi zanj zelo težko, a ločitev je postala neizogibna, tudi zaradi njegovih agresivnih izbruhov: "Vlamljal je vrata, skorajda ni vrat v hiši, ki bi jih lahko zaprli, razbijal je okna. Bile so grožnje, zasledovanje, postalo je tako kritično, da je bila odrejena prepoved približevanja in to za maksimalen čas, kar ga lahko odredi sodišče, za štiri mesece."
A ne le razpad družine, z epidemijo je propadla tudi sogovorničina uspešna dejavnost, ki zaradi epidemičnih ukrepov v najetih prostorih z visoko najemnino ni mogla obstati. Še en poraz. "Oh, grozen občutek je to. Nekaj, za kar si se trudil, nekaj, v kar si vlagal ves svoj čas in še tisti čas, ki ga nisi imel. Daš se ves, z dušo in telesom, delaš srčno zato, da imaš za preživetje, da družini omogočiš normalno življenje, ampak … potem pa vse propade."
Epidemija, propad dejavnosti, brezposelnost, hude zdravstvene težave, samostojna skrb za tri punčke in vse večje finančne stiske, vse to se je zgostilo v dveh letih. Začela se je bitka ne le s krivdo, slabim duševnim stanjem in boleznijo, pač pa tudi bitka za plačilo položnic, za vsak nakup hrane, za vsak cent. "Deklice so res skromne. Saj to je najbolj žalostno. Ko te prosijo le za kak jogurt ali puding, a ti veš, da imaš preračunano do vsakega centa in da ne moreš," je težko mami.
Deklice so se že zdavnaj odrekle večjim željam po kolesih in drugih otroških radostih, po računalniku, ki bi prišel prav za šolo, tudi po za druge samoumevni hrani, kljub temu pa je včasih težko, da mami ne zmore niti nakupa punčkam tako ljubih sladkarij in drugih drobnarij. "Ko gremo v trgovino, mi je bedno, da mami ne more kupiti kislih bombonov ali pa kisle lizike, ne kupi mi sladkega jogurta, poli salame ali hrenovk, jabolk ali pa čokoladnega mleka. Pa čokolino! Čokolina nam spoh ne kupi," sramežljivo razloži desetletna Ana: "Reče, da ni denarja. Čeprav bi punce zrelo rade imele nutelo. In če mami teh stvari noče kupiti, potem pač rečem, da nam bo pač drugič kupila in gremo naprej," z nelagodjem doda.
Zato toliko več pomeni, da imajo zdaj, ko je šolanja na daljavo le konec, deklice normalne obroke vsaj v šoli in v vrtcu, se tolaži njihova mama: "Otroci so srečni, da lahko jedo v šoli."
"Nikoli mi niso pripovedovale o tem, kaj jedo v šoli ali v vrtcu, prej smo pač šli v trgovino in kupili tisto, kar smo radi jedli. Zdaj pa mi navdušeno povejo, da so jedle čokoladni namaz! Da so dobile pecivo, jogurt! Da nekaterih sošolcev ni bilo v šoli in so lahko dobile tri mandarine ali dve banani! Vesela sem, da se v šoli najedo do sitega!"
Vse je preračunano na cente, zato je bila tudi pogostitev v poceni restavraciji hitre prehrane za Anin rojstni dan skrbno razdeljena na enake deleže: "Razdelile smo si češnjevo pito, sladoled, vse štiri smo skupaj pojedle en pomfri. In vse štiri smo popile kokakolo."
En sam lonček kokakole so si razdelile.
Njihovo finančno stanje bo morda vsaj malenkost boljše, ko bo mamica lahko opravila strokovni izpit in se zaposlila v poklicu, za katerega se je pred leti že izobraževala in ki ji je pisan na kožo, a se brez tega izpita v njem ne more zaposliti: "Rada bi se zaposlila, rada bi se čutila pripadno in rada bi prispevale nekaj tej družbi."
A tudi po tem bo plača minimalna, zato je kakršna koli obnova njihovega dotrajanega doma povsem utopična: "Živimo v dotrajani hiši, okna so preperela, da šipe kar same padajo ven in se okvirji uvijajo, vrata so podobno dotrajala, celotna hiša nima niti centimetra izolacije."
Zato deklice doma pogosto zebe: "Grozno je, ker mami ne more zakuriti in nas zebe. Jaz se pokrijem z odejo. Pa hudo mi je, ker prijateljice ne morejo priti k meni, ker je mrzlo. Da jim ne bi bilo premrzlo," razkrije Ana.
A to še vse nekako potrpijo, pove Ana v imenu obeh sestric, najhuje bi jim bilo, če bi morale opustiti plačljivo plesno šolo, v katero hodita s sestrico, prvošolko Laro in v kateri se že kaže, kako talentirani in navdušeni sta: "Zelo rada hodim na plesne, tam se veliko naučim, pa veliko gibov znam, pa ostanem gibljiva. Za hiphop bi potrebovala nove čevlje." Toda na svojem povsem prvem tekmovanju pred nekaj tedni je morala plesati v starih in premajhnih: "Sem si želela nove, take bele s srebrnim robom, ampak mi jih mami ni mogla kupiti, pa imam tiste stare …"
Prositi za pomoč je ena najtežjih stvari, mesece dolgo zbirala pogum
Njihova od vseh preizkušenj utrujena, a kljub temu še naprej boreča se mama se je prav zaradi treh punčk, ki so v tako kratkem času izgubile toliko normalnega življenja, le odločila poiskati pomoč in je zaprosila tudi za vključitev punčk v botrstvo. Sliši se preprosto, a sama pravi, da je prositi za pomoč ena težjih stvari, ki jih je izkusila v življenju: "To so neprespane noči, mesece trajajoče tuhtanje, čeprav že dobro veš, da ne zmoreš. A ta sram, da ne moreš plačati, da ne moreš kupiti najosnovnejših stvari … Kljub temu še kar oklevaš, ne zmoreš tistega koraka. Sem mislila, da ga sploh ne bom zmogla. Ti se boriš s tem, traja mesece, čeprav se stanje slabša. Potem pa se zaveš, da je to tvoja dolžnost zaradi otrok."
In ob vsem tem, preštevanju centov, iskanju rešitev in kar se da skrbni vzgoji otrok se v ozadju še vedno skriva tudi skrb, da bi se komaj zazdravljena bolezen utegnila povrniti:
"Naučila sem se živeti s tem in se boriti za življenje. In verjamem, da je vse mogoče, če se potrudimo."
Ani, Lari in Niki lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo s paketi ali vrednostnimi boni, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i: BOTER5 in BOTER10, poslanimi na številko 1919. Vsa finančna sredstva bodo brez slehernih odbitkov namenjena za boljšo prihodnost treh sestric. Pakete lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste - Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Za Ano, Laro in Niko in zgodbe Vala 202.
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste - Polje na telefonski številko 070 698 642 ali pošljete elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic.
Zadnjo petletko Vala 202 je zagotovo zaznamovala tudi podpora projektu Botrstvo, v katerem se je tudi zaradi naše odmevne medijske podpore zbralo za več kot 9.5 mio evrov pomoči za najrevnejše otroke z vseh koncev Slovenije. V teh letih smo ne le opozarjali na posamezne usode otrok in na številne sistemske pomanjkljivosti, ki so otroke dobesedno potiskale v revščino, pač pa smo skušali najti tudi rešitve za neposredno pomoč. Tako že nekaj let s posebnimi akcijami in z vse bolj odmevnimi dražbami pomagamo zbirati sredstva za obšolske dejavnosti in razvoj talentov ter za kakovostno preživljanje počitnic in prostega časa. Zadnje leto pa smo z veselje podprli tudi Dijaški sklad, namenjen sofinanciranju bivanja dijakov v dijaških domovih: mnogi med njimi so se prav zaradi tovrstne finančne pomoči sploh lahko odločili za šolanje zunaj svojega kraja oziroma so z njim lahko nadaljevali. Ob koncu šolskega leta je o pomenu tega sklada za dijake doma Lizike Jančar v Mariboru spregovorila tudi pedagoginja in svetovalna delavka doma Vlasta Prajnc.
V pozivu k sistemskim spremembam tudi poroštveni sklad in sprememba vračila štipendij, ki jih država odteguje tudi s posegom v otroške dodatke!
Na konferenci o prihodnosti slovenske državne blaginje, ki je ta teden potekala v Ljubljani, je bila med pomembnimi temami tudi neenakost in revščina v družbi, seveda tudi tista, ki prizadene otroke. Primerjalno z drugimi državami je skrb za otroke in v marsičem še vedno na visoki ravni, vendar pa bi družinska politika z nekaj spremembami lahko bila bistveno bolj učinkovita, opozarjata gostji oddaje dr. Nada Stropnik (Inštitut za ekonomska raziskovanja) in dr. Vesna Leskošek (Fakulteta za socialno delo).
Kako so se spremenili materialni pogoji, v katerih so otroci odraščali v zadnjem desetletju, kaj je vplivalo na velikansko povečanje tveganja revščine med otrok, najbolj drastično pri otrocih enostarševskih družin in tistih, kjer so starši brezposelni, ter kako je revščina vplivala na izobraževanje, prostočasne dejavnosti in vrednote otrok? Kakšen je njihov odnos do nasilja in medvrstniškega nasilja in zakaj se morajo raziskave bolj usmeriti na to, kako svet in svoj položaj v njem doživljajo sami otroci in ne na to, kaj o tem menimo odrasli in stroke?
Zgodbo Mance, Petre, Simone in Luke smo predstavili pred natanko tremi leti in vaša pomoč jim je močno olajšala njihovo življenje. Ne le, da so se končno lahko najedli, kot pravi njihova mama, prav vaša pomoč je otokom omogočila, da so bili ves ta čas manj zasmehovani, enakovredni in so lahko obiskovali tudi dejavnosti, starejša Manca pa je celo lahko izpolnila svoje želje po študiju!
Svet se je za takrat desetletno Anabelo povsem spremenil, ko sta nekaj tednov po rojstvu umrla bratca in je mamo prizadel niz možganskih kapi. V iskanju tolažbe in bega pred vso žalostjo, je deklica zašla v povsem neprimerno družbo, se sčasoma začela rezati po vsem telesu in trikrat skušala končati svoje življenje. Čeprav sta z mamo iskali pomoč na številnih koncih, ji ponujena strokovna pomoč ni prinesla olajšanja. Nekdanja odličnjakinja je v šoli tako popustila, da je ponavljala razred … Po zamenjavi šole zdaj znova doživlja učne uspehe. A njena pot okrevanja, na kateri nujno potrebuje redno psihoterapevtsko in psihiatrično pomoč, je močno odvisna od plačljive strokovne pomoči.
Na dan, ki slavi delo, je Blaž Maljevac z Radia Koper obiskal nekaj primorskih družin, ki jim brezposelnost ali nizke plače krojijo vsakdan: brezposelno in bolno samohranilko, ki si želi delati, očeta, ki je ob izgubi partnerke ostal še brez službe, brezposelno mamo s štirimi otroki ter medicinsko sestro, ki kljub svoji in partnerjevi redni službi težko shaja skozi mesec. Otroci so nedvomno največje žrtve posledic, ki jih spremembe in vrednost dela na trgu prinašajo v življenja družin. Zato so se kolegi iz Radia Koper, ob tem, da že tretje leto vsak teden objavljajo zgodbe v podporo Botrstvu, ki jih pripravljamo na Valu 202, odločili, da otrokom v socialni stiski iz svojega okolja priskočijo na pomoč. Ta petek, 5. 5. 2017, bodo zato organizirali dobrodelno predavanje dr. Aleksandra Zadela o evolucijskem pomenu čustev. Celoten izkupiček od prodanih vstopnic bodo namenili otrokom, ki se svojih prostočasnih aktivnosti ne morejo udeleževati zaradi socialne stiske.
Ko smo minuli teden s 5. večjo dražbo zaokrožili tudi 5. obletnico naše podpore projektu Botrstvo in v zaključni ponedeljkovi oddaji pred mikrofon le privabili tudi nadvse skrivnostnega anonimnega kupca, se je zdelo, da je za nami zaključena zgodba. A je dobro uro po oddaji, na praznični ponedeljek, zazvonil telefon…in prinesel še dodaten razlog za prazničen danJ A najprej se vrnimo k samem poteku dražbe: Jana Vidic
V sredo zjutraj se je v programu Vala 202 in v neposrednem spletnem video prenosu odvila odmevna dražba violončelističnih lokov, ki sta jih projektu Botrstvo podarila 2Cellos oz. Luka Šulić in Stjepan Hauser. Z lokoma sta odigrala številne koncerte, prepotovala svet in jih v humanitarne namene podarila zato, ker sta tudi sama v času šolanja potrebovala donatorsko pomoč in ker sta prepričana, da je treba vračati družbi, ki ti je pomagala na poti do uspeha.
Na tokratni dobrodelni dražbi Vala 202 duet 2Cellos projektu Botrstvo v Sloveniji podarja dva loka za violončelo, s katerima sta Luka in Stjepan preigrala številne skladbe in na katera sta, kot pravita, zelo navezana. Celoten izkupiček dražbe bo brez odbitkov namenjen spodbujanju glasbenih talentov otrok iz projekta Botrstvo.
Na tokratni dražbi duet 2Cellos projektu Botrstvo v Sloveniji podarja enega od svojih lokov za čelo, s katerim sta Luka in Stjepan preigrala ogromno število skladb in na katerega sta, kot pravita, zelo navezana. Celoten izkupiček dražbe bo brez odbitkov namenjen spodbujanju glasbenih talentov otrok iz projekta Botrstvo. Izklicna cena za lok, ki ga bosta Luka Šulić in Stjepan Hauser oz. 2Cellos projektu Botrstvo predala ob že razprodanih koncertih v ljubljanskih Stožicah ta konec tedna, na katerih bosta nastopila s Simfoničnim orkestrom RTV, je 1000 evrov.
"Presenetil me je podatek, da je revščina razširjena tudi med otroki zaposlenih, enostarševskih družin in brezposelnih državljanov. V državi, kot je Slovenija, bi pričakoval, da je revščina prisotna morda le med romskimi in migrantskimi otroki. To so veliki problemi in če jih ne boste reševali sedaj, boste kasneje to obžalovali," je po štiridnevnem obisku pri nas med drugim povedal komisar Sveta Evrope za človekove pravice Nils Muižnieks. Kakšne vtise je dobil o reševanju te problematike tudi v pogovorih s številnimi nevladnimi organizacijami, med njimi tudi predstavniki Botrstva, kakšno je njegovo stališče do posledic varčevalnih ukrepov in pomenu reševanja revščine otrok v Evropi.
Pomoč pri grožnji z izgubo strehe nad glavo, pa trnova pot do pridobitve socialnih pravic, pritožbe zoper odločbe CSD, ukrepi glede neizdaje odločb v zakonitem roku, pomoč in svetovanje pri vložitvi vlog za osebni stečaj so najpogostejše težave, zaradi katerih so socialno ogroženi v minulih 4 letih iskali pomoč pri projketu Botrtvo – brezplačna pravna pomoč. V tem času, ko so svetovali več kot 1700 posameznikom in družinam, je ekipa pravnikov dosegala tudi pomembne zmage na sodišču, ki kot precedenčne sodbe lahko pomagajo vsem, ki se znajdejo v podobnih težavah. Gostji: družina, ki je na sodišču dobila precedenčno pravno bitko za stanovanje in vodja projketa Nina Zidar Klemenčič
Izjemno pomemben del naše zdaj že pet let trajajoče podpore projektu Botrstvo so tudi zgodbe otrok in njihovih družin, ki so z lastno izkušnjo skušali izpovedati, v kakšnih stiskah živijo. Bilo jih je na desetine in prav pri nobeni se ni zgodilo, da ne bi bilo odziva, pomoči, prav vsaka družina je doživela vsaj začasno olajšane, nekatere pa so po objavi doživele res prelomne spremembe. Z zbrano pomočjo so bili družinam poplačani dolgovi, donacije so zagotovile hrano, oblačila, gospodinjske, športne in druge pripomočke, opremile domove s pohištvom, nekatere so lahko obnovile povsem dotrajane bivalne prostore, dve družini sta se iz povsem neprimernih stanovanj preselili v suha, topla in finančno vzdržna najemna stanovanja, otroci so dobili možnost razvoja talentov, plačila treningov in opreme, zmanjšale so se razlike, zaradi katerih so prej izločeni iz družbe vrstnikov. Obseg pomoči je bil od zgodbe do zgodbe drugačen, med tistimi z največjim v vseh letih pa je bila tudi zgodba Nike, Katje in Uroša, ki smo jih prvič obiskali, ko jih je le nekaj dni ločilo od deložacije.
Pet let, 9,2 milijona evrov, več kot 7100 botrov in vsestranska pomoč za 8.200 otrok. Donatorji meseca so prispevali 550.000 evrov.
"Veteranki" med botri o projektu, njegovem poslanstvu in razočaranju nad državo. “Najpomembnejšima razlogoma številka ena in dve za pridružitev takrat šele nastajajočemu projektu je ime Milena Štular in Anita Ogulin, ker sem ju poznala, cenila njuno delo in sem jima povsem zaupala,” pravi gospa Mojca Randl, ki je skupaj s hčerko med več kot 7100 dosedanjimi botri v tem projketu nosi št. 2. Med “botrami veterankami” je tudi gospa Mojca Senčar, ena najstarejših boter, ne le po botrskem stažu, je bila, kljub številnim drugim humanitarnim akcijam in projektom, s katerimi se je srečevala ob svojem delu, takoj pripravljena botrovati. Poleg samega koncepta, da gre celoten znesek za točno določenega otroka, najbolj pritegnilo to, da je vodenje projekta v po njenem prepričanju zanesljivih rokah, kar se ji zdi izjemno pomembno.
Niti dva tedna po Nikolajevem rojstvu je mama odšla iz njegovega življenja in se ni nikoli več vrnila. Dveletni fantiček živi z očetom, ki pa mu trajna invalidnost komaj omogoča vsakodnevne opravke. S tem, da nikoli več ne bo mogel delati, se ne more sprijazniti, sploh ker zgolj s socialnimi prejemki izjemno težko živita in ker je s svojo boleznijo ujet še v birokratski primež dolgotrajnega čakanja na invalidsko pokojnino in na zdravstvene storitve ... Sredstev jima zmanjkuje že za doplačila vseh zdravil, oče pa malčku še zdaleč ne more kupiti vsega za zdrav razvoj. Nikolaj namreč ne hodi vrtec, ker bi lahko z vsako okužbo ogrozil življenje svojega očeta ...
Družina gospe Anke dvema otrokoma botruje že od samih začetkov tega projekta, otroke iz Botrstva pa gospa Anka vseskozi brezplačno vključuje tudi v svoje, sicer plačljive pedagoške projekte. A pomoč otrokom je jeseni dobila povsem drugačno razsežnost: v svojo petčlansko družino so sprejeli še dve begunski deklici. Ta izkušnja, ki ji sogovornica pravi izstop iz cone udobja, prinaša korenite spremembe v vsakodnevnem družinskem življenju, pa tudi spremembe v razmišljanju o humanitarnosti in medsebojnih odnosih…
Z začetkom leta pričenja delovati 15 večgeneracijskih centrov, ki bodo v naslednjih petih letih ustvarjali možnosti za raznovrstno pomoč najranljivejšim skupinam, pripravljali preventivne programe za preprečevanje socialne izključenost ranljivih skupin in nudili prostor za vnovično tkanje niti med generacijami. Centri bodo s posebnimi programi pomembna opora tudi otrokom in mladostnikom, tudi s svetovalnicami, učno pomočjo, popoldanskim varstvom in številnimi tečaji in dogodki, prav vse bo brezplačno!
Za tremi deklicami, Nino, Nušo in Najo je veliko mirnejše leto kot so ga bile vajene v času življenja z nasilnim očetom. Pomoč poslušalcev jim še leto po objavi njihove zgodbe zelo pomaga, da deklice obiskujejo želene obšolske dejavnosti, so sprejete med vrstniki in jih ne skrbi, da bi se zaradi pomanjkanja denarja morale že petič seliti, je pomirjena tudi mama: “Tisoč in eno razliko ste prinesli v naše življenje”.
Neveljaven email naslov