Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Američan Noah Charney, pisatelj in prevajalec, ki ga je v Slovenijo pripeljalo navdušenje nad Plečnikovo arhitekturo, zadržala pa Slovenka, s katero si je v Kamniku ustvaril družino. Med drugim upa, da ga bo tašča naučila priprave slovenskega žganja, in bo lahko sodeloval na kamniškem tekmovanju za najboljši šnops. Sicer pa velik promotor Slovenije - zapise o lepotah naše dežele objavlja tudi na Twitterju pod #slovenology. Pripravlja Darja Pograjc.
Pogovor z Američanom, ki živi v Kamniku
“Jaz govorim skoraj samo angleščino doma, razen s psom, ki govori samo slovensko,” se pošali Američan Noah Charney, ki že štiri leta živi v Kamniku. Preživlja se s pisanjem romanov in člankov, kot profesor umetnostne zgodovine sodeluje s Filozofsko fakulteto v Ljubljani, dela tudi kot urednik in scenarist. Ker ima dve majhni hčerki, lahko vsem svojim delovnim projektom nameni zgolj dve uri na dan, zato pa morata biti ti dve uri produktivni koliko se da.
Pisatelja je v Slovenijo pripeljalo potovanje po Evropi, ki si ga Američani tradicionalno privoščijo vsaj enkrat v življenju. Sledilo je odkrivanje Plečnikove arhitekture, ki je vodilo do doktorske disertacije, v Sloveniji pa je Charneya zadržala Kamničanka.
#slovenology #ljubljana #woolhatness https://t.co/ZMOhf9PiKZ pic.twitter.com/H673Y8K9ZX
— Noah Charney (@NoahCharney) January 24, 2016
Charneya lahko najdemo tudi na Twitterju, kjer pod oznako slovenologija oz. #slovenology, promovira našo državo. Kako pa bi promoviral Kamnik?
Jaz rečem, da je alpska verzija slike Normana Rockwella. On je tradicionalni slikar iz 40., 50. let v Ameriki, ki je delal prisrčne ameriške sanjske slike o življenju v mali vasi.
Čeprav je Američan Kamnik včasih doživljal kot zaspano mesto, se je njegovo mnenje, odkar živi v centru tega mesta, precej spremenilo. Menda se je udeležil tudi tamkajšnjega tekmovanja v pripravljanju domačega žganja.
V vasi, kjer živi moja tašča, sem bil edini mednarodni sodnik na tekmovanju parkrat, da smo lahko rekli, da imamo mednarodno žirijo. In jaz imam strašno rad domače žganje. Včasih zamešam besede in rečem “domači žganci” in mislim šnops.
Med drugim upa, da ga bo pratašča naučila žganjekuhe. Kdo ve, morda pa se bo v prihodnosti izkazal tudi kot tekmovalec na kamniškem tekmovanju za najboljše žganje.
Ideja oz. že skoraj blagovna znamka, po kateri so najbolj znane Združene države Amerike, je ideja svobode.
Toliko svobode je dobro v teoriji, ampak najpogosteje ljudje nimajo dosti zdrave pameti, da bi dobro uporabljali to svobodo.
Ameriški Kamničan pravi, da je Slovenija zanj ravno prava zmes ostankov socializma na eni in ameriške demokracije na drugi strani. Kar se storitev, imamo tu vse, kar imajo v Ameriki. Le da je tam vse precej dražje. Kakovost življenja v Sloveniji je visoka.
Recimo, kako skrbijo za nove mamice, za varovanje, zdravje, vrtci. Ne moreš najti boljše in je tako poceni, da ljudje sploh ne vedo, kako je poceni. Tudi na Nizozemskem je publicistka rekla, da plača 1000 eur na mesec za vrtec. V Ameriki je to čisto normalno.
Noah Charney se trenutno preživlja s pisanjem romanov v angleškem jeziku. Na to temo v mesecu marcu – v družbi priznanih slovenskih publicistov Vesne Milek, Mihe Kovača, Gorana Vojnovića in Mihe Mazzinija – na ljubljanski Filozofski fakulteti prireja seminar. Pred tem, v februarju, pa pripravlja delavnico o pisanju scenarija ter o režiserskih in producentskih taktikah.
400 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Američan Noah Charney, pisatelj in prevajalec, ki ga je v Slovenijo pripeljalo navdušenje nad Plečnikovo arhitekturo, zadržala pa Slovenka, s katero si je v Kamniku ustvaril družino. Med drugim upa, da ga bo tašča naučila priprave slovenskega žganja, in bo lahko sodeloval na kamniškem tekmovanju za najboljši šnops. Sicer pa velik promotor Slovenije - zapise o lepotah naše dežele objavlja tudi na Twitterju pod #slovenology. Pripravlja Darja Pograjc.
Pogovor z Američanom, ki živi v Kamniku
“Jaz govorim skoraj samo angleščino doma, razen s psom, ki govori samo slovensko,” se pošali Američan Noah Charney, ki že štiri leta živi v Kamniku. Preživlja se s pisanjem romanov in člankov, kot profesor umetnostne zgodovine sodeluje s Filozofsko fakulteto v Ljubljani, dela tudi kot urednik in scenarist. Ker ima dve majhni hčerki, lahko vsem svojim delovnim projektom nameni zgolj dve uri na dan, zato pa morata biti ti dve uri produktivni koliko se da.
Pisatelja je v Slovenijo pripeljalo potovanje po Evropi, ki si ga Američani tradicionalno privoščijo vsaj enkrat v življenju. Sledilo je odkrivanje Plečnikove arhitekture, ki je vodilo do doktorske disertacije, v Sloveniji pa je Charneya zadržala Kamničanka.
#slovenology #ljubljana #woolhatness https://t.co/ZMOhf9PiKZ pic.twitter.com/H673Y8K9ZX
— Noah Charney (@NoahCharney) January 24, 2016
Charneya lahko najdemo tudi na Twitterju, kjer pod oznako slovenologija oz. #slovenology, promovira našo državo. Kako pa bi promoviral Kamnik?
Jaz rečem, da je alpska verzija slike Normana Rockwella. On je tradicionalni slikar iz 40., 50. let v Ameriki, ki je delal prisrčne ameriške sanjske slike o življenju v mali vasi.
Čeprav je Američan Kamnik včasih doživljal kot zaspano mesto, se je njegovo mnenje, odkar živi v centru tega mesta, precej spremenilo. Menda se je udeležil tudi tamkajšnjega tekmovanja v pripravljanju domačega žganja.
V vasi, kjer živi moja tašča, sem bil edini mednarodni sodnik na tekmovanju parkrat, da smo lahko rekli, da imamo mednarodno žirijo. In jaz imam strašno rad domače žganje. Včasih zamešam besede in rečem “domači žganci” in mislim šnops.
Med drugim upa, da ga bo pratašča naučila žganjekuhe. Kdo ve, morda pa se bo v prihodnosti izkazal tudi kot tekmovalec na kamniškem tekmovanju za najboljše žganje.
Ideja oz. že skoraj blagovna znamka, po kateri so najbolj znane Združene države Amerike, je ideja svobode.
Toliko svobode je dobro v teoriji, ampak najpogosteje ljudje nimajo dosti zdrave pameti, da bi dobro uporabljali to svobodo.
Ameriški Kamničan pravi, da je Slovenija zanj ravno prava zmes ostankov socializma na eni in ameriške demokracije na drugi strani. Kar se storitev, imamo tu vse, kar imajo v Ameriki. Le da je tam vse precej dražje. Kakovost življenja v Sloveniji je visoka.
Recimo, kako skrbijo za nove mamice, za varovanje, zdravje, vrtci. Ne moreš najti boljše in je tako poceni, da ljudje sploh ne vedo, kako je poceni. Tudi na Nizozemskem je publicistka rekla, da plača 1000 eur na mesec za vrtec. V Ameriki je to čisto normalno.
Noah Charney se trenutno preživlja s pisanjem romanov v angleškem jeziku. Na to temo v mesecu marcu – v družbi priznanih slovenskih publicistov Vesne Milek, Mihe Kovača, Gorana Vojnovića in Mihe Mazzinija – na ljubljanski Filozofski fakulteti prireja seminar. Pred tem, v februarju, pa pripravlja delavnico o pisanju scenarija ter o režiserskih in producentskih taktikah.
Ko se je zimska športna sezona končala, so oči že uprte v poletne olimpijske igre v Braziliji. In od tam prihaja tudi naš sogovornik v oddaji Drugi pogled. Wesley Valiukevicius sicer ne prihaja iz Ria de Janeira, temveč je »paulistanos«. Odraščal in živel je namreč v enem največjih mest v Južni Ameriki – v São Paulu, zdaj pa je že 2 leti in pol Ljubljančan. Z njim se Špela Šebenik ni pogovarjala le o športu, temveč tudi o vremenu, ki ima na Slovence po njegovem mnenju velik vpliv, ter o aktualnih družbenih razmerah v Sloveniji in Braziliji.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Pieris je majhno mesto ob Soči v Italiji, 9 kilometrov oddaljeno od morja in 9 od Tržica oz. Monfalconeja. Od tam prihaja naša sogovornica - Lucia Lo Cascio. 18-letnica nima slovenskih korenin, a je vseeno povezana s Slovenijo. Pred dobrim letom je prišla v Ljubljano, kjer obiskuje 4. letnik Gimnazije Poljane, in kljub svoji mladosti točno ve, kaj bi v življenju rada počela - postala bi rada zdravnica brez meja, saj rada potuje. V življenju ne izbira lažjih poti, to dokazuje njena odločitev, da se šola v Ljubljani, in njena izbira maturitetnih predmetov. Da bi dobila čim več točk, ki jih potrebuje za vpis na študij medicine, bo namreč pisala test iz slovenščine kot maternega jezika. Lucia je tudi ena izmed junakinj 2. sezone dokumentarne serije Kdo si pa ti?. Na Televiziji Slovenija jo boste lahko videli marca, slišali pa jo boste že v tokratnem Drugem pogledu.
Bosno in Hercegovino je med vojnami na Balkanu v 90-ih letih zapustila polovica prebivalcev – več kot 2 milijona. Starši našega mladega sogovornika v oddaji Drugi pogled so si novo življenje ustvarili v Veliki Britaniji, zato sam zase pravi, da je Bosanec v Angliji. Tibor Babić je Slovenijo sicer poznal že prej – ko so se z družino vsako poletje z avtom peljali na počitnice v Bosno, so prevozili tudi našo državo. Oktobra pa je kot študent prvič prišel v Ljubljano. Njegova slovenščina je še začinjena z bosanskim naglasom, kdaj ga zanese tudi na angleščino. Z vnetim rolerjem in tudi enim izmed junakov 2. sezone dokumentarne serije Kdo si pa ti? Televizije Slovenija, se je pogovarjala Špela Šebenik.
V Drugem pogledu na Prvem programu Radia Slovenija smo tokrat obiskali Novo mesto. Vodja in gonilna sila tamkajšnjega teniškega kluba je Čeh Jiři Volt. Po dveh tednih življenja v novi državi je takratni punci napisal dolgo pismo, da niti slučajno ne bo ostal tukaj in se bo vrnil na Češko. Stvari so se obrnile in tukaj živi že od leta 1998. Z njim se je pogovarjala Nataša Rašl.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
50-letni Zimbabvejec Max Zimani je v Slovenijo oz. v takratno skupno državo Jugoslavijo prišel že pred 30 leti študirat, zato je njegova zgodba različna od tistih Afričanov, ki v Slovenijo – ali pa še raje v Evropo – prihajajo v zadnjih letih. A nekaj ostaja enako, pravi – to, da je Evropa v očeh Afričanov še vedno dežela, kjer se cedita med in mleko. Z Maxom Zimanijem, vodjo Skuhne, socialnega podjetja, ki nudi svetovno kulinariko po slovensko, se je pogovarjala Špela Šebenik.
V Sloveniji živi okoli 150 Turkov in enega od njih bomo spoznali v tokratnem Drugem pogledu - Abdullah Aksu prihaja iz turške Konye, po izobrazbi je strojni inženir, po srcu in duši pa umetnik. S tradicionalno turško umetnostjo, imenovano ebru, za katero je značilno nanašanje barv na vodno osnovo in prenašanja teh vzorcev na papir, se je pričel ukvarjati v študentskih letih. Ljubezen do marmoriranja, kot še imenujemo ebru, ga je odpeljala na Portugalsko, kjer je spoznal tudi svojo ženo, od tam pa ga je pot vodila v Slovenijo. Kako se je znašel tu, kaj mu je pri nas najmanj in kaj najbolj všeč ter do kakšnih smešnih situacij pride zaradi stika slovenske in turške kulture, je povedal Andreji Gradišar.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Neveljaven email naslov