Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Američan Noah Charney, pisatelj in prevajalec, ki ga je v Slovenijo pripeljalo navdušenje nad Plečnikovo arhitekturo, zadržala pa Slovenka, s katero si je v Kamniku ustvaril družino. Med drugim upa, da ga bo tašča naučila priprave slovenskega žganja, in bo lahko sodeloval na kamniškem tekmovanju za najboljši šnops. Sicer pa velik promotor Slovenije - zapise o lepotah naše dežele objavlja tudi na Twitterju pod #slovenology. Pripravlja Darja Pograjc.
Pogovor z Američanom, ki živi v Kamniku
“Jaz govorim skoraj samo angleščino doma, razen s psom, ki govori samo slovensko,” se pošali Američan Noah Charney, ki že štiri leta živi v Kamniku. Preživlja se s pisanjem romanov in člankov, kot profesor umetnostne zgodovine sodeluje s Filozofsko fakulteto v Ljubljani, dela tudi kot urednik in scenarist. Ker ima dve majhni hčerki, lahko vsem svojim delovnim projektom nameni zgolj dve uri na dan, zato pa morata biti ti dve uri produktivni koliko se da.
Pisatelja je v Slovenijo pripeljalo potovanje po Evropi, ki si ga Američani tradicionalno privoščijo vsaj enkrat v življenju. Sledilo je odkrivanje Plečnikove arhitekture, ki je vodilo do doktorske disertacije, v Sloveniji pa je Charneya zadržala Kamničanka.
#slovenology #ljubljana #woolhatness https://t.co/ZMOhf9PiKZ pic.twitter.com/H673Y8K9ZX
— Noah Charney (@NoahCharney) January 24, 2016
Charneya lahko najdemo tudi na Twitterju, kjer pod oznako slovenologija oz. #slovenology, promovira našo državo. Kako pa bi promoviral Kamnik?
Jaz rečem, da je alpska verzija slike Normana Rockwella. On je tradicionalni slikar iz 40., 50. let v Ameriki, ki je delal prisrčne ameriške sanjske slike o življenju v mali vasi.
Čeprav je Američan Kamnik včasih doživljal kot zaspano mesto, se je njegovo mnenje, odkar živi v centru tega mesta, precej spremenilo. Menda se je udeležil tudi tamkajšnjega tekmovanja v pripravljanju domačega žganja.
V vasi, kjer živi moja tašča, sem bil edini mednarodni sodnik na tekmovanju parkrat, da smo lahko rekli, da imamo mednarodno žirijo. In jaz imam strašno rad domače žganje. Včasih zamešam besede in rečem “domači žganci” in mislim šnops.
Med drugim upa, da ga bo pratašča naučila žganjekuhe. Kdo ve, morda pa se bo v prihodnosti izkazal tudi kot tekmovalec na kamniškem tekmovanju za najboljše žganje.
Ideja oz. že skoraj blagovna znamka, po kateri so najbolj znane Združene države Amerike, je ideja svobode.
Toliko svobode je dobro v teoriji, ampak najpogosteje ljudje nimajo dosti zdrave pameti, da bi dobro uporabljali to svobodo.
Ameriški Kamničan pravi, da je Slovenija zanj ravno prava zmes ostankov socializma na eni in ameriške demokracije na drugi strani. Kar se storitev, imamo tu vse, kar imajo v Ameriki. Le da je tam vse precej dražje. Kakovost življenja v Sloveniji je visoka.
Recimo, kako skrbijo za nove mamice, za varovanje, zdravje, vrtci. Ne moreš najti boljše in je tako poceni, da ljudje sploh ne vedo, kako je poceni. Tudi na Nizozemskem je publicistka rekla, da plača 1000 eur na mesec za vrtec. V Ameriki je to čisto normalno.
Noah Charney se trenutno preživlja s pisanjem romanov v angleškem jeziku. Na to temo v mesecu marcu – v družbi priznanih slovenskih publicistov Vesne Milek, Mihe Kovača, Gorana Vojnovića in Mihe Mazzinija – na ljubljanski Filozofski fakulteti prireja seminar. Pred tem, v februarju, pa pripravlja delavnico o pisanju scenarija ter o režiserskih in producentskih taktikah.
400 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Američan Noah Charney, pisatelj in prevajalec, ki ga je v Slovenijo pripeljalo navdušenje nad Plečnikovo arhitekturo, zadržala pa Slovenka, s katero si je v Kamniku ustvaril družino. Med drugim upa, da ga bo tašča naučila priprave slovenskega žganja, in bo lahko sodeloval na kamniškem tekmovanju za najboljši šnops. Sicer pa velik promotor Slovenije - zapise o lepotah naše dežele objavlja tudi na Twitterju pod #slovenology. Pripravlja Darja Pograjc.
Pogovor z Američanom, ki živi v Kamniku
“Jaz govorim skoraj samo angleščino doma, razen s psom, ki govori samo slovensko,” se pošali Američan Noah Charney, ki že štiri leta živi v Kamniku. Preživlja se s pisanjem romanov in člankov, kot profesor umetnostne zgodovine sodeluje s Filozofsko fakulteto v Ljubljani, dela tudi kot urednik in scenarist. Ker ima dve majhni hčerki, lahko vsem svojim delovnim projektom nameni zgolj dve uri na dan, zato pa morata biti ti dve uri produktivni koliko se da.
Pisatelja je v Slovenijo pripeljalo potovanje po Evropi, ki si ga Američani tradicionalno privoščijo vsaj enkrat v življenju. Sledilo je odkrivanje Plečnikove arhitekture, ki je vodilo do doktorske disertacije, v Sloveniji pa je Charneya zadržala Kamničanka.
#slovenology #ljubljana #woolhatness https://t.co/ZMOhf9PiKZ pic.twitter.com/H673Y8K9ZX
— Noah Charney (@NoahCharney) January 24, 2016
Charneya lahko najdemo tudi na Twitterju, kjer pod oznako slovenologija oz. #slovenology, promovira našo državo. Kako pa bi promoviral Kamnik?
Jaz rečem, da je alpska verzija slike Normana Rockwella. On je tradicionalni slikar iz 40., 50. let v Ameriki, ki je delal prisrčne ameriške sanjske slike o življenju v mali vasi.
Čeprav je Američan Kamnik včasih doživljal kot zaspano mesto, se je njegovo mnenje, odkar živi v centru tega mesta, precej spremenilo. Menda se je udeležil tudi tamkajšnjega tekmovanja v pripravljanju domačega žganja.
V vasi, kjer živi moja tašča, sem bil edini mednarodni sodnik na tekmovanju parkrat, da smo lahko rekli, da imamo mednarodno žirijo. In jaz imam strašno rad domače žganje. Včasih zamešam besede in rečem “domači žganci” in mislim šnops.
Med drugim upa, da ga bo pratašča naučila žganjekuhe. Kdo ve, morda pa se bo v prihodnosti izkazal tudi kot tekmovalec na kamniškem tekmovanju za najboljše žganje.
Ideja oz. že skoraj blagovna znamka, po kateri so najbolj znane Združene države Amerike, je ideja svobode.
Toliko svobode je dobro v teoriji, ampak najpogosteje ljudje nimajo dosti zdrave pameti, da bi dobro uporabljali to svobodo.
Ameriški Kamničan pravi, da je Slovenija zanj ravno prava zmes ostankov socializma na eni in ameriške demokracije na drugi strani. Kar se storitev, imamo tu vse, kar imajo v Ameriki. Le da je tam vse precej dražje. Kakovost življenja v Sloveniji je visoka.
Recimo, kako skrbijo za nove mamice, za varovanje, zdravje, vrtci. Ne moreš najti boljše in je tako poceni, da ljudje sploh ne vedo, kako je poceni. Tudi na Nizozemskem je publicistka rekla, da plača 1000 eur na mesec za vrtec. V Ameriki je to čisto normalno.
Noah Charney se trenutno preživlja s pisanjem romanov v angleškem jeziku. Na to temo v mesecu marcu – v družbi priznanih slovenskih publicistov Vesne Milek, Mihe Kovača, Gorana Vojnovića in Mihe Mazzinija – na ljubljanski Filozofski fakulteti prireja seminar. Pred tem, v februarju, pa pripravlja delavnico o pisanju scenarija ter o režiserskih in producentskih taktikah.
Čeprav njegov priimek pomeni: tisti, ki se bori z levi, tokratni gost oddaje Drugi pogled ne prihaja iz države, kjer v naravi živijo levi. Prihaja iz dežele, kjer je glavna nevarnost človek – in njegovo orožje. Iz Sirije. 22-letni Rami Subaie je Sirec, a ima dvojno državljanstvo – tudi slovenskega. Dobil ga je zaradi očeta. Ta se je na študij odpravil v Italijo, a pristal v na fakulteti za farmacijo v Zagrebu. Tam je spoznal Ramijevo mamo, ki je iz Bosne na Hrvaško prišla delat. Skupaj sta se nato preselila v Rogaško Slatino. Po več letih dela je lahko zaprosil za takrat jugoslovansko državljanstvo, po odcepitvi pa avtomatično, ker je živel v Sloveniji, dobil slovensko. Tudi Rami ima tako dvojno državljanstvo. Da je, ko je bil star 17 let in je moral zapustiti Sirijo, prišel v Slovenijo, torej ni naključje.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Njeno ime v kirgiščini pomeni mesečev cvet, njen priimek brez rusificirane končnice pa v muslimanskem svetu modrec. Aigul Hakimova torej prihaja iz Kirgizije, v Sloveniji živi 15 let, dela v turizmu, je mati, ki s svojim otrokom govori slovensko, in aktivistka, občutljiva na nepravičnosti v družbi. V zadnjem času v javnosti nastopa kot predstavnica Socialnega centra Rog in uporabnica Tovarne Rog, v Drugem pogledu pa smo jo spoznali v nekoliko drugačni luči.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
“Fajn se je smejati drugemu, to je priljubljena rekreacija.” To je odgovor stand-up komika Perice Jerkovića na vprašanje, zakaj se Slovenci radi smejimo vicem o Bosancih. Eden največjih poznavalcev stand-up komedije v Sloveniji, ki na tem področju deluje že 13 let, se je namreč iz Bosne v Slovenijo preselil v času vojne. V Koper je prišel z družino, a brez vsega – brez denarja, materialnih dobrin, dokumentov, brez poznanstev. Kako je biti begunec?
V tokratnem Drugem pogledu predstavljamo Liorja Kochavyja - Izraelca, ki je zaslužen za Odprto kuhno. Več o ideji za petkovo kulinarično tržnico, ki je pred 3 leti svoje mesto našla na ljubljanskem Pogačarjevem trgu, se od tam razširila še v Celje in Koper, 25. maja pa se bo premierno predstavila v Novi Gorici, v naslednjih minutah, ko boste med drugim izvedeli tudi, kakšne so razlike med Slovenci in Izraelci ter kakšno paniko lahko povzroči avgustovsko neurje. Prispevek je pripravila Andreja Gradišar, prevode je prebral Jure Franko.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Ali veste, kje so Komori? Naj vas že kar takoj malo usmerimo: južna polobla, vzhodno od Afrike, blizu Madagaskarja … Tam, v Indijskem oceanu, leži otočje in ena izmed najmajših, a tudi najgosteje naseljenih državic na svetu. Ima 800 tisoč prebivalcev, skoraj polovica jih je mlajših od 15 let. S Komorov prihaja Djonas Ahmed Abdillah (na fotografiji na desni), ki že 6 let živi v Sloveniji. Razlog: ljubezen in družina.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Sanskriti Kumar je polovico svojega življenja preživela v Indiji, polovico pa v svoji novi domovini Sloveniji. Je študentka ljubljanske Fakultete za družbene vede, ki govori v štajerskem narečju. 21-letno dekle, ki se je pri desetih letih z očetom in sestro preselilo v Slovenijo. Indijka, ki ne mara čaja, čeprav prihaja iz države, kjer je pitje časa skoraj svet obred. Poliglotka, ki se želi v Indijo vračati na obisk, živeti pa tam najbrž ne bi več mogla. Ženska, ki o svojih izkušnjah o zamenjavi domovine in napetih družinskih odnosih piše knjigo. Več o njej, njenem pogledu na Slovenijo in Slovence ter o Indiji izveste v oddaji Drugi pogled.
Inacio Bintchende je prišel v Slovenijo še v času nekdanje Jugoslavije. Študiral je gozdarstvo in bil prepričan, da se bo po študiju vrnil domov v Gvinejo Bisao. Tako je tik pred diplomo domov že poslal knjige in druge svoje stvari. Potem pa so mu ponudili magistrski študij. Ostal je pri nas, se zaljubil, dobil otroke, ustanovil Afriški center v Sloveniji , televizijski gledalci pa so si ga zapomnili kot Janeza Belino.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Neveljaven email naslov