Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Spoštovani, številni moji sogovorniki krivijo za zlo Boga in mislijo, da jih bo moral, če res obstaja, prositi za odpuščanje, ker bi se moral svojega početja sramovati, medtem ko so preostali prepričani, da je dobri Oče krščansko ime za Boga. Nekateri trpljenje zanikajo in se bojujejo proti njemu, drugi pa ga proslavljajo in iz njega delajo ideologijo. Karl Gustav Jung (1875-1961), švicarski psihiater in psihoanalitik, je trdil, da je trpin Jezus zanj stvarnejši od Bude, ki je trpljenje zavračal in zato prenehal biti res človeški. Za Junga je trpljenje humus našega zorenja in počlovečenja. Zato je imel v svoji delovni sobi ob sebi Kristusov križ. Zapisal je, da trpljenje nadvladamo le tako, da ga sprejmemo, prenašamo in preživimo. Kajti kdor pred trpljenjem beži, išče nadomestke zanj.
Včasih pomislim, da je morda moje razmišljanje glede zla in Boga za koga kamen spotike. Odgovor na take obtožbe mi je dal portugalski pisatelj, nobelovec José Saramago (1922-2010), ko je na očitek, da njegova predrzna mojstrovina Evangelij po Jezusu Kristusu kristjane žali, izjavil: »Moja knjiga kristjanov ne bo užalila, ker tako in tako ne berejo Biblije.« Povedal je resnico. Zapisal je tudi, da je Jezus na križu glede ljudi rekel: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Nato je stavek glede Jezusa posodobil takole: »Ljudje, odpustite mu, saj ne vé, kaj dela.« Priznam, da je težko sprejeti krščanskega Odrešenika, ki nemočen umira na križu, za svojega odrešenika. Briljantni nemški teolog Walter Kasper (1933) je zapisal, da božje samozatajevanje, njegova slabotnost in trpljenje niso izraz primanjkljaja kot pri omejenih bitjih, saj je Bog neomejen. In da ne gre za nujnost usode. Ko Bog trpi, trpi na božanski način in je njegovo trpljenje izraz svobode, za preostala bitja pa to ne velja. Boga trpljenje ne doleti, tako kot doleti nas, ampak Bog v svobodi dovoli, da ga trpljenje zadene. On ne trpí kot stvarstvo, ki trpi iz pomanjkljivosti svoje bíti, ampak trpí iz ljubezni in samo zaradi svoje ljubezni, ki je čezmernost njegove bíti. Ker je Bog vsemogočnost ljubezni, si lahko dovoli nemoč ljubezni in vstopi v trpljenje in smrt, ne da bi v tem propadel. Bog na križu dokazuje, da je svoboden v ljubezni in hkrati svoboda v ljubezni. Zato lahko samo on s trpini sotrpi.
3709 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Spoštovani, številni moji sogovorniki krivijo za zlo Boga in mislijo, da jih bo moral, če res obstaja, prositi za odpuščanje, ker bi se moral svojega početja sramovati, medtem ko so preostali prepričani, da je dobri Oče krščansko ime za Boga. Nekateri trpljenje zanikajo in se bojujejo proti njemu, drugi pa ga proslavljajo in iz njega delajo ideologijo. Karl Gustav Jung (1875-1961), švicarski psihiater in psihoanalitik, je trdil, da je trpin Jezus zanj stvarnejši od Bude, ki je trpljenje zavračal in zato prenehal biti res človeški. Za Junga je trpljenje humus našega zorenja in počlovečenja. Zato je imel v svoji delovni sobi ob sebi Kristusov križ. Zapisal je, da trpljenje nadvladamo le tako, da ga sprejmemo, prenašamo in preživimo. Kajti kdor pred trpljenjem beži, išče nadomestke zanj.
Včasih pomislim, da je morda moje razmišljanje glede zla in Boga za koga kamen spotike. Odgovor na take obtožbe mi je dal portugalski pisatelj, nobelovec José Saramago (1922-2010), ko je na očitek, da njegova predrzna mojstrovina Evangelij po Jezusu Kristusu kristjane žali, izjavil: »Moja knjiga kristjanov ne bo užalila, ker tako in tako ne berejo Biblije.« Povedal je resnico. Zapisal je tudi, da je Jezus na križu glede ljudi rekel: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Nato je stavek glede Jezusa posodobil takole: »Ljudje, odpustite mu, saj ne vé, kaj dela.« Priznam, da je težko sprejeti krščanskega Odrešenika, ki nemočen umira na križu, za svojega odrešenika. Briljantni nemški teolog Walter Kasper (1933) je zapisal, da božje samozatajevanje, njegova slabotnost in trpljenje niso izraz primanjkljaja kot pri omejenih bitjih, saj je Bog neomejen. In da ne gre za nujnost usode. Ko Bog trpi, trpi na božanski način in je njegovo trpljenje izraz svobode, za preostala bitja pa to ne velja. Boga trpljenje ne doleti, tako kot doleti nas, ampak Bog v svobodi dovoli, da ga trpljenje zadene. On ne trpí kot stvarstvo, ki trpi iz pomanjkljivosti svoje bíti, ampak trpí iz ljubezni in samo zaradi svoje ljubezni, ki je čezmernost njegove bíti. Ker je Bog vsemogočnost ljubezni, si lahko dovoli nemoč ljubezni in vstopi v trpljenje in smrt, ne da bi v tem propadel. Bog na križu dokazuje, da je svoboden v ljubezni in hkrati svoboda v ljubezni. Zato lahko samo on s trpini sotrpi.
Marko Uršič O nujnosti in naključju: Most Svetega kralja Ludovika Prirejeni odlomek iz knjige Daljna bližina neba (Štirje časi – Jesen) Ste brali roman ameriškega pisatelja Thorntona Wilderja z naslovom Most Svetega kralja Ludovika? Če ga niste, ga vsekakor morate kdaj prebrati. – Staro inkovsko ljudstvo je spletlo že pred špansko osvojitvijo Peruja most iz lian čez hudourniško sotesko na poti med Limo in Cuzcom, ki so ga osvajalci imenovali »Most Svetega kralja Ludovika«. Ta slavni most se je nekega lepega poletnega dne leta 1714 utrgal in v brezno je strmoglavilo pet popotnikov, ki so ravno takrat hodili čezenj: priletna markiza in njena mlada služabnica, eden izmed mladeničev-dvojčkov, starec in deček. Dogodek je močno pretresel prebivalce Lime, saj so živeli v prepričanju, da je ta most kljub svoji krhkosti ena izmed tistih stvari, ki bodo trajale večno. Nesrečo pa je z lastnimi očmi videl mali frančiškanski brat Juniper, ki se je že vrsto let ukvarjal z vprašanjem, kako bi svojim indijanskim spreobrnjencem povsem eksaktno dokazal božjo previdnost, kajti sam je bil trdno prepričan, da živimo in umiramo po vélikem božjem Načrtu. Že nekoč prej je Juniper poskušal matematično dokazati božji Načrt, in sicer tako, da je tistega leta, ko je kuga v njegovi mali fari pobrala polovico od tridesetih duš, izdelal statistično tabelo, v kateri je svoje farane ocenjeval glede na dobroto, pobožnost in koristnost – toda rezultat je bil porazen, saj je odkril, da so bili umrli petkrat bolj vredni rešitve od preživelih, zato je raztrgal svoje zapiske in jih vrgel v ocean. A kljub temu neuspehu se mu ni zamajalo prepričanje o božji previdnosti. In zdaj, ko se je zrušil most San Luis Rey, se mu je ponudila najboljša, tako rekoč »laboratorijska« priložnost, da dokaže božji Namen, kajti nesreča je bila, kot je mislil, »čisto božje dejanje«, povsem neodvisno od človeške volje in drugih tosvetnih dejavnikov. Zato je brat Juniper začel zbirati podatke o petih ponesrečencih, hodil je od vrat do vrat in naposled napisal debelo knjigo, ki naj bi dokazovala pravi pomen in smisel božje volje. Ugotovil je, da je bila vsem petim usojencem skupna, namreč vsakemu posebej, neka velika, nepotešena in na tem svetu tudi nepotešljiva ljubezen – in da so takrat, dan preden se je pod njimi utrgal most San Luis Rey, prišli do neke pomembne življenjske točke, ko so spoznali, da po starem ne morejo več naprej, in so vsak zase, pri sebi sklenili, da bodo začeli znova, da bodo zaživeli drugače, boljše, svobodneje ... Ob koncu romana Most svetega kralja Ludovika avtor Thornton Wilder pravi, da ne brat Juniper ne on sam, ki sta poskušala razbrati božjo voljo, nista mogla priti usodni skrivnosti do dna. In vendar je ključ k skrivnosti zapisan v zadnjem stavku te globoke in modre knjižice – v besedah: »Tu je dežela živih in tam je dežela mrtvih, in most je ljubezen, edino, kar preživi, edini pomen.«
Starogrški filozof Platon je v svojem spisu Država uporabil eno najbolj čudovitih podob o tem, kako življenje na zemlji prebije večina ljudi in kako bi v resnici morali živeti. Pravi, da smo ljudje največkrat podobni sužnjem, ki so priklenjeni v jami. Zrejo lahko le sence predmetov, ki jih ogenj meče na steno, ali pa lahko vidijo konkretne predmete, ki jih je izdelal človek, le v nejasni, mračni, umetni luči. Če take ljudi osvobodimo in popeljemo na pravo, resnično, torej na sončno svetlobo, bodo najprej povsem zaslepljeni od nje. Počasi pa bodo začeli zreti prve obrise resničnih predmetov in končno uzrli njihovo idealno podobo. Ta je neodvisna od razlag, zamisli ali izvedbe slehernega posameznika, je tista samostojno bivajoča ideja, po kateri človek neki konkretni predmet ustvari. S svojo podobo je hotel mislec povedati, kako globoko smo ljudje pogreznjeni v svet konkretnih, tuzemskih stvari, za katere mislimo, da so končni cilj vsega našega prebivanja. Ne spoznamo, da smo pravzaprav njihovi sužnji in da prave resnice sploh ne vidimo. Prava resnica je nekaj božanskega in jo lahko najdemo samo onstran sten človeškega sveta. Ne določa je človek, temveč je od njega povsem neodvisna. Sporočilo, ki s pomočjo Platona sega vse od starih Grkov v naš čas, je, da se moramo obrniti proč od prividne, umetne svetlobe, v kateri se nam kot smisel našega življenja kaže nepomemben človeški stvarni svet. Samo tako bomo lahko dejansko dosegli svoje temeljno človeško bistvo. To pa je: biti človek. Samo z obratom k luči pravice resnice bomo uzrli idejo dobrega. Samo ta naredi človeka človečnega. Je najvišji cilj, h kateremu moramo težiti z vsem našim bitjem in ki mora na vsakem koraku prežemati naš način mišljenja in delovanja.
Resnična je beseda Božjega preroka s katero nam oznanja svetli praznik Jezusovega Vstajenja, praznik krščanske radosti in duhovnega veselja. Če med kristjani sploh še obstaja dan radosti in veselja naj bo to dan Jezusovega Vstajenja , dan v katerem proslavljamo novo življenje, večnost ter radost po novi podobi naše duše, očiščenju našega duhovnega telesa. Zahvaljujoč Svetemu Božjemu preroku Jezusu ter Očetovi volji, da nam pošlje svojega Sina ki je premagal smrt ter nam daroval večno življenje lahko danes kristjani proslavljamo zmago in skupno človeško vstajenje. Vsi dnevi od začetka sveta pa do današnjega dne in do konca dobijo svojo pomen in pravi pomen. Cerkev današnji praznik imenuje »Praznik nad prazniki«. Resnica Vstajenja pa močno odmeva tudi v današnji družbi, prepolni trpljenja in stradanja v času ko se redko kdo vpraša o smislu ter cilju življenja. Priče smo, da je iz dneva v dan vse več osamljenih ljudi, veliko je praznih domov, domov v katerih otroci ne dobijo starševske ljubezni, veliko je trpljenja med ljudmi, veliko duševno in telesno bolnih. Marsikje tudi veliko terorja, nasilja ter nemira med ljudmi. Vse to je posledica duhovne nestabilnosti in moralnih padcev; največ tega danes srečamo prav med mladimi. Za človeka ne obstajajo skrivnosti zla in slabega kot nekoč, včasih se nam zdi, da se je zlo toliko zgostilo da ga lahko jasno in preprosto vidimo ter občutimo. Od samega začetka obstoja človeka hrepenimo po miru med ljudmi, po sreči in uspehu v življenju. Po svojih močeh se trudimo delati to kar je prav po vzgledu na Jezusa in svetnikov, ker je le tako mogoče pridobiti večno življenje. Bratje in sestre, naši duhovni bratje, veselimo se Jezusa, ki je danes Vstal in vsem daroval večno življenje, premagal smrt ter v naše duše vlil mir in radost. Z lepimi mislimi in željami Vas vse lepo pozdravljam z Pravoslavnim krščanskim pozdravom.
Pravoslavni kristjani, ki uporabljajo julijanski koledar se pripravljajo na veliko noč, ki je praznik veselja upanja in tudi hvaležnosti. Kot pravi dramska igralka Milada Kalezič, je nasploh za človeka pomembno, da zna v življenju izraziti hvaležnost.
Velik del pravoslavnih kristjanov, ki uporabljajo julijanski koledar, danes obeležuje veliki petek. V tokratni Duhovni misli bomo slišali modrosti pravoslavnih očetov o tem kako nevarno je, če obsojamo drugega človeka.
Konec prejšnjega stoletja so se začele širiti različne sociološke znanosti. Ena od njih je bilo preučevanje inteligence. Dobili smo inteligenčni kvocient, čustveno inteligenco, sociološko inteligenco, in še in še. Zdi se mi pa, da smo na eno vrsto inteligence pozabili. Pozabili smo na INTELIGENCO SOČUTJA. Inteligenca sočutja ni posebej preučevana, ne prinaša posebne ugodnosti, niti se iz nje ne dela doktorat. Inteligenca sočutja je vzgib srca, kot je nekoč davno lisica rekla malemu princu: Bitno je očem nevidno, samo se s srcem dobro vidi. Inteligenco sočutja se učim v hiši Ljubhospica, ob umirajočih ljudeh. Vsak umirajoči končuje svojo, enkratno življenjsko pot, in vsak na drugačen način. Ne moreš biti spremljevalec umirajočih, če v sebi ne odkriješ sposobnosti inteligence sočutja. Ne tistega krivega pojma sočutja, ko mislimo, da je to jokanje, pomilovanje. Inteligenca sočutja pomeni modrost, ki nas nauči, kako držati odprto srce v situaciji, ko ne moreš ničesar več narediti. Inteligenca sočutja nas nauči, da je ena najtežjih, a najbolj blagodejnih stvari na svetu prisotnost, samo gola, uboga prisotnost, ko ne govoriš, ko ne deluješ, ko si lahko tam, ob človeku, ki odhaja s tega sveta in vztrajaš vse do konca. Ne zapustiš ga, pa naj se obnaša tako ali drugače, naj se zgodi karkoli. Z njim greš vse do tistih vrat, ki jih samo on sam odpre. Tam si tudi, ko odide, ko ostane le tišina in mir. Inteligenca sočutja nas uči, da so ob koncu življenja najvažnejše stvari tiste, ki edine imajo pravo, neminljivo vrednost. Ob umirajočih doživiš, da nobeden, prav nobeden, ne išče materialnih dobrin, vsak pa na takšen ali drugačen način želi urediti svoje odnose z najbližjimi ljudmi, a tudi z onimi, ki jim je ostal nekaj dolžan – najbolj pogosto odpuščanja. Doživiš, kako pomembno je urediti odnose do svojih dragih, do sveta okrog sebe in do Boga, v katerega veruješ ali pa ne. Vidiš, da ljudje najbolj obžalujejo tisto, kar si zaradi tega ali onega, niso upali narediti. In vidiš, da je najvažnejša stvar v življenju – ljubezen. Ni fakultete, ki bi nas naučila inteligence sočutja. Za njo je potrebno imeti pogum in prestopiti svoje ozke poglede in strahove tako glede življenja kot glede smrti. In se zavedati, da se je boš učil do konca življenja. Je pa to veda, ki raste iz srca, pogosto tudi iz ran, iz spoznanja minljivosti in umetnosti izpuščanja. Zelo je dragocena, ker ima svoj izvor v Jezusovem srcu, ki je ljubilo brez omejitve. Kdor enkrat najde pristop v inteligenco sočutja, se navadno z njo okuži, da postane del njegovega življenja in odnosov. In blagor vsem, ki v svoji zadnji uri, ali uri trpljenja, srečajo takega človeka!
Kot številni drugi filozofi je tudi Montaigne zelo cenil prijateljstvo in verjel, da je nujna sestavina srečnega življenja. Menil je, da »nobena cena ni previsoka za sladkost dobro izbranega, skladnega tovarištva,« verjel pa je tudi, da so prava prijateljstva nadvse redka. Vse preveč pogosto namreč uporabljamo to besedo za odnose, ki navadno niso »nič drugega kakor poznanstvo in zaupnost, ki smo ju sklenili po naključju ali ob ugodni priložnosti in ki je vzajemna vez med dvema dušama.« V prijateljstvu pa, o katerem govori sam, se dve duši tako popolnoma zlijeta, da ju ni več mogoče ločiti. Čeprav je Montaigna velika večina ljudi razočarala, je v pisatelju in članu bordojske skupščine Étiennu de La Boétiju našel primer takšnega pravega prijatelja. Ko sta se v mestu, na nekem velikem praznovanju in v veliki družbi po naključju prvič srečala, sta bila drug od drugega tako prevzeta, da sta od takrat postala neločljiva. Kar je Étienna delalo drugačnega od vseh drugih znancev, je bilo dejstvo, da Montaignu pred njim ni bilo treba skrivati in olepševati svojega pravega jaza – v njegovi družbi je bil tak, kakršen je bil v resnici, slednji pa ga je kot takega tudi sprejemal. Njuno prijateljstvo je štiri leta kasneje prekinila nenadna Étiennova smrt, ki je Montaigna zelo prizadela. Nikdar več ni našel drugega človeka, s katerim bi oblikoval tako trdno prijateljstvo. Ko je v Esejih primerjal svoje preostalo življenje s temi štirimi leti, se mu je zdelo »vse le dim in nič drugega kakor temna in dolgočasna noč.« Pravi, da je bilo njegovo življenje od dne, ko ga je izgubil, le še nekaj medlega. Nekaj tolažbe je našel v pisanju ter tako lažje prenesel svojo osamljenost, predvsem pa razočaranje nad svetom. Čeprav si je želel, da bi spet našel nekoga, ki bi ga razumel in sprejemal, tega ni doživel. Pač pa se je namesto tega v svojih spisih kazal svoj pravi obraz, z vsemi svojimi napakami in pomanjkljivostmi. Govoril je iskreno in razglabljal o vseh vidikih svojega življenja, tudi o povsem zasebnih podrobnostih, ki so bile pred tem le redkokdaj tema resnega dela. O tem je sam rekel: »Številne stvari, ki jih ne bi bil voljan zaupati nobenemu posamezniku, tu razlagam obči javnosti; in ko bi moj najzvestejši prijatelj želel spoznati moje najskrivnejše misli, bi ga napotil h knjigotržničevi stojnici.«
Vsak dan gremo čez dan v različnih držah, nekaterih se bolj zavedamo, drugih spet manj. Za večino izmed nas je za nami ena tistih, ki smo se jih manj zavedali. Noč smo preležali. Uležemo se kdaj tudi čez dan, ko potrebujemo malo počitka. Predvsem dopustniški čas je za marsikoga tudi sinonim za preležan čas. Ležati pa pomeni tudi predajo oz. prepustitev. Tako se na primer pri duhovniškem posvečenju novomašniki uležejo na tla cerkve in tako pokažejo svojo popolno izročitev Bogu. Nenazadnje se naše življenje prične in konča v ležečem položaju. Ko se rodimo, nas položijo v posteljico in nekoč nas položijo v grob. Vmes pa je ležanje bolj ali manj prepuščeno naši volji. Lahko je namenjeno krepitvi telesa in duha, lahko pa obležimo tudi v lastni nemoči. Tudi v ležanju pa ne uidemo odgovornosti za svoje življenje, čeprav se nam lahko zdi, da je ta drža nekako samoumevna, nekakšen odklop. Ko stopamo v današnji dan, se zavedajmo, da je vsaka drža naša odgovornost. Poglejmo, kaj se je nekega dne zgodilo slavnemu liku iz muslimanskih pripovedi Nasrudinu. Nekega večera je Nasrudin na samotni puščavski cesti v daljavi zagledal skupino jezdecev, ki so se mu hitro približevali. Vklopila se mu je domišljija in že je videl, kako ga neznanci zvežejo in oropajo. Nasrudin se požene v beg, prepleza obzidje bližnjega pokopališča in se uleže v odprto grobnico. Možje, ki so imeli povsem dobre namene, so bili nad njegovim vedenjem presenečeni in ker jih je zanimalo, kaj ga preganja, pohitijo za njim. “Kaj počneš v tem grobu? Videli smo te, da si bežal. Ti lahko kako pomagamo? ” Nesrudin, ki se zave, kaj se dogaja in da ni v nobeni nevarnosti, premeteno odgovori: “Vse je odvisno od tega, kako gledate na vso stvar. Če že morate vedeti, sem jaz tu zaradi vas in vi tu zaradi mene. ” Morda bodo tudi v današnjem dnevu trenutki, ko bi najraje zbežali in nekje obležali, ampak počakajmo in storimo, kar v tistem trenutku zmoremo.
Visoke stolpe modernega sveta sicer občudujemo, vendar nas pri občudovanju te silne moči, vse te pameti in elegance navdaja tesnoba, ko se zavemo: vlada nam Jabolko, ki ga je ugriznil ne-kdo, pravzaprav Nihče, se pravi – vsak izmed nas. Virtualni svetovni splet s svojimi titani, z Googlom, Amazonom, Applom idr., postaja iz dneva v dan močnejši v odnosu do našega »realnega sveta«, sploh pa je v svoji mikavnosti bližji od že skoraj pozabljenega »nebeškega kraljestva«. V sodobnem »razsvetenem«, virtualno-realnem svetu presvetljene sence vseh barv in odtenkov niso več angeli, tako kot so bile nekdaj svetleče postave na gotskih vitrajih, ampak so le še njihovi simulakri, »angelike« in »angeliki«: na televizijskih zaslonih, v telefonskih displejih, na velikih uličnih panójih, vsepovsod. Večina teh sodobnih angelcev nas gleda »iz oči v oči«, »iz obličja v obličje«, kakor da nam hočejo dopovedati, da prav zares živijo, da niso zgolj naši zrcalni odsevi, temveč da so naši »avatarji«, in nas vabijo, naj se jim pridružimo ter z njimi ali skoznje zaživimo še bolje, še bolj uživaško, razsipno in seveda tudi karseda ležerno, brezskrbno, kot najsrečnejši potrošniki tega krasnega novega sveta. Svetovni splet postaja univerzalna senca prav tega našega, istega sveta, širi se kot preplet neštetih virtualnih senc, ki se raztezajo in križajo čez vsa tri kraljestva sodobne božanske komedije, čez moderni pekel, vice in nebesa; obenem pa je ta drugi svet – internet vselej prav tu, »pri roki«, »v mislih«. Toda vsa ta sijajna virtualizacija sveta, od velikanskih jumbotronov do vse bolj pametnih telefonov, prikriva s svojo svetlečo površino mnogo temnejšo realnost: namreč to, da postajamo vse bolj prostovoljni sužnji (ali usužnjeni svobodnjaki) tega neznanskega, tehnološkega & ekonomskega svetovnega imperija, ki se spreminja v kaotičen in razsrediščen vesoljni Labirint, v katerem se je izgubil tudi sam stari Minotaver, ki je zdaj povsod in nikjer, v vsakem in nobenem izmed nas – pa tudi nekdaj rešilna Ariadnina nít nam ne more več kaj dosti pomagati, saj se zdi, da kake zunanjosti sploh ni, da ni izhoda … Toda, ali je resnično tako? Mislim in upam, da vendarle ni povsem tako, kajti kljub tej prevladi virtualne realnosti še vedno in vselej ostaja »zunaj nje« naša notranjost, globina sveta v meni, v zavesti, duši in duhu – in pot nazaj je pot k sebi. Še vedno je najpomembnejše prav to, kar je učil že stari ljubitelj modrosti, filozof Sokrat: Spoznaj samega sebe! Kajti: sam si senca, sam si luč ...
Včasih se zdi, da smo se kar navadili ali postali imuni na vse novice o vojnah, nasilju in vseh grozotah, s katerimi nas vsakodnevno zasipajo mediji. Toda, če si res dovolim in dopustim, da se to vsaj malo dotakne mojega srca, potem ne morem ostati v brezbrižnosti. Pogosto lahko z občutkom nemoči, ne pa z ignoranco, ker gre za boleče stvari, za trpljenje. Dejansko tolikokrat vsepovsod doživljamo razklanost: v svetu, v svojem okolju, v svojem sorodstvu in družini, v naših najbližjih odnosih in celo v nas samih. In vendar si prav nihče tega v resnici ne želi. V to razklanost nas odnese naša najgloblja želja, da bi bili res ljubljeni. Tega nam manjka, potem pa želimo ta občutek ne-ljubljenosti zadovoljiti na različne načine: z doseganjem uspehov in priznanj, z uveljavljanjem svoje moči in vpliva, s kopičenjem materialnih dobrin in bogastva, z obvladovanjem ljudi in še bi lahko naštevali. Toda nič od tega ne more zadovoljiti moje temeljne potrebe po ljubljenosti in pripadnosti. Preprosto zato ne, ker je ljubljenost nekaj povsem drugega kot priljubljenost. Priljubljen sem lahko na primer, ker sem dober glasbenik, igralec ali športnik zvezdnik. Toda priljubljen sem zaradi izdelka, dosežka, uspeha, toda to je še vedno nekaj zunanjega in slednjič ostaja na nivoju priljubljenosti. Biti ljubljen pa pomeni, da me nekdo zares sprejema takšnega, kakršen sem, da sem mu pomemben jaz, ne moj uspeh, dosežek ali imetje, ampak jaz sam, moje bistvo. Ker tega tolikokrat ne dosežemo v svojih najbližjih in najintimnejših odnosih, predvsem pa, ker smo na tem področju vsi tako ali drugače tudi ranjeni, nas znova in znova odnaša v skušnjavo, da bi to zadovoljili preko materialnega, moči ali obvladovanja. To seveda vodi v razklanost. In znajdemo se v začaranem krogu. Edina moč, ki lahko to zaustavi, je zastonjska ljubezen, h kateri nas poziva Jezus: »Ljubite se med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!« Ljubiti pomeni, dati sebe ZA drugega, ne pa IMETI drugega. Ne zelo konkreten način je to počela Mati Terezija in še danes počne misijonar Pedro Opeka. Samo, če dam zastonj, brez preračunljivosti in če si upam iti do konca, le tako lahko kaj spremenim. Ne morem ustaviti vojne in nasilja po svetu, tudi mi ni treba postati Mati Terezija ali Pedro Opeka. Lahko pa začnem prinašati v svojo družino, svoje sorodstvo, svoje okolje ljubezen v zastonjskosti, podarjenosti in slednjič tudi v prizadevanju za mir in spravo. Samo spoznanje, zavest in izkustvo, da me ima Bog rad takšnega, kakršen sem, me lahko vodi tudi k podarjajoči ljubezni do drugega.
Če prebiramo spomine mnogih slovenskih pisateljev, pripovedujejo o tem, kako so jim njihove mame doma veliko brale. Tudi Tone Partljič mi je v nedavnem pogovoru povedal, kako je njegova mama, skromna, kmečka, nešolana ženska, z njim prebirala knjigo za knjigo in se o njih pogovarjala. Stoletja so se otroci vzgajali sprva ob govorjeni besedi v obliki pripovedovanja zgodb, kasneje pa vse bolj ob zapisanih pripovedih. Kako pomembna je bila za stare Grke vzgoja otrok s pomočjo literature oziroma književnih del, priča dejstvo, da je filozof Platon grajal njihova največja pesnika Homerja in Hezioda. Trdil je, da bi morali njune epske pesnitve v njegovi idealni državi prepovedati, ker prikazujeta bogove, kako prešuštvujejo, se lažejo in spopadajo med seboj ter na tak način kvarijo mladino. Zaradi takih stališč je Platon v kasnejši zgodovini obveljal predvsem za sovražnika poezije, prihodnji rodovi pa so zato pozabili na njegovo temeljno sporočilo, da morajo knjige otroke vzgajati in prikazovati vrednote, ki so ključne za njihov razvoj in oblikovanje v odgovorne, poštene državljane. Dandanes pa nismo pozabili samo na omenjeno Platonovo zahtevo, da je treba vzgajati ne zgolj z lepo, ampak hkrati tudi z dobro besedo. V cunamiju digitalnih naprav in igric smo pozabili skorajda že tudi na to, da bi otroci morali poslušati in brati zgodbe ter se iz vživljanja v situacijo drugega junaka učiti družbenih vlog, ki jih bodo kot odrasle osebe morali igrati. Otroci se vzgajajo ob resničnostnih šovih in v virtualnih svetovih, obenem pa od njih pričakujemo, da bodo dobri in pošteni državljani. Paradoks, na katerega nas opozarja že antika. A mi se iz propada atenske države spet ne naučimo ničesar, in to samo zato, ker hočemo biti vsak hip moderni, drugačni, v trendu.
Sanje so kljub napredku današnje nevrologije, psihologije in drugih znanosti – katerih raziskovalni predmet je, posredno ali neposredno, človekova zavest – še vedno velika skrivnost. S skrivnostjo sanj so se že od vekomaj ukvarjali misleci, modreci, mistiki in učenjaki, ki so poskušali razumeti njeno vlogo v človekovem življenju. Kaj so sanje? Manifestacija nezavednega? Govorica onstranstva? Ljudje so v sanjah vselej poskušali – in še vedno poskušajo – prepoznati določene smiselne vzorce in njeno simbolno govorico prevesti v konkretne in za lastno eksistenco relevantne vsebine. Nastale so tako imenovane Knjige sanj. Nekateri so verjeli in verjamejo, da sanje predstavljajo nekakšna videnja iz onstranstva, odprtja nadčutnih svetov. Skratka, ne obstaja človeška kultura, ne da bi sanjam pripisovala določen eksistencialni, psihološki ali metafizični pomen. Tako imajo sanje tudi v islamski tradiciji posebno vrednost. Pomembno vlogo igrajo sanje v sufizmu, islamski mistiki. Toda bolj kot sama vsebina sanj in njena interpretacijska relevantnost, je iz sufijskega vidika pomembna spoznavna razsežnost sanj. Številni sufiji so namreč v sanjah prepoznali podobnost z mističnimi videnji in razodetji. Za razliko od »kaotičnih sanj« pa tako imenovane »resničnostne sanje« (ar-ruʾya as-sāliha) za sufije predstavljajo simbolna sporočila, ki vzniknejo iz primordialne vednosti, skrite v globinah človekove biti. Ker gre pri sanjah navsezadnje za nadčutno zaznavo oz. nekakšno notranje zrenje, so sufiji strukturo sanj primerjali s pojavom, ki so ga označili kot »mistično okušanje skrite resničnosti«. Al-Ghazali v pojavu sanj prepozna celo odsev preroške zavesti, ki temelji na nadčutni in meta-racionalni percepciji. Mistična psihologija Sufizma sanjam torej ne pripisuje zgolj »logosa nezavednega«, kot je to storil Adler nanašajoč se na Jungove analize, temveč »logos višje zavesti«, zavesti, ki jo je v snu nagovorila Transcendenca. Morebitnemu ugovoru, češ da pri sanjah ne gre za resničnost, pa sufiji odgovarjajo, da tudi v stanju budnosti ne gre za resničnost – vsaj za poslednjo, »resnično resničnost« ne. Kajti ultimativno resničnost je za sufije mogoče doživeti zgolj v duhovnih stanjih globoke meditacije in čuječe kontemplacije. A tudi v takšnih trenutkih posameznik poslednjo resničnost zgolj »okusi«. Dokončno jo namreč lahko doživi le v posmrtni razsežnosti, kjer naj bi se prebudil v »jasnino biti«. Ali kakor pravi nek rek preroka Mohameda: »Ljudje spijo, ko umrejo, se zbudijo«.
Dobro jutro! Kako prijetno je dobiti pozitivni odziv na izrečene besede. Na novega leta dan sem v tej radijski rubriki pripovedoval o svoji novoletni zaobljubi: kako bom na eno negativnost pri sebi, pri svojih bližnjih in v situacijah življenja skušal poiskati vsaj pet pozitivnosti. Pred kratkim me je na ulici ustavil nek študent. Začel mi je pripovedovati: »Poslušal sem Duhovno misel – tisto, o zdravilnem razmerju 1:5. Veste eden izmed profesorjev mi je šel strašno na jetra. In če se je le dalo sem besedičil zoper njega. Vedno se ‘najdemo skupaj’ tisti, ki radi ‘glodamo isto kost’ – isto osebo. Tako sem imel za ‘obiranje’ profesorja priročno sošolko, ki prav tako tega profesorja ne prenaša. Vedno ko sva bila skupaj je prišla na vrsto tudi sprostitev z ‘obiranjem’ profesorja. No, in potem sem slišal priporočilo: Vsak dan ozavestimo čim več razlogov zakaj nam je kljub težavam lepo in vredno živeti. 1:5 je čudodelno razmerje za zadovoljstvo in izboljšanje odnosov. – Na eno negativnost je potrebno ozavestiti pri sebi, pri bližnjih in v situacijah življenja 5 razlogov za radost bivanja. In sem pomislil na svojega profesorja. 5 : 1. To pomeni: dokler nisem pri njem ugotovil in z besedami potrdil vsaj pet odličnosti njegove osebnosti ali ravnanj, nimam pravice izreči negativnosti. In sem se odločil da poizkusim ‘recept’. Ko sva prišla zopet skupaj s sošolko s katero sva družno glodala – ne svinjsko rebrco, pač pa profesorja; ko se je v obema prebudila silna notranja potreba, da se nahraniva z obiranjem, sem izrekel prvo pozitivnost na njegov račun. Sošolka je onemela, jaz pa sem nato izrekel še nadaljnje štiri pohvale, kar je sošolko tako zmedlo, da je spremenila temo pogovora. In ko bi si končno lahko privoščil sprostitev z ‘obiranjem’, za to nisem imel več priložnosti. No, in zakaj vam pripovedujem ta pripetljaj? Zato, ker se je po njem zgodilo nekaj čudežnega. Ko je po tem dogodku vstopil ta profesor v predavalnico, ni bil več ista oseba. Ni bil več čisti negativec. Od takrat dalje je moja presoja te osebe mnogo bolj v ravnovesju.« Lahko si mislite koliko zadovoljstva je prebudila v meni ta pripoved študenta, predvsem pa me je potrdila v mojih prizadevanjih, da tudi sam še naprej iščem na eno negativnost vsaj pet razlogov za prijetnost življenja. Oprostite, če ob koncu zastavim vprašanje: ali sploh vemo zakaj nam je, kljub težavam, vendarle vredno in lepo živeti? Vsak dan – tudi današnji, je ponujena priložnost, da to odkrijemo!
Nedolgo nazaj je medijski prostor, tako resni kot rumeni tisk, preplavila novica o delu ene izmed slovenskih državnih socialnih ustanov. Novica, prepletena s tragično življenjsko usodo dveh otroških duš, je postala glavna tema osrednjih informativnih oddaj, forumov in komentarjev prek socialnih omrežij. Še več, postala je celo predmet političnih preigravanj. Lahko se zgodi, da bomo, lačni novih tragičnih zgodb, dokaj hitro pozabili na vprašujoče in nedolžne otroške oči, naš prostor pa bo preplavila druga, ponovno tragična novica. O zgodbah, ki jih pišejo odrasli, o zgodbah odraslih mož in žená, ki v svojem zakonu niso znali ali zmogli sprevideti ter rešiti krize. In žal tudi niso imeli nikogar, ki bi jim v trenutkih groze in obupa lahko pomagal. Navadno za takšnimi zgodbami ostanejo skrušeni starši ter za vse življenje zaznamovani otroci s težko popotnico. Ko odpove odnos, ko se zgodi tragedija, nastopi stroka, ki mora delovati po črki zakona in na koncu odloča o življenjski usodi, ki dobi obvezno številko spisa. Dokler vse to samo prebiramo in spremljamo od daleč do neke mere še gre, ko pa vse skupaj poseže tudi v naš, intimen prostor ali pa samo vzbudi neprijetne spomine, se hitro zgodi hud pogrom na ljudi, ki so se odločili za eno izmed težjih poklicnih poti: pomagati ljudem. V mislih nimam samo socialnih delavcev, ki se največkrat znajdejo prav pri vrhu lestvice udrihanj vseprek. Ne vem, kam se je ali se bo v zgodbi dveh majhnih src nagnila tehtnica pravičnosti, njen jeziček so namreč obremenile še dodatne uteži. Z zgodbo nisem povezana, prav tako ne prizadeva nikogar izmed mojih najdražjih. Povezana sem samo toliko, da sem ena izmed tistih, ki se je polna idealizma po prepletu življenjskih razmer, odločila, da bo tudi sama delala z ljudmi v stiskah ter se zato tudi izšolala. Še več, da sem lahko napisala svoje zadnje diplomsko delo sem se zelo, celo preveč približala svetu ljubljanskih brezdomcev. Do te mere, da je ta svet postal celo prenevaren zame. Zato sem ga zapustila. V okviru obvezne študijske prakse smo študentje lahko dodobra spoznali, kaj pomeni socialno delo. Kaj pomenijo razbite družine, zanemarjeni otroci ... nasilen oče, izkoriščanje delavcev, zaprti oddelki, zapuščeni starši, duševno in telesno prizadeti otroci, duševne bolezni. Kako barvito paleto možnosti sem imela, da bi lahko pomagala ljudem. A življenjska pot me je zapeljala drugam in tu s pridom, vsaj tako si domišljam, uporabljam vse svoje znanje, kajti delam z ljudmi. Le-da ti ljudje ne hodijo k meni zaradi stisk, saj to ni moje področje dela. Svoje socialno delo opravljam tiho, mogoče za koga neopazno, z vsemi pomanjkljivostmi, ki jih premore človeška narava. V ospredju mojega zanimanja je še vedno človek, človek v vsej svoji milini in zlu, človek v vsej svoji moči in šibkosti.
Mlad fant, ki ga je zapustilo dekle in je zaradi tega zelo trpel, je razmišljal o življenju. Razumel ga je kot vabilo na pot, za katero ne veš, kam te bo peljala, kaj ti bo prinesla – na katero stopaš v upanju, da te bo popeljala v boljšo prihodnost. Od tega, kaj doživljaš na poti, pa je odvisno, kako boš gledal na življenje. Če boš stopil na zaklad, boš postal bogat in življenje bo zate eno samo veliko bogastvo. Če pa boš stopil na mino, ti bo morda odtrgalo noge in življenje bo zate ena sama bolečina. Človek največkrat ni sam kriv, kam stopi. Fant je razmišljal še dalje. Hudo je tudi, če ljudje namenoma nastavljajo mine, da drugi stopijo nanje. Najbolj pa ga boli, kadar ljudje obsojajo tiste, ki so stopili na mino in so ranjeni. Namesto, da bi jim pomagali, jih obsojajo. Ob tem fantovem razmišljanju sem se spomnila na klošarja, ki je prosil za denar. Ko sva se nekaj časa pogovarjala, pa je na denar pozabil. Pripovedoval mi je svojo življenjsko zgodbo, ki je bila eno samo stopanje po minskem polju, že od samega rojstva dalje. »Vse v življenju se mi je podiralo in se mi še podira – želel sem živeti drugače, pa …« Ničesar nisem mogla storiti, da bi to njegovo življenje postalo drugačno. Samo poslušala sem ga in ga skušala razumeti. Ko je odhajal, je bilo v njegovih očeh nekaj veselja. Dan za dnem srečujem ljudi, ki bi lahko rekli podobno: Preveč je bilo min pod njihovimi nogami! Morda se mnogih objektivno ni dalo odstraniti. Ob ljudeh, ki trpijo, pa se vendarle lahko vprašamo, ali nismo kakšne mine, ki jih je ranila, postavili tudi mi? Z nerazumevanjem, obsojanjem, nestrpnostjo, nepripravljenostjo za spravo, sebičnostjo …
Najbolj brano delo angleškega filozofa Francisa Bacona so nedvomno Eseji, v katerih je obravnaval najrazličnejše teme: razmišljal je o vrtovih, resnici, starševstvu, predrznosti, ateizmu, novostih, poslovanju, izobrazbi in še marsičem drugem. Pri tem je pogosto sledil metodi pro et contra, v zaključku pa je izpostavil nek nauk ali vodilo za bralca. V enem izmed poglavij je na ta način spregovoril o prednostih in slabostih različnih življenjskih dob. Zapisal je, da je domišljija mladih ljudi živahnejša od domiselnosti starih, zato so ti »primernejši za iznajdbe kot pa za presojanje, boljši za izvrševanje kot za svétovanje, in boljši za nove načrte kakor za utečene posle.« Starejši pa so nasprotno primernejši za vlogo izvrševalcev, ker jih vodijo izkušnje, ki si jih morajo mladi šele pridobiti. Poleg tega se mladi še ne zavedajo svojih sposobnosti in si pogosto naložijo več, kot zmorejo – njihove napake lahko zato hitro vodijo v propad posla. Dalje so mladi tudi bolj vročekrvni, neučakani in nespametni: prehitro vzkipijo, ne znajo nadzorovati svojih čustev, brezglavo letijo k cilju, ne da bi prej dobro razmislili o sredstvih in naredili načrt, držijo se napačnih načel in podobno. Vse napake pa po Baconovem mnenju še poslabša dejstvo, »da jih ne priznajo ali ne prekličejo, zaradi česar jih lahko primerjamo z neizurjenim konjem, ki se noče ustaviti niti obrniti.« Toda tudi starejši niso brez pomanjkljivosti: ti namreč pogosto »preveč negodujejo, se predolgo posvetujejo, si zelo malo drznejo, se prekmalu kesajo, redkokdaj privedejo posel do kraja in se zadovoljijo s povprečnim uspehom.« Medtem ko mladi resda lahko uživajo več priljubljenosti in naklonjenosti v družbi, pa avtoriteta nedvomno pripada starejšim – za modrost in življenjske nauke je namreč potreben čas, ki ga lahko prinese šele starost. Vrh tega so starejši zaradi svojih številnih izkušenj tudi bolj potrpežljivi in razumevajoči. Bacon zato pravi, da je na splošno »modrost kot prva razmišljanja, ki niso tako modra kot kasnejša: zakaj mladost je tako v mislih kot v letih.« Ker ima torej vsaka starostna doba svoje pozitivne in negativne lastnosti, Bacon predlaga, naj vselej zaposlimo pripadnike obeh starostnih skupin: vrline ene skupine bodo namreč popravile napake druge in obratno, s tem pa koristile tako sebi kot širši skupnosti.
Sedanji papež Frančišek s svojo preprostostjo in iskrenostjo nagovarja mnoge ljudi, tudi nekatoličane. Znan je po tem, da je včasih nepredvidljiv, da izstopa iz kalupov in ustaljenih pravil in je povsem domač z modernimi sredstvi komuniciranja. Tako je predlanskim predlagal nekemu anglikanskemu škofu, ki je bil na obisku pri njem, da kar na mobilni telefon posname poslanico, ki jo je namenil binkoštnikom, zbranim v Texasu v Združenih državah. Naj vam danes navedem nekaj misli iz tega nagovora. »Kakor se dogaja v tolikih naših družinah,« pravi papež, »se dogaja tudi nam, kristjanom. Razdelili in ločili smo se. Razdvojili so nas grehi in nesporazumi skozi dolgo zgodovino, ki je zaznamovana z grehi na eni in na drugi strani. Kdo je kriv za vse to? Mi vsi, ker smo vsi grešniki. Pravičen je samo eden, Gospod. Napolnjuje me veliko hrepenenje, da se ta razdeljenost konča in da dočakamo edinost. Hrepenim po tistem objemu, o katerem pripoveduje Sveto pismo v zgodbi o egiptovskem Jožefu. Njegovi bratje so zaradi lakote prišli v Egipt, da bi kupili živeža za preživetje. Toda v Egiptu pa so našli veliko več kot živež: našli so svojega izgubljenega, prodanega brata Jožefa. Tudi za nas je od vsega najpomembnejše, da se srečamo kot bratje. Skupaj moramo jokati, kot je jokal egiptovski Jožef. Ta jok nas združuje, ker je jok ljubezni.« Potem papež nadaljuje: »Tudi jaz vam govorim kot brat, preprosto, z veseljem in domotožjem. Naj v nas raste to domotožje, ki nas bo zbližalo in omogočilo, da se najdemo, se objamemo in skupaj počastimo Jezusa Kristusa kot edinega Gospoda zgodovine. Še nekaj vas prosim: molite zame. Potrebujem vaše molitve. Prosimo Gospoda, naj nas zedini. Bratje in sestre smo. Pustimo, da Gospod dokonča delo, ki ga je on začel. Gre za čudež edinosti, ki se je že začel in ki ga bo Bog dokončal.« Papežev nagovor je pri zbranih voditeljih binkoštne cerkve prebudil veliko veselje in hvaležnost. Takoj so se odzvali na njegovo vabilo. Nemudoma so posneli in poslali papežu naslednje video sporočilo: »Vsi tukaj zbrani voditelji predstavljamo na desettisoče vernikov, ki vas ljubijo, ki skupaj z vami verujejo v Boga in odgovarjajo na vašo prošnjo za molitev. Molili smo za vas in z vami. Naša želja skupaj z vami je, da bi prišli do edinosti vere. Blagoslavljamo vas in sprejemamo vaš blagoslov. Zelo nam je dragocen.«
Malce nenavadno je pa res, če mali racak, skoraj še dojenček, enega medvedka samogibno kliče Médo, drugega pa Mêdo. Mami, utopljena v znanosti, zazna to kot očitno nadarjenost za jezikovno področje. Mogoče se pa ne moti? Kot da bi bile jezikovne podrobnosti nekaj povsem obrobnega. Intonacija, širina, ožina glasov in naglas ustvarjajo pomene. Véra in Vêra v knjižnem jeziku ne pomenita isto. Odpúščanje in odpuščánje ustvarjata v našem času že pomensko zmedo. Ali zato, ker nam odpuščAnje ne gre od srca, ali zato, ker so odpUščanja na dnevnem redu; naš jezikovni občutek in poznavanje materinščine pa za minus zadostno. Šalo in ironijo na stran; v usedlini je pa vseeno nekaj grenkobe. OdpUščanje je boleča izkušnja. Ali z veselim srcem prisluhnemo delavcem, ki po tridesetih letih dela ostanejo na cesti? Če nam pa to sploh ni mar, ali smo še človeški; humani, kakor radi rečemo. Premoremo toliko odpuščAnja, da bi v resnici premagali zamero in po bratovsko ljubili žaljivca? Ne zgolj žaljivca, tudi ubijalca. Saj je življenje kar prijazna pustolovščina, dokler smo na varnem in razkošno mladi in še bolj razkošno zdravi. Predaj se vetrom, naj gre, kamor hoče; naj se srce navriska in izjoče. Ne vznemirjata nas ne odpUščanje ne odpuščAnje. Izmeriti »daljo in nebeško stran«, ko je naš najvišji dan, nas še prav nič ne mika. Ko udari kriza – taka ali drugačna – pa ni več šale. In ko smo v njej, zdaj v nekakšni gospodarski in v evropski in svetovni in mnogi v osebno poslovni, sta v igri tako odpUščanje kot odpuščAnje. Kako se spopasti s prvim, kako v drugem? Na človeški ravni nas bo obvarovalo odpuščAnje. Sovraštvo in srd zoper odpUščanje oledenita srce za mirno presojo, zameglita obzorje duhovnih moči. Lahko pa ni ne eno ne drugo. In brez muje se niti čevelj ne obuje. In smo mimogrede pri glasovni in pojmovni varianti. Brez Muje (– pisano z veliko začetnico –) smo se šalili v času, ko so k nam vreli delavci iz Bosne, ne gre več pri nobenem delu. Delu čast in oblast je zdaj že pozabljena parola. Kdor ne dela, naj ne jé, si je pa drznil reči apostol Pavel, izdelovalec šotorov. Jé in jê sta tudi dva pomena. Natresli smo si dovolj primerov, da bi ob njih pomislili še na posebno dinamiko materinščine in v njej odkrili spevnost glasov. Pravzaprav lepoto. Kako da si jo je zmogel priklicati v poimenovanje svoje igrače oni malček? Se je ohranila v njem ali jo je zamenjal za kaj zelo praktičnega; kdo ve.
Na enem od mojih potovanjih po Afriki je k meni pristopil neznanec in me objel preko ramen. Počutil sem se precej neprijetno, zato sem se spretno izmuznil in ga opazoval v varni razdalji. Dvignil je desnico in začel: »Vaša civilizacija, civilizacija belega človeka je obsojena na propad. Zaverovani vase, v svoj svet, kjer vlada sebičnost in odtujenost, ne znate prisluhniti sočloveku, kaj šele naravi. Vaše življenje je vse bolj programirano. V njem je vse natančno določeno. Do sekunde. Niste spontani. Blokirani ste in nesproščeni. V popolnem neskladju med razumom in srcem. Živite le še v glavi. Poglejte, kako preživljajo otroštvo vaši otroci. Ob računalniku. V svetu odtujenosti od najzgodnejše dobe. Naši otroci živijo otroštvo v naravi, na ulici, med sovrstniki. Se spomnite vašega otroštva, pogovorov ob mizi, skupnega branja, igre na ulici, glasbe, smeha? Ne sprejemate mnenj drugih ljudi. Nočete jim prisluhniti. V svoji samozadostnosti ste vse bolj nezadovoljni, mrki, mračni, depresivni. Koliko slabe volje, nerganja in neprijaznosti je v vašem svetu. Tako zelo se vam mudi, da ne premorete niti prijazne besede. Tudi zaradi tega se vse bolj zatekate v omamo tablet in alkohola. V vaših očeh je Afrika podoba revščine, umazanije, kaosa. Niti pomislili niste, da bi se morda poglobili v njeno sporočilo. Ne, nimate časa. Preveč ste zaposleni s služenjem denarja. Da preživite. Da napolnite sedmi vrč. Pa čeprav veste, da se ga ne da napolniti! Dobro, če se od nas nočete učiti, bi se lahko kaj naučili od afriških živali. Lev, kralj živali, ve, kdaj ima dovolj hrane. Takrat se zlekne in lahko greš mimo, pa ti ne bo nič naredil. Vi pa ne veste, kdaj imate dovolj. Poglejte opice, kako se objemajo, ljubkujejo, božajo. Kaj pa vi? Kdaj ste nazadnje koga objeli, poljubili iz čiste radosti? Ne, tega ne počnete, ker ste prestrašeni, ker se bojite, da vas bodo obsodili spolnega nadlegovanja. Vaša, bela rasa nima prihodnosti, ker je v srcu mrtva, je sklenil. Gledal sem v tla in ostal brez besed. Prav je imel. Vse bolj smo ujeti v strasti sebičnosti, brezobzirni tekmovalnosti, pohlepnosti. Postajamo družba strahu in negotovosti. Ta kolektivna hiba je postopoma ustvarila nesrečno in nasilno civilizacijo, ki ne ogroža le sebe, temveč celotno življenje na vsej naši Zemlji.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Neveljaven email naslov