Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Američan Noah Charney, pisatelj in prevajalec, ki ga je v Slovenijo pripeljalo navdušenje nad Plečnikovo arhitekturo, zadržala pa Slovenka, s katero si je v Kamniku ustvaril družino. Med drugim upa, da ga bo tašča naučila priprave slovenskega žganja, in bo lahko sodeloval na kamniškem tekmovanju za najboljši šnops. Sicer pa velik promotor Slovenije - zapise o lepotah naše dežele objavlja tudi na Twitterju pod #slovenology. Pripravlja Darja Pograjc.
Pogovor z Američanom, ki živi v Kamniku
“Jaz govorim skoraj samo angleščino doma, razen s psom, ki govori samo slovensko,” se pošali Američan Noah Charney, ki že štiri leta živi v Kamniku. Preživlja se s pisanjem romanov in člankov, kot profesor umetnostne zgodovine sodeluje s Filozofsko fakulteto v Ljubljani, dela tudi kot urednik in scenarist. Ker ima dve majhni hčerki, lahko vsem svojim delovnim projektom nameni zgolj dve uri na dan, zato pa morata biti ti dve uri produktivni koliko se da.
Pisatelja je v Slovenijo pripeljalo potovanje po Evropi, ki si ga Američani tradicionalno privoščijo vsaj enkrat v življenju. Sledilo je odkrivanje Plečnikove arhitekture, ki je vodilo do doktorske disertacije, v Sloveniji pa je Charneya zadržala Kamničanka.
#slovenology #ljubljana #woolhatness https://t.co/ZMOhf9PiKZ pic.twitter.com/H673Y8K9ZX
— Noah Charney (@NoahCharney) January 24, 2016
Charneya lahko najdemo tudi na Twitterju, kjer pod oznako slovenologija oz. #slovenology, promovira našo državo. Kako pa bi promoviral Kamnik?
Jaz rečem, da je alpska verzija slike Normana Rockwella. On je tradicionalni slikar iz 40., 50. let v Ameriki, ki je delal prisrčne ameriške sanjske slike o življenju v mali vasi.
Čeprav je Američan Kamnik včasih doživljal kot zaspano mesto, se je njegovo mnenje, odkar živi v centru tega mesta, precej spremenilo. Menda se je udeležil tudi tamkajšnjega tekmovanja v pripravljanju domačega žganja.
V vasi, kjer živi moja tašča, sem bil edini mednarodni sodnik na tekmovanju parkrat, da smo lahko rekli, da imamo mednarodno žirijo. In jaz imam strašno rad domače žganje. Včasih zamešam besede in rečem “domači žganci” in mislim šnops.
Med drugim upa, da ga bo pratašča naučila žganjekuhe. Kdo ve, morda pa se bo v prihodnosti izkazal tudi kot tekmovalec na kamniškem tekmovanju za najboljše žganje.
Ideja oz. že skoraj blagovna znamka, po kateri so najbolj znane Združene države Amerike, je ideja svobode.
Toliko svobode je dobro v teoriji, ampak najpogosteje ljudje nimajo dosti zdrave pameti, da bi dobro uporabljali to svobodo.
Ameriški Kamničan pravi, da je Slovenija zanj ravno prava zmes ostankov socializma na eni in ameriške demokracije na drugi strani. Kar se storitev, imamo tu vse, kar imajo v Ameriki. Le da je tam vse precej dražje. Kakovost življenja v Sloveniji je visoka.
Recimo, kako skrbijo za nove mamice, za varovanje, zdravje, vrtci. Ne moreš najti boljše in je tako poceni, da ljudje sploh ne vedo, kako je poceni. Tudi na Nizozemskem je publicistka rekla, da plača 1000 eur na mesec za vrtec. V Ameriki je to čisto normalno.
Noah Charney se trenutno preživlja s pisanjem romanov v angleškem jeziku. Na to temo v mesecu marcu – v družbi priznanih slovenskih publicistov Vesne Milek, Mihe Kovača, Gorana Vojnovića in Mihe Mazzinija – na ljubljanski Filozofski fakulteti prireja seminar. Pred tem, v februarju, pa pripravlja delavnico o pisanju scenarija ter o režiserskih in producentskih taktikah.
400 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Američan Noah Charney, pisatelj in prevajalec, ki ga je v Slovenijo pripeljalo navdušenje nad Plečnikovo arhitekturo, zadržala pa Slovenka, s katero si je v Kamniku ustvaril družino. Med drugim upa, da ga bo tašča naučila priprave slovenskega žganja, in bo lahko sodeloval na kamniškem tekmovanju za najboljši šnops. Sicer pa velik promotor Slovenije - zapise o lepotah naše dežele objavlja tudi na Twitterju pod #slovenology. Pripravlja Darja Pograjc.
Pogovor z Američanom, ki živi v Kamniku
“Jaz govorim skoraj samo angleščino doma, razen s psom, ki govori samo slovensko,” se pošali Američan Noah Charney, ki že štiri leta živi v Kamniku. Preživlja se s pisanjem romanov in člankov, kot profesor umetnostne zgodovine sodeluje s Filozofsko fakulteto v Ljubljani, dela tudi kot urednik in scenarist. Ker ima dve majhni hčerki, lahko vsem svojim delovnim projektom nameni zgolj dve uri na dan, zato pa morata biti ti dve uri produktivni koliko se da.
Pisatelja je v Slovenijo pripeljalo potovanje po Evropi, ki si ga Američani tradicionalno privoščijo vsaj enkrat v življenju. Sledilo je odkrivanje Plečnikove arhitekture, ki je vodilo do doktorske disertacije, v Sloveniji pa je Charneya zadržala Kamničanka.
#slovenology #ljubljana #woolhatness https://t.co/ZMOhf9PiKZ pic.twitter.com/H673Y8K9ZX
— Noah Charney (@NoahCharney) January 24, 2016
Charneya lahko najdemo tudi na Twitterju, kjer pod oznako slovenologija oz. #slovenology, promovira našo državo. Kako pa bi promoviral Kamnik?
Jaz rečem, da je alpska verzija slike Normana Rockwella. On je tradicionalni slikar iz 40., 50. let v Ameriki, ki je delal prisrčne ameriške sanjske slike o življenju v mali vasi.
Čeprav je Američan Kamnik včasih doživljal kot zaspano mesto, se je njegovo mnenje, odkar živi v centru tega mesta, precej spremenilo. Menda se je udeležil tudi tamkajšnjega tekmovanja v pripravljanju domačega žganja.
V vasi, kjer živi moja tašča, sem bil edini mednarodni sodnik na tekmovanju parkrat, da smo lahko rekli, da imamo mednarodno žirijo. In jaz imam strašno rad domače žganje. Včasih zamešam besede in rečem “domači žganci” in mislim šnops.
Med drugim upa, da ga bo pratašča naučila žganjekuhe. Kdo ve, morda pa se bo v prihodnosti izkazal tudi kot tekmovalec na kamniškem tekmovanju za najboljše žganje.
Ideja oz. že skoraj blagovna znamka, po kateri so najbolj znane Združene države Amerike, je ideja svobode.
Toliko svobode je dobro v teoriji, ampak najpogosteje ljudje nimajo dosti zdrave pameti, da bi dobro uporabljali to svobodo.
Ameriški Kamničan pravi, da je Slovenija zanj ravno prava zmes ostankov socializma na eni in ameriške demokracije na drugi strani. Kar se storitev, imamo tu vse, kar imajo v Ameriki. Le da je tam vse precej dražje. Kakovost življenja v Sloveniji je visoka.
Recimo, kako skrbijo za nove mamice, za varovanje, zdravje, vrtci. Ne moreš najti boljše in je tako poceni, da ljudje sploh ne vedo, kako je poceni. Tudi na Nizozemskem je publicistka rekla, da plača 1000 eur na mesec za vrtec. V Ameriki je to čisto normalno.
Noah Charney se trenutno preživlja s pisanjem romanov v angleškem jeziku. Na to temo v mesecu marcu – v družbi priznanih slovenskih publicistov Vesne Milek, Mihe Kovača, Gorana Vojnovića in Mihe Mazzinija – na ljubljanski Filozofski fakulteti prireja seminar. Pred tem, v februarju, pa pripravlja delavnico o pisanju scenarija ter o režiserskih in producentskih taktikah.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Povprečna mesečna plača na Kubi je leta 2015 znašala približno 20 evrov. Vsesplošno pomanjkanje in revščina na tem dolgo od zahoda popolnoma izoliranem tropskem otoku je tista, ki je v tujino pregnala številne državljane. Znane so zgodbe o tem, kako so kubanske športne ekipe na mednarodnih tekmovanjih večkrat nenadoma ostale brez nekaterih članov, saj so ti pobegnili, da bi si v tujini ustvarili boljšo prihodnost. Za odhod – le na nekoliko drugačen, manj tvegan način – se je odločil tudi Alexey Sarria Guerra, ki prihaja iz Havane. K nam je pred osmimi leti prišel najprej na študijsko prakso, nato pa se je odločil, da bo tu ostal. Z njim se je pogovarjala Andreja Gradišar.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Peter Bossman je eden tistih tujcev, ki živijo pri nas, ki ga verjetno ni treba posebej predstavljati. »Slovenski Obama« so ga poimenovali med drugim, ko je zasedel mesto piranskega župana, pri čemer moramo dodati, da mu ta naziv ni ravno najbolj všeč. Prihaja iz Gane, točneje iz njenega glavnega mesta Akra, pri nas je od leta 1978. Podobno kot oče je tudi on najprej doštudiral medicino, delal v ambulanti in pozneje zaplul v politične vode. Kaj ga je pripeljalo v Slovenijo, kako drugače je kot v Gani in zakaj je ostal pri nas, pa v rubriki Drugi pogled, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V četrtek 20. julija bodo v severozahodni Južni Ameriki praznovali. Na ta dan leta 1810 je Kolumbija razglasila neodvisnost od Španije. Prav o tej državi nam bo tokrat pripovedoval sogovornik v rubriki Drugi pogled. To je Alexander Niño Ruiz. V Slovenijo ga je pred desetimi leti prinesla ljubezen do Slovenke in do kave. Prav ta pijača je rdeča nit skorajda vsakega pogovora v majhni prodajalni v Stari Ljubljani, ki jo imata skupaj s ženo šele zadnjih nekaj mesecev. Kot je povedal, Kolumbijci svoje kave sploh ne poznajo, čeprav so znani po njej, Slovenci pa smo za razliko od njih ob dobri kavi sposobni uživati ure in ure.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Režiserka gledaliških predstav in oper je v Sloveniji že od svojega 8. leta starosti, a sta Rusija in odhod v novo okolje pustila v njenem življenju globok pečat.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Neveljaven email naslov