Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovensko skrb za naravo bi Anthony Castro prenesel v Panamo, kjer se ob deževju utapljajo v odpadkih
29-letni Anthony Castro se je v Slovenijo preselil pred dvema letoma. Slovenko, zaradi katere je prišel k nam, je spoznal v Panami, kjer je bila na službeni poti. Zakaj se nista odločila za življenje v srednjeameriški državi? Ker Anthonyju delo omogoča, da ga opravlja kjer koli – ukvarja se namreč s finančnimi naložbami v povezavi s tehnologijo veriženja blokov. Drugi razlog je slaba kakovost življenja v Panami, največji problem je promet.
Mladi se vsak dan dve uri vozijo do dela, da zaslužijo za plačilo študija. Ob 23.00 se vrnejo domov. Naslednji dan se zbudijo ob 5.00 zjutraj in se spet podajo v prometni kaos. Tu je bolje poskrbljeno za javni prevoz.
“Panama se je zelo težko pobrala iz pepela, v katerem je končala po ameriški invaziji leta 1989,” sogovornik začne razlago zgodovinskega ozadja, ki je prispevalo k temu, da je država postala davčna oaza.
Neke stvari so se počele zato, da bi država preživela. Mogoče so bile – kar zadeva omenjeni škandal – stvari res napačno interpretirane oz. so šle čez mejo. Ampak država je v davčnem sodelovanju s korporacijami videla priložnost, ki jo je v nekem trenutku krvavo potrebovala.
Večino zahtev, ki jih je država prejela v zvezi z urejanjem tega področja, naj bi do tega trenutka že uresničila, trdi Panamec.
Poleg lepe narave Anthonyja Castra navdušuje naša skrb zanjo in za naravne vire. Po njegovem mnenju odnos ljudi do okolja, v katerem živijo, največ pove o slovenskem narodu.
Želim si, da bi lahko nekako prekopirali vaš odnos do narave. Izboljšalo bi se zdravje in življenje naših ljudi. Ko v Panami dežuje, se namreč mesto ustavi, ker je v rekah in kanalizaciji toliko smeti, da se vse zagozdi in začne poplavljati. Živimo v srednjem veku. Kaos.
Opazil je, da imamo Slovenci vrojen čut za sočloveka, kar pripisuje življenju v nekdanjem socialističnem sistemu: “Nekateri ljudje otroška oblačila, ki jih ne potrebujejo več, predajo prijatelju, ki pričakuje dojenčka. Vam se to verjetno ne zdi nenavadno, saj je to, da skrbite drug za drugega, del vaše kulture.”
Vsak Panamec bi rad dokazal, da je boljši, uspešnejši, bolj sposoben od drugega. Če bi opisano storili pri nas, bi vam Panamec verjetno zameril, saj je vendarle sposoben poskrbeti sam zase. To ustvarja družbo, v kateri se zaradi uspeha hodi prek trupel, kar mi ni všeč. Imamo celo rek za to: »Juega vivo.«
399 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Slovensko skrb za naravo bi Anthony Castro prenesel v Panamo, kjer se ob deževju utapljajo v odpadkih
29-letni Anthony Castro se je v Slovenijo preselil pred dvema letoma. Slovenko, zaradi katere je prišel k nam, je spoznal v Panami, kjer je bila na službeni poti. Zakaj se nista odločila za življenje v srednjeameriški državi? Ker Anthonyju delo omogoča, da ga opravlja kjer koli – ukvarja se namreč s finančnimi naložbami v povezavi s tehnologijo veriženja blokov. Drugi razlog je slaba kakovost življenja v Panami, največji problem je promet.
Mladi se vsak dan dve uri vozijo do dela, da zaslužijo za plačilo študija. Ob 23.00 se vrnejo domov. Naslednji dan se zbudijo ob 5.00 zjutraj in se spet podajo v prometni kaos. Tu je bolje poskrbljeno za javni prevoz.
“Panama se je zelo težko pobrala iz pepela, v katerem je končala po ameriški invaziji leta 1989,” sogovornik začne razlago zgodovinskega ozadja, ki je prispevalo k temu, da je država postala davčna oaza.
Neke stvari so se počele zato, da bi država preživela. Mogoče so bile – kar zadeva omenjeni škandal – stvari res napačno interpretirane oz. so šle čez mejo. Ampak država je v davčnem sodelovanju s korporacijami videla priložnost, ki jo je v nekem trenutku krvavo potrebovala.
Večino zahtev, ki jih je država prejela v zvezi z urejanjem tega področja, naj bi do tega trenutka že uresničila, trdi Panamec.
Poleg lepe narave Anthonyja Castra navdušuje naša skrb zanjo in za naravne vire. Po njegovem mnenju odnos ljudi do okolja, v katerem živijo, največ pove o slovenskem narodu.
Želim si, da bi lahko nekako prekopirali vaš odnos do narave. Izboljšalo bi se zdravje in življenje naših ljudi. Ko v Panami dežuje, se namreč mesto ustavi, ker je v rekah in kanalizaciji toliko smeti, da se vse zagozdi in začne poplavljati. Živimo v srednjem veku. Kaos.
Opazil je, da imamo Slovenci vrojen čut za sočloveka, kar pripisuje življenju v nekdanjem socialističnem sistemu: “Nekateri ljudje otroška oblačila, ki jih ne potrebujejo več, predajo prijatelju, ki pričakuje dojenčka. Vam se to verjetno ne zdi nenavadno, saj je to, da skrbite drug za drugega, del vaše kulture.”
Vsak Panamec bi rad dokazal, da je boljši, uspešnejši, bolj sposoben od drugega. Če bi opisano storili pri nas, bi vam Panamec verjetno zameril, saj je vendarle sposoben poskrbeti sam zase. To ustvarja družbo, v kateri se zaradi uspeha hodi prek trupel, kar mi ni všeč. Imamo celo rek za to: »Juega vivo.«
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Povprečna mesečna plača na Kubi je leta 2015 znašala približno 20 evrov. Vsesplošno pomanjkanje in revščina na tem dolgo od zahoda popolnoma izoliranem tropskem otoku je tista, ki je v tujino pregnala številne državljane. Znane so zgodbe o tem, kako so kubanske športne ekipe na mednarodnih tekmovanjih večkrat nenadoma ostale brez nekaterih članov, saj so ti pobegnili, da bi si v tujini ustvarili boljšo prihodnost. Za odhod – le na nekoliko drugačen, manj tvegan način – se je odločil tudi Alexey Sarria Guerra, ki prihaja iz Havane. K nam je pred osmimi leti prišel najprej na študijsko prakso, nato pa se je odločil, da bo tu ostal. Z njim se je pogovarjala Andreja Gradišar.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Peter Bossman je eden tistih tujcev, ki živijo pri nas, ki ga verjetno ni treba posebej predstavljati. »Slovenski Obama« so ga poimenovali med drugim, ko je zasedel mesto piranskega župana, pri čemer moramo dodati, da mu ta naziv ni ravno najbolj všeč. Prihaja iz Gane, točneje iz njenega glavnega mesta Akra, pri nas je od leta 1978. Podobno kot oče je tudi on najprej doštudiral medicino, delal v ambulanti in pozneje zaplul v politične vode. Kaj ga je pripeljalo v Slovenijo, kako drugače je kot v Gani in zakaj je ostal pri nas, pa v rubriki Drugi pogled, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V četrtek 20. julija bodo v severozahodni Južni Ameriki praznovali. Na ta dan leta 1810 je Kolumbija razglasila neodvisnost od Španije. Prav o tej državi nam bo tokrat pripovedoval sogovornik v rubriki Drugi pogled. To je Alexander Niño Ruiz. V Slovenijo ga je pred desetimi leti prinesla ljubezen do Slovenke in do kave. Prav ta pijača je rdeča nit skorajda vsakega pogovora v majhni prodajalni v Stari Ljubljani, ki jo imata skupaj s ženo šele zadnjih nekaj mesecev. Kot je povedal, Kolumbijci svoje kave sploh ne poznajo, čeprav so znani po njej, Slovenci pa smo za razliko od njih ob dobri kavi sposobni uživati ure in ure.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Režiserka gledaliških predstav in oper je v Sloveniji že od svojega 8. leta starosti, a sta Rusija in odhod v novo okolje pustila v njenem življenju globok pečat.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Tulipani, mlini na veter, ravnina, liberalna politika na področju prostitucije, splavov in uživanja marihuane ter amsterdamska rdeča četrt so najpogostejše asociacije Slovencev ob omembi Nizozemske. Na kaj pa pomislijo Nizozemci ob omembi Slovenije? Tudi to bomo slišali v današnjem Drugem pogledu, gost katerega je Ronald Erwin Martijn Korthouwer. Produktni vodja ene od slovenskih farmacevtskih družb je pri nas že skoraj 10 let. O tem, kaj pri nas najbolj pogreša in na katerih področjih je Slovenija boljša od Nizozemske, se je z Ronaldom Korthouwerjem pogovarjala Andreja Gradišar.
Neveljaven email naslov