Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Portoriko je med drugim znan po rumu, tam imajo eno največjih destilerij na svetu, pa po tem, da prebivalci ne plačujejo dohodnine. Državo sestavlja en velik in več manjših otokov, 60 % površja države prekrivajo gore, eden bolj popularnih športov je boj petelinov. Otok je leta 1493 odkril Krištof Kolumb, ki ga je po Janezu Krstniku poimenoval San Juan Bautista. San Juan se danes imenuje prestolica, domačini pa so državo poimenovali Puerto Rico, kar v španščini pomeni bogato pristanišče. Od tam prihaja zdaj Ljubljančanka Shakira Guani Quinones Lebron. Z njo se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Portoričanka Shakira Quiñones je v Slovenijo leta 2014 prišla na doktorski študij biologije
Shakira Quiñones prihaja iz portoriškega glavnega mesta San Juan. Tam je živela do 24. leta, nato se je preselila v ZDA, v Vermont, še leto in pol pozneje pa v Slovenijo. K nam je prišla na doktorski študij biologije. Na Biološkem inštitutu Jovana Hadžija raziskuje pajke.
Če primerja slovenski in portoriški karakter, lahko oceni, da so njeni rojaki bolj topli, bližje drug drugemu. Smo si pa Slovenci bliže, kar se solate tiče:
“Ena od stvari, ki mi je bila na začetku res čudna, je to, da si delite solato. Je pa tu še nekaj, kar mi gre res na živce. To, da ljudje ne stojijo v vrsti, ko na primer čakajo na avtobus. Res mi ni všeč, da čakam, nato pa se v zadnjem trenutku nekdo postavi pred tebe.”
Shakira pravi, da je v Sloveniji z veseljem posvojila navado sezuvanje čevljev in obuvanja copata v stanovanju. Manj udobno se počuti, če je potrebno spregovoriti v slovenščini. Slovensko se uči, tudi razume – vsaj risanke, ki jih gleda njen sin – težje ji je spregovoriti.
“Še vedno me je sram. Lahko pa zapojem pesmi NK Maribor. Moj mož je njihov navijač in pesmi poje najinemu sinu. Hitro sem se jih naučila tudi jaz.”
Iz domovine pogreša več človeške topline ter rum, ki je po okusu bolj podoben viskiju. “Če bi lahko, bi v Slovenijo prinesla še vreme in peščene plaže, a to na žalost ne gre,” pove in meddržavno izmenjavo nadaljuje v obratni smeri:
“V Portoriko bi poslala slovenski socialni in zdravstveni sistem, naš je namreč zelo kapitalističen. V Sloveniji ni razlik v družbi oz. so veliko manjše kot v Portoriku. Rada bi videla, da bi bila tamkajšnja družba bolj enakopravna in pravična. Prav bi jim prišel tudi boljši javni prevoz. In pa še to, da ljudje v stanovanju ne bi več nosili čevljev.”
399 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Portoriko je med drugim znan po rumu, tam imajo eno največjih destilerij na svetu, pa po tem, da prebivalci ne plačujejo dohodnine. Državo sestavlja en velik in več manjših otokov, 60 % površja države prekrivajo gore, eden bolj popularnih športov je boj petelinov. Otok je leta 1493 odkril Krištof Kolumb, ki ga je po Janezu Krstniku poimenoval San Juan Bautista. San Juan se danes imenuje prestolica, domačini pa so državo poimenovali Puerto Rico, kar v španščini pomeni bogato pristanišče. Od tam prihaja zdaj Ljubljančanka Shakira Guani Quinones Lebron. Z njo se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Portoričanka Shakira Quiñones je v Slovenijo leta 2014 prišla na doktorski študij biologije
Shakira Quiñones prihaja iz portoriškega glavnega mesta San Juan. Tam je živela do 24. leta, nato se je preselila v ZDA, v Vermont, še leto in pol pozneje pa v Slovenijo. K nam je prišla na doktorski študij biologije. Na Biološkem inštitutu Jovana Hadžija raziskuje pajke.
Če primerja slovenski in portoriški karakter, lahko oceni, da so njeni rojaki bolj topli, bližje drug drugemu. Smo si pa Slovenci bliže, kar se solate tiče:
“Ena od stvari, ki mi je bila na začetku res čudna, je to, da si delite solato. Je pa tu še nekaj, kar mi gre res na živce. To, da ljudje ne stojijo v vrsti, ko na primer čakajo na avtobus. Res mi ni všeč, da čakam, nato pa se v zadnjem trenutku nekdo postavi pred tebe.”
Shakira pravi, da je v Sloveniji z veseljem posvojila navado sezuvanje čevljev in obuvanja copata v stanovanju. Manj udobno se počuti, če je potrebno spregovoriti v slovenščini. Slovensko se uči, tudi razume – vsaj risanke, ki jih gleda njen sin – težje ji je spregovoriti.
“Še vedno me je sram. Lahko pa zapojem pesmi NK Maribor. Moj mož je njihov navijač in pesmi poje najinemu sinu. Hitro sem se jih naučila tudi jaz.”
Iz domovine pogreša več človeške topline ter rum, ki je po okusu bolj podoben viskiju. “Če bi lahko, bi v Slovenijo prinesla še vreme in peščene plaže, a to na žalost ne gre,” pove in meddržavno izmenjavo nadaljuje v obratni smeri:
“V Portoriko bi poslala slovenski socialni in zdravstveni sistem, naš je namreč zelo kapitalističen. V Sloveniji ni razlik v družbi oz. so veliko manjše kot v Portoriku. Rada bi videla, da bi bila tamkajšnja družba bolj enakopravna in pravična. Prav bi jim prišel tudi boljši javni prevoz. In pa še to, da ljudje v stanovanju ne bi več nosili čevljev.”
Ko ti nekdo v matični državi reče: »Joj, to je pa tako slovensko,« potem veš, da je privajanje na novo državo uspešno. Ta stavek je od sorodnikov slišal tudi Ernesto Gainza. Odkar živi v Sloveniji, namreč s seboj na potovanje vedno vzame copate, te nosi tudi v stanovanju v Venezueli, ko obišče družino. Trikratni Guinnessov rekorder je lani na Kaninu prvič v življenju pri 40 letih obul smuči, v Bovcu pa prvič začutil željo, da bi se ustalil in poiskal parcelo za hiško. Verjetno je za ekstremnega športnika, kaskaderja in poklicnega padalca to adrenalinsko središče ob Soči res kraj, kjer mu nikoli ni dolgčas.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Anika Dziewior Pavlin ne mara, če kdo reče, da sta poljščina in slovenščina podobna jezika ter da je zato učenje lažje
Bea Tomšič Amon se je slovenskima staršema rodila v argentinski prestolnici Buenos Aires. V več milijonskem mestu je preživela otroštvo in mladost, prvo potovanje v Slovenijo pa je bilo darilo staršev ob zaključku študija arhitekture. Zaradi želje po študiju na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani je tukaj ostala. V Sloveniji živi že 30 let z vmesno štiriletno prekinitvijo.
K nam je prišel iz večini Slovencev precej nepoznane države z nenavadnim jezikom in posebno pisavo. Kljub temu, da živi na podeželju, kjer so tujci bolj izjema kot pravilo, Gruzijec Tamazi Nozadze vedno poudari, kako lepo so ga sprejeli domačini. Tu se on in njegova družina počutijo odlično, v resnici ima le en velik problem, kot pravi sam - zaradi prijaznih ljudi in številnih novih prijateljev mu vedno primanjkuje časa. Se pa čas marsikomu ustavi v njegovi gruzijski restavraciji na obrobju Ljubljane, kjer ga je obiskala Andreja Čokl.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Ime mesta Aarburg v kantonu Aargau v osrčju Švice vam verjetno ne pove prav veliko. Veliko bližje so nam Habsburžani, ena najstarejših in največjih vladarskih dinastij v Evropi, ki je velik pečat pustila tudi na naših tleh. In če niste vedeli Habsburžani izvirajo prav iz tega švicarskega kantona, iz mesta Aarburg, ki je od precej večjega Basla oddaljen 40 kilometrov, pa prihaja tudi Esther Kompare. Dolgo časa je bila vpeta v svet bančništva, pozneje je delala na matičnem uradu, po upokojitvi pa je Švico zamenjala za Slovenijo. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da je za njeno selitev kriva ljubezen. Življenje v Sloveniji označuje z besedico »luksuz«, hkrati pa je v naši državi prepoznala številne neizkoriščene možnosti, prepričana je, da bi politiki morali narediti precej več, da se nam ne bi dogajal »beg možganov«. Kakšne so možnosti, da Slovenija nekoč postane druga Švica?
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Tetyana Makara iz mesta Stryi v okolici Lvova v Ukrajini je v Slovenijo prišla pred 11 leti. Poročila se je namreč s Slovencem, ki pa ga je spoznala v svoji domovini, med njegovim obiskom te nekdanje sovjetske republike. Kot je povedala kolegici Andreji Čokl, je Slovenijo brez večjih težav sprejela kot svojo novo domovino. Kadar se v njej vendarle prebudi domotožje, pa si pomaga z ukrajinsko hrano in pogovorom z ostalimi priseljenci iz držav nekdanje Sovjetske zveze. Teh v Sloveniji ni malo in radi se ustavijo v ruski trgovinici sredi Ljubljane, kjer Tetyana prodaja rusko hrano in druge izdelke iz Rusiji bližnjih dežel.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Slovenščino je poleg v Sloveniji mogoče študirati tudi v naših sosednjih državah, pa recimo v Bolgariji, Franciji, Španiji, Veliki Britaniji, celo na Japonskem in Kitajskem, če naštejemo le nekaj držav. Med njimi je tudi Poljska, kjer jo poučujejo v petih krajih – Varšavi, Gdansku, Katovicah, Krakovu in Lodžu. Iz slednjega prihaja Karolina Pyzik. V Slovenijo jo je prek študijske izmenjave leta 2013 pripeljal prav študij slovenščine, ki ji je Karolina nadela naziv hipster jezika. Kot pojasnjuje je za njeno odločitev za študij “sokriv” oče.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Iz Francije že več tednov poročajo o protestih zaradi visokih cen goriva in življenjskih potrebščin, a to po besedah našega tokratnega sogovonika v Drugem pogledu ni nič nenavadno. Francoz Simon Herem v Sloveniji živi že 12 let, sem pa ga je, kot večino naših sogovornikov, pripeljala ljubezen.
Neveljaven email naslov