Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pogovor s slaščičarjem, ki peče gurmanske burgerje
“Prvič sem v Slovenijo stopil 29. julija 2010. V Ljubljano. Močno je deževalo takrat. Sem prišel študirati ekonomijo. Zakaj Slovenija? Ker je bila od vseh jugoslovanskih dežel najboljša. In je še vedno,” pove Makedonec Tomislav Tabay, ki se je k nam preselil pred šestimi leti. Čeprav ga je v Slovenijo pripeljal sloves ljubljanske ekonomske fakultete kot najboljše na področju bivše Jugoslavije, ga je pot zanesla drugam – diplomiral je iz slaščičarstva. Danes je kuhar in lastnik manjšega lokala z ulično hrano.
Sem imel možnost, da spoznam Janeza Bratovža. To je zame en res ogromen privilegij. Če uspeš vsaj malo pogledati, kaj se dogaja v tej glavi, rečeš: “Ja, to je to! Hočem tako delati. Hočem tako napredovati.”
Pred nekaj meseci se je odločil, da je čas za poslovni izziv, in z bratovo pomočjo odprl prodajalno ulične hrane. Pri pripravi mesa prisega na sous-vide tehniko ali t.i. kuhanje v vakuumu.
Vsako jutro mi sami pečemo svoj kruh. Meso, ki ga dobivamo, je pa tukaj obdelano, in je poanta, da je čimbolj sveže, da izraža ta svoj okus. Uporabljamo samo slovensko meso, ker meni se zdi, da to najbolj omogoča, da dobivamo svežino. Ni zmrznjeno, ni uvoženo.
Poslovna klima v Sloveniji mu ustreza, okrca zgolj privatni sektor, ki ga je treba menda večkrat pocukati za rokav, sploh če gre za sodelovanje z manjšim poslovnežem, kakršen je sam: “Imam občutek, da moraš večkrat poklicati, da malo slišijo ali pa ne pozabijo nate. Tudi če se gre za to, da se jim da denar.
“Ni ogromna, ampak je lepa,” o starem delu operne hiše pove Makedonec, ki se navdušuje nad teraco tehniko in slovensko arhitekturno zgodbo.
V istem trenutku, ko se je razvijala na Dunaju Golden opera house, se je 300 km na jugu prav tako gradila ena majhna opera. Že takrat je slovenski narod imel željo, da je v istem koraku s svetom, da ne zaostane. To me zelo veseli. Zato sem jaz močno navdušen nad Slovenijo.
Ko pogovor nanese na domovino, Makedonec potrdi, da ekonomska in politična situacija v njegovi domovini stagnira, posledica pa je izseljevanje mlajših in starejših generacij.
Si predstavljate, da ljudje, ki imajo 50, 55 let, da se izselijo? Na polovici svojega življenja oni spakirajo in ne da bi dvakrat pomislili, oni grejo. Ne govorimo, da bi prišli v Slovenijo. V Kanado. Tako daleč so se odselili. To pa že nekaj pokaže.
Čeprav je do tega trenutka Tomislava v življenju sledil svojemu delu in uspehu, pravi, da dlje kot do Slovenije ne bi šel. Bližina družine in prijateljev, ki živijo v Makedoniji, mu veliko pomeni. Tu mu je všeč in tu bo ostal. Tudi zato, ker je Slovenijo vzel za svojo, z zaskrbljenostjo pove …
Kakšna bo prihodnost v tej državi, če je pol prebivalcev zapohanih? Iskreno, tukaj ni slabo življenje, ravno nasprotno. Preveč je možnosti. Ravno to omogoča, da se to dogaja.
Da Makedončeva opažanja niso iz trte zvita, potrjuje raziskava Nacionalnega inštituta za javno zdravje, ki je glede dnevne uporabe marihuane v Sloveniji ugotovila, da je v letu 2012 več kot 20-krat na mesec marihuano uporabilo kar okoli 6.350 državljanov.
399 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Pogovor s slaščičarjem, ki peče gurmanske burgerje
“Prvič sem v Slovenijo stopil 29. julija 2010. V Ljubljano. Močno je deževalo takrat. Sem prišel študirati ekonomijo. Zakaj Slovenija? Ker je bila od vseh jugoslovanskih dežel najboljša. In je še vedno,” pove Makedonec Tomislav Tabay, ki se je k nam preselil pred šestimi leti. Čeprav ga je v Slovenijo pripeljal sloves ljubljanske ekonomske fakultete kot najboljše na področju bivše Jugoslavije, ga je pot zanesla drugam – diplomiral je iz slaščičarstva. Danes je kuhar in lastnik manjšega lokala z ulično hrano.
Sem imel možnost, da spoznam Janeza Bratovža. To je zame en res ogromen privilegij. Če uspeš vsaj malo pogledati, kaj se dogaja v tej glavi, rečeš: “Ja, to je to! Hočem tako delati. Hočem tako napredovati.”
Pred nekaj meseci se je odločil, da je čas za poslovni izziv, in z bratovo pomočjo odprl prodajalno ulične hrane. Pri pripravi mesa prisega na sous-vide tehniko ali t.i. kuhanje v vakuumu.
Vsako jutro mi sami pečemo svoj kruh. Meso, ki ga dobivamo, je pa tukaj obdelano, in je poanta, da je čimbolj sveže, da izraža ta svoj okus. Uporabljamo samo slovensko meso, ker meni se zdi, da to najbolj omogoča, da dobivamo svežino. Ni zmrznjeno, ni uvoženo.
Poslovna klima v Sloveniji mu ustreza, okrca zgolj privatni sektor, ki ga je treba menda večkrat pocukati za rokav, sploh če gre za sodelovanje z manjšim poslovnežem, kakršen je sam: “Imam občutek, da moraš večkrat poklicati, da malo slišijo ali pa ne pozabijo nate. Tudi če se gre za to, da se jim da denar.
“Ni ogromna, ampak je lepa,” o starem delu operne hiše pove Makedonec, ki se navdušuje nad teraco tehniko in slovensko arhitekturno zgodbo.
V istem trenutku, ko se je razvijala na Dunaju Golden opera house, se je 300 km na jugu prav tako gradila ena majhna opera. Že takrat je slovenski narod imel željo, da je v istem koraku s svetom, da ne zaostane. To me zelo veseli. Zato sem jaz močno navdušen nad Slovenijo.
Ko pogovor nanese na domovino, Makedonec potrdi, da ekonomska in politična situacija v njegovi domovini stagnira, posledica pa je izseljevanje mlajših in starejših generacij.
Si predstavljate, da ljudje, ki imajo 50, 55 let, da se izselijo? Na polovici svojega življenja oni spakirajo in ne da bi dvakrat pomislili, oni grejo. Ne govorimo, da bi prišli v Slovenijo. V Kanado. Tako daleč so se odselili. To pa že nekaj pokaže.
Čeprav je do tega trenutka Tomislava v življenju sledil svojemu delu in uspehu, pravi, da dlje kot do Slovenije ne bi šel. Bližina družine in prijateljev, ki živijo v Makedoniji, mu veliko pomeni. Tu mu je všeč in tu bo ostal. Tudi zato, ker je Slovenijo vzel za svojo, z zaskrbljenostjo pove …
Kakšna bo prihodnost v tej državi, če je pol prebivalcev zapohanih? Iskreno, tukaj ni slabo življenje, ravno nasprotno. Preveč je možnosti. Ravno to omogoča, da se to dogaja.
Da Makedončeva opažanja niso iz trte zvita, potrjuje raziskava Nacionalnega inštituta za javno zdravje, ki je glede dnevne uporabe marihuane v Sloveniji ugotovila, da je v letu 2012 več kot 20-krat na mesec marihuano uporabilo kar okoli 6.350 državljanov.
Ko ti nekdo v matični državi reče: »Joj, to je pa tako slovensko,« potem veš, da je privajanje na novo državo uspešno. Ta stavek je od sorodnikov slišal tudi Ernesto Gainza. Odkar živi v Sloveniji, namreč s seboj na potovanje vedno vzame copate, te nosi tudi v stanovanju v Venezueli, ko obišče družino. Trikratni Guinnessov rekorder je lani na Kaninu prvič v življenju pri 40 letih obul smuči, v Bovcu pa prvič začutil željo, da bi se ustalil in poiskal parcelo za hiško. Verjetno je za ekstremnega športnika, kaskaderja in poklicnega padalca to adrenalinsko središče ob Soči res kraj, kjer mu nikoli ni dolgčas.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Anika Dziewior Pavlin ne mara, če kdo reče, da sta poljščina in slovenščina podobna jezika ter da je zato učenje lažje
Bea Tomšič Amon se je slovenskima staršema rodila v argentinski prestolnici Buenos Aires. V več milijonskem mestu je preživela otroštvo in mladost, prvo potovanje v Slovenijo pa je bilo darilo staršev ob zaključku študija arhitekture. Zaradi želje po študiju na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani je tukaj ostala. V Sloveniji živi že 30 let z vmesno štiriletno prekinitvijo.
K nam je prišel iz večini Slovencev precej nepoznane države z nenavadnim jezikom in posebno pisavo. Kljub temu, da živi na podeželju, kjer so tujci bolj izjema kot pravilo, Gruzijec Tamazi Nozadze vedno poudari, kako lepo so ga sprejeli domačini. Tu se on in njegova družina počutijo odlično, v resnici ima le en velik problem, kot pravi sam - zaradi prijaznih ljudi in številnih novih prijateljev mu vedno primanjkuje časa. Se pa čas marsikomu ustavi v njegovi gruzijski restavraciji na obrobju Ljubljane, kjer ga je obiskala Andreja Čokl.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Ime mesta Aarburg v kantonu Aargau v osrčju Švice vam verjetno ne pove prav veliko. Veliko bližje so nam Habsburžani, ena najstarejših in največjih vladarskih dinastij v Evropi, ki je velik pečat pustila tudi na naših tleh. In če niste vedeli Habsburžani izvirajo prav iz tega švicarskega kantona, iz mesta Aarburg, ki je od precej večjega Basla oddaljen 40 kilometrov, pa prihaja tudi Esther Kompare. Dolgo časa je bila vpeta v svet bančništva, pozneje je delala na matičnem uradu, po upokojitvi pa je Švico zamenjala za Slovenijo. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da je za njeno selitev kriva ljubezen. Življenje v Sloveniji označuje z besedico »luksuz«, hkrati pa je v naši državi prepoznala številne neizkoriščene možnosti, prepričana je, da bi politiki morali narediti precej več, da se nam ne bi dogajal »beg možganov«. Kakšne so možnosti, da Slovenija nekoč postane druga Švica?
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Tetyana Makara iz mesta Stryi v okolici Lvova v Ukrajini je v Slovenijo prišla pred 11 leti. Poročila se je namreč s Slovencem, ki pa ga je spoznala v svoji domovini, med njegovim obiskom te nekdanje sovjetske republike. Kot je povedala kolegici Andreji Čokl, je Slovenijo brez večjih težav sprejela kot svojo novo domovino. Kadar se v njej vendarle prebudi domotožje, pa si pomaga z ukrajinsko hrano in pogovorom z ostalimi priseljenci iz držav nekdanje Sovjetske zveze. Teh v Sloveniji ni malo in radi se ustavijo v ruski trgovinici sredi Ljubljane, kjer Tetyana prodaja rusko hrano in druge izdelke iz Rusiji bližnjih dežel.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Slovenščino je poleg v Sloveniji mogoče študirati tudi v naših sosednjih državah, pa recimo v Bolgariji, Franciji, Španiji, Veliki Britaniji, celo na Japonskem in Kitajskem, če naštejemo le nekaj držav. Med njimi je tudi Poljska, kjer jo poučujejo v petih krajih – Varšavi, Gdansku, Katovicah, Krakovu in Lodžu. Iz slednjega prihaja Karolina Pyzik. V Slovenijo jo je prek študijske izmenjave leta 2013 pripeljal prav študij slovenščine, ki ji je Karolina nadela naziv hipster jezika. Kot pojasnjuje je za njeno odločitev za študij “sokriv” oče.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Iz Francije že več tednov poročajo o protestih zaradi visokih cen goriva in življenjskih potrebščin, a to po besedah našega tokratnega sogovonika v Drugem pogledu ni nič nenavadno. Francoz Simon Herem v Sloveniji živi že 12 let, sem pa ga je, kot večino naših sogovornikov, pripeljala ljubezen.
Neveljaven email naslov