Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Barbara Tanze je rojena v Nemčiji nemško-švicarskemu paru, poročena je z Italijanom, že 12 let pa živi v okolici Cerknice
Barbara Camille Tanze je rojena v Münchnu nemško-švicarskemu paru. Poročena je z Italijanom, ki je hkrati slovenski zamejec. Dokler ni prišla v Slovenijo je živela v Nemčiji, Švici ter ZDA. Pestra mešanica in zato ni nič čudnega, da pravi, da se počuti predvsem Evropejko. Diplomirala je iz solo petja ter pevske pedagogike. Dolgo je nastopala kot operna in koncertna pevka ter igralka, že nekaj let pa se ukvarja predvsem s poučevanjem – tako petja, kot dikcije in pravilnega dihanja. Z družino živi v bližini Cerknice, kamor se je preselila naključno.
Evropa oz. neke vrste nevtralna lokacija med njej bližnjima Nemčijo in Švico ter moževo domovino Italijo je bila destinacija, ki sta jo želela poiskati, ko sta iskala lokacijo za svojo poroko. Tako sta tudi prišla do Slovenije:
“Želela sva, da vsi potujejo. Imava star atlas Slovenije iz leta 1980. Odprla sva ga na naključni strani, na slepo položila prst in potem sva se poročila v Škoflji Loki.”
Ob prvem obisku Slovenije jo je očarala predvsem narava. Zato sta se z možem odločila, da si pri nas osnujeta dom. Barbara pravi, da se je slovensko pričela učiti že pred selitvijo, koreniteje pa potem, ko se je preselila. Zelo rada govori zborno, zato jo včasih narečje, ki ga govorijo domačini v bližini Cerknice, kjer živi z družino, kar malo preseneti: “Sem včasih, ko sem jih poslušala, stala tam z odprtimi usti. Sploh če sem slišala besede, kot sta “vojgen” ali “želejzu. Imajo pa tudi kar precej besed iz nemščine.” In prav s pomočjo maternega jezika je rešila tudi kakšno zagato:
“Ko smo obnavljali hišo in imeli delavce v hiši, je bil pri nas tudi parketarja. Poskušal mi je dopovedati, da potrebuje čopič. A jaz te besede takrat nisem poznala. Zato mi je poskusil pokazati z rokami, da je to nekaj dolgega in da gre spodaj tako narazen. Mislila sem, da je to tisto, kar potrebuješ za stranišče (guma za odmaševanje oz. vakum guma). In sem šla iskat in sem bila cela ponosna, da razumem, kaj želi od mene. Pa me je nato samo gledal in rekel: “Jaz rabim pinsel!” In jaz sem bila potem tako – pa zakaj nisi prej tega povedal v nemščini?!”
Barbari je v Sloveniji poleg narave zelo všeč tudi umirjeno okolje, občutek varnosti, to, da lahko včasih hišo pustiš tudi odprto. Ima zelo prijazne sosede, ki jim že od začetka tu in tam kot darilo na dom prinesejo hrano, ki so jo pridelali. Pravi, da so slovenski vrtci organizirani veliko bolje kot v Nemčiji ali Švici. Izboljšala bi se lahko le slovenska komunikacija, poudarja: “Ljudje nimajo odprete komunikacije, ni radovednosti. Iz Švice in še posebej Francije sem navajena tudi bolj formalnih odnosov. Vsi se pozdravljajo z gospod ali gospa. Prav tako se tam v trgovini vedno nasmehnejo in prijazno pozdravijo, ko prideš, saj so veseli, da ti bodo lahko kaj prodali. Tu pa tega ni.”
405 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Barbara Tanze je rojena v Nemčiji nemško-švicarskemu paru, poročena je z Italijanom, že 12 let pa živi v okolici Cerknice
Barbara Camille Tanze je rojena v Münchnu nemško-švicarskemu paru. Poročena je z Italijanom, ki je hkrati slovenski zamejec. Dokler ni prišla v Slovenijo je živela v Nemčiji, Švici ter ZDA. Pestra mešanica in zato ni nič čudnega, da pravi, da se počuti predvsem Evropejko. Diplomirala je iz solo petja ter pevske pedagogike. Dolgo je nastopala kot operna in koncertna pevka ter igralka, že nekaj let pa se ukvarja predvsem s poučevanjem – tako petja, kot dikcije in pravilnega dihanja. Z družino živi v bližini Cerknice, kamor se je preselila naključno.
Evropa oz. neke vrste nevtralna lokacija med njej bližnjima Nemčijo in Švico ter moževo domovino Italijo je bila destinacija, ki sta jo želela poiskati, ko sta iskala lokacijo za svojo poroko. Tako sta tudi prišla do Slovenije:
“Želela sva, da vsi potujejo. Imava star atlas Slovenije iz leta 1980. Odprla sva ga na naključni strani, na slepo položila prst in potem sva se poročila v Škoflji Loki.”
Ob prvem obisku Slovenije jo je očarala predvsem narava. Zato sta se z možem odločila, da si pri nas osnujeta dom. Barbara pravi, da se je slovensko pričela učiti že pred selitvijo, koreniteje pa potem, ko se je preselila. Zelo rada govori zborno, zato jo včasih narečje, ki ga govorijo domačini v bližini Cerknice, kjer živi z družino, kar malo preseneti: “Sem včasih, ko sem jih poslušala, stala tam z odprtimi usti. Sploh če sem slišala besede, kot sta “vojgen” ali “želejzu. Imajo pa tudi kar precej besed iz nemščine.” In prav s pomočjo maternega jezika je rešila tudi kakšno zagato:
“Ko smo obnavljali hišo in imeli delavce v hiši, je bil pri nas tudi parketarja. Poskušal mi je dopovedati, da potrebuje čopič. A jaz te besede takrat nisem poznala. Zato mi je poskusil pokazati z rokami, da je to nekaj dolgega in da gre spodaj tako narazen. Mislila sem, da je to tisto, kar potrebuješ za stranišče (guma za odmaševanje oz. vakum guma). In sem šla iskat in sem bila cela ponosna, da razumem, kaj želi od mene. Pa me je nato samo gledal in rekel: “Jaz rabim pinsel!” In jaz sem bila potem tako – pa zakaj nisi prej tega povedal v nemščini?!”
Barbari je v Sloveniji poleg narave zelo všeč tudi umirjeno okolje, občutek varnosti, to, da lahko včasih hišo pustiš tudi odprto. Ima zelo prijazne sosede, ki jim že od začetka tu in tam kot darilo na dom prinesejo hrano, ki so jo pridelali. Pravi, da so slovenski vrtci organizirani veliko bolje kot v Nemčiji ali Švici. Izboljšala bi se lahko le slovenska komunikacija, poudarja: “Ljudje nimajo odprete komunikacije, ni radovednosti. Iz Švice in še posebej Francije sem navajena tudi bolj formalnih odnosov. Vsi se pozdravljajo z gospod ali gospa. Prav tako se tam v trgovini vedno nasmehnejo in prijazno pozdravijo, ko prideš, saj so veseli, da ti bodo lahko kaj prodali. Tu pa tega ni.”
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Cristina Gabriela Pinto Droga Mazovec prihaja iz drugega največjega portugalskega mesta Porta in v Sloveniji živi od leta 2001. Je predsednica Društva slovensko-portugalskega prijateljstva, ki združuje okoli 40 Portugalcev. Kot pravi, se, zaradi majhnega števila Portugalcev, ki bivajo pri nas, vsi poznajo med seboj. Največ jih živi v Ljubljani, nekaj še v Mariboru in Ajdovščini, večina pa je v Slovenijo prišla oziroma tu ostala zaradi ljubezni. Ljubezen je nekoliko vplivala tudi na Gabrielino odločitev o selitvi v Slovenijo, a veliko pomembnejšo vlogo je imelo izobraževanje. Več boste izvedeli v naslednjih minutah v rubriki Drugi pogled, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
Čeprav njegov priimek pomeni: tisti, ki se bori z levi, tokratni gost oddaje Drugi pogled ne prihaja iz države, kjer v naravi živijo levi. Prihaja iz dežele, kjer je glavna nevarnost človek – in njegovo orožje. Iz Sirije. 22-letni Rami Subaie je Sirec, a ima dvojno državljanstvo – tudi slovenskega. Dobil ga je zaradi očeta. Ta se je na študij odpravil v Italijo, a pristal v na fakulteti za farmacijo v Zagrebu. Tam je spoznal Ramijevo mamo, ki je iz Bosne na Hrvaško prišla delat. Skupaj sta se nato preselila v Rogaško Slatino. Po več letih dela je lahko zaprosil za takrat jugoslovansko državljanstvo, po odcepitvi pa avtomatično, ker je živel v Sloveniji, dobil slovensko. Tudi Rami ima tako dvojno državljanstvo. Da je, ko je bil star 17 let in je moral zapustiti Sirijo, prišel v Slovenijo, torej ni naključje.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Njeno ime v kirgiščini pomeni mesečev cvet, njen priimek brez rusificirane končnice pa v muslimanskem svetu modrec. Aigul Hakimova torej prihaja iz Kirgizije, v Sloveniji živi 15 let, dela v turizmu, je mati, ki s svojim otrokom govori slovensko, in aktivistka, občutljiva na nepravičnosti v družbi. V zadnjem času v javnosti nastopa kot predstavnica Socialnega centra Rog in uporabnica Tovarne Rog, v Drugem pogledu pa smo jo spoznali v nekoliko drugačni luči.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
“Fajn se je smejati drugemu, to je priljubljena rekreacija.” To je odgovor stand-up komika Perice Jerkovića na vprašanje, zakaj se Slovenci radi smejimo vicem o Bosancih. Eden največjih poznavalcev stand-up komedije v Sloveniji, ki na tem področju deluje že 13 let, se je namreč iz Bosne v Slovenijo preselil v času vojne. V Koper je prišel z družino, a brez vsega – brez denarja, materialnih dobrin, dokumentov, brez poznanstev. Kako je biti begunec?
V tokratnem Drugem pogledu predstavljamo Liorja Kochavyja - Izraelca, ki je zaslužen za Odprto kuhno. Več o ideji za petkovo kulinarično tržnico, ki je pred 3 leti svoje mesto našla na ljubljanskem Pogačarjevem trgu, se od tam razširila še v Celje in Koper, 25. maja pa se bo premierno predstavila v Novi Gorici, v naslednjih minutah, ko boste med drugim izvedeli tudi, kakšne so razlike med Slovenci in Izraelci ter kakšno paniko lahko povzroči avgustovsko neurje. Prispevek je pripravila Andreja Gradišar, prevode je prebral Jure Franko.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Ali veste, kje so Komori? Naj vas že kar takoj malo usmerimo: južna polobla, vzhodno od Afrike, blizu Madagaskarja … Tam, v Indijskem oceanu, leži otočje in ena izmed najmajših, a tudi najgosteje naseljenih državic na svetu. Ima 800 tisoč prebivalcev, skoraj polovica jih je mlajših od 15 let. S Komorov prihaja Djonas Ahmed Abdillah (na fotografiji na desni), ki že 6 let živi v Sloveniji. Razlog: ljubezen in družina.
Neveljaven email naslov