Irina Ionitoiu prihaja iz Romunije, v Sloveniji, točneje v Zagorju ob Savi, zdaj živi že skoraj štiri leta. V prostem času rada bere, pogleda dober film, preživlja čas s fantom in se druži s prijatelji. Rada tudi telovadi in kuha, predvsem zdravo hrano. O največjih spremembah, ki jih je doživela ob selitvi, in največjih razlikah, ki jih vidi med Slovenijo in Romunijo, se je z njo pogovarjala Tadeja Bizilj.

Irina Ionitoiu iz Bukarešte o presenečenjih in izzivih ob selitvi v Zagorje ob Savi

Irina Ionitoiu prihaja iz Romunije, v Sloveniji, točneje v Zagorju ob Savi, zdaj živi že skoraj štiri leta. Selitev iz dvomilijonskega mesta v manjši kraj s približno sedem tisoč prebivalci je prinesla marsikatero presenečenje in marsikateri nov izziv. Čeprav zase pravi, da je sicer mestno dekle, pa ji zdaj življenje v manjšem mestu povsem ustreza.

V Bukarešti vsi samo hitijo – drug mimo drugega, na podzemno, z nje, brez pozdrava, tukaj pa so vsi bolj mirni – na ulicah se ti ljudje nasmehnejo, pozdravijo te iz avta in pomahajo, povprašajo, kako si – to se mi zdi res neverjetno lepo, kaj takega se mi doma ni nikoli zgodilo. Zdaj lahko rečem, da živim z naravo – blizu gozdov, travnikov, rada grem do reke, bližnjega jezera. Doma sem pogosteje hodila v bare, restavracije, gledališče, zdaj pa se dosti raje sprehajam po domačem kraju in okolici – lepo je!

Ko spozna nove ljudi v Sloveniji, Irina pove, da večina bolj malo pozna njeno državo in bolj malo ve o njenem rojstnem mestu. Po navadi mislijo, da tam vlada revščina, malokdo sploh ve, da je Romunija v Evropski uniji, spomnijo se na Transilvanijo, gradove in grofa Drakulo. Nove stvari, novi izzivi, presenečenja – vse to pa je tudi njo pričakalo ob selitvi – a ni bilo vse le lepo in pozitivno.

Službo sem iskala res zelo, zelo dolgo časa – to je bila na začetku največja ovira. Ko sem jo končno našla, pa se je vse postavilo na svoje mesto – plačilo najemnine ni bilo več težava, s službo so prišla nova poznanstva, ki so prerasla v prijateljstva, tudi sama sem bila dosti bolj zadovoljna in srečna. A vseeno – ostala je – in še vedno ostaja – druga največja ovira. Jezik. V šoli sem se učila več tujih jezikov, in to mi nikoli ni predstavljalo težav. Slovenščina pa je res težka, nisem si predstavljala, da bo tako težko. Izgovarjava mi povzroča največ preglavic in pa pravilen vrstni red besed v stavkih. Najtežja beseda zame je čmrlj – drugih težkih besed se ne spomnim, saj zame zvenijo tako, kot bi jih izgovarjali vesoljci.

Tudi nekatere slovenske navade so našo sogovornico presenetile.

Pri nas v Romuniji ni ravno v navadi, da si ob obisku sezujemo čevlje – to tukaj še vedno včasih kar malo pozabim, pa se mi zdi, da je pri vas precej pomembno, dobim kar kakšen grd pogled, zato se potem hitro sezujem. Mi je pa zato zelo všeč vaš običaj pitja kave. Vzamete si čas za kavo – s prijatelji, sodelavci ali pa si jo privoščite tudi sami in uživate v njej. Opazila sem, da se Slovenci veliko smejite, po navadi ste vedno dobre volje, je pa res, da radi tudi opravljate – moji sosedi vedno vedo vse o meni – kdaj grem ven, kdaj pridem domov, kako sem oblečena, s kom grem kam … To me je najprej zmotilo, zdaj pa se mi zdi zabavno. Moram pohvaliti tudi vašo vljudnost – vedno pozdravite, ponudite roko ob prihodu ali odhodu, nasmeh – to zelo cenim, pri nas doma tega zagotovo manjka.

Irino so v Sloveniji že obiskali tudi njeni sorodniki. Peljala jih je v Bohinj, na Bled, jim razkazala Ljubljano, njenim staršem je bil najbolj všeč obisk Škofje Loke, navdušeni so bili na lepoto in čistočo naše države. V prihodnjih mesecih spet načrtujejo skupno srečanje – združili bodo prijetno s koristnim, se srečali nekje na pol poti, najverjetneje kar v Milanu, in konec leta preživeli v družinskem krogu.