Ko se je zimska športna sezona končala, so oči že uprte v poletne olimpijske igre v Braziliji. In od tam prihaja tudi naš sogovornik v oddaji Drugi pogled. Wesley Valiukevicius sicer ne prihaja iz Ria de Janeira, temveč je »paulistanos«. Odraščal in živel je namreč v enem največjih mest v Južni Ameriki – v São Paulu, zdaj pa je že 2 leti in pol Ljubljančan. Z njim se Špela Šebenik ni pogovarjala le o športu, temveč tudi o vremenu, ki ima na Slovence po njegovem mnenju velik vpliv, ter o aktualnih družbenih razmerah v Sloveniji in Braziliji.

Ker se je zimska športna sezona končala, so oči že uprte v poletne olimpijske igre v Braziliji. In od tam prihaja tudi naš sogovornik v oddaji Drugi pogled. Wesley Valiukevicius (priimek razkriva litovske korenine) sicer ne prihaja iz Ria de Janeira, temveč je »paulistanos«. Odraščal in živel je namreč v enem največjih mest v Južni Ameriki – v São Paulu, zdaj pa je že 2 leti in pol Ljubljančan. S seboj je “pripeljal” tudi svoj vzdevek – Cuca. Čeprav je sam vedrega značaja, ga je dobil po čarovnici iz brazilske folklore, ki straši otroke. Ko je bil majhen, je namreč ves čas izgovarjal njeno ime. Ima 30 let, v Slovenijo pa ga je pripeljala ljubezen.

“Žena je Slovenka. Spoznala sva se v Riu de Janeiru na zadnji dan njenega potovanja. Bila je ljubezen na prvi pogled. Magično! Takrat si nisva mislila, da bova skupaj živela v Sloveniji. Čez nekaj mesecev sem jo obiskal v Sloveniji, to je bilo moje prvo potovanje. Prej sploh nisem imel potnega lista. Potem je ona prišla v São Paulo, nato sva se odločila, da pridem jaz živet v Slovenijo.”

Slovenija mu je zelo všeč – tako narava, pestra in kakovostna kulturna scena, naš odnos do zgodovine, kulturne dediščine, kot tudi zdravstveni in izobraževalni sistem. Je tudi bolj varno okolje – njegova otroka v Braziliji na primer ne moreta sama na igrišče. Zato je prepričan, da ima privilegij, da je tu, a hkrati dodaja:

“Biti tujec tu je težko. Zdaj sem tu že dve leti in pol. Naučil sem se govoriti slovensko, imel sem nekaj služb, a je še vedno težko. Tudi ko dobiš službo, si vedno ‘malo zadaj’. To je moja izkušnja, prepričan pa sem, da se bodo stvari kmalu obrnile na bolje. Ne samo zate, temveč za vse, ki iščemo delo tukaj, za vse, ki ne želimo delati na črnem trgu, za študente, ki si želijo delati na področjih, za katere se izobražujejo.”

Wesley Valiukevicius je prepričan, da lahko, kljub temu, da so razmere težke, marsikaj naredimo ljudje sami. Za primer je dal begunsko krizo. Sam je skupaj z ženo pomagal v nastanitvenem centru na Vrhniki. Da lahko nekomu, ki mu je vojna vzela vse, pomagaš s svojimi rokami, je dober občutek, pravi. In dodaja:

“Moji stari starši so se med drugo svetovno vojno preselili iz Litve v Brazilijo. In nihče jih ni poslal nazaj. Tukaj pa vidim, da ljudje želijo vračati begunce. V Argentini je velika slovenska skupnost, ki je pretežno sestavljena iz beguncev. Še vedno so tam, nihče jih ne preganja. Za nikogar ni lahko, a vseeno mislim, da bi lahko bili ljudje tu bolj tolerantni. Vsi smo ljudje in delimo si isti planet.”

Kljub vsemu je Cuca prepričan, da smo Slovenci prijetni ljudje – sicer nekoliko zadržani, a ko pridobiš njihovo zaupanje, dobiš res dobrega prijatelja. So pa odnosi tu odvisni tudi od vremena! Velikokrat namreč sliši pritoževanje Slovencev glede vremena in polne lune, ki vplivata na njihovo razpoloženje in počutje. Tega v Braziliji ni, saj je podnebje tam zelo drugačno od našega. Cuca je na primer šele v Sloveniji stal na snegu, tu se je tudi navdušil nad zimskimi športi.

“Najbolj so mi všeč smučarski skoki. Vsi fantje – Kranjec, Lanišek, brata Prevc, Tepeš, tudi Jaka Hvala – so mi resnično polepšali vikende, gledal sem vse tekme skokov.”

Ob tem, kako Slovenija obožuje Petra Prevca, se je spomnil na velikega brazilskega športnega junaka – ko se je v Italiji na dirki smrtno ponesrečil voznik formule 1 Ayrton Senna, je žalovala cela Brazilija. Šport zbližuje, povezuje, je prepričan, in najbrž bo tako tudi s poletnimi olimpijskimi igrami, ki bodo avgusta potekale v Riu de Janeiru.

“Brazilija je zdaj kot ekonom lonec. Veliko stvari se dogaja tam – politična kriza, zika virus, protesti po celi državi proti korupciji in vladi. Ampak mislim, da bo z olimpijskimi igrami tako kot s svetovnim nogometnim – mislim, da bo lepo in bo malo pomirilo ljudi.”